639
urejanj
in drugih slavnih Rimljanov. Maksencij, potomec popolnoma pokvarjenih in v sled prenasičenosti napol
blaznih ljudi ... In ali ni nikogar, ki
bi tej pošasti zaklical
Dovolj nedolžne krvi, dovolj nedolžnih solz!
»Izvrstno! Kje je Ruber?«
»Ubit
»Zabodel? Razvežite ga! Placida, ali poznaš tega človeka?«
Stari sel, vdan še domačim bogovom in Rimljan prave korenine, se je malce razsrdil, ko je to pripovedoval. Sporočil je tudi Rimljanki, da so zdravi mož in oba brata Valerijanova. Najbrže pridejo kmalu domov, kamor tako hrepene. V kratkem se bodeta sprijela oba imperatorja v odločilni bitki.
Komaj je sel odšel s pismom, katerega je poslala Kornelija na svojega moža, že je došel močan oddelek pretorijancev. Poveljnik se je obnašal zelo dostojno in je naznanil Valerijanu, da ima povelje od Maksencija, povabiti mladega moža v imperatorjevo vojsko. Priti mora, da si ne nakoplje cesarjeve jeze. Sicer ima poveljnik ukaz, da zapleni vse premoženje, kakor se je zgodilo danes mnogim imperatorjevim nasprotnikom. Ker je prosila tudi mati mladeniča, je
na ta način, da so vstopili v Maksencijevo vojsko, dasi bi vzdignili meč
najraje zoper trinoga.
Maksencij se je vendarle zganil. Dal je ukaz, prijeti sovražnika jutri zunaj mesta. Vse naj bo pripravljeno za odhod in na boj!
Imperator ni zaupal rimskim prebivalcem, zato tudi ni poslušal nasveta, naj počaka Konstantina raje za zidovjem, ob katerem si razbije
Valerijan je poslal zvečer pred odhodom materi pismo, v katerem je vzel slovo.
»Papež Melhijad je že vedel, koga naj pošlje v Konstantinov tabor.
itak zapustil našo vojsko. Zares, bojim se za Konstantina, kajti ti duhovni hočejo krutega imperatorja, ki bi delal vse le za cerkev teh maziljencev. Zde se mi, kakor garjevi pastirji, ki kvarijo svoje ovce. Ubogi kristjani, ubogi Konstantin!«
|
urejanj