Bratranec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 18:
sobi, kamor so me prinosli bogve kako in kdaj: vse se je godilo, kakor v
sanjah. Tuji obrazi so se sklanjali
nad menoj in zopet izginjali; ali vendar zagledal med njimi zdajpazdaj znane oči - celo tista teta, ki mi je umrla, ko sem bil star komaj
petnajst let, je prišla in mi podala
svojo koščeno roko. In prav nič se
Vrstica 24:
me dvignili v moji sobici in me položili v voz, iz katerega nisem videl
nikamor in nisem vedel kam me peljejo. Na dvorišču sive hiše, pod visokim, kršnim hribom, so me položili
v nosilnico - takrat sem bil čisto
udan v svoj žalostni konec -, prenesli so me sobo, kjer sta stali samo dve postelji in me privezali na
trdno ležišče vsekrižem z vrvmi. Nisem mogel razumeti - zakaj in kako je vse prišlo, a toliko moči je bilo
vendar v mojih bolnih mislih, da sem
slutil, kje se nahajam. A vse samo
Vrstica 33:
katerih sem se tistikrat bal, kakor ničesar na vsem božjem svetu ... Noč
in dan so bile uprte vame in ako sem
se hotel le malce dvigniti, so zagorele v čisto žvepleno - zelenem ognju,
da sem prestrašen zatisnil oči. A videl sem jih tudi skozi trepalnice in
ugasnile so šele tisti dan, ko se je
Vrstica 54:
 
Usmiljenka je položila prst na
usta in mi namigovala z očmi - naj
molčim.
 
Vrstica 61:
 
Ozre se na črno ploščo nad njegovo posteljo, kjer je bilo zapisano z
velikimi, razločnimi črkami ime -
»Fran Zalokar« in poleg letnica
njegovega rojstva. Hotel sem izračunati koliko je star, a še predno sem
Vrstica 69:
je bilo v sobi še pol mračno. Pri Zalokarju je stala usmiljenka in mu pokladala na čelo in prsi nekake ohkladke, a njenih mrmrajočih, tolažilnih besed nisem mogel popolnoma
razumeti in razumel jih menda ni tudi moj sobolnik, ker je gledal brez cilja, tja nekam proti oknu in mrmral
zamolklo o nekem - »prokletem
brezsrčnežu, ki je kupil tako lepega
dekleta ...« In tisti trenutek sem se
Vrstica 75:
je obenem razveselilo. Vedel sem, da
govori in vidi vse le v težki vročinski blaznosti, kakor jaz pred par dnevi, a vendar sem si dobro zapomnil
ime - Kristina, ki ga je izrekel tako
pogosto ...
 
Vrstica 85:
pomiriti.
 
»Imej jo, imej!« je skoro zakričal in okrog ust so mu stopile slinaste pene. »Prokleti! Kupil si jo! - Kristina, Kristina, ti-i-i-iti–i–i–i!« in
glas mu je grgljaje opešal. Z neko sinjo belino, prehajajočo skoro v zelenkasto barvo, se je prepreglo njegovo lice, a hip nato je zagorelo v
temni rdečici, ki se pojavlja v obrazih težko obolelih.
Vrstica 105:
Usmiljenka je najprvo skomignila z rameni, nato je dejala polglasno:
»Nocoj se bo odločilo - ali premine, ali okreva. - Z vami ni bilo nič
boljše.« je dodala z glasom , ki ni
izražal nikakega sočutja: tako mirno in hladno govore ljudje, ki vrše
Vrstica 111:
 
Dalje je nisem vprašal, ker bi
bilo menda tudi brezuspešno - resnice se v takih slučajih itak ne izve.
 
Vendar sem se nekako plaho oziral na sosednjo postelj, ob vsakem
Vrstica 130:
 
Tisto noč nisem mogel zaspati in
vedno mi je uhajal pogled tja k njemu, ki je ležal mirno - ne vedoč, da
stoji čisto ob robu svojega groba ...
- Nocoj se so odločilo - sem čul
venomer mrzle besede starikave
usmiljenke in kadar sem se zavedel,
Vrstica 146:
usmiljenka, ki je sedela ob njegovi
postelji, je povzdignila oči in jih zopet povesila; ozrla se je včasih name
z očitajočim pogledom - - nato je
bilo zopet tiho, samo rahlo njegovo
dihanje se je čulo po sobi, kot da trga
Vrstica 156:
in tako se mi je zdelo, kot da so uprte naravnost vame ...
 
- Ali je mar slutil mojo skrb?
 
Morda je vedela za moje misli
Vrstica 162:
je skoro prijazno in mi prikimala:
 
»Prestal je, ne motite ga -«
 
In kot da mi je ozdravel bogve
Vrstica 180:
 
»Pravite, da sem govoril v tisti
blaznosti o - Kristini!« je povzel
po dolgem molku in uprl name svoje
črne oči. Obraz mu je podplula lahna
Vrstica 189:
 
»Povejte mi, morda sem govoril celo
kaj več, morda sem se popolnoma izdal! -«
 
Jaz sem odkimal, ker nisem vedel kako in kaj misli ..., a da igra
Vrstica 208:
 
»O Kristini se mi je torej bledlo,
- o Kristini ... Glejte, kako čudna
so človeška pota, toda pustiva to!
Hočem vam povedati, da nama bo
Vrstica 214:
doživljajev, ki se vam bodo
zdeli morda smešni in malenkostni,
a za-meza–me so važni, in da ste jih doživeli vi, bi vam bili gotovo tudi.
 
