Prva služba: Razlika med redakcijama

 

»Gaberje«, je zaklical sprevodnik hripavo in zateglo. Nekateri, ki

velik zavoj in komaj je vlak obstal,

je izstopila naglo in se radovedno

par kmetov je izstopilo tam iz zadnjega kupeja, pa so govorili med

seboj kot da se prepirajo, eden je bil

klobukom in tolkel s palico ob tla

kot da se prepira z vsem svetom.

Angela je premišljevala ali bi

vstopila ali ne, pa ji končno ni preostalo drugega, da je privzdignila

blatna in treba je bilo paziti, da ne

onesnaži svojih svetlih čevljev. Pijani glasovi so se slišali skozi priprto

je povedala kako in kaj ...

 

topo in brezizrazno. »V Zabrezju boste učili?«

 

pa, ko ne znate poti je nerodno. Seveda, križ je in bo že najbolje če se peljete. Sem že slišal nekaj, da dobe nokaj, da dobe novo učiteljico, seveda,

prejšnja se je nekaj, hm, no, kako bi

boste učili v Zabrezju? Pa ste še mladi, hm!«

 

teh krajih?«

 

»a dejali so mi, da je lepo.«

 

 

»Kaj vam ne ugaja? Ah, saj

sem že opazila v mestu. E, tu na deželi je drugače. Vina se ne brani nikdo, tudi dekleta ne, a mnogokrat jim

je dobro tudi žganje. Kaj me gledate,

 

Ker je bil obraz ženske, ki se je

ali mlada, njen glas pa je bil v svoji

če ji pove, čemu in zakaj je prišla v

župnišče.

 

In Angeli je postalo težko: čutila je, da je nepotrebna, da ni zanjo

bog ve zakaj ...

 

»Tjale sedite,« ji je dejala naposled obilna kuharica in pokazala na

 

Angela je pobrisala stol s svojim

skromna in tiha, vsa plaha in polna

boječega pričakovanja, je bila živa

pa se tega ni zavedala, ker je komaj

nastopila svoj križev pot.

 

čez kameniti vežni tlak in na kuhinskem pragu se je pojavil duhovnik,

ki se je zdel Angeli za župnika vendar premlad.

 

»Da, prva,« je prikimala Angela

 

»Zakaj?« jo je prekinil kaplan.

jaz rad na vašem mestu.«

 

odločnosti! O, kolikrat mislim na to

in žal mi je vseh, ki imajo dolžnost

a če bi se skušalo, bi morda šlo. Samo pravica in dolžnost naj bi jim bila prapor, pa bi se ljudem kmalu odprle oči.«

 

»Ne razumem vas, gospod kaplan,« mu je odkritosrčno priznala

ni razumela, bi ga bila rada poslušala še dalje, ker tako odločne in težke

so bile njegove besede, kot da udarja

bogve kako v čislih: dolgi lasje so se

mu usipali na čelo, na senci in ušesa

svoji zanemarjeni naturnosti precej

podoben misijonarjem v Ameriki.

 

»Sem že slišal o vas, da ste tukaj,« je nagovoril z visokim skoro

odbornik krajnega šolskega sveta in

nima z učiteljstvom prav nič opravka. Sedite! Ali ste se za razmere v

»Potem je potreba, da vas nekoliko poučim, ker takoj od začetka ste

krenili na napačno pot. Kar se tiče

ne pajdašite, ker ima o vsem popolnoma napačne nazore. Zapomnite si

to in ne bo vam žal. Gospoda nadučitelja pa vam zelo priporočam, pameten mož je, naj vam bo vzor v šoli in

njem in po meni, pa bomo dobro izhajali. Kako pa drugače? Ali imate

kako politično prepričanje?«

duše.

