Wikivir

A. Pretnarjevih zbranih grafomanij 2. zvezčič: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
Novejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Nova stran z vsebino: <poem> ::::'''T'''i si nam res :::d'''O'''bri pastir :::si '''N'''aš skrbni :::č'''E'''belar. ::::'''T'''i nas hraniš, ti nam n'''U'''diš sladke '''P'''esmi :mili ča...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov
<poem>
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= A. Pretnarjevih<br> Zbranih grafomanij <br> 2. zvezčič
| poglavje=
| avtor= Tone Pretnar
| series = Zbrane grafomanije slovenskih avtorjev [2. zvezek]
| opombe= Pretipkala Sabina Šolar.
| obdelano=3
| licenca=Z dovoljenjem
| spisano=
| vir= A. Pretnarjevih zbranih grafomanij 2. zvezčič. Ur. Miran Hladnik. Ljubljana: [samozal.], 1983 [i. e. 1984]. Izšlo v Celovcu. 261 str. {{COBISS|ID=40799744}}
}}
 
 
===Nekaj generalij za bibliografe===
 
1. snopič Grafomanij A. P., tiskan v 3. izdajah, je že pošel. 1. izdajo v 20 izvodih sta priskrbela avtor in urednik, 2. izdaja v več kot 20 izvodih se ima zahvaliti Ireni Popov-Novak, 3. izdaja pa se zahvaljuje Celovški univerzi, njenemu kseroksu, Klausu Detlefu Olofu in posrednici Marički Smolićevi, ki so poskrbeli za zadnjih dobrih 10 izvodov. Tudi tale izvod 2. snopiča je izšel v matici Koroški. Letnica dejanskega izida je 1984.
 
===Urednikov uvod===
 
Dragi prijatelji n znanci, drage čitateljice, dragi čitatelji. Kratek bom, najkrajši: Sklicujem se na uredniški koncept, zapisan na uvodnih straneh prvega snopiča. Le v malenkostih je uredba tega snopiča drugačna od prvega; grafomanstvo se pač razvija, znanost je dolžna spremljati njegov razvoj in se mu prilagajati. Tokrat smo mnenja, čeprav nismo literati, da naj poezija, pardon: grafomanija, govori sama zase. Je pametna, lepa in dobrodejna. Le največje šifre in uganke so opremljene z najnujnejšimi opombami. Žal se je kontekst nastanka pri marsikateri pozabil; naj grafoljub uživa v njeni znotrajtekstovnosti.
 
Lahko predrzno že trdimo, da grafomanstvo z drugim snopičem A. P. stopa v kolesje tradicije in legitimno sokroji domačo kulturno zgodovino. Premišljati je, kdaj in kako ustanoviti katedro za grafomanijo na ljubljanski filozofski fakulteti, da se zadosti vedno večjemu povpraševanju po vednosti in veščini grafomanstva. Sčasoma bi se katedra lahko razvila celo v nekakšno samostojno pesniško akademijo. Pa pustimo te stvari odprte prihodnosti. Smo pač šele v fazi bibliografskega evidentiranja gradiva. Zato še enkrat apeliramo na vse, ki kaj takega, kar tu nahajajo, po nemarnem skrivajo doma, da le-to čimprej dostavijo skrbnemu uredniku M. H. ne bomo konkretno poimenski, ker je poimensko navajanje grešnikov protisocialistično. Samo eno priporočamo kot urednik: berite in reklamirajte!
 
P. S. Avtor in urednik se na tem mestu zahvaljujeta Zbranemu delu Alojza Gradnika pri slovenskih klasikih, ki se ureja vzporedno z grafomanijami, za spodbude, koncept, ideje in potrditve, ki jih doživljata z njegove strani. Grafomanija ni osamljen pojav!
<p align=right>
Za PZE za grafomanijo
M. Hladnik l. r.
(podpis)</p>
 
Grafomanije 2: »Za nastanek se zahvaljujemo avtorju, uredniku, Mici Dernikovič, ki je pomagala pri tipkanju, M. Dolganu, dr., za duhovite opombe v svojem poglavju, M. Smolić, B. Herman in B. Pogorelec in še komu.
 
==Moto==
===Sebi===
<poem>
'''G'''lasba v učilnico prihaja,
'''R'''ahlja mi mrtvega duha,
'''A'''ntitalent še bolj razkraja
'''F'''igura semiotična.
'''O'''snovna vaba grafomanu
'''M'''arskteremu je prazen stih,
'''A''' kdo bo to praznino branil
'''N'''ekoč, ko dober, čist in tih
'''U'''mre zadnji grafomanski stih.</poem>
 
===Če se grafomanija===
<poem>
Če se grafomanija
po hodniku sprehaja,
se avtorefleksija
glasovom bralcev vdaja, vdaja.
In komu se verjame,
da vsak glas iz njene jame
z žlico veliko zajema
in všeč si sama je
in se razvnema
brez srama in brez mej.
</poem>
 
Op.: Verzi so nastali tik po tiskovni konferenci ob 1. snopiču Zbranih grafomanij, 27. 12. 1982, ki se je vršila v restavraciji Slavija ob prisotnosti preko 30 lektorjev in drugih slavistov.
 
==Posvetila grafomanu v zahvalo za poklonjeni Prvi snopič in v priporočilo drugega==
===Od Pakulanke za grafomana===
====Ti, ki bereš kriminalke====
<poem>
'''T'''i, ki bereš kriminalke
in kremšnite ješ,
'''O'''rošeno čelo otiraš
s tonik-ginom,
'''N'''osiš šop papirjev
in ogromno veš,
'''Č'''ebelo kranjsko hraniš
in jo vtikaš v rimo –
'''K'''roži naj hitreje
v tvojem telesu kri;
'''U'''sliši prošnjo našo –
šampanjec odpri!
</poem>
Op.: Avtor posvetila je Alicja Pakulanka, o kateri letos vemo že več kot [[xxxx|lani na 68. str. ZG (Zbranih grafomanij)]]. Natančneje o njej na drugem mestu. Tudi verzi na naslednji strani so njeni.
 
==== Jaka fajna ta maszyna====
<poem>
Jaka fajna ta maszyna,
taka śliczna jak dziewczyna!
Piękna tak jak nasza Branka,
choć zielona – nie ma wianka.
Wianek pewnie gdzieś zgubiła,
ale cnoty nie straciła.
Cnoty jej pilnuje Madzia,
pewnie za nią się spowiada.
Za nią tež choruje Hela, ale – byle do wesela!
Do wesela się zagoi
wszystko! Tak jest, mili mòi!
A ježeli kto nie wierzy,
niech do Tončka zęby szczerzy.
Može Tonček mu wyaśni,
co z poezji jest, co z baśni.
Može i ten wiersz przełložy,
albo go do kosza włožy………
</poem>
 
===Od Barbke Suša===
 
<poem>
Lisička sem.
Lepotička?
O tem ni dvoma.
Zvita mi je pička.
Oh, in pevka ptica prepelica,
to je moja slast,
v vsako toplo gnezdo
vtaknem svojo past.
 
Opica sem,
blagajničarka živalskega vrta,
najrajši se rokujem z ljudmi
(ki so tako prijazni).
In kadar jih ni?
Pa pobiram drobtinice s prta.
 
Volkec
sem
in svet grizljam,
imam siv kožušček,
varen, topel plašček
(nič ne rečem)
in previdno – ljubek smrček
Čisto zase!
pa ostre zobke zraven,
te pa za druge
volkce – bratce.
 
Zajček sem,
s kot svila tankimi ušesci
za rejo in zakol.
 
Oči so ovalne,
motne in mirne,
posebno kadar fukam.
 
Medo sem,
že upokojeni partizan.
Lepo zaobljen je trebušček,
čez njega nosim osivel kožušček.
Pred menoj je vedno
polna skleda meda
in senilna žlica,
ki vedno bolj vanjo sega.</poem>
 
Op.: Zgornjih pet živalskih basni je Barbke Suše, gl. [[xxxs|op. na str. 126 ZG I]].
 
