Iz bolesti za bolest: Razlika med redakcijama

V kotu je sedel jetičen človek svojo ženo in deco. Pijan je bil. Slonel je na mizi. Žena je sedela poleg njega in mu brisala pot. Otroci pa so glodali nezavedno predse. In med njimi dete, komaj leto staro. A visi so bili zaviti v plašč strasti. On se je hotel opiti. Mogoče vsled bolesti. A deca! . . . Tako mlada! ... Ah! deca ... Nad vsem pa si je brisala nesrečna žena solzo. Jokala je, ko angelj nad grobovi.

V drugem kotu so kvartali. Obrazi so bili napeti in oči so gledale, poželjivo, hudonno. Na mizi je ležal denar in zazdelo so mi je, da se jim ta denar umika in da se vsi drvijo za njim . . .Ne morejo ga doseči, bijejo se med seboj . . . a denar se smeji . . .

A naenkrat je objela zopet ona pesem vse in zlilo se je ... prokletstvo samega sebe ... smeh denarja, demona ... smeh one doklice in jok nesrečne matere.

»Zakaj ne plešeš, mladec?« »Ne morem, oče, nocoojnocoj.« »Da, prav imaš, človek ni vedno pri volji.« »Kaj pa moja pesem? Je lepa? »Oče lepa je, kje ste se je učili?«

Veš namenjena mi je od Boga in v srce mi jo je vlilo moje dekle in mi napojilo dušo z njo. Tudi jaz sem svoje dni rad plesal; bil sem takrat še mlad. A sedaj . . . sedaj je konec. Imel sem dekle lepo ko rožo, ki se napije rose in se smeji solneu. Ljubil sem jo, ko angelja. Ne veš kaj je ženska. Očara človeka in dobro je, dokler je nedolžna, drugače . . . Ha - ha potem izgine vse.

Kako bi ji bil odrekel. Šla sva in ona je plesala. Tisti večer sem godel vražje. No vem kje sem vzel one pesem, a bila jo tako polna življenja, da ljubica ni prejenjala plesati. Njen obraz je bil razbeljeno železo, oči pa strele temne noči. Veliko je plesala. Ko je prišla k meni, jo bila v njenih očeh strast in telo me je prosilo nemo in je kričalo po grehu .. .