 

odvrnila Angela počasi in naenkrat

je začutila do župnika vsled njegove

vsiljivosti in sirovosti silno mržnjo

skromno opombo, da je politika našemu narodu več na škodo nego korist.«

{{prelom strani}}

kaplan? No, sicer pa imate morda

prav, če ste mnenja, da je politika za

predmet, zato ga kar opuščajte! No,

pa tako brez vsakega cilja, tako brez

meni, ki sem mu v največjo nadlogo,

to mi je tudi znano. In tako vas je postavil pred vrata brez spremljevalca

Zabukovca, kjer se vam je menda odkazala hrana.«

 

»O, hvala vam,« je šepnila Angela in se mu zahvalila z ljubečim

 

Nato je povesila pogled in težka

 

»Vse drugače sem si slikala ta

in obstala kot da premišlja, kar je

doživela ta prvi večer.

 

Troje kamnitih stopnjic je vodilo v vežo in Angela se je ozrla v razsvetljena okna nekako plaho in boječe, a ko je zagledala ob sebi njegove

strahu.

{{prelom strani}}

jaz. Ali Dragica, ne veseli se in ne

upaj preveč, da ne boš razočarana

čaka po dovršenih študijah brezskrbno ali vsaj zadovoljno življenje,

pa se mi zdi, da sem nastopila križev

pot. Prvo postajo, menim, da sem

danes prebila, a če pridem do konca

 

Ljudje, kolikor sem jih spoznala nocoj, so tukaj obdarjeni z vsem,

Star je okrog trideset let in silno

vnet za Marijino družbo, prigovarjal

enkrat seveda odklonila, saj veš, da

nimam talenta za take reči!

še enkrat zamišljeno prebrala, nato

pa pismo zapečatila in spravila v

prijateljice, ko počasi in previdno

odpira pismo in čita potem z vedno

mesta, ji je zažuborela kri okrog srca hitreje in naenkrat je dvignila

glavo in se z začudenimi očmi zagledala v steno. Ali tudi v steni je videla dvoje temnih, prosečih oči, ki so jo

leti kot šestnajstletno dekle skoro

vsak dan v isti aleji ... Skoro vsak

neumna in otročja. Morda pogleda

vakega tako, kaj se ve, morda je to

kaj več kot za druge. In tako se je

zgodilo, da ga ni pogledala več, ko je

si je očitala, da je storila morda napačno, ker ga je prezirala. Saj ji

vendar ni storil nič žalega, njegove

jih ne pozdravila s prijaznim pogledom ... In skoro je začutila v srcu

kakor kesanje, pa je bilo prepozno,

dogodki in drugi upi so križali njeno

nadaljnje življenje, alejo in njega je

letih, so zažarele v tem žalosti polnem večeru njegove oči nenadoma

zopet pred njo ... In strmela je v

steno, njene ustnice pa so se tresle,

ker ne samo v spominu, ampak tudi

kaplanu Lovretu. Sedaj šele je razumela zakaj je imela do njega naenkrat toliko zaupanja, zakaj ji je zvenela njegova beseda tako prijetno na

uho in zakaj je bilo v njegovih očeh

 

In bogve, ali jo je spoznal tudi

 

Sveča je dogorela do konca, še

so je otresla vseh neprijetnih misli in se skušala poglobiti v pouk, dasi ji

je bilo časih težko in je čutila sama

je, da je obsedela za katedrom in sama ni vedela, kdaj je umolknila in se

zamislila v to ali ono ... šele ko je

bila v zadregi.

 

 

Pa kaplan Lovro je zamahnil z

roko in potisnil klobuk nazaj na tilnik.

 

gospodična?«

 

 

»Zakaj?« se je začudila Angela.

pri tem je iztegnila roko v lahnem

»Glejte, kako lepo se vidi po vasi in

tja daleč po polju. Po tisti poti, kajne, ki se vije tam med travniki, sem

Ali je mar lagal tudi on, ali se je hotel iz nje samo nekoliko pošaliti? In

naenkrat si je želela proč od njega,

spoznal in si ona vse le domišljnje, a

njegov obraz je bil resnično tako hladen in miren kot da govori s kmetom o živinski bolezni ali dobri letini.

 

»Svojo dolžnost,« se je nasmehnil

že mogoče, a to še ni dovolj. Tudi jaz

opravljam svojo dolžnost vestno, pa

ves prijazen in poln milobe.