===Velemir Gjurin: Vulgomanija===
<poem>
Misli, da je en poet:
hvali se v vseh smereh;
Tonček, kurčev grafoman,
Spizdil je, odšel je stran!!
Bogve, kje ta tič tiči,
skret papir v rokah drži,
verze kuje, z glavo miga…
To ni tone, to j' ostriga.
 
Vele j' mislu: z njim bom pil,
z njim bom čeveljčke rosil,
s tem polenom svet užil!
Na, odnesel ga je dan (ne noč),
Vele pije sam, izdan…
</poem>
Velemir Gjurin: OP.: gl. ZG I.
 
===Od Albince Lipovec===
<poem>
Tonček je kakor
sonček,
toplo nas greje
ima srček
brez meje.
:::al
</poem>
Op.: Avtor je Albinca Lipovec, o njej vse najboljše že v [[Antona Pretnarja zbranih grafomanij 1. snopič#Albinci|ZG I, str. 12–20]] idr.
 
===Od seminaristov===
<poem>
::::'''T'''i si nam res
:::d'''O'''bri pastir
Vrstica 17 ⟶ 200:
:::l'''JU'''bezni dar
</poem>
 
Op.: Verze je sestavila seminarska skupina 1981 na SSKJL – izpopolnjevalci, ki jih je učitelj na koncu obdaril z akrostihi (ogledate si jih lahko v tem snopiču). Tu jih izrablja Klaus Detlef Olof v smislu naslova tega kapitla.
 
===Tone Pretnar===
(Op.: Ekskluzivna reportaža za dolenjski kulturni list)
<poem>
Tki se, tki, grafomanija,
kot preproga vse pokrij,
V kič prelesten pozavijaj
vso gnilobo naših dni.
(Tone Pretnar)</poem>
 
Lanskega decembra je bila na Filozofski fakulteti nenavadna tiskovna konferenca – brez velikih predstavnikov tiska, kar na hodniku in brez obvezne »gospe«, ki bi s skodelicami kave dirjala gor in dol. Tudi knjiga je bila pravzaprav »knjiga« – Antona Pretnarja zbranih grafomanij prvi snopič, komentirana izdaja, uredil Miran Hladnik, Tržič-Kranj-Ljubljana-Krakow, 1982 – kajti na notranji strani platnic je tale pripis: »To je ilegalna nesubvencionirana samozaložniška izdaja. Da se izogne pravnemu zasledovanju, se mora odpovedati knjižnemu značaju in se je prisiljena sama razmnoževati…«
 
In ker je to prva knjiga grafomanij pri nas (nova smer v poeziji?), ker je Tone Pretnar tudi prvi, ki sam sebe imenuje grafomana, predstavimo grafomanijo tudi v našem časopisu. Zatakne pa se nam že takoj pri vprašanju, kaj to sploh je. Je grafoman človek obseden od kovanja stihov, za grafomanijo pa bi hoteli reči, da nastaja ob zelo različnih priložnostih, ki…, ne, ne… No vseeno bo boljše, če citiramo citat Pretnarjevega krakovskega pisma uredniku mag. Miranu Hladniku in urednikov komentar.
 
» '(…) grafomanija je firma, dobra in zanesljiva; dela za naročnika in zase. Izdelkov ne prodaja, tudi za pijačo ne, četudi je pijača zanjo dobra pogonska sila, včasih celo navdih. Grafomanija piše sebe s tem, da prepisuje površinski svet in takiste dogodke. Prav ji pridejo že narejene reči kot trohejski osmerec ali metafora, (pa sva že pri kranjcih in čebelah). Prav ji pridejo nauki, po katerih se ne ravna, jih pa glasi. Zato je grafomanija vedno aktualna. Morda tudi potrebna. (..)'
 
Nekaj komentarja: grafomanija je torej verzifikacija za bralca v prvi vrsti, ki jo neposredno naroči, zraven pa še tvorcu v veselje za nameček. Torej je nekakšna etološka književna vrsta, bi dejal Matjaž Kmecl. Odreka se izvirnosti in načelnosti, prisega na mimesis in aktualno uporabnost, torej je v svojem bistvu realistična. To so načela grafomanije. Ni se čuditi, če je večinoma drugačna kot tale opis, saj načelom načeloma ne sledi.«
 
Ko smo Toneta Pretnarja zaprosili za objavo grafomanij, nam je napisal tri o grafomanjenju, sami pa si drznemo objaviti še nekaj pesmi iz omenjene knjige.
 
mag. Tone Pretnar, rojen 9. 8. 1945 v Tržiču, asistent na FF (slovenska književnost), bil lektor za slovenski jezik v Gradcu, šest let na Poljskem (letos spet v Krakovu). Kot asistent se ukvarja predvsem z verzologijo, pomembno je tudi njegovo recenzentsko delo. Na Poljskem skupaj z E. Tokarzem izdal Slovenščino za Poljake.
 
Besede, za katere bo bralec po natančnem pregledu ugotovil, da niso citirane (prepisane od drugod) zapisala
 
:::::Karmen Kenda
 
Op.: najbolj prijazna študentka na slavistiki; in še lepa povrhu. Njen fant je Marko Juvan, zelo obetaven znanstvenik.
 
===Karmen Kenda===
<poem>
'''K'''aj menijo ljudje učeni,
'''A'''li kar se samo jim zdi,
'''R'''esnično se dozdeva meni,
'''M'''e tudi večkrat opoji;
'''E'''nkrat me vžge, spet zamori
'''N'''ezmernost vseh grafomanij.
</poem>
 
===Zagovor grafomanij===
<poem>
Ko besed okroglih zmanjka,
oglasi se grafoman;
nič na svetu zanj ni zanka:
božič, god in rojstni dan.
Grafomani brez prestanka,
kdor s tem darom je obdan:
Barbari, Elizabeti,
ki ji roden je Balkan,
po ukazu mora peti
Tone Pretnar, grafoman.
</poem>
 
===Na Tone===
 
===Toa se prikaski===
 
Str. 22, rokopis,
 
Op.: Za obe faksimilirani pesmi dobite informacije pri avtorju Grafomanij. Urednik namreč njune identitete ne razbira.
 
Str. 23, rokopis,
 
==Grafomanova posvetila naslovljencem, v glavnem v prvi poklonjeni snopič==
===Božena===
<poem>
'''B'''alalajka je glasbilo,
'''O'''rgle so na tok, na meh.
'''Ž'''elje rasejo obilo;
'''E'''nkrat v jok in enkrat v smeh.
'''N'''ič na svetu ni iz niča,
'''A''' v niču pisec je obtičal!
 
julija 1983
</poem>
 
Op.: Nastalo med glagolskim seminarskim predavanjem Janeza Zora, posvečeno Boženi Činkole, naši prijateljici iz Anglije.
 
===Dragu===
<poem>
'''D'''a smo tu, je kriva Aša,
'''R'''es je dobro, res je prav,
'''A'''mpak dobrotljivost naša
'''G'''re v cvet, v cvet je že pognal
'''U'''p sred vere in težav.
 
Up je alkohol, vera in težava pa je tisto, zaradi česar je alkohol.
Zraven Ljubljanice, v rožencvetni torek 1983.</poem>
 
Op.: Mišljen je [[:w:Drago Jančar|Drago Jančar]], s katerim smo pri Zlati ladjici sedeli grafoman, urednik, Aška Pomorska in [[:w:Boris A. Novak|Boris A. Novak]]. Govor je bil o prevajanju.
 
===Janezu===
<poem>
'''J'''asnoj lučjoj presvetli
'''A'''rhaično pisavo.
'''N'''jene smisle in poti
'''E'''nkràt za vselej v vrsto pravo
'''Z'''orov Janez uredi –
'''U'''rejeno nam zroči.
 
