Redakcija: 12:57, 4. november 2020 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:15, 4. november 2020 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 4: \| opombe = \| izdano = ''{{mp\|delo\|Savinja}}'' let. 1, št. 1–2, {{mp\|leto\|1914}} \| vir = {{fc\|dlib\|79A1MB0Q\|s=10–11\|1}}, {{fc\|dlib\|QXPS66RO\|s=~~7–12~~17–\|2}} \| dovoljenje = javna last \| obdelano = 4 Vrstica 45: Nekaj časa sem se učil, je pravil, ali pogled mi je vedno uhajal k oknu, kjer je Anica čitala. Vstal sem in hodil po sobi, {{prelom strani}} a tako, da sem ji prihajal vedno bližje. Radovedno sem pogledal ~~a tako, da sem ji prihajal vedno bližje. Radovedno sem pogledal~~ preko glave in zagledal v njenih rokah Karla Maya. ''»O jacik! Kajti bereš take stvari?''« ''»Ti se še predrzneš mene nadzorovati? Nesramnost! Pravi Covboy! Navaden pastir!''« ''»Na! Tu imaš''! Zdaj si si pokvaril vse načrte.''« SeSem si mislil! Ali ne! Tudi ona je vedela, da ji jaz ne mislim knjig predpisovati; ~~Ali ne! Tudi ona je vedela, da ji jaz ne mislim knjig predpisovati;~~ le žaliti me je hotela, pa me je razsrdila. Premagoval sem se in rekel: »Dobro veš, da tega ne mislim!« ''»Kaj torej se vtikaš v tuje stvari?'' « ''»Pustiva zdaj to! Anica, sklenil sem, da te dane s zadnijkrat prosim, da me uslišiš. Ti veš – postal sem mehak – kako te jaz ljubim!''« ''»Me veseli! Sicer mi to piše saki drugi dan eden izmed tvo jih kolegov!'' « mi je odgovorila. ''»Ali je to vse?''« ''»Ne! Ako me res ljubiš, mi boš gotovo izpolnil eno samo ~~želj~~željo? Kaj ne da?'' « kar čutil sem zbadljivost v teh besedah, a vendar sem ji obljubil izpolniti željo.▼ ▲ ~~kar~~Kar čutil sem zbadljivost v teh besedah, a vendar sem ji obljubil izpolniti željo. ''Haha! Ljubček, pusti me torej s takimi čenčami pri miru!''▼ ▲''»Haha! Ljubček, pusti me torej s takimi čenčami pri miru!''« ''»Anica ... ti si kača ...!''« V prsih sem čutil pekel. ''»Kača si! A jaz ljubim tudi kače''« Divje sem planil k njej, privil jo k sebi in jo poljuboval strastne divje. Divni so bili njeni poljubi pred počitnicami, ni jih primerjati v sladkosti s temi, ki mi jih je morala sedaj dajati. Nastal je ~~ljt~~ljut boj. Praskala me je po obrazu, rokah, a nisem čutil. ''Pusti me ... bom ... zaupila ...''▼ ~~Stokala je vsa mokra.~~ jaz pa sem besnel ...▼ ▲ ''»Pusti me ... bom ... zaupila ...''« Stokala je vsa mokra. Nakrat me zagrabi roka za vrat in me odrine od Anice. Obrnem▼ ▲ ~~jaz~~Jaz pa sem besnel ... ▲ Nakrat me zagrabi roka za vrat in me odrine od Anice. Obrnem se in opazim poponoma neznanega človeka. Tu stopi Anica z neskončno zlobo k tujcu in pravi vesela:'' »Ah, to je Brajko!''« Priklonila se je lahno in šla. Mislil sem, da me zaduši. Če bi mi bil kdo vlil škaf vode čez glavo, še ne bi pomagalo. Kakih Vrstica 95 ⟶ 93: do peta. Bil je prikupljiv, le skrajno hinavske oči so mu kazile obraz. Ko sem se toliko umiril, da sem mogel govoriti je bruhnilo iz mene: ''»Kaj hočeš, lopov?''« ''»Nisem lopov''« oprosti, da se te moril, šema!''« Dal sem mu zaušnico. Da je omahnil, dasi je bila pravica Vrstica 102 ⟶ 100: Potuhjeno je izginil v sobo. ''»S tem človekom ne stanujem za nobeno ceno!''« sem siknil. V tem je že prišla gospodinja in takoj sem odpovedal, a vzroka nisem navedel.