Redakcija: 14:58, 16. november 2020 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Trenutna redakcija s časom 15:00, 16. november 2020 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja
Vrstica 3: \| avtor= Fr. Semen \| izdano = ''{{mp\|delo\|Slovenski narod}}'' 31. december {{mp\|leto\|1910 (43/479)}} \| vir= {{fc\|dlib\|QCZNQPPM\|s=2–3\|479}} \| dovoljenje= javna last \| obdelano= 3 Vrstica 14: Nekoč je njegova kompanija stala v bojni liniji; celo noč in cel dan so streljali na Turke, a oni na naše; naše vrste so ležale v okopih, a turške na griču; streljali so neprenehoma. Žagar je prinašal svojemu častniku hrano in svojim tovarišem municijo. Hodil je po odprtem bojnem polju; kroglje so švigale mimo njega, in k vsej sreči, zadela ga ni nobena. Hudo je bilo Žagarju pri srcu, ko je videl, da so padali njegovi tovariši in prijatelji. Ranjen je bil tudi njegov častnik, ali samo malo. Odnesel ga je z bojišča. Po končani vojski se je vrnil domov, v neko dolenjsko vas. Od tega časa ga je pri čelo trgati po nogah in rokah. Te bolezni kal je dobil v vojnem mrazu. A še hujšega ga je čakalo doma; njegov stari oče je umrl, —– sinček, ki je imel pri njegovem odhodu v vojsko 4 leta, se je tudi preselil na oni svet radi škrlatinke. Ostal je sam s svojo ženo. Gospodarstvo mu ni šlo izpod rok, ker težko je pač oral ledino z bolnimi rokami in s trganjem v nogah. Hotel si je drugje poiskati sreče. Šel je na Hrvaško v gozdove; tudi tu ni dolgo vzdržal. Šel je v mesto, kamor je že bila odšla njegova žena v tovarno, iskat si dela, a ni ga dobil. Žalosten se je vračal zopet domov. Na neki postaji je videl postajenačelnika, ki se mu je zdel znan. Gledal ga je, in obadva sta se spoznala. Bil je nekdanji njegov častnik, katerega je bil odnesel z bojišča. Vrstica 82: »Ne vem, morda je tako, kakor ti praviš; in če je, potem je že tako odločeno od boga.« »Če ti tako misliš, kako naj jaz s teboj se pomenkvam. Ako imaš vse zlo od boga, in puščaš, da trpiš in si ne pomagaš —– tedaj nisi človek, temveč žival. To ti jaz pravim.« In odšel je. Vrstica 90: Vendar se čuvaja nista skregala; zopet sta se sešla in so pogovarjala o isti stvari. »Eh, Žagar, da ni ljudi —– —– Ne bi jaz tu kaj s teboj se pogovarjal,« je govoril Samec. »Kaj zato, če tukaj čuvava; saj to ni nič hudega, živeti se mora.«

Čuvaj na železnici: Razlika med redakcijama