5. 7. 83 – Predavanje poslušaje</poem><ref>Op. [[:w:Janez Zor|Janezu Zoru]].</ref>
 
===Klausu===
<poem>
'''K'''omentirana izdaja
'''L'''ajša grafomanu pot.
'''A'''gresivnost mu nagaja,
'''U'''sta pa hromi krohot.
'''S'''vinčnik – ne, to je črnilo! –
'''U'''stvarja Klausu posvetilo.
 
2. 7. 1983
</poem>
Op.: [[:w:Klaus Detlef Olof|Klausu Detlefu Olofu]].
 
===Marjanu===
<poem>
'''M'''agister kadar dohtar rata,
'''A'''ngelsko dobi perot,
'''R'''ajska se opdro mu vrata,
'''J'''e v časteh vsikdar, povsod.
'''A'''ngelska perot mu rase,
'''N'''obelovec bo čez čas(e).
'''U'''paj! in osreči nas!
 
po kosilu v petek 1983
</poem>
Op.: Mišljen je petek, 10. 6. po Znanosti mladini, in [[:w:Marjan Dolgan|Marjan Dolgan]].
 
===Tinki===
<poem>
'''T'''ale knjiga sploh ni knjiga,
'''I'''šče v bralcu čisto branje,
'''N'''jen namen so lepe sanje,
'''K'''o z neba zbor zvezd zamiga –
'''I'''n je knjiga, ki ni knjiga.
 
Za razvedriti naslovnico (»delovni predsednik«) med branjem.
</poem>
Op.: Verzi so nastali in bili podarjeni skup z ZG I med sobotnim popoldanskim predavanjem Alenke Glazerjeve na simpoziju SJLK 1983. Komu? Tinki Orožen.
 
===Vladu===
<poem>
'''V'''ojskujejo se pravopisci,
'''L'''eže napake kakor molji,
'''A''' na stranišči
'''D'''ež pokopal
'''U'''šel je smisel topi misli.
</poem>
 
Op.: Naslovljenec je kasneje po spominu obnovil le toliko pesmi. Praznino naj bistri bralec sam zapolni. Rešitev lahko primerja leta 1984 s popolno varianto v ZG III. Vlado je [[:w:Vlado Nartnik|Vlado Nartnik]].
 
<poem>
'''Z'''vezda vzhaja in zahaja,
'''D'''okler se še svet vrti;
'''Z'''vezda vzhaja in zahaja
'''I'''n vrtenju konca ni.
'''C'''esta pod nogami vstaja,
'''H'''osta nog ne zadrži –
'''U'''p takoj jih osveži!
 
V trenutku, ko je vstopil (Zdzih)
1. 7. 83
</poem>
 
==Na razglednicah grafomanije==
 
<poem>
Skupspravili so vse papirje
in šli na Poljsko fantje štirje.
sprejmite – kot veli navada –
pozdrav spod vavelskega grada.</poem>
 
Op.: Naslovnik je že pozabljen, če kdo verze prepozna za svoje, sporoči naj to javnosti in uredniku. Mišljeni so štirje: T. Pretnar, M. Hladnik, T. Perčič in R. Korošec, glej ustrezne opombe v ZG I, 39, 45 in 47 str. M. Hladnik je šel gor po meduniverzitetni izmenjavi in je predaval v Krakovu v Varšavi, z njim se je vračal po velikonočnih praznikih na delovno mesto T. Pretnar, Rajko je imel ravno čas iti zraven, T. Perčič pa je prav zato priložnost pripotoval iz Leipziga, kjer je kot slovenski lektor. Bilo je lepo, ogledali smo si tudi vavelski grad.
 
Prostor za vtise:
 
 
<poem>
Iz domovine Norwida
pozdravlja vas, predstojnica,
vesela naša druščina.
 
Če v Krakovu se kdo šopiri,
so to naduti Kranjci štiri.
Če v Krakovu se kdo smehlja,
je to od njih prijatel'ca.
 
</poem>
 
Op.: Predstojnica je bila tedaj Tinka Orožen, ki smo jo družno izvolili v to funkcijo. Kranjci štiri (gl. op. na prejšnji strani); pod prijatel'co je mišljena Ala Pakulanka, ki smo ji hvaležni za gostoljubje in domačnostno vzdušje.
 
<poem>
Nasy Arcy Mistrzowie, jesteście jak zdrowie,
Jak trzeba was szanować, ten tylko się dowie,
Kto sam po obczyźnie błądzi,
Kogo świat surowo sądzi!
Wasi wielbiciele i nezniowie!
</poem>
Op.: Razglednica je bila poslana šefom Paternuju, Zadravcu in Kmeclu. April 1983, nastali pa so verzi v znameniti krakovski gostilni.
 
<poem>
Miha,
tukaj mrzel veter piha,
a nam grejejo srce
lepe poljske deklice.</poem>
 
Op.: Naslovljenec je Miha Bregant, študent, ki je zaslovel v Iredińskega komadu Spomenik, postavljen sebi, izreden igralec, doma iz Gorij pri Bledu. Lahko pa bi bil mišljen tudi Miha Javornik, recitator in režiser te iste igre, sošolec njegov.
 
 
<poem>
Ljuba Tjaša,
če po nas te kdo povpraša,
reci, da nam dobro gre,
ker na mizi konjak je.
Ampak le nekdo nam manjka,
to si ti – srčkana znanka.
</poem>
 
Op.: Tjaša Miklič, dr., na PZE za romanistiko, ukvarja se s časotvornimi aspekti v italijanščini in slovenščini, grafomanova prijateljica, s katero se zelo rad pogovarja, tudi na njenem doktorskem zagovoru predlanskim.
 
<poem>
Kdo vidva sta,
če kdo nas vpraša,
v en glas porečemo:
Dobrotnika sta naša!
 
Andrejka, kochane, če kdo za tabo solze toči, vedi: to so moje oči
Alicja</poem>
 
Op.: Andreja Duhovnik-Antoni, tedaj pripravnica lektorica v 510, zdaj v Italiji pri svojem možu slovenščino poučujoča. Drugi naslovnik je Peter Weiss, pravkar diplomiran iz slovenščine, takrat nadomeščajoč Ljubinico Černivec v 510.
 
<poem>
'''N'''o za Kranjce lepši vreme,
'''R'''aj od Prul do Šiške sem,
'''E'''ncijan bo trosil seme,
'''D''okler da ne zmanjka krem
'''I'''n drugačne industrije.</poem>
 
Op.: Verze je zadnje dni decembra 1982 prinesla Duška Primožič in povedala, da so nastali v času seminarja istega leta v gostilni pri Mačku, kjer so bili zapisani na bel servet z emblemom gostinsko podjetje Ljubljana. Pri ustvarjanju naj bi bili navzoči Miha Javornik, Miha Bregant, Aška Pomorska, Mare Juvan, Jeny Sraka in še kdo.
 
Pesem je uredniku dostopna v dveh verzijah. Druga se od objavljene razlikuje v koncu 3. verza (''kreme'') in v koncu 4. verza (''medicine'' namesto ''industrije''). Pod njimi je tam napisano še:
 
<poem>
Ker ljudje kar naprej diplomirajo in je treba radost zaliti, Te pozdravljamo kot sledi</poem>
 
Žig na kartici kaže 29. ??. 82, na drugi strani pa je Trubarjeva slika s podpisanimi verzi (gl. nasl. str.).
 
Variante govore o tem, da je ljudstvo že vzelo grafomanijo za svojo in jo preoblikuje, kot je to pri ljudski poeziji v navadi.
 
Odveč je razlagati, da je bila odposlana na naslov Brede Pogorelec.
 
Str. 43:risba
 
<poem>
Vʃim ʃlovenkam gnado inu
friʃhni luft, luʃht inu tu brumnu
inu poʃvetnu veʃʃselle razh Day
 
'''B'''odi tebi, Breda, naročeno:
'''R'''azvedri naj dobra te zabava.
'''E'''n čolnič, ki zdaj po morji plava,
'''D'''a zdi se, kot da išče pot zgubljeno:
'''I'''ma ti reči – Slava, slava, slava.
 
to je praznična zdravica (glej datum: 22. 7. 1983)!
tone, Klaus, Marija, ???? </poem>
 
Dubrovnik, Knežev dvor 15. st.
Rector's Palace 15th c.
Rektorenpalast XV Jhdt.
Palais des Recteurs XVe s.
 
