Ti in ona: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Anton Novak
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 29. december {{mp|leto|1910 (43/475)}}
| vir= {{fc|dlib|NOGSAR9U|s=
| dovoljenje= javna last
|opombe= Objavljeno pod psevdonimom {{razprto|Anton Antonov.}}
| obdelano= 3
}}
Ti, ali se še spominjaš onih jesenskih dni, ko si hodila vsak dan ob šestih zvečer in jaz nekoliko korakov za Teboj po isti pot in v isto hišo domov? Seveda se spominjaš.
In ob teh večerih ravno je bilo, ko je moja duša zahrepenela po Tvojem prijateljstvu.<br>
Ko se je nekega dne v oni jeseni dogodilo, da sem videl Tvoje krasne oči, sem te zaljubil. Srce bi hotelo samo Tvojega prijateljstva, želelo si je več, vživati in naslajati se je hotelo v Tvoji ljubezni, in pospešil sem korake za Teboj — saj veš, dan pred Vsemi Svetniki je bilo, —
Ako sem Te kaj vprašal, si mi odgovarjala kratko, in nič nisi sledila mojemu govorjenju. Zares bila si pusta, kakor je bil dolgočasen oni dan pred Vsemi Svetniki. Zato pa sem umolknil in pustil sem Te za seboj brez slovesa . . .<br>
Vrstica 41:
Že drugi dan se je ta novica širila od ust do ust po celem mestu, katere tudi ti nisi preslišala. In ženski jeziki so mi prinesli na uho vest, da si bila še tisti dan hudo zbolela. In vedi, da sem jaz vsled te vesti veselja vriskal, ker jel sem zopet upati, da me ljubiš . . .<br>
Predpustni čas je hitro izgineval, saj se je vrstila veselica za veselico, in vesele ure so kratke. Ti nisi nobene izpustila, in tvoje zaupne prijateljice so mi pravile zaupno, da so tvoje oči po vseh teh veselicah iskale nekoga. Rekle so zopet te tvoje prijateljice in trdile, da sem bil ta nekdo jaz. In jaz sem se prijazna nasmehljal tem tvojim prijateljicam, a duša moja je veselja vriskala . . . Zasanjala je lepe sanje moje ljubezni, in zopet sem upal, da me ljubiš . . .<br>
Zadnja predpustna veselica je bila tedaj tisti večer. Prejšnjih plesov se nisem udeleževal, ker sem imel kot zaročenec drugega dela čez glavo, a na zadnjem sem hotel pokazati celemu mestu svojo izvoljenko. Tako se je zgodilo, da sem pripeljal njo v plesno dvorano, kjer sem jo predstavljal zdaj za svojo zaročenko, zdaj za svojo teto, kakor je bilo ravno potrebno. Ti si bila tudi v tej dvorani, in videl sem, da nekoga iščeš. In zopet se je vzbudila moja duša in upala, da me ljubiš . . .<br>
Vrstica 59 ⟶ 57:
In jaz omamljen od ljubezni sem ti kupil rdečo rožo in ti jo pripel pred njo na tvoje drhteče grudi.<br>
In ona, saj si jo videla, je pobledela in nič ni rekla. Spoznala je in začutila, da sem za njo za vedno izgubljen . . . In še bolj je pobledela. Oči so se ji zbulile, in ustnice so se ji {{prelom strani}} groznega duševnega trpljenja tresle.<br>
In jaz je nisem miloval, nisem pristopil k nji, da jo tolažim, ne, ostal sem pri tebi, in zavrtela sva se zopet v strasten ples . . . Vživala sva sladke trenotke resnične ljubezni.<br>
Vrstica 68 ⟶ 66:
Gore in doline, travniki in loze, vse je bilo v zelenju in cvetju, midva pa sva se ljubila v neskončni razkošnosti, in narava je vsa praznovala triumf najine ljubezenske svatbe!<br>
Presrečna sva bila midva tedaj, a ona spi večno spanje in čaka vstajenja . . .<br>
Vrstica 79 ⟶ 78:
In jaz jim verjamem.<br>
[[Kategorija: Dela leta 1910]]
[[Kategorija: Dela-P]]
| |||