Redakcija: 15:45, 2. november 2020 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Trenutna redakcija s časom 11:24, 3. november 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja
Vrstica 15: Bilo je že pozno v jeseni leta 1847. Solnce je zašlo, mrzla burja je brila čez goli Kolk in divjala po vipavski dolini. -– Ljudje so se stlačili in zgnjetli na ognjišča in si greli zmrzle ude ob plapolajočem ognju; za kratek čas so žorili turščico, vmes si pripovedovali Vrstica 29: in še ta dva sta bila vse prej nego vesela. Ni jima kratil prijazen pogovor dolzega večera, molče sta strmela ~~pred-se~~pred–se, vsak zatopljen v svoje misli: Miha Petelin, sključen in nadušljiv starec, je vpiral svoje lisičje oči v žrjavico in premišljeval, koliko mu je dolžen ta sosed, koliko oni; veselje mu je zaigralo na vpalem licu, ko je v mislih preračunil, za koliko se mu bo povečal zakopani zaklad. Ponosen je bil sam pri sebi nanj, saj si ga je sam pridobil, zakaj oče mu je zapustil zemljišče Vrstica 87: Ivan mirno in položi nekaj polen na žrjavico. »Kaj močnik, kaj polenta!« huduje se Miha. -– »Fante, kaj ne veš, kako draga je zdaj moka? Koliko petičic se bo še dobilo za turščico! Kuhaj krompir v oblicah, deni dvajset bolj drobnih krompirjev in deset Vrstica 215: »E, Jože, Jože, ne bodi tako prismojen!« loti se Matevž znova. »Katera pa bi bila tako neumna, da bi šla k Petelinovim, -– kjer bi še neslanega močnika stradala!« Vrstica 224: v vinjenosti. Ti bi letos poiskal Ivanu nevesto, lahko bodeta izbirala med najboljšimi dekleti cele doline. Kako prijetno bi bilo ~~za-lé~~za–lé, Miha!« »Fant se ne bo ženil,« odvrne Miha nevoljno. Vrstica 238: krajcar, kakor berač za petico, ta naj se ženi? Najzadnja dekla bi se pomišljala!« Zdaj je bilo Mihi preveč. -– Razburjen skoči z ognjišča in zagrozi Matevžu s hripavim glasom: »Čakaj, strela, prideva še skup! Tega ti ne pozabim nikdar! Vrstica 262: ohladila jeza in je začel premišljevati, kar mu je svetoval krčmar. Sprva se mu je zdela misel neumna, a ni se je mogel ubraniti, saj se mu je v zadnjih letih večkrat sama od sebe vsiljevala. Res, žena stane -– tako je modroval Miha -– a tudi kaj prinese, dela pri hiši. Há, prijetno bi bilo, če bi se sukala okoli Mihe in mu stregla, želje brala iz očij. Misel mu je ugajala bolj in Vrstica 326: »Kaj Ivan, kaj Ivan!« zagrmi Miha. »Ivan je še premlečen za ženitev, meni daj punico, meni, jaz potrebujem gospodinje v hiši!« »Kaj -– ti, ti, Miha!« jeclja Jurij prepaden. »Jaz, jaz, Miha Petelin, jo zahtevam,« poudarja Miha. »Če ne -– saj veš, Kobal, da zapleševa tako, da se ti bo zvrtelo! Stori, ali punico ali boben!« Vrstica 437: Nekaj časa se še izgovarja, nazadnje mu vendar razodene ihteč svojo bol. »Tvoj stric -– tvoj stric je rekel -– je rekel mojemu očetu, da ga -– zarubi, če, če -– -–« »No, kaj če ...« »Če ga ne vzamem jaz -– jaz za -– za moža.« Ivan osupne, a ko malo pomisli, pravi ji glasno se smejoč: »Beži, beži, Metka! Stric se je pošalil z očetom, prišel je ~~za-me~~za–me snubit, ne ~~za-se~~za–se. Kaj me res ne maraš, Metka?« Vrstica 586: dala,« pohvali se in pobaha Miha. »~~A-a~~A–a,« zavzamejo se kmetje drug za drugim. »Pri Kobalovih sem klal včeraj, drugje že dolgo Vrstica 609: pa le privošči kako veselo in lepo urico! Ali si že govoril z dekletom? Dandanes mislijo take vrtoglavke drugače, kakor si želé njih roditelji. Kobal je bil seveda zadovoljen, kaj pa pravi dekle?!« »Kaj pravi, kaj pravi! Kdo pa vpraša po tem! -– Saj vidiš, da mi je pripravila dve najboljši in največji klobasi. Ali ni to več praznega govorjenja?