Izlet na Krn: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
S.Šinkovec (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| prejšnji =
| naslednji =
| naslov = Izlet na Krn. <br> Iz popotne torbice Josipa Podhumskega.
| normaliziran naslov = Izlet na Krn
| poglavje =
| avtor = Josip Podhumski
| prevajalec =
| izdano = ''{{mp|delo|Edinost}}'' let., 16, št. /88–94, {{mp|leto|1891}}
| vir = dLib {{fc|dlib|WCSOVCVP|s=1-2|88}}, {{fc|dlib|FIBHZNAH|s=1-2|89}}, {{fc|dlib|7SBMWTR5|s=1-2|90}}, {{fc|dlib|66ZDT23C|s=1-2|91}},{{fc|dlib|1YY2A6CE|s=1-2|92}}, {{fc|dlib|M5AK78WH|s=1-2|93}}, {{fc|dlib|3QX1O5CF|s=1|94}}
| opombe = ''Iz popotne torbice Josipa Podhumskega.''
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
| wikipedija =
}}
 
{{Neoštevilčena poglavja}}
 
== I. ==
 
Mnogokrati sem čital v predalih tega lista o različnih izletih, a nikdo se ni še lotil opisati izlet na Krn, da-si zavzema ta velikan med našimi slovenskimi hribi poleg Triglava, Nanosa itd. častno mesto. Tudi jaz se le težko lotim tega dela, kajti da-si so bile pri izletu na Krn tudi prijetne urice vmes, vendar me prešinja neka žalost, ko se spominjam svojih raztrganih hlač in čevljev. A ker vem, da se naši turisti navadno le v možki družbi pripravljajo na izlete in da je tudi mnogo takih kateri niso bili še na nikakem izletu, ne morem si kaj, da bi se ne spomnil našega velikana Krna, na kojega smo se bili napotili, — čudi se svet — v ženski družbi.
Vrstica 43 ⟶ 39:
Prva se mi prikaže g. M. z onim strešnim klobukom; v desni je imela velik drog, v levi pa košarico. Čez rame jej je bila privezana steklenica, z vodo napolnjena, in velika halja. Krilo ni bilo posebno elegantno in tudi tačasnja moderna dolžina, pri kojej se je krilo dva metra za uboge žensko po tleh v prahu ali v luži vleklo, izpolnjevala ni teh paragrafov. Na nogi sem jej zapazil mestne čevljičke, kateri niso bili mojim v nikakem obziru prav nič podobni.
{{prelom strani}}
 
== II. ==
 
Tudi g. r. F. mi je zeló ugajal z svojim klobukom, ki ni bil več za drugo rabo, nego da bi ga bili v kako njivo obesili v strah in trepet vranam in vrabcem. Čez pas in ramena imel je različne steklenice in torbice in bil je bolj obložen, nego vojsk se svojim »sakundpakom«. Tak je bil tudi gosp. M., samo da je imel vrhu tega lišpa še prav mogočno škatljo, namenjeno za nabiranje različnih rastlin.
 
