Milijardar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= Milijardar
| avtor= Rado Murnik
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14. oktober {{mp|leto|
| vir= {{fc|dlib|4UX1QE9P|s=
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 3
Vrstica 12:
Davi se mi je sanjalo, da sem dobil prvi dobitek, okoli stoinosemdesettisoč kron. Takoj je vedelo to veselo novico vse mesto. Moji tovariši so mi čestitali v špalirju na hodniku pred uradom in mi v špalirju nujno svetovali, naj posodim vsakemu tisoč kron. Ginjen sem se jim zahvalil in poklonil vsakemu tisočak. Vzel sem dopust in se peljal s prvim brzovlakom v Monte Carlo.
Ko sem prišel v kazino, so igrali že pri vseh mizah. Nekaj časa sem opazoval razburjene igralce in igralke pa dolgočasne gospode, ki so s srebrnimi grabljicami grabili zlato {{prelom strani}} v blagajnico nenasitne banke in stokali z mrtvaškim glasom: »Gospoda, igrajte!«
Tudi jaz sem stopil k ruleti. »Stavil sem zdaj številko sedem, zdaj številko enointrideset, ker sem rojen 31. julija. Početkoma sem bil srečen, pozneje pa sem imel tako nesrečo, da mi je ostalo samo še tisoč kron. Ves sem se tresel od strahovite razburjenosti. Mrzel pot mi je oblival čelo, senci in lica; kmalu je bil moj ovratnik tako moker, kakor bi ga bil potegnil iz vode. Venomer sem stavil na oni številki, zdaj na črno, zdaj na rdeče. In zasmehljala se mi je zopet sreča. V pol ure sem dobil tisoč milijonov goldinarjev, ne frankov. Razbil sem banko trikrat zaporedoma. Bil sem milijardar!
Vrstica 30:
Najel sem dva junaška možaka za telesno stražo. Naposled sem se srečno pripeljal v domovino.
Doma so že vsi vedeli o moji sreči. Časniki so bili raznesli vest o moji milijardi križem sveta. Častilci, oziroma prosilci so oblegali hotel, koder sem stanoval. Pismonoše so mi prinašali cele tovore pisem z obupnimi prošnjami, naj pomagam temu in temu, sicer se zakolje, ustreli itd. Najel sem si pet uradnikov, tajnika in blagajnika, da so brali prošnje in pošiljali denar vsem zares potrebnim. Pomnožil sem telesno stražo in kupil dva huda psa. Navzlic temu nisem bil nikdar prav miren. Upal se nisem nikamor. Bal sem se celo
Naposled sem ukrenil takole: ker ne morem uživati življenja s pravim veseljem, piši me v uho vražja milijarda! Zakaj se ne bi iznebil mučnih skrbi in večne bojazni? Zakaj ne bi bil zopet prost, prost in vesel
Podaril sem zatorej sto milijonov goldinarjev za slovensko vseučilišče v Ljubljani. Po petdeset milijonov (goldinarjev, ne kron) pa: sokolski zvezi, da jih razdeli med sokolska društva; družbi sv. Cirila in Metoda; sokolskemu tekmovalnemu skladu; podpornemu društvu slovenskih književnikov in časnikarjev; ljubljanskim revežem; slov. visokošolcem v Pragi; na Dunaju; v Gradcu; Slov. Matici in tako dalje pa tako dalje ...
Vrstica 54:
»Nisem več milijardar, nič več, hvala Bogu! Razdal sem milijardo; pridržal sem le sto milijonov kron.«
»Ali ne bi hoteli dati teh sto milijonov za anarhistično propagando? Storite dobro delo! Sicer
Vzdignil je cekar. O presneto!
Vrstica 68:
Zabolelo me je v srcu. Tedaj sem se zbudil. Bil je skrajni čas. Ako bi bil anarhist spustil cekar z bombo, pa bi bil jaz prejkone umrl od strahu. Brrr!
[[Kategorija:Rado Murnik]]
[[Kategorija:Slovenski narod]] [[Kategorija:Podlistki]] [[Kategorija:Dela leta 1911]] [[Kategorija:Kratka proza]]
| |||