Redakcija: 21:53, 5. november 2020 uredi Zala Kokalj (pogovor \| prispevki) 25 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 11:50, 6. november 2020 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 72: Izpil je zadnji ostanek ter vstal. {{prelom strani}} Pozdravil je uradnike ljubeznivo, pomežiknil z desnim očesom ter odšel preko njih na ulico. Ozirali so se za njim, majali z glavo in jedli in pili. Štefan pa je zavil iz mesta. Široka bela cesta se je vila pred njim v nepoznano daljo. Visoko je stalo solnce na nebu in pripekalo kakor poleti. Po brzojavnih žicah so se zbirale lastovke in veselo je bilo življenje po obcestnih njivah, kjer so se obračali zadnji delavci v letošnji jeseni. Štefan se je odkril in nosil klobuk v roki, vroče mu je bilo. A vesele so bile njegove misli, zakaj ves svet je bil pred njim odprt in nič mu ni oviralo pota vanj. Lepa je ~~bil a~~bila njegova pot in zložna, lepa kakor misel, prešinivša pravkar njegove možgane. Spomnil se je bil v tem hipu nje, ki je bila vsa njegova, ki je stanovala tam nekje za tretjo goro. Prost je sedaj in velik umetnik in ko stopi takšen pred njo, se ne bo mogla premagati, da ne bi mu planila v naročje, da ne bi ga objela in pritisnila na srce ter odšla ž njim na veselo pot proti njegovi slavi, na pot, kjer ni nobene ovire več. Skupaj pojdeta in potem bo šele popolna njegova slava ... Spomnil se je bil v tem hipu nje, ki je bila vsa njegova, ki je stanovala tam nekje za tretjo goro. Prost je sedaj in velik umetnik in ko stopi takšen pred njo, se ne bo mogla premagati, da ne bi mu planila v naročje, da ne bi ga objela in pritisnila na srce ter odšla ž njim na veselo pot proti njegovi slavi, na pot, kjer ni nobene ovire več. Skupaj pojdeta in potem bo šele popolna njegova slava ... Na obcestnem kamenu je sedel berač. Ugasle so bile njegove oči, čeljusti so visele navzdol in koščene roke so držale in prožile mu nasproti klobuk. Vrstica 150 ⟶ 148: Berač je komaj prilezel do mize, iztegnil koščeno desnico in nagnil kozarec pod ščetinaste brke. Obrisal se je in sklenil roke v zahvalo. »Kakor vidim, nimaš klobuka,« je dejal Štefan. »Na, tu imaš mojega, jaz ga ne potrebujem!« Plačal je in odšel. Smejala sta se za njim krčmar in berač ... Štefan je zaukal na cesti in vesel korakal dalje. Veter se je igral z njegovimi dolgimi lasmi, zašel mu je za srajco, da se je napenjala na hrbtu, kakor jadro.

Zgodba o Štefanu Komavliju: Razlika med redakcijama