~~{{prelom strani}}~~ {{prelom strani}} Tepec ima srečo, si je mislil Premec in odpovedal stanovanje. prej pa je sklenil, dajima še eno zagode. Dobro je namreč Vrstica 111 ⟶ 110: Spaka. In res! Anica se je ''»zaljubila''« v Brajka, ki je bil toliko oprezen, da ni iskal drugih znanstev. In črpala je iz svojega studenca. Ali premec tu je spznal in si mislil: Dobro, pomagam še jaz! In blazno je hodil za Anico. Ona pa je skakala od veselja in ljubila Brajka. ~~Nekdo~~Neko sredo priplazil se je Spak skozi vrata in seje zasmejal Premcu: ''»Hej! Danes me boš vesel, če me nisi bil še nikdar''.« Podal je listek, ki ga je privlekel iz mavhe, Premcu. ''»Haha! Rendezvous! Danes ob tretji v Črnem gnezdu. Napravim jima res črno gnezdo. Dobro si opravil, nagrada ti ne uide. Kako si to vendar dobil?''« ''»Padel je Brajku listek na tla, ko je potegnil robec iz žepa. Zapazi ni!''« ''»Čudno dasi dopisujeta, ko sta vedno vkup. Najbrž se jima zdi bolj očarljivo. Prokleto se motita, če mislita, da sem tekmo izgubil. Ob štirih dobi tu! Servus.~~'' ''~~« Spak je pokorno odšel. Zdaj pa ~~nadelo~~na delo! Si je mislil Premec mencajo si roke. In šel je k omari in privlekel na dan čudno stvar. Nekak zaboj. Počasi ga je snažil in se neprenehoma smejal! Večkrat je pogledal na listek in tedaj se je spomnil, da ga čaka v sobi pismo. Iz Kalne vode mu je pisal prijatelj: ... Slišal sem, da je prvi vas nek Brajko. Jaz ga poznam ~~dobro in ''Te svarim pred njim – '' hvala! Tega ne potrebujem!''~~ dobro in Te svarim pred njim – hvala! Tega ne potrebujem! – ~~Zvid~~Zvit je in podla oseba. Tu je vodil petnajst punc za nos, obrekoval kolege, na katere bil ljubosumen in jih ovajal ravnatelju. Mislim, da ti to zadostuje. To je tudi vzrok, da je moral izginiti. Servus. ''»Cel Alojzij! Ali ona ga zasluži, ker misli samo name, ne tudi nase!''« Ob dveh je ko rakal premec na izprehod s čudnim zabojem pod pazduho. »Bonifacij pride, Anica, pa ne samo on!''« ... ''»Ubogi Premec!''« je dejal on sočutno. ''Tepec! Še vedno blazni za menoj! Je rekla ona. Ves čas{{prelom strani}}▼ ~~sta se zabavala s Percem in poljubčki. Poljubovati je znala~~ ▲ ''»Tepec! Še vedno blazni za menoj!« Jeje rekla ona. Ves čas {{prelom strani}} sta se zabavala s Percem in poljubčki. Poljubovati je znala Anica in Brajko tudi ni zaostajal. Kake pol ure je trajala ljubezen v gozdu, potem sta odšla. Iz varnosti vsak v drugo smer. Vrstica 162 ⟶ 163: Veselja. Varno je sledil Anici, ki ga ni opazila. ''»Anica je goska, Brajko je tepec!''« je dejal, ko je stopil doma v vežo. Kdo še ni imel tekmeca za slepca? Po južni se Premec ni učil. Zaklenil se je in delal. Kaj, še ne vemo! Tu eje potrkalo na vrata. Odprt je. Pred njim je stal Spak z vprašujočim pogledom. ''»Vse dobro! Vsedi se na posteljo in čakaj!''« Govorila nista nič, le sobo sta docela zakadila. Premec je potrpežljivo hodil okoli k oknu in gledal neko stvar ... Črez pol ure je moral iti gospodinja pogledat, kaj tako ropota v Premčevi sobi. Spak se je zvijal od smeha po postelji, premec pa je tudi ves zaripljen komaj dihal na stolu. Šolsko leto je potekalo. Premec je igral nesrečnega ljubimca tako rafinirano, da bi mu celo Spak kmalu verjel, dasi se mu je zaklinjal, da se njegova ljubezen izpreminja v maščevanje ... Vrstica 186 ⟶ 187: Milavec, ki jo je poznal. ''»Škoda za dekle, prenedolžna je za njegovo dvorjenje.''« Bil je prepričan, da Brajko ne misli več na Anico. In ni se motil. O tem priča njegovo pismo, ki je pisal meni. Vojnik je vzel iz almanaha neko pismo in je nam prebral. ~~Tovariši~~Tovariš. Je li se še spominjaš Jelice iz Ljubljane. Že tedaj si trdil, da je lepa, dasi je bila šele dvanajst let stara. No sedaj na Bledu bi je ne spoznal več. Zaklinjam Ti, lepša je ko Anica~~-''~~ – »Premec se je namreč zaljubil v njo!''