Op.: Isti naslovnik kot na prejšnji strani. Praznični datum je dan vstaje.
 
KRAKÓW, Wawel od strony Wisły
Fot. Z. Zyburtowicz
 
<poem>
'''B'''esede same spletajo sonete:
'''R'''azkave sicer in prav neugledne;
'''E'''nkrat se zdi, da grešne so, nečedne.
'''D'''a so bile že stokrat vsaj zapete.
'''I'''n drugič spet razkrivajo obete,
'''P'''ostajajo peresa mojstra vredne,
'''O'''krogle, zvonke, mile in vsevedne.
'''G'''enjalne in pripravne za sonete.
'''Ok'''oli njih pa bralstvo plete mite,
'''R'''azgrinja nepotrebne drobnarije,
'''E'''lementari in rohni in vpije!
'''L'''epo je gledati te srborite
'''E'''nkratnike, ki se na vse spoznajo,
'''C'''elo prihodnost vso v mezincu imajo.
 
Lep pozdrav! 15. 09. 1983
 
Kogar v tujini ne spregleda spomin popotnik, ti si, Breda!</poem>
 
Draga breda,
z zaczarowanej dorožki
prejmi začarane pozdrave!
Niko
Tone
Lep pozdrav Alicja Pakulanka
Kraków, 16. 5. 1983
 
Op.: Vsi imenovani so pozornemu bralcu že znani.
Pozdrav za Bredo z eno lepo prijazno besedo,
Pozdrav za Eriko z eno lepo prijazno mislijo,
Pozdrav sprejmi še Tomaž, ki za besedo dobro misel imaš,
Pozdrav za Janeza, frišno obutega dohtarja.
 
Op.: Erika Kržišnik-Kolšek, gl. str. 28 in sl. v ZG I, Tomaž Sajovic, gl. str. 126 ibid., Janez Dular, novopečeni dr., tudi o njem je bilo že nekje pisano. Razglednica poslana verjetno 1983 iz Krakova.
 
Pozdravi:
za mojco z zdravo pomladansko hojco
za evo s tihim ptičjim spevom
za lejlo z razcveteno breskovo vejo
za marka z bodico sončnega žarka
za jerneja z bršljanovo prejo
za našo tovarišico z gorskih potokov žuborečo govorico
za vsakega tresa – brez najmanjšega potresa
za vsako glavo – v največjo zabavo
 
Op.: Pozdravi so namenjeni družini Terseglav, v pesmi zametaforizirani v 'trese'. Naša tovarišica je njihova stara mama Amalija Seliškar, mati narava iz kranjske gimnazije. Gl. op. na str. 43 ZG I.
 
Sobota prva je za petkom, ta pošta pa je za našo Metko.
 
Za znamke je filatelija.
Močnejša zver šibkejšo ubija.
Nemci so od tavšanja –
Boljši je, kdor bolje zna.
 
Op.: Gre za Metko Čuk ali Čukico, tudi o njej gl. ZG I.
 
V prostem času se kavsaj v rit,
pri delu pa bodi potrpežljiv,
kakor kdo, ki ni življenja sit,
in ki omika rit iz kopriv.
To so cvetke naših njiv.
Velike njive orje traktor.
Traktor je domača žival.
Imamo ga v hlevu, v Krakovu
pa smo v bordelu.
 
Op.: Verzi so skupinsko delo spredaj imenovanih 4. Kranjcev, naslovnik pa Vele Gjurin (ZG I!)
 
Ljubezen bo vse odpustila,
z njo jok tvoj prelije se v smeh,
ljubezen ti bo razložila
prevaro in laž in vsak greh.
 
Op.: Verzi niso izvirni, poslani so iz Krakova, aprila 1983 Lilijani, ljubici Toneta Perčiča, ki je bil prisoten pri pisanju. Pomagali naj bi razreševati zapleteno ljubavno razmerje, ki ga gojita imenovana.
 
Čas dobrave in čez lese
pozdrav naj karta k vama nese,
ki shranita ga med spomine,
preden svežost ga ne mine!
 
Op.: Na Poljsko grede so bili auctor, ur. in Rajko lepo sprejeti in pogoščeni z enkratnim zajtrkom na Anzengruberici 69 v Celovcu, kjer prebivata deklici Marička Smolić in Jožica Čertov (o obeh gl. op. v ZG I). Tudi nazaj grede sta ur. in Rajko izkoristila njuno gostoljubje. Natančnejše informacije o tem dajeta prizadeta ustno.
 
 
 
 
 
Je na Poljskem moker mraz,
Oster veter, letni čas.
Žvižga vlak in teče reka
In vse bolj skromna je obleka.
Cvet na vejo je pripet
A sonce ga ne hodi gret.
 
Op.: O Jožici Čertov ne bomo tu nič pisali; ona je pesnica, ki bo prišla v večnost, to pa so grafomanije kratkega diha. Samo kakšen aspiriran medmet naj se nam ob misli nanjo iz pers izvije: ah!
 
Miran bere referatek,
ki ni dolg in ki ni kratek.
Ala pa potem razpravlja
in na slavje se pripravlja:
tam smo zbrali se po vrsti,
Marija, Rajko, moji prsti,
ki to zgodbo pišejo
in jo tako podpišejo,
kakor fant, ki z nami je,
ugani njegovo ime.
Tone
 
Op.: Naslovnik je Albinca Lipovec (gl. ZG I). Vsi drugi so znani, razen Marije, ki je Dąbrowska in fanta, ki ga je treba uganiti in je Tone Perčič.
 
Kar sami smo odšli v goré
brez naše drage Marice.
 
Z zasneženih dol gora
Te pozdravlja vnukinja,
in vsi, ki so tukaj z njo,
Vas pozdravljajo srčno!
Op.: Naslovnika prvega dvostišja je ur. pozabil, druga kitica je bila poslana na Pot v Bitnje Jožetu Hladniku, ur. očetu, kot vnukinja je mišljena Mojca Hladnik, ur. hči. Kraj nastanka: Kofce, datum: prve dni po silvestru, prisotni: avtor, ur., nj. žena in hči, Mimica Dernikovič.
 
Morda bo pošta ta prišla,
še preden bomo mi doma.
Če prej v ljubljani bomo mi,
boš morala počakati
še kakšen tedenček sanjav
na tale cartani pozdrav.
 
Op.: Kraj nastanka Krakov, datum: april 1983, prisotni že prej imenovani štirje, naslovnik pozabljen.
 
Čez morje in čez ocean
vsi kličemo ti: »Dober dan!«
Zabava slajša bi bila,
če tudi ti bi sem prišla.
 
Ko smo se v Krakovu sešli,
smo se na Tebe spomnili.
Kjer stolp je zdaj, je rotovž stal,
od tod pošiljamo pozdrav.
 
Op.: Velja isto kot na strani prej.
 
'''F'''rancetom se te čase pišejo soneti,
'''R'''azveseljuje z njimi jih vesela družba,
'''A''' če grozi nam čez Ljubelj okužba,
'''N'''am iskra domovinska srca neti.
'''C'''esarji so pri nas že davno preživeti.
'''E'''steti pa so še pri vincu zmeraj v čisli,
'''P'''oetov, zmernih rimarjev obrazi kisli
'''I'''gračk in hecov nočejo nam razodeti.
'''B'''ilo nekoč je pevcem naročeno
'''E'''nkrat za vselej opraviti z oblastjo,
'''R'''ešiti pred uradniško pošastjo
'''N'''arode, ki so na Balkanu zbrani
'''I'''n jim podoknico zapeti eno,
'''K'''er niso le ljudje, ker so Slovani.
 