Vrstica 62 ⟶ 55:
To pasje lajanje in cviljenje pa je privabilo vse domače iz hiše. Veselili smo se, da nas rešijo tega psa, a kako se začudimo, videči, da so otroci pobegnili kot blisk in v strašnem joku v hišo; za njimi je pa prav možko korakala gospodinja in se delala, kakor da nas ni niti opazila. Mi gremo vedno le naprej, kakor Judje, ko so vzeli ono znano mesto v Afriki. Krik v hiši postaja vedno večji in gospodinja kuka na nas pri skorom zaprtih vratih. Kaj storiti? Otroci so se vstrašili velike brade, strašnih slamnikov in naših belih drogov. Taki ne smemo v hišo, radi tega zopet seja. Žejni smo bili hudo, vodo nismo več imeli, v hišo moramo torej na vsak način. Usoda zadene mene. Hitro odložim vso prtljago s klobukom in palico vred in tako gologlav in (razume se samo ob sebi) brez nikake dlake na obrazu, grem prav počasi po stopnicah, kričaje: »Bog vam daj dobro jutro, mati, ste že vstali, ste že kaj skuhali?« Moja oseba in te besede so vso družino nekoliko pomirile, da so bila vrata koj odprta. Predno odzdravi, vpraša me žena: »Slišje, ki sa pa tuste zani Idje?« Ko sem jej vso našo bando popisal in jej tudi povedal, kaj in kam mislimo, ponehal je tudi otročji jok in pri vsakih durih, vodečih iz kuhinje, bilo je vame uprtih par debelih sivih otročjih očij. Gospodinja nas je jako gostoljubno postregla, dala nam je vode, kojo sem moral svojim drugom v velikem lesenem korcu na dvorišče nositi, ker oni niso smeli radi otrok v hišo. Tako sem moral jaz streči svojim turistom, ker vse, kar mi je dala gostoljubna žena, moral sem nesti v kot na dvorišče, kjer smo se potem vsi skupaj gostili. Še nismo bili zavžili vseh božjih darov, zaslišimo od daleč vrisk in v kakih desetih minutah je bil pri nas naš brezplačni voditelj, naš prijatelj g. K.
{{prelom strani}}
 
== III. ==
 
Ponosno je držal v levi svojo »generalstabskarto«, v desni malo palico, v žepu malo steklenico tropinjevca in nekoliko kruha. Bil je baš tako napravljen, kakor da gre na sprehod. Smejal se je nam, ko nas je videl tako napravljene. Radovedni smo bili na njegovo »generalstabskarto«, ki pa ni bila druzega, nego košček papirja, na kojem je bilo par črt, s kojo se je pa znal bolje orijentirati, nego marsikateri vojaški dostojanstvenik z vsemi svojimi različnimi zemljevidi.
 
Ko se je tudi g. K. nekoliko odpočil, krenemo proti »Mrzlemu vrhu«. Solnce je začelo pripekati in dasi je pihljal hladni veter, potiti smo se začeli, kakor sol pod južnim zrakom. Žeja je bila vedno večja in naš vodnik nas pelje k nekemu seniku, kjer smo dobili obilo žmitka, s kojim smo si žejo gasili. Opoludne bili smo na vrhu »Mrzlega Vrha«, pri bistrem studencu, kjer smo obedovali na zeleni travi. Res je, da človeku vse dobro diši, kadar je lačen in zdrav, a toliko bolj je nam dišalo in teknilo v zdravem planinskem zraku, v veseli družbi in pri mrzli studenčnici, kar vsega ne najdeš po smradljivih mestih. In vzlasti sedaj, ko pišem te vrstice in mi prihaja od kanala oni duh pod nos in me tudi želodec opominja, da nisem še svoje dolžnosti storil, spominjam se nehote pesmi:
 
<poem align=center>
»Na gore, gore,
Vrstica 87 ⟶ 78:
Sreča nam je bila mila, ker iztaknili smo bili tudi veliko leseno skledo, iz koje naj bi našo težko pričakovano kavo zajemali. Ko tudi oni po dolgem trudu izvrše svoje delo, postavimo stol sredi shrambe, nanj veliko Ieseno skledo in jaz ulijem prav počasi iz kotla svojo kavo. Ko se je ta v skledi hladila, nalije mi mlekar mleka v kotel, koje sem moral zavreti po kuharskih pravilih. Ko se je tudi to zgodilo, prilijem to mleko kavi, gospica pa mi da sladkorja in nadrobi kruha.
{{prelom strani}}
 
== IV. ==
 
Sedaj pa po stole! Iztaknili smo samo jednega in še tega smo morali ponuditi gospici; mi smo pa na tleh kleče in vsak svojo leseno žlico v rokah držeč, težko čakali trenotka, da nam gospica nadrobi kruha in nam da znamenje: sedaj začnimo.
 