Pred dvemi leti, no, sedaj bo že skoro dve leti in pol, sem se pripeljal iz tujine.
Vrstica 243:
katerih ji seveda nisem nikdar vrnil.
 
»Torej praviš, da je umrla? -
No, in kaj za to!« - Pogledala me je
nezadovoljno in natanko sem videl,
kako je obvisel njen pogled na moji
Vrstica 253:
»Torej bo treba kupiti črno ovratnico, hm, pravzvprav tega ni ravno
potreba, kdo pa ve, da je moja
teta -
 
»Moj bog,« se je začudila, »še
Vrstica 269:
»Ljudje so včasih res smešni, in
ne samo smešni, naravnost odurni
v svoji laži. Prosim vas - ali ni vseeno, če grem za pogrebom v črni ali
rdeči kravati! Ali se pozna mar na
hlačah in rokavicah, kakšna je žalost, ki je v srcu?! Bedarija! Pa tako
Vrstica 281:
moža s tako obupanim obrazom, da {{prelom strani}} tudi Marija pod križem ni mogla
imeti obupnejšega, pa sem videl na
lastne oči, kako je odhajal drugo jutro iz njene spalnice že - drugi! Kanalja - sem si mislil - truplo njenega moža je še toplo v grobu, pa se je že osvinjala z drugim - a pozneje, ko je dozorelo v meni spoznanje, sem spoznal, da je imela tista ženska popolnoma prav: nikoli ni ljubila
svojega moža, vsilili so ji ga, in vem,
da bi šla za pogrebom raje popolnoma v belem in s srečnim nasmehom v obrazu, a prosim vas, kaj bi rekla javnost?!
Vrstica 298:
{{prelom strani}}
Kdaj bi si mislil, da jo obiščem
na mrtvaškem odru, ko se nisem nikoli brigal za njo - sem premišljeval, ko sem hodil v predsobi in pričakoval sestre, ki se kar ni mogla ločiti od nje, dasi ji v življenju tudi ni
bila bogve kako naklonjena. A spomnil sem se takoj zopet, da je notri poleg nje še nekaj drugih oseb, ki morda vedo, da je bila njena teta in torej
ne more in ne sme oditi tako hitro.
Vrstica 316:
devetletno dekletce.
 
»Menda se ne motim -«
 
A prekinila me je veselo, kot da
ji ni umrla mati:
 
»Nič se ne motiš, nič - jaz sem
Kristina! No, tudi jaz bi te brez komentarja« - in pri tem je pokazala na mojo sestro - »gotovo ne poznala.«
 
Gledal sem ji v tiste temne, globoke oči in tudi ona ni odtegnila pogleda od mene, kot da iščeva v spominih, kdaj sva se videla zadnjič ...
Vrstica 342:
 
»Nič kaj rad se pravzaprav ne
udeležujem takih obredov - no, pa
če ni drugače -«
 
»Ako ti je ravno neljubo, pa pridi saj k meni, jaz bom morala namreč ostati doma zaradi malih dveh,
Vrstica 355:
In obljubil sem ji, da pridem.
 
- Mračilo–Mračilo se je že, ko sem vstal in se hotel posloviti.
in se hotel posloviti.
 
»Čas bo, dovolj sva si povedala!«
Vrstica 363 ⟶ 362:
se nekako plaho ozrla po sobi.
 
»Ostani še nekoliko - saj tako
dolgo, da se vrne oče od pogreba,«
me je poprosila in mi šiloma odvzela
Vrstica 386 ⟶ 385:
Nato je nekoliko pomolčala, potem pa je pristopila nenadoma k meni in mi položila roko na ramo.
 
»Ti, Fran, usliši mi malenkostno prošnjo -«
 
»In ta je?«
Vrstica 399 ⟶ 398:
 
»Ali Kristina, to je nekoliko
težavno. Očetu, to se pravi - stricu,
morda ne bo po volji in - in - -
sploh -«
 
»Nič, nič!« me je prekinila in
Vrstica 427 ⟶ 426:
vedel ne vzroka, ne postanka ... Videl sem pred seboj samo njene čudovite oči, čutil toploto njenega mladega lepega telesa in stresel sem se, ko
sem pomislil, da mi morda postane
Kristina več, nego samo - sestrična.
 
S silo sem, skušal misliti na kaj
drugega, oziral sem se po mimogrdočih, gledal na temno nočno nebo,
a vse zaman - zopet in zopet so zagorele pred menoj njene lepe oči, kot
dva svetla plamena ...
 