 

občujem in vi ste edini, s komur sem

govorila tu v Zabrezju kaj več.«

davno znano in dokazano, da hodi

vdano in molče za svojim pastirjem,

komedija in če bi ne bilo ljudi, o katerih sem pravkar govoril, bi bilo

enostavno in pusto, brez vsakega prepira in boja, dasi je ta boj časih grenak, ako vzame človek vso stvar preveč k srcu; zato komodneži in lenuhi

itak vseeno: življenje posameznika je

ladja, ki jo meče usode vihar kot neznatno lupinjo semintja ..., in kaj če

kako izgubo? To je, kakor bi se utrenila zvezda z neba, nikdo je ne pogreši in nebo je po njeni izgubi prav krasno ... Kdor pa se smili sam sebi,

je bedak: ker ne zaradi sebe, ampak

poti in iz njegovo izgubo ničesar izgubljenega. Tako je, gospodična, in

tudi vi pridete morda kdaj do tega

ponudil ji je stol prav tik sebe, da je

čutila Angela na obrazu njegov, po

na izpregled. Človek bi skoro mislil,

da smo se vam zamerili. In tudi gospod nadučitelj pravi, da se ga naravnost ogibljete in organist toži, da

da pravi pregovor: besede mičejo,

zgledi vlečejo. Poleg tega imamo tu

 

»Ona?« se je začudila Angela in

ustnice kakor v nevolji.

 

zato ni čudno, če se gospod nadučitelj

pritožuje.«

 

»No, in še prašate! Ali ne veste,

seveda ni bilo v cerkvi! In vi naj potem vzgajate našo mladino?! Pa to

bi bila še postranska stvar, a izkušnja

 

»Oprostite,« je izjecljal naposled

»če mogoče motim. Prihajam zaradi

 

»Kakšne važne stvari?« je povprašala Angela nestrpno in gledala

 

»Rad vas imam, gospodična učiteljica,« je razlagal organist dalje

rad, da vas vidim vedno pred seboj.«

 

prsi so se ji dvigale nemirno, a je

vendar vztrajala in se hlinila še dalje. »In kaj bo rekel župnik, če izve,

 

»Oh, brez skrbi, gospodična učiteljica,« se je opogumil organist in

 

»Vi odhajate?« je dejal, dasi je

vesel, tako vesel, da bi od vesolja objel ali pa oklofutal ves svet!«

 

in sedla na posteljo.

 

 

Nato sta nekaj časa molčala oba,

 

Angela je gledala v tla in v prsih

 

»In s takim ponosom hodite tudi

 

»Za greh, ki ga ponavlja človek

 

»Ako pa zagreši nevade in celo

 

»Tisti se je kaznoval že sam in

 

»Da, vem,« je priznal po dolgem

in sem se ogibal vsake priložnosti, ki

bi nama mogla poklicati še kdaj v

 

»Odpustil,« se je začudil kaplan

srcu in razumu, kdor pa hoče koga k

čemu prisiliti, je tiran in bedak.«

 

»Ne, otrok niste bili,« ji je oporekal prijazno in celo lahen nasmeh

ravnali ste tako, ker vam je že prirojena, kakor sem spoznal, neka odporna sila napram vsakemu, ki ga srečate v življenju prvič in to jo prav!«

 

 

»Da,« ji jo potrdil kaplan Lovro

izrabljajo.«

 

nje.

 

»vem, da je časih neznaten moment

velike važnosti za vse življenje.«

oči ...

 

 

in pritisnil njeno glavico k svojemu

svetu ne postave, ne prisege, ne blagoslova, ki bi bil tako močan, da bi

oviral na poti do sreče tistega, ki ima

kjer sta govorila šepetaje še dolgo,

da, dasi je bila učiteljeva soba odprta

 

In čez pol ure potem je obstal

vse polje polno mladih rož ...

 

koleselj je zdrdral po razriti poti iz

vasi. Še enkrat se je ozrla Angela nazaj na kraj svojega prvega službovanja, nato se je zagledala v daljo pred