Vrstica 120 ⟶ 108:
Ko smo vse to ogledali, šli smo zopet pod milo nebo; g. K. in jaz morala sva po očnice in sicer vsak svojo pot. Daleč nisva šla, ker bilo jih je po pečinah vse polno. Nad globokim prepadom zapazim kakih pet krasnih, velikih očnic. Te moraš imeti, mislil sem si, in res: z levo roko oklenem se velike skale, z nogo pa stopim na drugo skalo, ki je bila gotovo dvajsetkrat večja od vsake gorsko peči. Že sem mislil pustiti se z levo roko in utrgati lepe očnice, kar zgubim tla in obvisim na levi roki, viseč na gladki steni.
{{prelom strani}}
 
== V. ==
 
Velika skala, na koji sem stal se mi je utrgala. Tako visečemu nekaj trenotkov med prepadom in nebom, začelo mi je, srce glasno biti, vsak njega udarec bil mi je nož v prsa; noge so mi tolkle ob steno, tako, da so me začela stegna boleti. Visel sem tako v največji nevarnosti. Pod mano zijal je prepad, kakih dve sto metrov nad mano plavala sta orla, pozdravljajoča se strašnim glasom novi plen, na kojega se izvestno vržeta in daleč na okoli razlegal se je votli grom utrgane skale. Leva roka mi je že skorom obnemogla in ni kazalo druzega, nogo, ali spustiti se v prepad, kjer bode koj vsemu konec, ali pa zgrabiti za travo, ki je rastla nad menoj ter se potegniti, če se mi ne utrže, iz prepada. Če se mi pa utrže, izgubljen sem za vselej. V tem obupnem boju za živenje, zgrabim krčevito za travo, z levico pa, koja mi je že skoro otrpnila, spustim hitro skalo.
 
Vrstica 137 ⟶ 122:
»Ko sem tega reveža (kazoč na me) nekoliko potolažil, lezel sem po pečini vedno višje. Kar pridem med gole stene, mogel nisem ne naprej, niti nazaj. Dolgo gledam in iščem izhoda, a ves trud je bil zaman. Le gole stene okoli mene, pod mano pa prepad! Zapazim slednjič, da bi bilo morda mogoče iz tega kraja, ako zlezem naravnost po skali proti vrhu. In res, prijemal sem se za travo, s kolenami se upiral kakor dimnikar v dimniku ob stene in izvlekel sem se srečno iz tega neprijetnega stališča in prišel srečno do vrha, od tukaj k jezeru, od kjer mi je bila steza tudi v temi znana. Videl sem ogenj, in ko sem se vam bil približal, zaslišal sem vrisk, na kar sem tudi potočal skalo po hribu, v znamenje, da prihajam.«
{{prelom strani}}
 
== VI. ==
 
Ko se dogovorimo, kako in kedaj odrinemo drugo jutro proti vrhu, odkaže nam mlekar prostor v seniku za ležišče. Veselili smo se, kako dobro bomo spali na senu, ker tako mehke postelje prej nismo še imeli in zraven tega še prijetni duh, ki so ga razširjale v senu pokošene, suhe gorske cvetlice. A jedva se vležemo, oglasi se največja krava in otrese z glavo, da zvonec močno zadoni in zabuka s prav nizkim glasom. Za njo se oglasi druga in tako je šlo nepretrgano naprej. Lehko si misli vsakdo, da takošne nepričakovane podoknice trudnemu človeku niso posebno prijetne, toliko manj pa nam, ko ni mogel nihče zatisniti trudnega očesa. Menda je goveda mislila, da nas s tem razveseli, a vsakdo izmed nas si je želel, da bi bil le daleč od takega petja, kojemu so se slednjič še pastirji pridružili. Postavili so se namreč pred vrata naše spalnice, zavriskali vsi na enkrat in zakrožili tako neusmiljeno ono »Ljubica povej, povej«, da so nam s tem petjem pregnali še ono malo spanca, kar so nam ga pustile krave. To vam je bila prava serenada: krave v hlevu z vso oktavo od nizkega g pa do visokega c, zraven tega pa še različni glasovi zvoncev, kojim se je še glas kake razdražene ovce in koze pridružil; zunaj pa pastirji se svojimi, zemljo pretresujočimi glasovi. A pri vsej tej godbi zaspi nam jeden naših izletnikov in ne zmeneč se za nas, začne prav glasno smrčati. Drgnil je tako, kakor žagar, kadar s svojim pilom žago brusi. To pa je bilo že prehudo! Jezno ga zgrabim za nogo, a o joj! brcne me pod rebra v svojem trdem spanju, da sem kar vse zvezde videl. Ves potrt zapustim svoje ležišče in grem kuhat že ob 10 uri zvečer zajutrk. Zgotovil nisem še bil kave, ko prilezejo prav zaspano vsi drugi za menoj. Dotičnik je tako grozno smrčal in kričal v sanjah, da so ga morali izbuditi.
 