« - Res, nikdar nisem mislil, da je to sploh mogoče. Kljub južnemu značaju je mirne narave. Le kadar se ljubiva, postane razposajena. Kako je prišlo do tega? Enkrat sem se spomnil, da je treba Blejsko jezero fotografirati. Hotel sem pomnožiti zbirko slik iz planin. Pa sem šel v gozdiček pod gradom. Našel sem pripraven prostor. Misli si {{prelom strani}} jezero ob mali trati, obdani z grmovjem za katerim je pot in pod drevesom klop. Komaj se dogotovil sliko, oziroma delo, lotil se me je zaspanec. Jezero se je tako idilično blesketalo, Vrstica 218 ⟶ 219: Odklonila ga je zato ker ljubi – mene. Tu je nastopila Anica. ''»Kaj tega izpitega, faliranega študenta ste si ...''« Ni dokončal! Jelica je slabo zastokala in se sesedla na klop ko kupček nesreče. Mene je pograbilo, da bi stopil na plan, ali ona me je prehitela. ''»Prosim vas, prekličite! Recite, da ni res!''« ''»O res! Popolnoma res! Hvala bogu!''« obrnil se je in odšel. Tudi ona je odšla, a v nasprotno stran. Komaj sta izginila, sem hitro skril aparat pod listje in tekel za Brajkom po bližnjici. Urezal sem si tudi brezovko. Prizor za bogove je bil, ko sva se srečala. Vsa čast njegovim kameleonskim zmožnostim. – Kaj pa ti tukaj - E nič! Faliran študent sem ... Da bi ga videl! Postal je bled in plašno se je ozrl na polico. Tvoje bo, če ne izpolniš pogoja, samo onega pogoja,. – In ta je? – Upanje je zasijalo na obrazu. Ti prekličeš pismeno, kar si trdil o meni. - Ne! – Hotel je skočiti mimo mene. Ali ujel sem ga in namazal, da je plesal pravcati čardaš. Na, še Anico! = sem dejal slednjič in ga ošvrknil posebno dobro. Jan! Je zastokal in odfrčal. Šel sem po aparat in potem domov. Drugi dan sem šel zopet tja v tajni slutnji, da bo »ona« tam premišljevala svojo nesrečno ljubezen. Slutnja me ni varala. Početkoma ni hotela nič slišati o meni. Tedaj se ji pa povedal, da sem prejšno popoldne slišal, da Brajka ni več {{prelom strani}} na Bledu, ker ga boli zemeljska polovica njegovega bitja, česar vzrok sem jaz. Pogledala me je mileje in menda opazila, da moj nos res ni – rdeč. To je roman moje ljubezni. Prilagam Ti Vrstica 258 ⟶ 259: bilo sledu. Anica je spoznala, da je pošteno nasedla. ''»Drugje bo pravil, da me je slepil, imenoval bo moje ime! Grozno! Zakaj nisem ...''« ni se upala imenovati Premca. Pisala je torej Premcu, da ga ljubi, da mu je samo nagajivo kljubovala in še druge take odkritosrčnosti. Teden pozneje pa je dobila odgovor.- V kuverti je tičala fotografija, ki je predstavljala njo v objemu Brajkovem. ''»Ah!''« samo toliko je mola odgovoriti. Oči so se ji zmočile, da je komaj še vidila na drugi strani: <p align="center">Das Leid ist aus!</p> <p align="center">Heine.</p> In s tem končam. ''»A? Ali se Brajko ni usmrtil?''« je bleknil Peteršil, ki je imel gotovo boljši spomin ko Vojnik. ''Kdo pa je to pravil'' '' je zarenčal Vojnik v zadregi.''▼ ▲''»Kdo pa je to pravil~~'' ''~~?« je zarenčal Vojnik v zadregi.'' ''Ti sam!'' Tu se je oglasil zlobni Rabinič: - Fantje veste▼ ▲''»Ti sam!''« Tu se je oglasil zlobni Rabinič: - Fantje veste kaj! Premec je naš Vojnik, Anica je Krepeljčeva Špela, Jelica si je pa izmislil v tolažbo svoji nesrečni lju ...'' .– Vojnik mu je presekal besedo: ''»To ti plačam!''« Vstal je in odšel ko Brajko na ~~Bled~~Bledu. [[Kategorija:Kratka proza]] [[Kategorija:Dela leta 1914]]

Tekma: Razlika med redakcijama