Vstajenje (Josip Premk): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Josip Premk
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 15. april {{mp|leto|1911 (44/87)}}
| vir= {{fc|dlib|3C4SJ7XT|s=1, 2|
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
Rože so vzcvetele v polju in nebo se je smejalo v solnčnem smehljaju od jutra do večera, od obzorja do obzorja .
Tako .ie bilo vse namenjeno, sklenjeno in zabel jen o z vročim poljubom, pa je govoril zadnjo besedo gospod Blagaj.
Vrstica 39:
Gospod Blagaj je odstopil za korak in je razdraženo poimežiknil.
»Ali nisem govoril?! Kdo je večji
Davorin je stisnil pesti in mu pogledal v oči.
Vrstica 59:
Gospod Blagaj se je zasmejal na glas in zasmejala se je tudi Angela, na to sta mu obrnila hrbet in odšla z roko v roki v drugo sobo.
Koncipist Davorin pa je povzdignil oči k nebu in dvoje debelih solz je pripolzelo po njegovem obrazu.
Nato je odšel in zavil po tempi ulici tja, k*er so se »kazali, ki so spoznali življenje...
Vrstica 67:
Koncipist Davorin mu je podal roko in izpovedal svoje gorje.
»Zaradi tako vsakdanje zgodbe<*
Kon ipist, Davorin je segel v svoj srebrni žep, na to je objel pisatelja Golida in vskliknil skoro veselo:
Vrstica 81:
»Kaj se je zgodilo?« je zastokal literat Luka in se stisnil plaho v kot, a pisatelj Golida je iztegnil roko in pokazal na koncipista Davorina.
»Zakoni so na svetu in postave, v debelih knjigah so zapisani paragrafi in toliko jih je, da bog pomagaj. Z ognjenim mečem
In tako se je pričela gostija, ki je trajala do belega dne. Z jutrom pa se je napotil koncipist Davorin domov in se zaklenil v svojo sobo, kjer je pričel žalovati za svojo nevesto Angelo.
Vrstica 88:
svoje žalosti in ni mislil na njo nikoli več.. .
[[Kategorija: Dela leta 1911]]
[[Kategorija: Dela-S]]
|