---
---
'''A''' vsakič, ko grozi nam čez Ljubelj okužba
'''N'''am iskra domovinska z žarom srca neti,
---
---
'''P'''oetov – bore rimarjev – obrazi kisli
---
'''B'''ilo nekoč je brumnim pevcem naročeno
'''E'''nkrat za vse večne čase opraviti z oblastjo
'''R'''ešiti pred požrešno uradniško pošastjo
'''N'''arode složne, ki so na Balkanu zbrani
'''I'''n jim zasvirati podoknico vzneseno,
'''K'''er niso le narodi, so predvsem Slovani.
 
Op.: V varianti so enajsterci spremenjeni v trinajsterce, kar lepo dokumentira grafomanov ustvarjalni postopek in njegove oblikovalne dileme. Druge okoliščine nastanka soneta Francetu Piberniku, mojstru pesniku iz Kranja, o njem gl. Leksikon Slovenska književnost. Včasih ga je srečati na Švabičevi 3 v Ljubljani, kamor prihaja na kosilo k Terseglavovim.
 
'''H'''rast se ugane in hrib,
'''E'''razem pa skrije se v jamo.
'''L'''epe pozdrave ta hip
'''G'''orsko pero tebi znano
'''I'''skro spisuje na kartico Kranjsko.
 
Miran Slavko
Mira
Mojca Tone
Mimica
PLANINSKI DOM NA KOFCAH (1505 m)
10. 1. 1983
 
'''H'''odili pevci so nekoč po sveti.
'''E'''ni na sever, drugi proti vzhodi;
'''L'''enobno moja lira k Lehom hodi,
'''G'''enljivo brejo izpod nje soneti.
'''I'''n strune ne prenehajo zveneti:
'''G'''lase se in trepečejo povsodi,
'''L'''uč vžigajo med ljudstvi in narodi,
'''U'''p sejejo med dvomi in obeti.
'''Š'''e eno kavo bova spila z Zdzichom
'''I'''n eno vzvišeno besedo rekla
'''Č'''loveštvu, ki postaja vse bolj tiho,
'''E'''notno v noči, ki ga je zatekla.
'''V'''erjameva, da dan ga vzdrami davi
'''I'''n sklepava: s prisrčnimi pozdravi!
 
18. 9. 1983 Zdzisław Darasz Tone
 
'''H'''lad odšel je v tuje kraje,
'''E'''na Visla motna teče,
'''L'''ena je in skozi gaje
'''G'''ibka kakor zmaj šepeče
'''I'''skro misel: »Tu ni svaje!«
En lep pokonferenčen in že skoraj avgustovski pozdrav!
 
Krakov, 22. majnika 1983
 
Andreja, Zvonka, Tone
 
Op.: Na sliki je portret dzewcynk w czerwonej sukience.
 
Sledečih 5 strani je namenjeno ur. oz. njegovi družini. Prva razglednica je že v naslovu markirana: Kranj (na trdni skali), 22. 8. 1983. A. v podpisih je Alicja Pakulanka, v sanjah poljubovani Marko je najbrž Marko Terseglav, gl. ustrezno mesto, Zvonka je Tonetova sestra, Slavko pa Slavko Krabonja, tudi o njem je bilo že pisano, njegovi družini pa je namenjena šesta razglednica od tu dalje. Na Ohridu je imela druščina svoje počitnice, avtor pa je bil tam napol službeno kot lektor.
Op. k 2. pesmi: 22. julij je dan borca, Marija je Marička Smolić, Klaus pa je Olof. V naslovu se je zgodila namerna napaka, namenjena je razglednica Hladilnikom.
Akrostihi na štirih straneh od tu dalje so bili poslani iz Krakova 3. marca 1983.
Op. k zadnji razglednici iz cikla Hladnikom: referat je bil prebran tam okoli 15. apr. 1983 in tudi razglednica odposlana iz Krakova tega dne. Podpisan je urednik, poleg njega pa še vsi, ki so prisostvovali njegovemu nastopu pred krakovskimi jugolovenisti, naslovnik je urednikova družina.
 
'''H'''iše so tu tipične,
'''L'''astovke tu gnezdijo,
'''A'''mpak lepše kakor vse
'''D'''ražestno je jezero.
'''I'''n se tu učimo mi,
'''K'''aj je prav in kaj prav ni:
'''O''' jeziku in kulturi
'''M'''islimo ob vsaki uri.
 
Temu pa lahko sploh ne verjamete! Garantirano! A.
 
V Ohridu je lepše kot v Zadru, sanjala pa sem Markota in ne tebe.
Ljubček Alicja
Tone, Zvonka, Slavko
'''H'''ladi nam burja rit in pleče,
'''L'''asje igrajo kakor strune,
'''A''' gnojnica iz hiš v morje teče,
'''D'''a plavalca morje peče
'''N'''oter v dušo in oči.
'''I'''n bi ga kar v trebuh sunil,
'''K'''dor je tole reč izumil
'''O''' nesnagi in o morju;
'''M'''isel, zdrkni po obzorju –
Naj živijo Hladniki!
 
Tole je čestitka za 22. julij
 
Tone, Marija, Klaus
23. 7. 83, Dubrovnik
 
Po Przyjacioł Mojcy, iry & Mirana HLADNIKÓW
 
Folklor krakowski. Bronowickie wesele – wyjazd do ślubu. Zespół Pieśni i Tańca »Krakowiacy«. fot. A Chmielewski
 
'''H'''odi tukaj zgodovina,
'''L'''et je tristo že minilo –
'''A'''mpak ni se pozabilo,
'''D'''a je v Dona vi obilo
'''N'''ekristjanov potonilo.
'''I'''n zato nam v razvedrilo
'''K'''raków, Jana in Marylo
'''O'''življa z dražestno idilo!
'''M'''anjka le kozarec vina…
 
Midva sva še zmerja na dopustu!
En lep zgodovinski pozdrav
 
10091983 Alicja & Tone
 
 
'''M'''edena deklica bi rada
'''O'''blak z roko z neba sklatila,
'''J'''elena v mišnico ulovila,
'''C'''esté v naprstnik zapodila
'''I'''n svet na krožnik skotalila.
 
'''M'''esto ne odteka z Vislo
'''I'''n z letali ne potuje:
'''R'''adostno je zdaj, zdaj kislo
'''I'''menitno mesto tuje.
 
'''M'''izerija – to je solata
'''I'''z svežih kumar s smetano,
'''R'''evnemu je jed bogata,
'''A'''ristokrat pa viha nos.
'''N'''auk tak je: da lopata
'''U'''čenemu ni nikdar kos.
 
 
Danes zjutraj Miran mlad
je prebral lep referat.
Potolažil Alo je,
da brati kriminalke gre
in ljubezenske romane,
ki od njih srce se vname.
Potem vsi skupaj smo odšli,
kjer se fabula godi
vsake grošne pisarije,
ki tudi na Poljskem klije.
Čaj po poljsko je herbata,
rešetkam pa se reče krata.
 
Pesem mi je po naročilu spesnil Tonček in sem mu zato dolžen en šnops.
Vajin mož in oče.
 
'''K'''rakov, kjer je stal, stoji,
'''R'''eka skozenj žubori,
'''A''' nad reko stari grad
'''B'''eli se sred velih trat.
'''O'''d takrat ko hrabri Jan
'''N'''a Dunaju je Turke zmagal,
'''J'''e tristo let že in kak dan,
'''E'''j, veselí se Poljska draga;
'''V'''eličastvene parade
'''I'''n godbe narodne armade
'''M'''u čast bi izkazale rade!
 
Tone, Alicja
ha-ha-ha
15. okt. 83 /v resnici: sept./
 
'''M'''etulji so nebo prekrili
'''I'''n okitili oblake.
'''M'''ir v ljudi so naselili
'''I'''n jih skrbi rešili vsake.
'''C'''este v senco so zavili
'''I'''n dolge krajšali korake.
 
Krakov, 3. marca 1983
 
Op.: Naslovnik je Mimica Dernikovič, tudi na naslednji razglednici.
 
