Mati in sin (Mara Stepanova): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= Mati in sin
| avtor= Mara Stepanova
| izdano= ''{{mp|delo|Vigred}}'' 17/6
| vir= {{fc|dlib|M5SS2DG8|s=16-19|
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
Vrstica 12:
»Le kaj mi je danes, da mi je srce polno nemira,« je mislila Težakova strina, ko je poganjala voliče proti domu. Pred njo je tonila svetla bela cesta, kopajoča se v marčevem soncu popoldneva, ki se je tiho nagibal v zaton. Po nebu so veslali beli oblački, jadrno so krožili čezenj: veter z juga jih je podil neznanokam v severne dežele. Veter z juga ...
Obrnila se je v smer, od koder je vêl južni veter, in neizmerno hrepenenje v njenem materinskem srcu se je podvojilo ... Da, jug ... Tista južna dežela tamkaj za kraškimi brdi ... Že šesto leto gre, od kar dan za dnem strmi tjakaj v tiste sinje, komaj vidne obrise gora, izza katerih se iz ure v uro trgajo grozotni udarci razbesnelih granat ob trda skalovita tla ... Svetovna vojna ... Moj Bog, le zakaj se je morala roditi ravno v teh nesrečnih letih, zakaj je morala roditi tudi ona sama junaka, ki mu ni bilo prizanešeno?! Moral je iti kakor milijoni drugih. France ... Tri leta je tu pa tam pisal, a v tretje leto gre, kar ni glasu od njega ... Pravijo in ji zatrjujejo, da je zastonj njeno čakanje. Toda ne, ljudje se motijo! »Prisegla bi na svojo dušo
»Nekaj ni v redu z njo,« so si šepetale sosede. »Tudi moj ni pisal skoro eno leto, pa sem takoj vedela, pri čem sem. Dasi sem bila pripravljena na najhujše, vendar mi je bilo strašno in nedopovedljivo, ko so mi uradno sporočili, da je padel.« Žena si je obrisala solzo; bila je težka in trpka kot kamen. Bila je ena izmed tistih zadnjih solz za padlim sinom, ki ni bila porojena več toliko iz bolečine, kolikor iz čudne trpkobolestne vdanosti, ki je bila po svoje bridka. —
| |||