Vrstica 147 ⟶ 129:
 
Iz začetka nismo imeli nikakega razgleda; pod nami bila je temna noč, le oni kraj, kjer smo stali, je osvetljeval nekoliko bledi mesec. A tudi on se nam skrije za hribe in bili smo v temi. To pa ni trajalo dolgo, kar na hip padejo na nas zlati žarki — Triglav dobi zlato krono — za njim drugi hribi. To vam je bilo kaj krasnega! Pero je preslabo, da bi opisalo to naravino krasoto, preslabo je, da bi moglo opisati one čute, ki so se rodile v tem trenotku v naših srcih. S solzami v očeh občudovali smo to divoto in dozdevalo so nam je, da nismo več na zemlji solzà, temveč v kraju, kamor ne pridejo zemske tuge in težave in kjer vlada le sreča in veselje. Kot iz kamena izsekani stali smo tukaj, med tem pa je vstajalo solnce vedno višje in višje na nebu in preganjalo temno noč, koja je še zakrivala v svoj temni plašč nižje hribe. Čakati smo morali še precej dolgo, predno se je povsod zdanilo.
{{prelom strani}}
Bilo vam je krasno poletno jutro. Nikjer nisi videl najmanjšega oblaka, le nizko pod nami v dolini podili so se kakor bele pošasti, ki so pa počasi vstajali in se razgubljali. Zrak je bil čist, da smo brez dalnogleda daleč, daleč okoli videli. Kako krasne bile so reke, ki so se vile v srebrnem pasu proti morju, kako krasni bili so srebrni snežniki, ki so se kakor bi bili se zlatom in dijamantom obkovani tako krasno lesketali v solnčnih žarkih! Nemogoče mi je popisati podrobnosti, predaleč bi zašel. Zapeli smo vsi:
 
Bilo vam je krasno poletno jutro. Nikjer nisi videl najmanjšega oblaka, le nizko pod nami v dolini podili so se kakor bele pošasti, ki so pa počasi vstajali in se razgubljali. Zrak je bil čist, da smo brez dalnogleda daleč, daleč okoli videli. Kako krasne bile so reke, ki so se vile v srebrnem pasu proti morju, kako krasni bili so srebrni snežniki, ki so se kakor bi bili se zlatom in dijamantom obkovani tako krasno lesketali v solnčnih žarkih! Nemogoče mi je popisati podrobnosti, predaleč bi zašel. Zapeli smo vsi:
<poem align=center>
»Slovanska dežela
Vrstica 156 ⟶ 139:
in to je v resnici. V takih trenotkih pozabi človek na ono gorje, ki tare našo deželo, našo domovino, pozabi na vse one krivice, ki se jej vrše od strani nasprotnikov, ne vidi jokajoče majke Slave, ki sklenjenimi rokami prosi zvestobe in pomoči svojih sinov, ne vidi svojih bratov in sester, ki pod težkim jarmom zdihujejo in zastonj kličejo pomoči, ne vidi bratskega boja, ki ga bijejo sinovi jedne majke — tu pozabi na vse to, tu vidi le njeni kras, njeno divoto in ljubezen, kojo je imel do te lepe dežele, do tako krasne domovine, povekša mu se.
{{prelom strani}}
 