 
'''M'''inilo ni še tu poletje
'''I'''n dosti kratek je rokav.
'''M'''okro dehti pod oknom cvetje
'''I'''n vpleta se Ti v lep pozdrav.
'''C'''elo z Alicjo Zdzich tu spet je:
'''I'''n klanjata se Ti do tal.
Tone
Ala
Zdzislaw
 
Krakov, 15. 9. 1983
 
'''N'''a žalost: nisva se dobila
'''I'''n ode Rozki v čast zložila.
'''K'''ar je preveč, je res preveč –
'''U'''rednik bil je čisto preč!
'''J'''az rekel bi: v opravičilo
'''E'''nkratno bova besedilo
'''Ž'''e napisala, kot velja:
'''U'''pam, da prej ne umrjeva!
 
15. 9. 1983 Tone, Zdzisław
Kraków Darasz
 
Op.: Res samo najnujnejša opomba: Rozka iz pesmi na prejšnji str. je Rozka Štefanova, znamenita polonistka, s katero T. P. in naslovnik Niko Jež, s katerim avtor sedi skupaj v isti kancelariji 211, nekaj skupaj podvzemata v zvezi s poljsko in slovensko literaturo. Med drugimi je podpisan Zdzisław Darasz (tudi že na razglednici prej); o njem gl. pogl. kasneje.
 
'''R'''eka skozi noč šumi,
'''O'''blači se nebosklon.
'''S'''ama deklica sloni,
'''A''' čisto sama vendar ni.
'''N'''jo zavaja mlad markiz,
'''I'''šči, deklica, zaklon.
 
Op.: Poslano iz Krakova v mesecu aprilu Rosani Čop, ki lektoruje v Parizu in je velika dama, komunikujoča s francosko rojalistično smetano. Eden od njih, kasneje v privatnem pogovoru z urednikom sicer zatajen smetanec, je omenjen v predzadnjem verzu.
 
'''S'''rček dražestno gori,
'''W'''ilhelm se u Lenoro v grob
'''E'''nkrat s konjem vred spusti,
'''E'''nkrat konja ukrade pop.
'''T'''o so ljubke sweetharti,
'''H'''repene po nežnosti.
'''E'''na nežnost dosti, ah –
'''A''' še tista sama zase
'''R'''aje se ob vodi pase.
['''A'''ngel se skoz mrak smeji:]
'''T'''o so ljubke sweetharti.
 
Op.: Gl. str. 56 ZG I.
 
 
 
 
'''Š'''est ljudi tja v gore sili
'''P'''eta pa sedi doma
'''E'''legantna vsa in v svili
'''L'''iszta na klavir igra
'''I'''n pri sebi se smehlja.
 
Op.: Naslovnica je Špela (Elizabeta ali Beti, tudi lahko Liza ali Lizika) Kink, naša kolegica, poučujoča srednješolsko mladino na nič več poljanski gimnaziji. Gl. tudi ustrezna pogl. v ZG I.
Poslano s Kofc, 6. 1. 83.
 
'''V''' daljno ogrsko deželo
'''L'''ep naj roma naš pozdrav,
'''A'''lin glas zveni veselo,
'''D''a bi ti kar dih zastal.
'''O'''budi nam na poletje
'''T'''opel in svetal spomin,
'''U'''panje in dvome z njim.
 
Op.: Poslano iz Krakova v aprilu Ladotu Nartniku, kolegu in lektorju, ki je trenutno po milosti vseslovenske policije še v Budimpešti. Enkrat bi zaslužil samostojno poglavje v ZG! Ala je Ala Pakula, ki Ladota rada draži.
 
 
AKROSTIHI
 
Skupaj s sledečim ciklom seminarskih posvetil z dne 18. julija 1981 je urednik dobil tole pismo z dne 25. 1. 1982:
Presenečeni!
Evo ti še mau grafomanij da boš meu za u drugo zbirko, če bo in če boš nucau. Zdi se mi, da je biu u naši skupini tudi krešimir Nemec, pa nisem ziher __________ Drugač pa delam na tvojih prevodih, ko bom fertik pridem z uso kramo u Lublano
Lep pozdrau
podšribani Klaus
Dešifrirajmo ga: Hlaus Detlef Olof, Celovec.
 
'''I'''zlivajo studenci se v potoke.
'''R'''eke v morja ali v jezera.
'''E'''vropa je drugačna za otroke
'''N'''ovega – kot pravimo – sveta.
'''I'''rena je od tam doma.
 
Irena Mislej
Skopska 6
61 000 Ljubljana
 
 
'''F'''ant je videl rožo čudotvorno.
'''R'''es, tako nekoč je pel poet.
'''A''' z meglico – včasih neprozorno –
'''N'''jega pesem je prikril naš svet.
'''C'''eni njeni pa ni nič zaškodil:
'''U'''p, ki v nji je, še nam čustva vodi!
 
Franc Dakskobler
Via Lago Ascianghi 2 †
Padova
 
 
'''J'''egliči so rumeni cveti.
'''O'''čitno kaj pomenijo!
'''L'''judem, ki znajo v ta pomen verjeti,
'''E'''nkrat samo zacvetejo.
 
Jole Namor
Povšetova 16
61 000 Ljubljana
 
 
'''J'''ezero šumi ji v govorici.
'''O'''tok čutiš, kadar zamolči.
'''Ž'''eja jo po lepem, po resnici
'''I'''n naravnost v srž književnosti.
'''C'''esta k nji se vije skozi red
'''I'''n urejen pogled na svet.
 
Jožica Tschertou (Čertov)
A-9020 Klagenfurt
Anzengruberstraße 47
 
 
'''K'''akor bogovom nektar prija,
'''L'''judem zaprija dobra kapljica.
»'''A''' kaj nam morejo,« nas združi melodija,
'''R'''azposajena, drobna pesmica
'''I'''n nam odkrije skrit pomen sveta.
 
Klara Gorjan
V. le XX Settembre 100
Gorica/Gorizia
 
 
'''K'''adar se iz krede ven barok cedi,
»'''L'''ej ga,« se takoj zalotiš, »grafomana«,
'''A'''mpak zdi se, da med modrimi ljudmi
'''U'''činkuje slano tudi sol neslana.
'''S''' to soljo nikdar ne presoliš jedi,
'''U'''st zaradi nje ne bo zapekla rana.
 
Klaus Detlef OLOF Universität für
A-9201 Krumpendorf Bildungswissenchaften,
Berthastraße 47 Institut für Slavistik
A-9010 Klagenfurt
 
 
'''M'''olk v besedo modro zna preliti,
'''A''' besedo vliti v modri molk,
'''R'''azumeti dobro, skrbno razložiti
'''I'''n zgostiti rek, še tako dolg.
'''J'''asno misli. V vato ne zavija
'''I'''n ne zapleta. Taka je Marija.
 
Maria Gyetvai
Damjanich u. 18
1213 Budapest
 
 
'''N'''a sivem Krasu brinjevka.
'''A'''dria neskončna modra lisa.
'''D'''al ta svet nekoč je pesnika:
'''J'''okal je s ptico, z morjem vriskal.
'''I'''n tudi v Vas je ta pokrajina.
 
Nadja Pahor-Verri
V. le Miramare 25
34135 Trst/Trieste
 
'''P'''esem se nikoli ne postara.
'''A'''vtor v nji je večno mlad.
'''T'''udi če nas kdaj občutek vara,
'''R'''es je, da bi s pesmijo vsak rad
'''I'''zigral ujetost v čas.
'''C'''ilj je jasen zanj, za nas.
'''I'''n zato še v naši mrzli dobi
'''J'''asno je, da se prevajati spodobi
'''I'''n dokazati, da se pesem ne postara.
 
Patrizia Raveggi
Ulica Franca Mlakarja 32
61000 Ljubljana
 
'''S'''tvar je marsikdaj neznansko druga.
'''I'''n v drugačnosti neznanski je njen čar in mik.
'''L'''eporečnik vešč iz nje takoj nastruga
'''V'''ojsko tretjih prispodob, četrtih slik.
'''I'''zmed njih je vsaka spet neznansko druga.
 
