Ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 4:
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Savinja}}'' let. 1, št. 2, {{mp|leto|1914}}
| vir = {{fc|dlib|QXPS66RO|s=13–1523–25|dLib}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
}}
 
Koroška zemlja je znamenita ne samo radi svojih prirodnih
krasot, temveč tudi po svoji množini rimskih in srednjeveških
spomenikov. Zlasti je slaven oni del Koroške, ki se razprostira
Vrstica 24:
življenje in velika razvita kultura.
 
Ko je za čas priseljevanja narodov rimsko gospodstvo po
naših krajih propalo, so prebivalci zapustili mesto; ali že v
6. stoletju je bilo zopet naseljeno s krepkim in svežim slovenskim
Vrstica 36:
Carenta).
 
Toda noben koroški vojvoda, dasi ravno ga je imenoval
rimsko-nemski cesar, ni mogel in ni smel izvrševati poprej svoje
oblasti, dokler ga ni slovensko ljudstvo na Koroškem priznalo
Vrstica 45:
jeziku, ni dvoma, da je slovenskega, oziroma slovenskega izvora.
O tem, kako so Slovenci vmeščali svoje vojvode,
poroča nemški zakonik ''»Schwabenspegel''« in letopisca Ivan
opa Vertinjski in Štajerc Otokar iz Horneka. To slovesnost
opisujeta sledeče):
 
''»Kmet - knez''« sede na kamen blizu cerkve pri Kruskemgradu,
kmetsko oblečen in obut, s klobukom na glavi, ter pričakuje bližajočega
se kneza, ki so ga spremljali plemiči in vitezi iz vseh
dežel. V roki drži prapor vojvodine Koroške. Kakih 100 metrov {{prelom strani}} pred kamnom obstoji knez; približa se mu drug kmet, svoboden
 
pred kamnom obstoji knez; približa se mu drug kmet, svoboden
ki je podedoval istotako, kakor pokneženi kmet od očeta pravico
ustoličiti kneza. Ta mu sleče dragoceno viteško obleko, v kateri
Vrstica 66 ⟶ 64:
opravi s svojimi viteškimi znamenji spremstva.
 
Ko ugleda kmet, sedeč na kamnu bližajočo se množico, zakliče
v {{razprto|slovenskem}} jeziku: ''»kdo je tisti, ki se približuje?''«
Zbrana množica mu odgovori: ''»Knez je naše dežele!''«
Kmet vpraša dalje: ''»Ali je pravičen srednik? Ali mu bode skrb
za blaginjo naše domovine? Ali je svobodnega stanu in vreden
takega dostojanstva? Ali časti in brani vero krščansko?''« Na
vsako vprašanje mu odgovori narod: ''»Je in bode!''« Nazadnje še
reče kmet: ''»S kako pravico me sme spraviti s tega sedeža?''«
in odgovore mu: ''»S šestdesetimi beliči, s tema brezastima živalima
in z obleko, ki jo nosi zdaj knez; vrh tega oprosti knez
posestvo tvoje vseh dolžnosti. ''»Nato udari kmet kneza lahko na
lice in ga opominja, da naj bo pravičen sodnik. To storivši vstane,
sprejme živali iz roke knezove in prepusti knezu sedež na
Vrstica 83 ⟶ 81:
svojim podložnikom.
 
Od kruskega knežjega kamna gre vojvoda v slovesnem izprevodu
v bližnjo gosposvetsko cerkev. Tam ga pri slovesni maši
blagoslovi visok cerkveni dostojanstvenik. Nato odide vsa visoka
gospoda k slovesnemu obredu pri katerem so stregli kneza najvišji
deželni dostojanstveniki. Po obredu gre vojvoda na bližnje Gosposvetsko
polje k ''»vojvodskem prestolu''«. Sede na sedež, ki je
bil napravljen na vzhodni strani, tako da gleda proti Gospi sveti,
sodi vsakemu, kdo mu ima kaj potožiti, oddaja fevde, ki so
bili ali deželni ali pa odvisni od kneza samega.
 
Z ustoličenjem so bili v zvezi razne pravice nekaterih
deželnih rodov. Dokler je sedel vojvoda na prestolu, prejemal
poklone in oddajal fevde, so baje nekateri domače plemenite
Vrstica 102 ⟶ 100:
pa so smeli ropati po deželi:
 
Zgodovinskih poročil za najstarejša ustoličenja nimamo.
Prvi koroški vojvoda o katerem poroča, da je bil tako ustoličen {{prelom strani}} je Šponhajmec Herman (1161). Slovesno se je dal ustoličiti
vojvoda Majnart Tirolski dne 1. septembra 1286 ''»po običaju
je Šponhajmec Herman (1161). Slovesno se je dal ustoličiti
iz starih časov''« (sevundum consatuainem a priscis temporibus
vojvoda Majnart Tirolski dne 1. septembra 1286 ''po običaju
iz starih časov'' (sevundum consatuainem a priscis temporibus
servatan). Ko so kasneje dobili Habsburžani Koroško
v svojo oblast so isto-tako po ustoličenje prejemali od Slovenskega
ljudstva oblast v deželi.
 
Poslednji izmed Habsburžanov se je dal ustoličiti Ernest
Železni dne 18. marca leta 1414. Torej ravno
danes petsto let. Z vojvodskega prestola pa je zadnjokrat delil
najeme in svoboščine Ferdinand 11. 1. 1596.
 
Staremu slovenskemu običaju ustoličenja se je prvi odtegnil
Erenstov sin Friderik IV. Vendar pa se je moral 19. oktobra
1457. izdati stanovom in kmetu – knezu Edlingerju pismo, da zaradi
Vrstica 130 ⟶ 127:
formalnosti.
 
Pravo ustoličenje koroških vojvoda je izvrševala kmetska
rodovina Endlingerjev iz Blažje vasi. Zato je imela razne pravice,
ki so jih avstrijski vladarji vedno potrjevali. Vojvoda
Vrstica 144 ⟶ 141:
prestol na Gosposvetskem polju.
 
Letos, ko obhajamo 18. marca petstoletnico ustoličenja
zadnjega koroškega vojvode, ki se je uklonil statoslavnemu slovenskemu
običaju ustoličenja, moramo pokazati Slovenci, da znamo
ceniti vsaj to ''»malo''« svoje zgodovine, kar je imamo, s tem,
da ta jubilej proslavimo na vseh poljih slovenske kulture,
v zgodovini, leposlovju, v slikarstvu, kiparstvu, in glasbeni