Vstajenje (Josip Premk): Razlika med redakcijama

Rože so vzcvetele v polju in nebo se je smejalo v solnčnem smehljaju od jutra do večera, od obzorja do obzorja ... koncipist Davorin pa je sedel doma za zastrtim oknom in še ni menil ne za rože., ne za pomlad, ki je romala po deželi vsa mlada in vesela... Kajti že tri dni in tri noči je objokoval koncipist Davorin svojo nevesto Angelo – pa niso zvonili k pogrebu zvonovi in ni se vila za krsto žalostna vrsta črnih pogrebcev, samo Davorin je bil, ki se je zaklenil v sobo, pretrgal svatovsko obl koobleko od vrha do tal in preklel do konca dni vso srečo in življenje gospoda Blagaja, ki mu je prevzel zorno nevesto. Kajti Angela je bila roža vseh deklet: toliko slasti in pijane opojnosti je bilo v dišeči polti njenega telesa, da je hodil koncipist Davorin ob njeni strani brez misli brez besed in kadar m omu je dovolila, da jo je poljubil v smehljaječesmehljajoče ustnice, se mu je zdelo, da se nagibajo k njemu vso zvezde nebeške ... Ali to se je zgodilo redko in koncipist Davorin je štel teh dogodek za velik praznik, za to je težko pričakoval tistega dne, ko mu privoli Angela, da naroči v cerkvi: »Enkrat za krikrat!«

Tako .ieje bilo vse namenjeno, sklenjeno in zabel jenzabeljen o z vročim poljubom, pa je govoril zadnjo besedo gospod Blagaj.

Malce čuden človek je bil gospod Blagaj: njuhal je venomer, kašljal in pljuval neprestano, zalit v lica in ves trebušast in obilen, pa je imel tri hiše, tri konje in tri hčere, ki je imela vsaka po tri ženine in še več, po trideset tisoč dote in še več, gospod Blagaj sam pa bogastva preveč in življenja svojega šestdeset let in še nekaj več. Zato se je koncipist Davorin smejal z opravičeno zasmehljivostjo nerodnosti gospoda Blagaja, kadar ga je videl v družbi svoje Angele, ki ju obračala obraz venomer v drugo stran, kot da težko prenaša njegov po masti in znoju smrdeči dih, da pa bi prišlo kdaj tako .. . za to bi bil zastavil koncipist Davorin svoje življenje in izveličanje.

Pa se je zgodilo vendar in še kar na kratko: Drobno pisemce mu je pisal gospod. Blagaj z nerodnimi kljukastimi črkami, ki so povedale koncipistu Davorinu, v obraz, da naj nikar ne nadleguje neveste gospoda Blagaja,.

»Vstani sin moj in izpreglej, zakaj Čistočisto ob primernem Časučasu se je dogodilo: pomlad je zunaj in Velika noč! .. .«

SimoSamo to je dejal gospod Blagaj, koncipist Davorin pa joje razumel vse in je vedel vse: vstani sin moj in izpreglej, zakaj od vzhoda do zahoda je ves božji svet ena sama lumparija, laž in nič drugega in kdor jo taji, je največji grešnik.

»Sanje so bile, nič drugega, Davorin, življenje pa niso sanje, ampak velika trpka resnica. Ne pozabi me!« »Angela, tisočkrat ljubljena, zajci to storila?«

Nato je odšel in zavil po tempitemni ulici tja, k*erkjer so se »kazaliskazali, ki so spoznali življenje ...

»Zaradi tako vsakdanje zgodbe<*« – ga je hotel podučiti pisatelj Golida, pa se je mahoma premislil. »Nesrečen si, pojdi z menoj, saj ako si mislil na svatbo, moraš imeti v žepu tudi kaj pravice.«

Kon ipistKoncipist, Davorin je segel v svoj srebrni žep, na to je objel pisatelja Golida in vskliknil skoro veselo:

»Ves sem vaš ... «

Koncipist Davorin pa sose je poklonil do tal in je skočil nato na mizo. In pri tem je bil njegov obraz tako zidanežidane volje, kot da so ves božji dan deževali na njegovo pot sami cekini.

In žaloval je tri dni in tri noči, ko pa so zunaj zazvonili zvonovi k veselemu vstajenju, se je poslovil od svoje žalosti in ni mislil na njo nikoli več ...