Silvia di Dio Macedonio
C. so Verdi 69, Gorica/Gorizia
 
 
'''U'''sta zvonko zažarijo,
'''R'''azpuste se v med besed.
'''S'''am vdrem v njeno melodijo
'''Z'''meraj novo. In ko spet
'''U'''sta zvonko zažarijo,
'''L'''epih vzamem pest besed
'''I'''n ji dam grafomanijo.
Urszula Kowalska
ul. Ostrógorska 33, m. 316
41 200 Sosnowiec
 
 
'''A'''napest je, kadar dvigne Ana pest,
'''D'''revored je, če teži nad revo red,
'''I'''zglajuje podzavest si pot za vest,
'''M'''inaret je, kadar dela Mina red.
'''U'''rugvaj je, kadar se znebi vrag vaj,
'''H'''rope papagaj, če trebi papa gaj.
'''I'''slam je tedaj, če v slamnici ni slam.
'''V'''odenar je v bistvu kletev od denar.
'''I'''n paravan je sukno, da gre para vanj.
'''D'''ober gospodar naj bo za gospo dar.
'''O'''gledalo v prid je ženskam oglje dalo.
'''V'''odo grafoman bo skrbno zlival v odo
'''I'''n bo vmešal sodo v vsako kapljo sodo,
'''Č'''e mu nabodalo vžitka ne bo dalo.
 
Op.: Na te stihe je T. P. res lahko ponosen. Podnaslovil jih je z »En skladbenu-besedozlagateljn Kontradizertacjon v tih verznih glideh za to uže akrostihirano doktoreso od enih samu malu mejn učenih tovaršov«.
Poklonjeni so bili napisani v za uspešni, čeprav dramatični zagovor podarjeno knjižico, v katero so bili podpisani mladi slavisti razen Veleta Gjurina, ki pa je vsled svojega položaja in zvez z imenovano tako ali tako moral zanjo kupiti poseben dar. Ur. žal. ni bil ne na zagovoru, v katerem sta med protagonisti nastopila tudi Jože Toporišič in Breda Pogorelec, ne na večerji s pijačo, na katero je Ada pozorno mladino nekaj dni kasneje povabila. Zato ne moremo poročati o drobnih zanimivostih tega doktorata. naj ustno to stori pesnik.
 
 
'''A''' si videla marelo,
'''L'''epa je kot deklica.
'''B'''olj ko se drži veselo
'''I'''n se stiska pod marelo,
'''N'''aj se slajše nam smehlja.
'''C'''este bele so in ravne
'''I'''n fotografije slavne.
 
Tu pa so kar tri marele za izletnike vesele.
 
Op.: Predloga verzom je bila fotografija, posneta na vseslavistični ekskurziji Po Kekčevih sledeh, v Pehtinem kraljestvu, ki se je ob udeležbi 7. ljudi vršila v deževnem vremenu Za Ak. Na sliki je Albinca z modro marelo. O teh tradicionalnih ekskurzijah v ZG I!
 
PESNIK IN PREVAJALKA
(Alicji Pakulanki in Ganetu Todorovskemu)
 
'''G'''olem človek, nežna žena,
'''A'''ngel taa, toj e ģavol,
'''N'''o pišuvaat tie dvajca
'''E'''dna ljuta poezija.
'''A'''la samo parodira,
'''L'''ele, onoa što piše
'''A'''rcipoetot čičko Gane.
 
Op.: Od tod dalje sega obsežen korpus Ali Pakulanki – Pakuli ali Drakulanki, kakor ji pravimo študentje – posvečenih verzov. Nastali so največ na seminarju na Ohridu poleti 1983, nekateri so tudi starejši, prepisani iz njene spominske knjige na Śliski 96 v Krakovu od urednika, ali tudi nastale drugod. Na to bo sproti opozarjano.
 
IMENU JE IME IME
(Alicji Pakulanki)
 
'''A'''jda rožnato cvete,
'''La'''ske spleta si dekle,
'''I'''šče v njih čebela med,
'''C'''esar piše nov dekret,
'''J'''ajca se povsod draže,
'''I'''menu je ime ime.
 
IZGON LIRIKE IZ KNJIŽEVNOSTI
(Alicji Pakulanki)
 
'''P'''ride prava lepotica.
»'''A'''li je že kava?« vpraša,
'''K'''o toplo poserje ptica
'''U'''šesa, nos, prst grafomana.
'''L'''irika je že izgnana
'''I'''z književnosti in naša
'''N'''otranja grafomanija
'''K'''ol spet s kolom izpodbija
'''I'''n si s pudrom šminka lica.
 
Op.: Bilo je pripovedovano, da je grafomana na Ohridu res posral ptič, kar je sprožilo njegovo verzifikatorsko žilo.
 
 
ZA NAUKATA NA LITERATURA
(Na Alicja Pakulanka)
 
'''A'''spekti i tehniki,
'''L'''iteraturata ja činaat,
'''A''' toa ne e moja vina.
 
'''A'''vtentičnite vidovi
'''L'''iteraturata ja pravaat,
'''A''' toa e patče kon slava.
'''A'''nton Janez lubi klisze,
'''L'''ubi Puchatka, inne misle
'''I''' dla Alicji bzdury pisze.
 
 
ZVEZDI ALICJI PAKULANKI
 
'''Z'''vezde gledajo z neba,
'''V'''ejo, kam vsak tir peljá.
'''E'''na se zgubi v nebo,
'''Z'''račno zlomi tračnico,
'''D'''ruga pade na zemljo
'''I'''n se vsrka v Alico.
'''A'''mpak čisti grafoman
'''L'''askati se bralki mora.
'''I'''n vse to ni zanj pokora:
'''Ce'''sta je, ki ni zaman –
'''J'''asno k zvezdicam drži
'''I'''n ena izmed njih si ti!
'''P'''rv pat e ubav zbor,
'''A''' poubava si ti:
'''K'''o se sonce pomladi,
'''U'''spava sapica te z gor.
'''L'''uč, ki v srcu ti gori
'''I'''n je nič ne pogasi,
'''N'''aj vse sence prepodi,
'''K'''i v ljudeh ostrijo spor
'''I'''n delajo iz njih zveri.
 
 
 
O ASPEKTU, ČASU IN LJUBEZNI
(Alicji Pakulanki)
 
'''A'''spekt je včasih časotvoren,
'''L'''jubezen je aspekt in čas,
'''I'''n če si v paradigmi vzoren,
'''C'''el čas ti bo cvetel obraz.
'''I'''me bo tvoje v vseh slovarjih,
'''J'''ahrbuchih, pratkah, koledarjih
'''I'''n še nagrobniku v okras.
 
KAJ JE ZA KAJ
(Alicji Pakulanki)
 
'''A'''luminij za nakit,
'''L'''uč za sobo razsvetlit,
'''I'''skra za peket kopit,
'''C'''ipa za nastavljat rit,
'''J'''ajca so za posolit,
'''A'''lkohol pa za popit.
 
 
'''A'''ngielski w astrac'''H''' mieszka strac'''H'''
'''A'''nnilska w rzec'''E''' plạsa fal'''A'''
'''L'''udzieburzạ '''L'''udziow dac'''H'''
'''I'''skra płameń żartk'''I''' od świezcki oddal'''A'''
 
 
 
 
 
'''A'''ngelčki čez zvezdnato nebo
'''L'''ej, kot netopirji letajo
'''I'''n kot kamni z neba padajo.
 
23. junija 76
Alicji za lepo uro!
 
Cepelija prihaja,
beži, draga Ala!
 
Ktera koga je zaklala?
Vladota. Pakuła Ala!
 
