Wikivir

Povest o mladih ljudeh: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
4.400 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
| avtor= Cvetko Golar
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod,}}'', 43/41–44, {{mp|leto|1910}}
| vir= {{fc|dlib|ICN8349J|s=11–2|41}}, {{fc|dlib|035A4JFA|s=1|42}}, {{fc|dlib|5RQQMJEY|s=1|43}}, {{fc|dlib|2BE3D0I4|s=1|44}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 3
Vrstica 11:
 
==I.==
 
Tvorniški dimnik je bučal vse nedeljsko dopoldne, da je donelo po široki dolini in odmevalo od gor, ki so temnele na desnem bregu zelene reke, vdrte globoko v skalnato strugo. Votlo rohnenje je šlo na vse strani, slišalo se je po ravnem polju sredi nizkih pogorij in po vaseh, raztresenih ob reki in poteh, ki so vodile k tvornici. Bilo je, kakor bi dihal soparico in gromel črni velikan, kakor bi pelo delo temno, zamolklo svojo pesem, uporno, silno himno v znamenje, da je Bogu ukradlo nedeljo in ne utegne praznovati. Iz strojnice je prihajalo hrustanje težkega valjarja in brenčanje jermen, časih je ostro zažvižgalo, ter se pripogibali pri vsakem kozanih sunkih puhal iz nizkega, železnega dimnika ter se hipoma razgubljal v vlažnem jutru.
 
Vrstica 23 ⟶ 24:
»Ali greva ž njo, Tone?«
 
»Saj ve pot«,« je čmerno odgovoril tovariš, ki je imel zelo koščen, upal obraz, žalostne, trudne oči in skoro bele obrvi. Stal je ob zidu, z levo roko v telovnikovem žepu in s cigareto v desnici. Dim se mu je kadil skozi nosnice, in moško in ošabno se je ozrl na kmete in kmetice.
 
»Kako pa je danes zala!« je rekel prvi tovariš in ni mogel obrniti oči od temnordečega dekleta, ki je šlo visoko sredi pisane gnječe. »Hudiča, je čedna, Tone, vaša Minca.«
Vrstica 29 ⟶ 30:
»E, pusti jo, Lipe, naj gre naprej!« je odgovoril, ko je videl, da se oni pripravlja stopiti za dekletom. Njegov bledi obraz je rjavel, in jezno so mu gledale oči.
 
»Jaz grem, Tone! Popoldne pridi na ples h Kofolu! —– Skoro stekel je po cesti mimo starih kmetov in kmetic ter bil kmalu za mlado družbo, sredi smeha in norčevanja.
 
»Minca, počakaj«,« je zaklical nad srednjim dekletom. Takoj se je ozrlo dekle k njemu in obstalo. Ostale so se smejale in klicali tovarišici, naj gre ž njimi.
 
»Pusti ga, Minca, pojdi s nami,« je rekla suha in tenka punca, ki jo držala robec v roki, dišeč že od daleč po nageljnovem olju.
Vrstica 43 ⟶ 44:
»Plesat grem popoldne,« je rekel Lipe, obrnjen k Minci, ne da bi odgovarjal na njeno vprašanje. Pri Kofolu bo ples. Petrič pride in Farjač. Še ti pridi!«
 
»Saj bi, pa —–« utihnila je.
 
»Zakaj bi ne?«
Vrstica 59 ⟶ 60:
 
»Ali me spustiš!« je skoro zakričala in ga z levico udarila po rami.
 
»Presneta Minca, kako si zala!« Spustil je njeno roko in gledal njen stas, njene prsi, ki so tako krepko dihale pod belo zelenkasto bluzo, njena nasmejana lica in rjave oči.
 
Vrstica 73 ⟶ 75:
»Pusti ga, kaj ti pa hoče?« ji je rekla Mana in potegnila prijateljico za roko. Lipe se je ovil njenega pasu in jo potegnil s smehom k sebi.
 
»Kaj pa imata s Minco?« je vprašala Mana in zaostala za korak ter stopala nato vštric z Tonetom. {{prelom strani}} Na njenih ustnih je drhtel smeh. A takoj je izginil, ko se je ozrla na Toneta, ter videla njegov mračni obraz in srdite oči, s katerimi je gledal tovariša, ki je še vedno objemal njegovo sestro okoli pasa ter jo stiskal k sebi.
 
Na njenih ustnih je drhtel smeh. A takoj je izginil, ko se je ozrla na Toneta, ter videla njegov mračni obraz in srdite oči, s katerimi je gledal tovariša, ki je še vedno objemal njegovo sestro okoli pasa ter jo stiskal k sebi.
 
