Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama

-– Bog jim daj dobro! -– a zdaj ...«

in otroci ki so imeli ostati sami -– Bog zna, koliko

»Si-liSi–li slišal, kaj so si izmislili na Dunaju?«

-– Jaz, ti in Hvalova oba, Peter in Tine, ostanemo, tu.

boste morali, v posteljo. Kaj pa -– omenili ste tudi

-– e -– no, če se ne motim, ste, rekli Drvenar. Ste-liSte–li

»Je-liJe–li to daleč?«

»Niso-liNiso–li nič rekli mati, kje so dobili tako lep

misli. -– Nikoli se mu še ni pripetilo kaj takega. Kako

je neki prišlo do tega? Govori-liGovori–li Krebelj resnico? Kako

li? -– Tujca ni poznal, znabiti ga še videl ni. Ne, iz

da je Hvalovka kriva. -– Toda, ne sovraži tudi on sam {{prelom strani}}

teh ljudij? In zakaj? O dovolj ima vzroka zato. Gospodar je ošaben in se mu je vedno upiral, upiral in odgovarjal njemu, oskrbniku Ermanu. In sedaj še to, ta goljufija, ta ponarejeni denar! Pred sodnijo s to stvarjo, k pravdi! A če se izkaže, da ni Hvalovka kriva, da jo je oni kupoc opeharil ...! -– Ne, sam hoče vse opraviti. Ni-liNi–li oskrbnik kobilarne? Ni mu li izročeno vse selo? ...

»No, da me ne boste gledali tako začudeno, povejte, kje ste dobili to-leto–le!«

»Kaj? Tako mi boste odgovarjali! Ne veste-liveste–li,

Hvalovka gre v hišo in mu prinese zahtevane dvajsetice. Erman poskuša drugo za drago. Mej tem prideta -– bližal se je namreč poldan -– sinova domov,

»Že dobro, uide nam ne. Kazni zapade, kakoršno zasluži, hujšo seveda nego vi. Vas ne nakaznim sodniji, toda v treh dneh se mi morate vi štirje pobrati iz Lipovja. Ste me razumeli -– v treh dneh! Takih ljudij ne potrebujem tu.«

zemljišča -– mnogo tako niso imeli -– v najem in živel

»Uprav radi tega nam je ta hudoba, -– Bog mi

grehe odpusti -– ukazal v treh dneh oditi. Saj meni bi

ne bilo toliko hudo -– pošten in priden človek se preživi povsodi -– a tu vemo, kaj imamo, tam je vse negotovo. Zlasti sedaj se bojim, ko imajo vsaki čas Francozje planiti v deželo. In vrhu tega sta imela vidva tu

prazna, denarja bore malo in zima pred durmi -– to

je čas za to. Prišel je oni-leoni–le gospod -– kakor vsako

leto -– po ljudi.«

ž njimi! Kako se začudi, ko nas ne najde več v Lipovju! In hud bo, hud. A na koga? Na-meNa–me? O, gotovo

sinova so bili pobrali k vojski, in ni ju bilo nazaj. Sta-liSta–li bila ubita, ali so ju odpeljali Frsncozje, tega uboga

»Mati,« reče Peter nekoč, »ne vem, bi-libi–li mogli

brez ugovora in odideš s tem gospodom -– pokaže na

biriča -– v trg. Tam dobiš tovarišijo in zveš ostalo.«

vspeha. Notranje-avstrijskaNotranje–avstrijska armada, ž njo domača polka

kaj se zgodi z vami. Da bi le Peter preje došel s Hrvaškega, da ne bi bile same z Lenko. -– Oh, oče, ko bi

zapustili za toliko časa -– morda za vselej ...«

Vojak -– bil je Hvalov Tine -– si obriše solzo

»Ta gospodar mera imeti šume, oglasimo se pri njem. Tu dobimo delo,« reče jeden naših junakov. Takoj zavijejo v prostorno dvorišče in povprašajo mladega človeka, ki je napajal četvorico čilih konj -– menda je bil hlapec -–, kako se imenuje mesto in če je gospodar doma.