Vrstica 437 ⟶ 436:
sem vedel že naprej, da pojdem gori,
in pomislil še enkrat, ali bi šel, ali
ne - - takrat sem se zavedel, da
ne bilo niti enega teh pomislekov,
ko bi bila moja vest čista, da bi ji izpolnil obljubo brez vseh teh dvomov
Vrstica 455 ⟶ 454:
 
»Sedaj pa tiho.« mi je pošepetala, odprla vrata v sobo in položila
prst na usta - »veš, mala dva že spita tu v drugi sobi in sitnosti bi imela če bi se prebudila - vsa sta preplašena. Papa pa je odšel že pred eno
uro,« je dostavila, kot da je to najvažnejše.
 
Vrstica 469 ⟶ 468:
 
»Drugače sta spala vedno v prvi
sobi, a nocoj sta se preselila na očetovo posteljo in morala sem jima obljubiti, da bom spala jaz tu poleg -«
in pri tem je pokazala na posteljo, ki
je stala poleg in je bila prej gotovo materina.
Vrstica 518 ⟶ 517:
deževalo.«
 
»Ti,« je dejala poltiho in se ozrla plašno na vrata sosedne sobe - jaz nocoj ne pojdem spat. Tu pri tebi ostanem - mene je tako grozno
strah ...«
 
Vrstica 536 ⟶ 535:
 
»Kristina, pozno je že,« sem jo
opomnil naposled - »pojdi v posteljo.«
 
Pogledala me je malce začudeno
Vrstica 544 ⟶ 543:
in opazil sem, da je postala nekako
zamišljena. Toda pri vratih je zopet
postala. »Pojdi z menoj,« mi je namignila - »in ugasni luč.«
 
Storil sem, kakor je želela in vedno težje mi je bilo v prsih ... Dihal
Vrstica 572 ⟶ 571:
Ko me je poljubila, je zavzdihnila skoro boječe:
 
»Fran, ne bodi hud - jaz te
imam tako rada ...« Tu je moj pripovedovalec Fran Zalokar nekoliko
obmolknil. Namršil je obrvi in temna senca mu je legla v obraz. A že
Vrstica 587 ⟶ 586:
čudil sam svojemu stremljenju ...
Takrat sem bil sicer še ubog in pot
do cilja je bila še precej dolga - tri,
štiri leta bi še morala čakati, da se
poročiva, a kaj je bilo nama tri, štiri
Vrstica 598 ⟶ 597:
bila pri meni Kristina, sem bil
brez moči in sem se zavedal le enega,
da je vsa moja moč in odločnost odvisna edino od nje. - Danes sem mi
zdi vse skupaj smešno, ali spomini
na tiste večere, ki sem jih preživel ž
Vrstica 615 ⟶ 614:
zvedelo, da se ljubiva, ko sva si v
tako ozkem sorodstvu. Kot bratranca Te imam zelo rada, a več mi
je - nemogoče! Tudi ne morem
misliti, da bi me mogel Ti kot sestrično resnično tako ljubiti. Oprosti torej! - -
 
Če bi treščilo vame iz jasnega,
Vrstica 624 ⟶ 623:
Nekaj dni sem mislil na samokres, na vrv, a potem sem se iztreznil
in sem skušal pozabiti vse ... Prosim
vas, ali bi bilo vredno, da bi se obešal zaradi take lažnice!? In obesil se nisem, niti zaradi nje, niti zaradi katere druge, ker mnogo jih je sledilo njej - začel sem živeti čisto bohemsko življenje. Ženske sem sovražil kakor garje, in nekoč sem se celo namenil, da napišem dolgo študijo o ženski duši, o njenem značaju in stremljenju, ki se mi zdi za kak doktorat prav tako primerno, kot deset božjih zapovedi za hišni red v - javno hišo! -
 
In še tisto leto se je omožila s
Vrstica 660 ⟶ 659:
 
»Pa saj je vseeno, ako končam
tukaj ali kod drugod - ljudi, ki bi
me ljubili, itak nimam ...« in glas
mu je nekako grgljaje opešal.
Vrstica 669 ⟶ 668:
 
Povedal sem vam o Kristini več
kot sem nameraval -« je pričel počasi - »in če se zgodi, kar bi skoro
želel, da ne pridem več od tukaj -
jo pozdravite. Hotel sem reči, če jo
v svojem življenju kdaj slučajno
Vrstica 676 ⟶ 675:
domovino in se lahko zgodi. Tam
živi kot sem pripovedoval, pod zelenimi brdi na Dolenjskem, v tistem
prijaznem trgu - gotovo bolj srečna nego jaz. Povejte ji,« je dodal počasi in skoro žalostno - »ako ne veruje še danes, da lahko ljubi tudi - bratranec.«
 
Nato se je obrnil v stran in strežnica mi je namignila tam z drugega
kota - naj ga ne mučim - -
 
Zvečer ga je napadla huda mrzlica, poleg vročinske bolezni je konstatiral drugi dan zdravnik še pljučnico in četrti dan po tem je - preminul. Žalosten je bil pogreb. Samo
jaz, ki sem tisti dan ravno zapuščal
bolnišnico, sem bil pogrebec, in med
Vrstica 706 ⟶ 705:
se poročila z drugim? Sedaj živim
prav udobno, če bi vzela njega, pa bi
bila danes - vdova.«
 
Pogledal sem jo debelo in tako