== VII. ==
 
Bili smo v tem raju kakih pet ur in minil nam je ves ta čas kakor trenotek. Treba je bilo misliti na odhod. Da bi videli tudi jezero, oziroma, da bi šli mimo njega, krenemo veselo prepevajoč po hrptu hriba proti vzhodu. A nismo dolgo prepevali, ker prišli smo kmalu do strmine, kjer nam je bila pot zaprta. Tukaj smo se vsi zbali, ker dozdevalo se nam je nemogoče, da bi jo mogli prelaziti. Vrniti smo se že hoteli, voditelj pa je silil, da moramo vsaj poskusiti. Mene kot najložjega zgrabita dva in mi pomagata na pečino. Tukaj se dobro uprern in spustim svojo dolgo palico, za kojo se prime drugi izletnik in tako prikobaca srečno k meni. Tako smo bili vsi možki na pečini, kjer smo imeli blizo kvadratni meter prostora, le gospica je bila še spodaj. Kako pa njo k nam spraviti? Tukaj je revica skorom obupala. Zvežemo dve palici v dolgo lato in jeden del jej stegnemo, naj se dobro prime, za drugi del pa zgrabimo vsi drugi na pečini in privlečemo srečno ubogo gospico v našo sredo. A kako sedaj od tukaj naprej, ko so na vse strani sami prepadi in steza je taka, da ne more nikaka žival po nji? Vzamemo vse naše palice in zvežemo jedno za drugo tako, da smo imeli prav dolgo lato. Prvi del prime naš vodnik in leze počasi po vseh štirih po strmini. Koj za njim drži se dolge late drugi, za tem tretji itd. — uboga gospica je bila v največji nevarnosti, ker morala je zadnja. Kar je prvi kamenja odvalil, prišlo je drugemu pod rebra, ker laziti smo morali kakor kače. Marsikak vzdih se je slišal in vsak trenotek se je bilo bati, da kdo zleti v prepad — slednjič pa vender prilezemo srečno na drugi vrh gore, od koder smo videli jezero, mimo kojega smo morali. Nevarnega pota ni bilo več, velika votlina, obkoljena od sivih skal in navpičnih golih pečin, bila je pred nami, pokrita z bogsigavedi koliko let starim snegom, na sredi se nam je pa smehljalo jezero. Pozabili smo zopet ves strah in veseli, da smo še živi prilazili do tega mesta, uganjati smo začeli burke in v onem času, ko po dolini vse zeva velike vročine, igrali smo se kakor otroci se snegom. Prvi sem bil jaz, ki sem dobil hudo zaušnico od snežene kepe, ko sem pa to tudi jako pošteno z obresti vrnil, zgrabi me napadeni in me vrže po snegu, da odletim več metrov daleč po snegu. V tem ne posebno prijetnem teku razbil sem vse steklenice, kar sem jih imel okoli sebe in z njimi izgubil tudi tekočino, ki je bila v njih, za kojo nam je bilo gotovo bolj žal, nego za posodo. Tako norčevaje se dospeli smo srečno do jezera, kjer smo se nekoliko odpočili in krenili po tem proti stanu. A naše veselje ni trajalo dolgo, ker kar na hip nastala je okoli nas gosta megla, da jeden druzega nismo več videli. »Vihar, vihar« zajeclja naš vodnik in res, kmalo je začelo grometi in treskati, da je bilo groza — gore so se tresle in majale in mislili smo, zdaj in zdaj udre se kos hriba na nas. V trenutku je bil vihar tukaj in kakor hitro je prišel, tako hitro je tudi izginil — a bili smo vsi do kože mokri. Res, krasni smo morali priti k stanu, kjer so se nam pastirji kar glasno smejali. Čevlje sem imel na nogi z vrvjo zvezane, hlače so mi pa manjkale od zadaj popolnoma, ker v nekem plazu mi je bilo zmanjkalo nog in tako sem jadral po najljubšem po kamenju navzdol.
 
Vrstica 164 ⟶ 144:
 
Tak je bil izlet na Krn in jaz mislim, da sem ustregel onim čitateljem, koji se ne drznejo radi slabih nog na visoke gore, ampak si raje mislijo: Kaj bom hodil z njimi, saj mi že drugi povejo, kako in kaj je bilo na tem ali onem izletu.
{{prelom strani}}
 
 
[[Kategorija:V javni lasti]]