Redakcija: 21:23, 23. oktober 2020 uredi Jure Pakiž (pogovor \| prispevki) 7 urejanj mBrez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 20:55, 25. oktober 2020 uredi razveljavi Taja Pavlin (pogovor \| prispevki) 7 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 18: Milijardar! Obhajali so me presneto prijetni občutki . . . Ko sem odhajal, me je takoj obsula tolpa obupanih igralcev. Reveži so bili zaigrali svoje poslednje cekine. Vsi so me milo prosili, naj jim posodim kaj denarja, da bodo mogli igrati jutri dalje in si zopet priigrati, kar so izgubili. Ta je prisegal, da se obesi, ako mu ne pomagam; kazal mi je svilnato vrvico. (Kako nobel, kajne!) Drugi seme je rotil, da se utopi, tretji, da se ustreli itd. Najhuje sta me nadlegovala poljski grof in madžarski magnat, ki sta bila že oba popolnoma na dilci. Vrgel sem med prosilce sto tisočakov. Takoj so se jeli pretepati in 1asati za denar, jaz pa sem se z avtomobilom odpeljal proti domu. Odslej se je začelo moje trpljenje. Vrstica 34: Naposled sem ukrenil takole: ker ne morem uživati življenja s pravim veseljem, piši me v uho vražja milijarda! Zakaj se ne bi iznebil mučnih skrbi in večne bojazni? Zakaj ne bi bil zopet prost, prost in vesel ? Podaril sem zatorej sto milijonov goldinarjev za slovensko vseučilišče v Ljubljani. Po petdeset milijonov (goldinarjev, ne kron) pa: sokolski zvezi, da jih razdeli med sokolska društva; družbi sv. Cirila in Metoda; sokolskemu tekmovalnemu skladu; podpornemu društvu slovenskih književnikov in časnikarjev; ljubljanskim revežem; slov. visokošolcem v Pragi; na Dunaju; v Gradcu; Slov. Matici in tako dalje pa tako dalje . . . Takoj sem se čutil prijetno olajšanega. Najete uradnike sem odpustil z velikimi nagradami. Ostalo mi je le še sto milijonov kron. S to vsotico, sem si mislil, utegne pošten kristjan izhajati do hladnega groba.' Časniki so me kovali v zvezde. Vse me je hvalilo, jaz pa sem se obril in preoblekel, da bi se odpeljal v Pariz ali na Himalajo, ali kam drugam, koder me ne poznajo. Vrstica 44: Zakaj še vedno sem se bal strupa ali za vratnega bodala! In moj strah ni bil prazen! Ko sem pregledoval svoje vrednostne papirje, stopi poslednji trenutek predme neznan možak s cekarjem. Takoj sem slutil, da ne bo nič dobrega. Sluge so odšli na kolodvor. Bil sem sam. »Kajneda ste anarhist*?« sem vprašal sumnega tujca kar najmirneje. »Uganili ste,« se mi je nasmehnil mož vljudno. Vrstica 50: »In v cekarju imate bombo!« »Vi pa tudi vse uganete, gospod milijardar!« je odvrnil s čudno prijaznim nasmehom; mene pa so izprehajali skrajno neprijetni občutki . . . »Nisem več milijardar, nič več, hvala Bogu! Razdal sem milijardo; pridržal sem le sto milijonov kron.«

Milijardar: Razlika med redakcijama