« Vrstica 643: Najbrže se je zmotila. Miha potegne tudi drugo klobaso iz žepa in jo prereže. Sama repa se vsuje iž nje. Ivan ga pogleda in pravi: »Zdaj veste, pri čem da ste! -– Morda si domišljujete, da bo cel svet tako plesal, kakor mu bodete vi žvižgali? Jaz ne, ona tudi ne! Samo to Vrstica 649: če ne, poiščem si sam pravice!« Rekši odide. Miha pa se vglobi v globoko premišljevanje. ~~Še-le~~Še–le Ivanove besede so mu pojasnile vso stvar. Ivan je Metko naučil, kako naj njega, sivolasega starca spravi na led. Krčevita srditost ga popade pri Vrstica 696: »E, veliko ne morem, ker sem siromak,« odvrne Miha. »Dvajsetico lahko vtrpim.« »Kaj se ti blede, ti stara šema!« razjari se Bolač. »Dvajsetica, ha, ha! V takem mrazu in taki burji naj letamo za ubogo dvajsetico! Dvajsetica ~~za-me~~za–me in pet tovarišev! Ne gremo!« »Koliko pa hočete?« Vrstica 744: »Gotovo, le pripravi nam kaj pijače, drugače te nabijemo!« zakriči Bolač za njim, sam sebi pa še zamrmra zadovoljno: »Pili bodo moji fantje, pili, a denar je pa ves moj!« Srce je Mihi krvavelo od žalosti, ko je domov gredé premišljeval, kako nesramno ga je odrl birič. -– Oderuh se ni spomnil, kako brezsrčno je postopal s svojimi dolžniki, koliko vnebovpijočih krivic je prizadel vdovam in sirotam, svojih krivičnostij se ni domislil, le na Bolača je klical grom in strelo! Tudi vest se je oglasila v njem, da je izdal svojega jedinega sorodnika v skoro gotovo smrt, toda strast je bila v njem že tako vkoreninjena, da je prevpila notranji svarilni in žugajoči glas. Ni mu bilo žal tega koraka, samo to ga je bolelo, da je bil ob toliko denarja. Tolažil se je s tem, da ne bi mogel drugače Ivana spraviti s pota in da se pač izplača par goldinarjev potrošiti za toliko tisočakov. Metka je bila tisti dan zelo pobita in potrta. Ko je Kobal zvedel, kaj se je zgodilo, polastila se ga je velika skrb, zakaj, bal se je Mihovega maščevanja. Tudi Ivan ga ni mogel povsem potolažiti, obljubivši mu, da vzame Metko precej po sv. Treh kraljih in ga reši oderuhovih krempljev. Vrstica 751: človek obrača, Bog obrne. Izkušeni starec je povedal zaročencema odkritosrčno, da se boji prihodnjosti, zakaj prav lahko se pripeti, da vtaknejo Ivana v vojake, potem je lepi načrt prekrižan in Kobalovi izgubljeni. -– Metko je pekla in morila zavest, da se je samo vsled njene lahkomiselnosti vse na slabo obrnilo. Prosila je Vrstica 765: stanju gotovo ne bi bila opazila nič posebnega na njem, toda strah vidi v vsakem kotu nevarnost. Opazila je, da je Miha praznično oblečen. To ji je dalo misliti. -– Čemu se je praznično oblekel na delavnik? Biti je moral v Trgu, v gradu, za drugam ni treba boljše obleke. Toda kaj je imel opraviti, ko so že vsi davno plačali Vrstica 874: Še bi bili rešetali različna vprašanja, zakaj da gospôda tako zatira kmeta, ~~bodo-li~~bodo–li naši vkrotili Laha ali ne, toda pri fari sv. Jurija je zazvonilo poldan, in razšli so se domov. Vrstica 919: mu začne hitreje biti ... Ko tako pomišlja, ~~bi-li~~bi–li vstopil ali ne, pride Metka iz hiše po drv, ugleda Ivana in misli, da je berač, iščoč si prenočišča, dé mu prijazno: »Le stopite v hišo, mož! Vrstica 941: razmerah. Vest o stričevi nesrečni smrti ga je hudo zadela, zlasti ker si je domišljal, da jo je sam zakrivil. A Kobal ga je znal pomiriti in potolažiti, vsakdo se smé braniti, kadar pride v tako nevarnost. -– Kmalu je Ivan prevzel gospodarstvo. Strijčeve krivice je poravnal s tem, da je nekaterim dolžnikom popolnoma odpustil dolgove, drugim zmanjšal, nekaterim krivičen denar povrnil. Cele

Človek obrača, Bog obrne: Razlika med redakcijama