Izlet na Krn: Razlika med redakcijama

| vir = dLib {{fc|dlib|WCSOVCVP|s=1-21–2|88}}, {{fc|dlib|FIBHZNAH|s=1-21–2|89}}, {{fc|dlib|7SBMWTR5|s=1-21–2|90}}, {{fc|dlib|66ZDT23C|s=1-21–2|91}},{{fc|dlib|1YY2A6CE|s=1-21–2|92}}, {{fc|dlib|M5AK78WH|s=1-21–2|93}}, {{fc|dlib|3QX1O5CF|s=1|94}}

Mnogokrati sem čital v predalih tega lista o različnih izletih, a nikdo se ni še lotil opisati izlet na Krn, da-si zavzema ta velikan med našimi slovenskimi hribi poleg Triglava, Nanosa itd. častno mesto. Tudi jaz se le težko lotim tega dela, kajti da-si so bile pri izletu na Krn tudi prijetne urice vmes, vendar me prešinja neka žalost, ko se spominjam svojih raztrganih hlač in čevljev. A ker vem, da se naši turisti navadno le v možki družbi pripravljajo na izlete in da je tudi mnogo takih kateri niso bili še na nikakem izletu, ne morem si kaj, da bi se ne spomnil našega velikana Krna, na kojega smo se bili napotili, —– čudi se svet —– v ženski družbi.

Nikar ne misli, dragi čitatelj, da ti hočem morda napisati kako neresnično pravljico, morda kako humoresko ali pa kako tragedijo, v koji bi se hotel kazati glavnim junakom, ki je v tej ženski družbi kot junaški vitez Don Quixot sekal različne pošasti —– ne —– povedati ti hočem golo resnico. Poslušaj!

Na dolgo pot tudi treba kaj seboj nesti za želodec, rekli so mi drugi, ker na Krnu ni gostilen. Moj čevljar, ki je bil prej vojak, posodil mi je par vojaških steklenic, koje sem napolnil z dobrim —– slivovcem, dobra mati pa mi je dala v dva vojaška »brotsacka« kruha in različne svinjine.

Kuk sem moral biti jaz, misli si lehko vsak, kajti vsi trije so se mi tako glasno smejali pri prvem pozdravu, da sem si začel v resnici domišljevati, ti moraš pa še lepše izgledati od drugih. K nesreči sem bil pozabil ta dan v zrkalu se ogledati in tako mi ni več možno opisati samega sebe. Le toliko vem, da sem rabil vsakokrat pol minute, predno sem mogel storiti korak se svojimi težkimi čevlji. Zato sem pa tudi stopal za vsemi drugimi, kakor stari slon —– počasi —– pa previdno.

Sreča nam je bila jako mila, ker iz vsega se je dalo sklepati, da bodemo imeli najugodnejše vreme. Še temno je bilo, ko smo stopali skozi vas. Za nami prihiti Š. in se nam ponudi za voznika. Prositi se nismo dali dvakrat, vzlasti jaz ne, ker čevlji so me grozno težili. Vsedemo se torej na voz. Š. zavriska in hiteli smo kot lastovica proti Soči. Nikar ne misli, dragi čitatelj, da je imel Š. upreženih par iskrenih konj —– o ne, sam je bil voznik, sam je bil tudi vse drugo, le voz mu je v resnici naredil kolár. Na razpotju smo se poslovili od prijaznega nam Š. ter mu dali v znamenje njegovih velikih zaslug za naše potovanje kozarček žganja. A ni treba misliti, da ga je rad vzel —– o ne, prositi smo ga morali jako dolgo, predno je izpraznil mali kozarček v največi sramežljivosti. Jeden drugemu zahvaljujoč se, krenemo proti soškemu mostu, za Gradom, skozi Zatomin proti Podoreharju.

