Stari srobot: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Savinja}}'' let. 1, št. 1, {{mp|leto|1914}}
| vir = {{fc|dlib|79A1MB0Q|s=
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
Vrstica 17:
Star je že Srobot, osmi križ mu leze na hrbet, vendar je za svoja leta še precej krepak.
Tako sedi nekaj časa na klopi in puši kratko pipico. Zadovoljno puha dim v zrak in zre na gozdove, njive in travnike, ki so ležali pred
Kar se odpro hišna vrata in iz koče stopi mlada ženska z otrokom na prsih. Ko zagleda starca sedečega, stopi k njemu in mu de z osornim glasom:
Vrstica 35:
»Da, boljše bo za Vas in za nas.«
»Boljše, boljše!« vzdihne starec in zamrmra. »Bog moj, reši me kmalu!« Solza mu zdrsne po razoranem licu in pade v travo
Iz hiše pride mali Srobot z motiko na rami.
Vrstica 43:
»Kakor kaže, ga bo letos dovolj, a tudi lačnih trebuhov bo dovolj,« pristavi žena.
»Že zopet
»Vidim,« mu je pritrdil sin.
Vrstica 51:
»Poglej, stari je še dovolj močan. Kaj malega še lahko stori.«
»I, kaj malega, zakaj pa ne?« odgovori Janez in odide s povešeno {{prelom strani}}glavo na
»Torej ste čuli? Spravite se na delo. Idite gori v hosto po dračje. Pa veliko naberite. Kaj bi vedno lenarili, ko lahko delate.«
Vrstica 59:
»Že zopet tisti jokavi izgovor! Kakor sem dejala, tako bo!
Marička stopi v hišo, ne da bi pogledala
»Pa pojdem,« reče stari Srobot, vstane s klopi in pograbi palico, ki je slonela ob zidu. S počasnimi koraki in sklonjeno glavo stopa po cesti, oprt ob palico.
Vrstica 65:
Dan je lep, a v njegovi duši ni bilo lepega veselja. Stopi na cesto in zavije v klanec. Ozka pot pelje skozi gozd. V vejah drobijo ptice svoje pesmi in rosne kapljice se lesketajo na smrekovih vejah kot biseri. Svež duh se širi po gozdu on saje starcu nekoliko novih moči.
Dolgo že hodi, ko ga začno moči zapuščati. Kolena se mu tresejo in težko sope. Večkrat postane in se opre ob deblo drevesa. Le počasi se pomika
»Dobro jutro očka, kam ste pa namenjeni?«
Vrstica 83:
Zvečer se vrača ogljar, glasno pojoč. Mesec le tu in tam prodre skozi gosto vejevje in razsvetljuje ogljarjevo pot. Ogljar se je napil dobre dolenjske kapljice, zato je malo okrogel in vesel. Naglo stopa, se ozira v luno in modruje:
»Ej, luna, lunica, ti si vedno enaka. Mi smo pa taki, enkrat taki, ja, ja,
»Kaj pa to?« zamrmra ogljar in podreže z gorjačo v tisto črno stvar. Mehko je. Potegne vžigalico iz telovnika, prižge ob suknjo, posveti bližje in spozna starega Srobota. Vžigalica mu pade iz rok, strese ga po vsem telesu
»V mladih letih si delal ko črna živina, zato si zdaj na stare dni trpel v lastni hiši. Zdaj boš imel vsaj mir.«
|