Tekma: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Savinja}}'' let. 1, št. 1–2, {{mp|leto|1914}}
| vir = {{fc|dlib|79A1MB0Q|s=14–1510–11|dLib1}}, {{fc|dlib|QXPS66RO|s=7–12|dLib2}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
}}
 
Kakor Antona Puščavnika prijema se me skušnjava, da bi kaj napisal. Saj dijaško življenje, na bo tu, ali tam, vedno spominja na vesele dogodke, ki so si sicer podobni a imajo vendar vsaki svoje posebnosti. Nekoč smo sedeli v drevoredu in se dolgočasili. Tovariš Vojnik nam je začel z neko dogodbo, da bi nas vzdramil pri kateri dogodbi je imel sam vlogo heroja. Tega nam seveda ni povedal naravnost, pač pa je opisal junaka tako, da je stal pred nami ves Vojnik.
V dobi živimo, ko ima, tekma široko področje. Povsod je tekma. Da potolažim konservativce, obljubljam sveto, da ne gre v tej zadevi na »fottbllmatch«, kar naj dokazuje to, in spada Vojnik med one fottballiste, ki ustreli na desno, če merijo na levo. Gotovi bi bil poražen, če bi se podal na to polje. Istih misli sta bila Šelided Spak in Godeslav Filip Jakob Premec, ko sta sedela popoldne , septembra 1290 (po Hedžri) lepo za mizo. Šelided je bil prav nasprotje tovarišu, in vendar sta se razumela. Spak vam je bil podjeten Tržačan, posebno seje pa odlikoval ob kozarcu in načinu spanja. Ti dve posebnosti sta ga prisilili daje hodil v eni razred dalj, kakor se spodobi. Široka glava mi je bila rdeča kot nova streha, zato so mu nadeli priimek »Ogljar«, ki ga je dovolil vsakemu, če ga je rabil v primernem tonu.
 
Draga bralka – če mi radovednost katero pripelje – zdaj pa pojdiva v vizitko k Premcu. Kaj vidim? Ne upaš se mu pogledati v obraz? Zakaj ne? O, lep človek je bil Premec, malo takih, še manj lepših. Nihče ni mogel vzdržati njegovega pogleda »razun mene« je dostavil Vojnik ponosno in nas pogledal. In vsi smo ga občudovali, namreč Vojnika. Tedaj je nadaljeval:
 
Bil je pravi Dolenjec, vesel, živahen in zvit, ko prašičev rep. Uganjal je burke, da se je krohotalo mesto, posebno mlajši svet, ves teden. Bil je »spoštovan«, kajti niti za hrbtom si niso upali jeziti se nanj. Nihle ni bil varen pred njim, le jaz in ona ...
 
»Aha! Zdaj pa začnemo,« je dejal Rubinič in se zbudil, »Za začetek, Vojnik, je bil dolgočasen, da sem skoro zaspal«. – Ah, ne zameri mi, a zdi se mi, da si samo ti zaspal, ga je pičil Vojnik. Toda ne moti!
 
Če pomislim, da je fant danes mrtev, in to zaradi nje, ob kateri je bil vedno otrok, tedaj se mi pristudi svet in tudi jaz bi ubral pot tovariša in se umsrtil. Hm ja zakašljal Rubinič {{prelom strani}} sumljivo. Najbrž je pogodil tovariša, ki je junaka zato pokopal da bi ne bil osumljen, da je sam tisti lepi človek. Toda verujmo mu, sicer bi moral tu že končati svojo povest.
Toda ne moti:
Če pomislim, da je fant danes mrtev, in to zaradi nje, ob kateri je bil vedno otrok, tedaj se mi pristudi svet in tudi jaz bi ubral pot tovariša in se umsrtil. Hm ja zakašljal Rubinič {{prelom strani}}
sumljivo. Najbrž je pogodil tovariša, ki je junaka zato pokopal da bi ne bil osumljen, da je sam tisti lepi človek. Toda verujmo mu, sicer bi moral tu že končati svojo povest.
 
Tisto leto sta stanovala pri Bodljaju. Upokojen poštar je bil Bodljaj. Premec in Spak sta se počutila tam prav domača. Ko sta se Bodljaj in njegova izvoljenka jemala, sta imela poleg svojih križcev tudi 3000 križanih v hranilnici. Ljudje vedo, da sta bila dolgo sama, vendar jima ni bilo čakati tako dolgo, kot Sari in Abrahamu.
 