Vso pot šli smo namreč kot srne jeden za drugim —– se vé, jaz prvi. Pri seji so me pa kaznovali, ker uvrstili smo se sedaj nekako po »rangu« in sicer tako, da je šel prvi g. r. F . kot najstarejši se svojo veliko črno brado, za njim gospica M. in za njo njeni brat in mene, kot najmlajšega, potisnili so zadnjega. A bridko {{prelom strani}} se je maščevala ta moja usoda nad njimi! Velik pes nam pridivja nasproti in vsak od teh groznih junakov je želel biti zadnji, hoteč se jeden za drugim skriti —– a jaz v svojem junaštvu bil sem prav tih in miren zadnji med najzadnjimi in pustil, naj oni, koji so prvi, s psom obračunijo. A šli so vender prav mirno naprej kakor bi ga ne videli. Žival čakala je na me. Ko se mu približam pripeljem mu se svojo palico jedno prav gorko čez hrbet, da je glasno zacvilil in odletel. Ko sem se pa baš čez neki prelaz kobacal, zgrabi me za nogo in odnese mi v znamenje maščevanja kot plen kos mojih kupljenih hlač . —

Ni čuda tedaj, da nam ni bilo posebno prijetno, ko smo začeli misliti, kako bomo s temi žlicami našo kavo kuhali in pili. Kavo smo sicer prinesli seboj, na žlice pa se ni nikdo spomnil. A to nas vse ni toliko prestrašilo, da bi bili kavo pustili, vsaj smo bili vsi pravi »kofetaći« in smo jo hoteli na vsak način skuhati —– vzlasti še, ko nam je pod nos šinil oni nje prijetni duh, kadar jo je gospica iz košarice jemala. Gospici smo dali koj odstavko in mene zadela je čast, da so me jednoglasno imenovali najvišjim kuharjem s priimkom: »Oberküchenmeister Graf Kinsky«; ta priimek se me je na Krnu tako dobro prijel, da mi ni nikdo drugače rekel, nego »Oberküchenmeister Graf Kinsky«. Lotil sem se častnega a težavnega posla.

In res, kakor pričakujejo mornarji v čolnu, da na ukaz poveljnika vsi hkratu v morje udarijo se svojimi vesli, tako smo tudi mi lopnili prav po vojaški na ukaz gospice se svojimi velikimi žlicami v leseno skledo. Najprej smo vsi mešali in sicer tako dolgo, dokler se nam ni kava ohladila. Zatem pa smo zajemali, kolikor je vsak mogel, kruh in to božjo kavo —– in vnel se je hud boj. Če je ta hotel odnesti velik kos kruha, pa je prišel drugi se svojo prazno žlico ter mu zvrnil v morje težko obloženo ladijo. Če je že bil kedo tako nagel in srečen, da je prinsel svojo le na pol napolnjeno žlico iz sklede, pa je povedal g. r. F. kako prav imenitno, da se je moral dotičnik zasmejati kar na vse grlo; a posledioa temu smehu je bila: prazna žlica pred nosom. Nič čudnega ni toraj, če smo bili po našem kosilu lačni, kakor prej. Mej tem, ko smo jeden druzega dolžili krivde na tem, da ta ali oni ni nič jedel, izginil nam je g. r. F. izpred oči.

Mej to gostijo se sladkim mlekom —– kar težko sem že dihal —– zapazijo me drugi izletniki, in polaste se prav nasilno najinega daru; kozarec šel je tako dolgo iz roke v roko, dekler ga niso razbili. Tako jih je Bog kaznoval, ker so si mleko prisvojili proti najini volji.

Pastirji so prignali ovce s paše na dvorišče in zatvorili vsa vrata —– samo ona v kuhinjo bila so odprta, skozi katera je bilo možno ovcam iz dvorišča. Koj za temi vratci sedel je pastir v kuhinji z molznikom in visoko zavihanimi rokavi. Pastir na dvorišču naganjal mu je ovce proti tej luknji in jedna za drugo prihajale so do pastirja, sedečega na stolu. Ta-Iele poslednji pograbil je ovco za volno in zadnji del telesa stisnil je tako dobro med svoja kolena, da se mu ta zadnji del ganiti ni mogel in pod ta del dél je molznik ter potegnil parkrat.

