Vstajenje (Josip Premk): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
| avtor= Josip Premk
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 15. april {{mp|leto|1911 (44/87)}}
| vir= {{fc|dlib|3C4SJ7XT|s=1, 2|dLib 4787}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
 
Rože so vzcvetele v polju in nebo se je smejalo v solnčnem smehljaju od jutra do večera, od obzorja do obzorja . .. koncipist Davorin pa je sedel doma za zastrtim oknom in še ni menil ne za rože. ne za pomlad, ki je romala po deželi vsa mlada in vesela... Kajti že tri dni in tri noči je objokoval koncipist Davorin svojo nevesto Angelo pa niso zvonili k pogrebu zvonovi in ni se vila za krsto žalostna vrsta črnih pogrebcev, samo Davorin je bil, ki se je zaklenil v sobo, pretrgal svatovsko obl ko od vrha do tal in preklel do konca dni vso srečo in življenje gospoda Blagaja, ki mu je prevzel zorno nevesto. Kajti Angela je bila roža vseh deklet: toliko slasti in pijane opojnosti je bilo v dišeči polti njenega telesa, da je hodil koncipist Davorin ob njeni strani brez misli brez besed in kadar m o je dovolila, da jo je poljubil v smehljaječe ustnice, se mu je zdelo, da se nagibajo k njemu vso zvezde nebeške .. . Ali to se je zgodilo redko in koncipist Davorin je štel teh dogodek za- velik praznik, za to je težko pričakoval tistega dne, ko mu privoli Angela, da naroči v cerkvi: »Enkrat za krikrat!«
 
Tako .ie bilo vse namenjeno, sklenjeno in zabel jen o z vročim poljubom, pa je govoril zadnjo besedo gospod Blagaj.
Vrstica 39:
Gospod Blagaj je odstopil za korak in je razdraženo poimežiknil.
 
»Ali nisem govoril?! Kdo je večji gospodar ali hlapec?«
 
Davorin je stisnil pesti in mu pogledal v oči.
Vrstica 59:
Gospod Blagaj se je zasmejal na glas in zasmejala se je tudi Angela, na to sta mu obrnila hrbet in odšla z roko v roki v drugo sobo.
 
Koncipist Davorin pa je povzdignil oči k nebu in dvoje debelih solz je pripolzelo po njegovem obrazu. -
 
Nato je odšel in zavil po tempi ulici tja, k*er so se »kazali, ki so spoznali življenje...
Vrstica 67:
Koncipist Davorin mu je podal roko in izpovedal svoje gorje.
 
»Zaradi tako vsakdanje zgodbe<* ga je hotel podučiti pisatelj Golida, pa se je mahoma premislil. »Nesrečen si, pojdi z menoj, saj ako si mislil na svatbo, moraš imeti v žepu tudi kaj pravice.«
 
Kon ipist, Davorin je segel v svoj srebrni žep, na to je objel pisatelja Golida in vskliknil skoro veselo:
Vrstica 81:
»Kaj se je zgodilo?« je zastokal literat Luka in se stisnil plaho v kot, a pisatelj Golida je iztegnil roko in pokazal na koncipista Davorina.
 
»Zakoni so na svetu in postave, v debelih knjigah so zapisani paragrafi in toliko jih je, da bog pomagaj. Z ognjenim mečem -straži pravica uboge in majhne, enkrat zamahne in kaznovana je cela vojska, koncipist Davorin pa je bil najubožnejši med ubogimi, najneznatnejši med neznatnimi, pa ni bil deležen tega blagoslova in nikogar ni, ki bi povprašal na glas: »Kam ste s pravico, da trpi koncipist Davorin po krivici, ko je bil vse življenje dober in posten človek! Zato je prišel, da napravi svatbo med nami.«
 
In tako se je pričela gostija, ki je trajala do belega dne. Z jutrom pa se je napotil koncipist Davorin domov in se zaklenil v svojo sobo, kjer je pričel žalovati za svojo nevesto Angelo.
Vrstica 88:
 
svoje žalosti in ni mislil na njo nikoli več.. .
 
[[Kategorija: Dela leta 1911]]
[[Kategorija: Dela-S]]