»Daruvar. -– Če tražite gospodina, hodite ondakle gori,« zareži hlapec in pokaže na stopnice, ki so peljale do vrat v drugo nadstropje.

»Daruvar -– Daruvar -– kako znano mi je to ime! Slišal sem jo že -– da -– še doma. A nekako drugače se je glasilo. -– Drvenar! -– Tako nekako. -– A kedaj bi moglo to biti?« -– V take misli vtopljen je stopal Peter za tovariši po stopnicah in komah opazil, kedaj so prišli do sobe, ki je imela na vratih deščico z napisom? »Ivo Selanocič, trgovec za lesom«. So-liSo–li spoznali po tem znamenju godpodarjevo sobo, ne vem, kajti če bi znal v onih časih kdo izmej drvarjev bratu, je bil že prav redka prikazen. Sodili so, da mora tu bivati gospod, ker je nekaj ljudi čakalo pred sobo.

naj vam razkaže tovarno in vse kar je treba. A vi Primorec -– kako se že imenujete! -– ostanite tu, nekaj

»Kaj -– ali me ne poznate več? Seveda spemenil sem se od tedaj, ko sem se bil poslovil pri vas. Bil sem takrat bled in slaboten, a kakor vidite, sem si že opomogel.«

»Niste-liNiste–li iz tiste hiše -– kako se že pravi -– -–

»Petru? Kaj-steKaj–ste govorili ž njim? O povejte, usmilite se uboge matere! Kod kodi? Že pred mesecom dnij

zakaj je prišel Pater v Daruvar, kako je slučajno ali -–

kakor je povdarjal -– po božji previdnosti seznal se ž

živež in danes -– kaka vesela novica!«

»Je-liJe–li še daleč tja?«

»Bog ve, bova-libova–li dobila očeta. Oj, kako bi jih videl še jedenkrat!«

»Ni li-tuli–tu lipovskih konjarjev?«

»Konjarji in konj -– že peto leto.«

saj gospod ga čislajo najbolj. Bi-liBi–li radi govorili z njim?«

»Kdo bi si bil mislil! Tako daleč -– in si našel

vojske -– cela tri leta. Šele letošnjo zimo je počil glas,

-– uderó se staremu možu debele solze po licu.

kaj jo čaka doma? -– Francozje so jej pobrali ves živež.

»Ne, obe moram privesti -– oče mi je naročil strogo

-– obe! ni nikake nevarnosti in težave. Če bi

rekel -– na! -– bo hodila peš! A tako ...«

z veho nad vratmi -– znamenje, da se tu dobi (lahko)

koža in v strgane cunje zavita telesa -– vse to nam

Namesto odgovora se sliši dolgi: »Jo -– -–

jo -– -–« in Luka zazdeha globoko in široko, in se

dvanajst let. Gotovo sta njegovi sorodnici. Ko sem prosila darov po hišah, prišla sem slučajno -– tema je že

bila -– do Grozdičeve hiše, kjer se je ustavil voz in

gorjače in se pomenkujejo. O čem-ličem–li? Ni čuti, pretiho govoré. A to vem, da nameravajo nekaj groznega.

»Me-liMe–li poznaš?« vpraša z zaničljivim posmehom

in voz se pomiče po brodu čez reko -– čez mejo -–

brez vsacega višjega dovoljenja -– z jedno besedo -–

odpotovati malo v stran -– po Donavi čez Daruvar, kjer

tudi v žilah Hvalovih. Potrla ga je nekaj starost -–

imel je na hrbtu že šest križev, -– največ pa je razjela

še vsi skupaj, saj ne zapusti svojih. Ne veste-liveste–li več,

očetu -– znamenje, da so mu ure seštete.

»Tinetov glasi -– Kaj res? -– Oh res -– res.

Tine, pristopi k -– meni, da te -– še jedenkrat objamem, -– predno izdihnem.«

»Da si le prišel! Moj Bog -– saj se mi je zdelo,

-– da te še vidim. -– O kako mi je sedaj odleglo! -–

A ozdravim ne več, več -– ni več ne! No, saj sem

«O, kod si hodil, sin moj, povej, po -– vej!«