Resnici na ljubo mi je priznati, da še sedaj, ko se spomnim onega strašnega trenotka, se mi ustavi kri po žilah, nek mraz mi preleta vse ude in pero mi zaostaja, hotečemu zapisati, kako tesno mi je bilo pri srcu, borečemu se s smrtjo. Da, da, hudo je bilo, napeti je bilo treba vse sile —– niti toliko časa nisem imel, da bi bil izgovoril one tri sladke besede, ali pa zaklical na pomoč. A čudno, kakor malo otroče, kedar se mu kaj pripeti, začne mamo klicati in se zateče v nje zavetje, tako je bilo tudi takrat z mano, ker oni hip, ko sem za travo grabil, izdahnil sem: Mama! mama!

Vsi nekako bolj tihi čakali smo pred stanom mraka, ker o mraku smo mislili na seno spat ter ustati o polunoči, da bi nam bilo mogoče vrhu hriba opazovati solnčni vzhod. Mrak smo pričakali, a g. K. ni še bilo nazaj. Tesno je bilo vsem pri srcu, ker bali smo so, da bi se mu ne bila pripetila kaka nesreča. Noč postajala je vedno bolj temna in nekateri pastirji odšli so v kako dve uri pod nami ležečo vas k svojim dekletam, le g. K. ni hotel priti od nikjer. Tolažili smo se jeden druzega, češ, najbrže je kje zaspal, ali pa je v mraku pot izgubil in čaka jutra, da se zopet povrne. Kličemo v temno noč, a g. K. se ne oglasi; zakurimo ogenj na prostem, da bi videl, kje smo —– a vse zaman. Grlo nas je že bolelo samega klicanja. Pošljemo pastirje k prepadom, da čujejo, ako morda kje vzdihuje ali na pomoč kliče. Pastirji se vrnejo žalostni, meneči, da je najbrže kje ponesrečil.

Vsi obupani gremo v kuhinjo in sklenemo tamkaj čakati poludne, ker do takrat se že vrne, če je še živ, ali pa nam pastirji povejo kaj o njem, kajti vsi so obljubili, da ga pojdejo na vse zgodaj iskat. Mlekar je že vsakemu odkazal pot, po kateri se mu morda posreči, da najde ponesrečenca in mi preplašeni izletniki šli smo še enkrat pred stan klicat —– a zastonj. Pri tem sem se spomnil, da sem znal v otročjih letih prav dobro vriskati in poskusiti sem hotel tudi to zopet, da bi me g. K., če je še živ, moral slišati ter se odzvati v našo tolažbo. Napnem vse sile, a iz mojega od tobaka pokvarjenega grla ni prišel vrisk, ampak neki glas, ki ni bil podoben ne človeškemu in ne živalskemu. Vzlic mučni situvaciji, posilil nas je vseh smeh, neki pastir pa mi je hotel pokazati, kako se mora zavriskati. Lehko si misli vsakdo, kaka razlika je bila med mojim in njega vriskom. Daleč se je razlegal pastirjev glas —– a g. K. se vender ni oglasil. Kar na enkrat zasliši mlekar nek šum. Poslušamo vsi, á mi ne slišimo nič. Mlekar reče: »Stavim, da je to kamen, kojega je potačal po hribu, v znamenje, da prihaja!« Drugi pastirji so temu oporekali, meneči, da jo najbrže kaka ponočna žival tak kamen odtrgala {{prelom strani}} in temu mnenju pridružili smo se i mi. Pastir zavriska zopet; poslušamo in v istini zaslišimo tudi mi nek šum. »To je on, to je on!« vzklikne veselo mlekar in v resnici začujemo nekoliko pozneje v daljavi glas našega težko pričakovanega g. K., povračajočega se v našo sredo zdrav in vesel. Nismo se ga mogli nagledati ter izpraševali smo ga kar vsi hkratu, kaj je delal, kod je hodil, kje je bil itd.? Ko izpregovori z vsakim vsaj jedno besedo, začne:

Mesec je krasno svetil, ko smo se pripravljali na odlazek proti vrhu in obseval pečine tako čudno, da so se nam dozdevale kakor bele pošasti z nenasitnim žrelom, v katero pade, komur se izpodtakne. Da, res strašno je človeku hoditi po takih krajih, kjer ima še po dnevu svoje drago živenje v največji nevarnosti; koliko huje je pa po noči, ko ga bledi svit meseca lehko zvabi v prepad! In zraven tega še črne pošasti z belo haljo, ki so nas obkoljevale, globoka žrela, ki so zevala pred nami in za nami pri vsakem koraku, votli glas ponočnih ptic in zverjadi, koji se je tako čudno razlegal daleč na okrog in odmeval od prepada do prepada in se vlekel daleč po žrelu do strme, gole stene in zraven tega še s strah prejšnjega dneva —– kaj čuda toraj, da nismo bili več tako veseli, ko prejšnji dan, ampak da je bilo vsakemu izmed nas nekako tesno pri srcu, ko smo stopali mirno kakor ovce jeden za drugim. Tukaj je pokazala gospica pravo junaško srce, kajti iz njenih ust nisi slišal niti jedne besede, iz koje bi se dalo sklepati, da se količkaj boji, ampak kot prava junakinja lezla je z nami pogumno naprej. Vsakih 20 korakov prišli smo do ležišča različnih živali, katere so živali z nekim čudnim šumom zapuščale in se glasno kričaje poskrivale po pečinah.

Tako smo gazili počasi naprej; pred vsako stopinjo, kojo smo nameravali storiti, preiskali smo z dolgimi palicami tla, a vzlic vsej opreznosti, telebil je marsikdo izmed nas na tla, a k sreči dogodilo se ni nikomur nič slabega. In dasi smo tako previdno in počasi naprej lazili, zapazili smo kakih sto korakov pod vrhom, da se bode kmalu danilo. »Solnčni vzhod moramo videti« bila je želja nas vseh in vse težave pozabivši, začnemo podvizati proti vrhu. Jeden druzega je hotel prekositi, jeden pred drugim je hotel biti na vrhu; videti smo hoteli krasni prizor —– solnčni vzhod.

Iz začetka nismo imeli nikakega razgleda; pod nami bila je temna noč, le oni kraj, kjer smo stali, je osvetljeval nekoliko bledi mesec. A tudi on se nam skrije za hribe in bili smo v temi. To pa ni trajalo dolgo, kar na hip padejo na nas zlati žarki —– Triglav dobi zlato krono —– za njim drugi hribi. To vam je bilo kaj krasnega! Pero je preslabo, da bi opisalo to naravino krasoto, preslabo je, da bi moglo opisati one čute, ki so se rodile v tem trenotku v naših srcih. S solzami v očeh občudovali smo to divoto in dozdevalo so nam je, da nismo več na zemlji solzà, temveč v kraju, kamor ne pridejo zemske tuge in težave in kjer vlada le sreča in veselje. Kot iz kamena izsekani stali smo tukaj, med tem pa je vstajalo solnce vedno višje in višje na nebu in preganjalo temno noč, koja je še zakrivala v svoj temni plašč nižje hribe. Čakati smo morali še precej dolgo, predno se je povsod zdanilo.

Najlepša —– itd.«

in to je v resnici. V takih trenotkih pozabi človek na ono gorje, ki tare našo deželo, našo domovino, pozabi na vse one krivice, ki se jej vrše od strani nasprotnikov, ne vidi jokajoče majke Slave, ki sklenjenimi rokami prosi zvestobe in pomoči svojih sinov, ne vidi svojih bratov in sester, ki pod težkim jarmom zdihujejo in zastonj kličejo pomoči, ne vidi bratskega boja, ki ga bijejo sinovi jedne majke —– tu pozabi na vse to, tu vidi le njeni kras, njeno divoto in ljubezen, kojo je imel do te lepe dežele, do tako krasne domovine, povekša mu se.

