Wikivir

Iz bolesti za bolest: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
LanaDH (pogovor | prispevki)
10 urejanj
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
4.400 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| naslov= Iz bolesti za bolest
| avtor= Juš Kozak
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 30. december {{mp|leto|1910 (478/43/478)}}
| vir= {{fc|dlib|11S23LIY|s=1|dLib 43478}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 3
}}
 
Jasno je bilo nebo in beli oblački so mirno snivali nad temno sivo goro, ki se je topila v mesečini. Zvezde so svetile jasno in čudapolno milo. Tam zadaj so blesteli veliki, mogočni snežniki, kot bi snivali tihi sen stoletni starci.
 
Vrstica 13 ⟶ 14:
Tako čist sem si zazdel v onem trenotku v svoji čisti ljubezni, ko oblaček nad goro, ki je bil, ko novorojena ovčica.
 
Zahrepenel sem po življenju. Po vsakem, bodisi po strastnem, bodisi po lepem, kor preveč svojega življenja sem imel, da bi mogel piti iz druge čaše. Samo v vrtincu bi bil rad. Duša bi bila rada pela pesem, burno in otožno, ki jo pojejo tam na severu v sneženih stepah. ▼
Zahrepenel sem po življenju.
 
▲Po vsakem, bodisi po strastnem, bodisi po lepem, kor preveč svojega življenja sem imel, da bi mogel piti iz druge čaše. Samo v vrtincu bi bil rad. Duša bi bila rada pela pesem, burno in otožno, ki jo pojejo tam na severu v sneženih stepah.
 
Šel sem po mestu. Mirne so bile hiše in zavite v mehko mesečino. Konture so se prelivale.
 
ZašlišalZaslišal sem nekje harmonike vabeči in hreščeči glas.
 
»Pojdem,« sem pomislil in šel sem.
Vrstica 29 ⟶ 28:
Sedel sem v kot In gleda1.
 
PeliPéli so narodne pesmi, polne mehkobe. In ljubil sem te ljudi. Nehote se mi je zazdelo, da tli v ten ljudeh še ona lepa duša po kateri hrepenimo vsi. Tako presrečno so peli, s tako ljubeznijo, da sem videl njih mehke duše.
 
Jenjali so plesati. Megla se jo polegla in takrat se je odprl pekel pred menoj.
 
V kotu je sedel jetičen človek svojo ženo in deco. Pijan je bil. Slonel je na mizi. Žena je sedela poleg njega in mu brisala pot. Otroci pa so glodali nezavedno predse. In med njimi dete, komaj leto staro. A visi so bili zaviti v plašč strasti. On se je hotel opiti. Mogoče vsled bolesti. A deca! . . . Tako mlada! ... Ah! deca . .. Nad vsem pa si je brisala nesrečna žena solzo. Jokala je, ko angelj nad grobovi.
 
V drugomdrugem kotu so kvartali. Obrazi so bili napeti in oči so gledale, poželjivo, hudonno. Na mizi je ležal denar in zazdelo so mi je, da se jim ta denar umika in da se vsi drvijo za njim . . .Ne morejo ga doseči, bijejo se med seboj . . . a denar se smeji . . .
 
Drugje jo objemal pijanec deklico, mlado in lepo. Objemal jo je in ji odpenjal bluzo. In ona se je smejala. Poleg nje je sedela mati.
Vrstica 41 ⟶ 40:
Takrat mi je postalo iako tesno, tako strašno, da sem zdvomil nad vso lepoto duše in vrgel bi see v vrtinec vsega, da bi utopil bolest.
 
A naenkrat je objela zopet ona pesem vse in zlilo se je... prokletstvo samega sebe... smeh denarja, demona ... smeh one doklice in jok nesrečne matere.
 
Vse je plavalo sobi, ko duša sveta; strastna in otožna, peklenska in nebeška. V hipu sem so zavedel, da je to človeška duša.
Vrstica 57 ⟶ 56:
Bil je že malo pijan.
 
»Kje?« Mladec, v duši spi in takole zvečer se zbudi in se vlije po sobi.
 
Veš namenjena, mi je od Boga in v srce mi jo je vlilo moje dekle in mi napojilo dušo z njo. Tudi jaz sem svoje dni rad plesal; bil sem takrat še mlad. A sedaj . . . sedaj je konec. Imel sem dekle lepo ko rožo, ki se napije rose in se smeji solneu. Ljubil sem jo, ko angelja. Ne veš kaj je ženska. Očara človeka in dobro je, dokler je nedolžna, drugače . . . Ha - ha potem izgine vse.
 
Prosila me je nekdaj zvečer: »Jan pojdi! Boš malo zaigral. Veš rada plešem; ne odreči!«
Vrstica 69 ⟶ 68:
A prišla so stara leta in pesmi so se zopet zbudile v duši. Pravzaprav le ona pesem: neskončna žalost, moč in hrepenenje, a tudi sovraštvo, da še sam ne vem nad kom.
 
To joje pesem., ki jo pojem vedno. Nad vsem plove žalost in nem pogled trpečega človeka. Ljudje pa plešejo, kakor na veselo pesem, none vem, vsakemu ne doni enako. Pa marsikdo bo skusil to, kar sem jaz — in takrat bo zvenela drugače. Sedim tu mrtev za vse, a vidim, kako se včasih kdo zgubi iz zabave, kaka lepa duša in tedaj vem zakaj. Pesem doni vedno nova.
 
Razumel sem ono dušo sveta in njegovo pesem ter sem podal roko: Brat! Pogledal me je, in dolgo in ostro je zrl vame. V očeh pa se je zalesketala solza.
 
SelŠel sem proč, nem in mračen in ko sem šel mimo okna, pa sem slišal zopet ono pesem in zopet je donela ko nova.
 
 
[[Kategorija: Dela leta 1910]]
Vrstica 81 ⟶ 79:
[[Kategorija: Slovenski narod]]
[[Kategorija: Podlistki]]
[[Kategorija: Kratka proza]]
[[Kategorija: Humor]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Iz_bolesti_za_bolest«