»Jezes«, se je prestrašila. »Zakaj pa tako hudo gledaš? Kaj ti pa je?« Manca zakrila z roko njegov pogled, in čudno se je preplašilo njeno lice.
Vrstica 90:
 
»Lipe, popoldne pridi pome! In ti, Mana, saj prideš tudi?« Obrnila se je in stekla skozi nizke duri v vežo, odkoder se je kadil dim.
{{prelom strani}}
 
==II.==
 
Vrstica 121:
Večkrat se ga je spomnila, pozna starost ji je otemnila um, in čakala je, da se vrne.
 
»Kako da ga ni? Saj je že nedelja! Potlej sem pa dejala, moram pogledati ---... Glej, glej, ali ni tamle Micka! to se je že postarala!«
 
Starka se je naslonila na mizo in gledala skozi nizko okence na pot, kjer je šla njena prijateljica. Edino njo je še poznala, drugače ji je bila vsa vas tuja.
Vrstica 135:
Ali dovolj! Kaj je z mojimi mladimi ljudmi? Naj govori moje pero! Tone misli prepočasi in ne spominja se več vsega. Sicer bi prašali njega samega. Le to mu časih pade na pamet, kako je v svojem petem letu padel v izkopani grob, kamor so ravno položili črno rako. In v njej je bila njegova mati. Spominja se zvonov, ki so peli nekje nad njim, oziral se je k njim, in naenkrat je zdrsnil s prstjo in se znašel v jami. Potem so ga z vrvjo, ki so mu jo zapletli okoli pasa, potegnili na dan, in po vsem pokopališču je bil jok, takšen jok!
 
Tega sose joje spominjal dosti natanko, a drugega ni vedel nič. In potem je začel hoditi z očetom v papirnico. Mince se je spominjal iz prvih let, ko jo je moral voziti v majhnem vozičku, in je bil zato vedno hud nanjo. Nekoč jo je prekucnil v vodo, in naenkrat je bilo vse polno ljudi okoli njega. Vpili so in vreščali, Minca se je drla in jokala; zvečer ga je oče pretepel in ven zaprl. Ostal je vso noč zunaj. Potlej je naenkrat zmanjkalo sestre. Večkrat je sicer slišal, da je nekje na Koroškem pri teti, kjer le nemško govore. A on jo hodil z očetom na delo, dokler ni nekega dne nastal krik in vik v tvornici. Planil je tja, in zagledat očeta v krvi. Umrl je, in potem se je Minca vrnila domov. Prvi čas ni razumela nikogar, in nikdo nje. Tako čudno jo govorila; to je nemški, so rekli.
 
Tudi Tone je znal nemški, pa vse drugače. Nori Boštjan ga je naučil.Takole: »Jeblana-Labag, Loka-Lak, Kamnik-Stan, Kranj-Kranbur, žmukel, pukel, ven.« To je znal, a Minca je govorila vse drugače.
Vrstica 156:
 
Tone je vstal in se šel k reki umivat.
{{prelom strani}}
 
==III.==
 
Vrstica 186:
 
»Ribarica mala«, je nekdo prepeval po taktu. V tistem hipu je Tone spustil svojo plesalko ter se obrnil k Lipetu. Vzel mu je sestro iz rok in zaplesal z njo.
 
Minca ga ni spoznala. Bila je tudi vsa omamljena. Ples in vino sta jo ovila in zmotila. Stisnil jo je k sebi in pozabil je vse okoli. Plesal je ne meneč se za druge in v tem je nagnil svoje ustne za tilnik sestri. Naenkrat je začutil udarec po glavi.
 
Vrstica 203 ⟶ 204:
 
Mana je poklicala na mizo liter vina in natočila kozarca.
 
»Pij, zakaj si pa tak?«
 
Vrstica 226 ⟶ 228:
 
Prinesla je molek iz hiše in začela prebirati jagode ter moliti s starim, žalostnim glasom. A niti molti ni več znala. Takoj se je zmotila ter obstala sredi očenaša.
{{prelom strani}}
 
Tone je čakal, kdaj pojde sestra od doma. Vedel je, da se napravlja, in sklenil je, da pojde za njo naskrivaj.
 
»Ki si jo s trnjem v nebesa vzel«, je molila starka, in tedaj je vtopila Minca iz veže. Bila je v belem predpasniku in svetlih šolnih. Naenkrat je začutil željo, da bi mu sestra v teh šolnih stopila na prsi.- Okoli vratu je imela svetlo ruto; Šla je čez nedra do pasu. Naglo se je okrenila in izginila za voglom.
 
Tone je vstal in pustil starko, da je molila sama naprej, ter šel previdno za sestro.
Vrstica 277 ⟶ 279:
Oni se je zdrznil in prebledel.
 
»Zakaj ?«
 
»Še enkrat naj te vidim z našo!«
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Povest_o_mladih_ljudeh«