Bili smo v tem raju kakih pet ur in minil nam je ves ta čas kakor trenotek. Treba je bilo misliti na odhod. Da bi videli tudi jezero, oziroma, da bi šli mimo njega, krenemo veselo prepevajoč po hrptu hriba proti vzhodu. A nismo dolgo prepevali, ker prišli smo kmalu do strmine, kjer nam je bila pot zaprta. Tukaj smo se vsi zbali, ker dozdevalo se nam je nemogoče, da bi jo mogli prelaziti. Vrniti smo se že hoteli, voditelj pa je silil, da moramo vsaj poskusiti. Mene kot najložjega zgrabita dva in mi pomagata na pečino. Tukaj se dobro uprern in spustim svojo dolgo palico, za kojo se prime drugi izletnik in tako prikobaca srečno k meni. Tako smo bili vsi možki na pečini, kjer smo imeli blizo kvadratni meter prostora, le gospica je bila še spodaj. Kako pa njo k nam spraviti? Tukaj je revica skorom obupala. Zvežemo dve palici v dolgo lato in jeden del jej stegnemo, naj se dobro prime, za drugi del pa zgrabimo vsi drugi na pečini in privlečemo srečno ubogo gospico v našo sredo. A kako sedaj od tukaj naprej, ko so na vse strani sami prepadi in steza je taka, da ne more nikaka žival po nji? Vzamemo vse naše palice in zvežemo jedno za drugo tako, da smo imeli prav dolgo lato. Prvi del prime naš vodnik in leze počasi po vseh štirih po strmini. Koj za njim drži se dolge late drugi, za tem tretji itd. —– uboga gospica je bila v največji nevarnosti, ker morala je zadnja. Kar je prvi kamenja odvalil, prišlo je drugemu pod rebra, ker laziti smo morali kakor kače. Marsikak vzdih se je slišal in vsak trenotek se je bilo bati, da kdo zleti v prepad —– slednjič pa vender prilezemo srečno na drugi vrh gore, od koder smo videli jezero, mimo kojega smo morali. Nevarnega pota ni bilo več, velika votlina, obkoljena od sivih skal in navpičnih golih pečin, bila je pred nami, pokrita z bogsigavedi koliko let starim snegom, na sredi se nam je pa smehljalo jezero. Pozabili smo zopet ves strah in veseli, da smo še živi prilazili do tega mesta, uganjati smo začeli burke in v onem času, ko po dolini vse zeva velike vročine, igrali smo se kakor otroci se snegom. Prvi sem bil jaz, ki sem dobil hudo zaušnico od snežene kepe, ko sem pa to tudi jako pošteno z obresti vrnil, zgrabi me napadeni in me vrže po snegu, da odletim več metrov daleč po snegu. V tem ne posebno prijetnem teku razbil sem vse steklenice, kar sem jih imel okoli sebe in z njimi izgubil tudi tekočino, ki je bila v njih, za kojo nam je bilo gotovo bolj žal, nego za posodo. Tako norčevaje se dospeli smo srečno do jezera, kjer smo se nekoliko odpočili in krenili po tem proti stanu. A naše veselje ni trajalo dolgo, ker kar na hip nastala je okoli nas gosta megla, da jeden druzega nismo več videli. »Vihar, vihar« zajeclja naš vodnik in res, kmalo je začelo grometi in treskati, da je bilo groza —– gore so se tresle in majale in mislili smo, zdaj in zdaj udre se kos hriba na nas. V trenutku je bil vihar tukaj in kakor hitro je prišel, tako hitro je tudi izginil —– a bili smo vsi do kože mokri. Res, krasni smo morali priti k stanu, kjer so se nam pastirji kar glasno smejali. Čevlje sem imel na nogi z vrvjo zvezane, hlače so mi pa manjkale od zadaj popolnoma, ker v nekem plazu mi je bilo zmanjkalo nog in tako sem jadral po najljubšem po kamenju navzdol.