V sedmem letu zakona namreč je prešerno priplavala po Savi lična košarica, ki jo je babica darovala Bodljaju. V nji je našel prelepo detece ženskega spola. Krstili so to detece za Anico. Anica je bila kot otrok prava rožica. V trinajstem letu že so ji bili za petami razni gizdalini. To jo je privedlo do spoznanja, da je lepa.
 
Kdo še ni bral, slišal in čutil, kakšna je ženska, ki je lepa in mlada? Opišem jo vam le toliko, da je ne boste zamenjali s svojimi boginjami. Rečem vam, pravi ciganski izraz, dasi sta bila oče in mati rdeča kot rdeči lasje.
»No, malo prekrepka primera!« ga je prekinil zbadljivo Rubinič.
 
»No, malo prekrepka primera!« ga je prekinil zbadljivo Rubinič.
»Ne moti!« je odvrnil Vojnik. Z Rubiničem se nista dobro razumela. Aničin oči so omamljale. Nos in brado je imela majhno, to se razume. Život te je hitro zapeljal iz pravega tira. Nevoščljive so ji bile celo le letne deve. Skratka, bila je vzor lepote, le srce ni imela. Najbolj so jo ljubili v mestu, a obenem jo tudi najbolj sovražili. Zadnje posebno odbiti zaljubljenci in njene najboljše tovarišice.
 
»Ne moti!« je odvrnil Vojnik. Z Rubiničem se nista dobro razumela. Aničin oči so omamljale. Nos in brado je imela majhno, to se razume. Život te je hitro zapeljal iz pravega tira. Nevoščljive so ji bile celo le letne deve. Skratka, bila je vzor lepote, le srce ni imela. Najbolj so jo ljubili v mestu, a obenem jo tudi najbolj sovražili. Zadnje posebno odbiti zaljubljenci in njene najboljše tovarišice.
Spak in Premec sta torej sedela v sobici, zatopljena v učen razgovor. Izvedela sta na svoje jezo, da pride še neki Brajko k njima stanovat.
 
Spak in Premec sta torej sedela v sobici, zatopljena v učen razgovor. Izvedela sta na svoje jezo, da pride še neki Brajko k njima stanovat.
Že njegovo ime je bilo zoprno: Bonifikacij Brajko! V tem je odprla Anica duri, zaklicala: »Južina!« in odšla takoj.
 
Že njegovo ime je bilo zoprno: Bonifikacij Brajko! V tem je odprla Anica duri, zaklicala: »Južina!« in odšla takoj.
»Še tega je bilo treba« je vzdihnil Spak; mislil je seveda na Bonifacija.
 
»Še tega je bilo treba« je vzdihnil Spak; mislil je seveda na Bonifacija.
Pri južini sta natančno poizvedovala o novem kolegu. Anica je bila zelo dobre volje. Premec je zato sklenil, da zagotovi svoje razmerje z njo. Povedati moram, da mi je Anica dovolila pred tremi meseci, predno je šel domov, da jo ljubi. Pa samo zato, ker si je tožilo po poljubih, o katerih sladkosti so ji pravile prijateljice. Nekaj časa je vladala med njima sladka skupnost, a še preden je odšel, se je Anica zopet skujala.
 
Pri južini sta natančno poizvedovala o novem kolegu. Anica je bila zelo dobre volje. Premec je zato sklenil, da zagotovi svoje razmerje z njo. Povedati moram, da mi je Anica dovolila pred tremi meseci, predno je šel domov, da jo ljubi. Pa samo zato, ker si je tožilo po poljubih, o katerih sladkosti so ji pravile prijateljice. Nekaj časa je vladala med njima sladka skupnost, a še preden je odšel, se je Anica zopet skujala.
{{prelom strani}}Premec je imel zato nesrečne počitnice. In danes se mu je nudila
{{prelom strani}}
{{prelom strani}}Premec je imel zato nesrečne počitnice. In danes se mu je nudila
prilika, da izve, pri čem je: Anica dobre volje, mama na sprehodu,
oče pa v kavarni. Slednjič je še Spak odšel. Sam mi je