 
Predzadnja prebrana pesem (to je op. k tej pesmi) je izmojstrila trojni akrostih: ALI HELI HAHA. Verzi so napisani na okrogli škatli od kofeta, hranjeni na Śliski 96 v Krakovu.
Zadnja dva verza zadnje pesmi govorita o relaciji Vlado Nartnik – naslovnica, ki uredniku ni bil izdatneje pojasnen.
Anica oz. Anči sledeče pesmi je cedilnik, zdaj poročena z Markom in z njim otroka imejoča, stihi pa so na njen račun nastali verjetno na kakem jugoslovanskem seminarju, kjer sta se po službeni dolžnosti srečala z avtorjem. Tudi v tem času nastali, njen namenjeni neakrostihirani verzi se nahajajo na kasnejšem mestu.
 
'''A'''RGENTINA BREZ SREBRA
'''N'''oje kliče v beli zrak.
'''Č'''e si noj, če si srebro,
'''I'''šči Anči, tvoja bo!
 
4. 7. 197{{redakcija|letnica manjka}}
 
'''A'''ngelček zobe si čisti.
'''N'''ekaj ga v zobeh tišči.
'''I'''sti zob, zob zmeraj isti
'''C'''el dan angelčka boli.
'''I'''n si čisti zob in čisti.
 
Malo zemljepisa za Anico C.
 
'''C'''igan podi se križem svet.
'''E'''skim vkovan je v večni led.
'''D'''anec zlit je s posteljo.
'''I'''rec sprt je z Anglijo.
'''L'''ah se prdeca boji.
'''N'''emec trga svet z zobmi.
'''I'''ndijanec ves je rdeč.
'''K'''ašuba ni na svetu več.
 
'''A'''li se nebo svetli,
'''Š'''ola v ognju plameni,
'''K'''o otročadi Miran mlad
'''I'''skri prebira referat?
 
'''A'''by pisać grafomanię,
'''Ś'''wiat należy w świat przewróci,
'''C'''o jest prawdạ, to nie kłamnie
'''E'''j, o co tu nięc się kłócić.
 
 
 
 
 
 
 
 
'''A'''vtor in naslov sta škrata.
'''Š'''krata take sta zvrsti,
'''K'''i sta Jožetu polbrata
'''I'''n z njima Aško zamori.
 
'''A'''utor, tytul sạ świniami,
'''Ś'''winiami tago rodzaju,
'''K'''tóre – zlituj się nad nami –
'''A'''śce nie dajạ do raju!
 
 
'''A'''mpak to je »Glas« za Aško,
'''Š'''epeta preko sveta:
»'''K'''ranjci so brez pralnih praškov,
'''A'''ška pa magistrica!«
 
'''A'''le to jest »Głas« dla Asi,
'''Ś'''miech, śpiew jego sạ motorem:
»'''K'''amy brak po sklepach naszych,
'''A'''le ona - juž doktorem!«
 
11. nov. 83
Lidija Gačnik, Miran, Niko, Rajko, Tone, Erika
 
Aška predstoječih treh strani je Pomorska, Joanna, ki ima v Varšavi v predmestju svoje stanovanje. Izkoristili so ga popotniki Pretnar, Perčič, Korošec in Hladnik na svojem znanstvenem osvajalnem pohodu, združenim s turizmom, v aprilu 1983. Jedli so gobe in pili vino. V prvi izmed njih so spet verzi na urednikov referat, ki so ga poslušale tudi lepe Aškine študentke. Aška namreč uči Poljakinje slovenščine.
Drugi dve kitici sta nastali ob Aškinem zagovoru magistrske naloge nekaj mesecev kasneje (Jože je tu Koruza, član zagovorne komisije).
Po zagovoru je šla druščina na tretjem listu podpisanih oseb z Aško na Nebotičnik in ji ob sladoledu poklonila Šalamunov Glas.
 
ATANASU UČITELJU
 
'''A'''napest rodi poeta,
''T'''rohej pa s pesnikom umre,
'''A'''mfibrah se v daktil vpleta,
'''N'''ibelung iz jamba vre.
'''A'''ngelsko se čuje petje,
'''S'''pev je pevcu razodetje,
'''U'''p in dvom iz njega vre.
'''V''' verze stiska se srce.
'''A'''beceda je premalo:
'''N'''ič ni le iz nje pognalo.
'''G'''enij jezik prepoji:
'''E'''p in liriko rodi.
'''L'''eposlovje ne pozna
'''O'''strih znanstvenih meja,
'''V''' njem vsak drobec je ujet,
'''U'''ročen v kristalni svet.
 
Op.: Mogoče grafomanov učitelj – lektor makedonščine na seminarju v Makedoniji l. 1983?
 
 
BIZNISFREND (Na Živko Čingo)
 
'''B'''eše ednaš eden biznis
'''I''' beše isto eden frend.
'''Z'''a niv može da se reče
''N'''ekoj ubav, sladok zbor.
'''I'''maš evo taa zemja
'''S'''è što nema vo drug svet.
'''F'''alime ja taa zemlja:
'''R'''odi za nas plod i cvet:
'''E'''den biznis, eden frend.
'''N'''osim egi v naši srca –
'''D'''elii od naše vreme
'''S'''paģaat v literatura.
 
Op.: Čas nastanka – avgust 83, kraj: Makedonija.
 
 
'''B'''iolog miši glavico
'''O'''dkuhava v slanem kropu
'''R'''eže ude ji, ledvico
'''I''''n vse mišjake že je skopil.
'''S'''rce ostane nestrohnjeno
'''I'''n z marelo prebodeno.
 
'''K'''njiga piše o sesalcih
'''R'''elativno znanstveno.
'''Y'''psilona ni pri Kranjcih,
'''Š'''e brez njega radi mro.
'''T'''ale knjiga bralca v glavo
'''U'''streli s cirilico,
'''F'''rancu smo poslal' zabavo,
'''E'''nkratno epistolo:
'''K'''njiga piše o sesalcih.
 
Op.: Boris Kryštufek je urednikov gimnazijski sošolec, nekdaj velik stalinist, zdaj pa goreč biolog, poznavalec malih sesalcev: miši, netopirjev itd. Verzi so napisani na ruskih knjigah na to temo, njemu kupljenih v Varšavi in poklonjenih mu doma.
 
 
'''B'''oljše čase bo doživel
'''O'''tročiček tvoj, Bog daj,
'''R'''aje bo – kot ti – popival
'''I'''ndijski in ruski čaj.
''S'''once k lipi nas preganja,
'''U'''pa ljudstvo, ljudstvo sanja.
 
V torek popoldne sredi rožnega cveta 1983
 
Op.: Boris tu pa je A. Novak, ne biolog, ampak pesnik slovenski, znamenit sonetist. Ima leto in pol starega otročka, ki se mu tu žele lepi časi. Verzi so nastali v druščini Aške (gl. nasl. str.!)
 
 
'''B'''og nas gleda skozi špranj:
'''O'''če, sin in sveti duh,
'''R'''aj je že od nas odstranjen
'''I'''n kri rešnja in napuh.
'''S'''mo kot rože osamele
'''U'''sahlè vse brez marele!
 
nadalj. op.: Pomorske, urednika, Draga Jančarja, žene B. A.-ja in otroka njega, ki so se zaradi nekih prevodov po sili slučajev našli pri Zlati ladjici. Pesnikoma (B. A. in Jančarju) sta bila ob ti priliki poklonjena izvoda ZG I in nemudoma opremljena z akrostihoma. Eden je tu zgoraj, drugi pa na ustreznejšem mestu.
 
'''B'''ela barva je veselje,
'''R'''java barva – revna prst.
'''A'''no Janez kdaj zapelje.
'''T'''aka je slovenska zvrst.
'''S'''rček dela tikataka,
'''T'''oda punce fant ne čaka.
'''V'''rh gore svetal stoji,
'''O'' bratstvu skalam govori.
 
Op.: Nastalo na posvetovanju lektorjev v Makedoniji, poleti 1983.
 
'''B'''ajeslovje v žganju plava,
'''R'''eši marsikak zaplet.
'''E'''na modra storí glava,
'''D'''a je bolj vesel izlet.
'''I'''n takoj vsak ve, čigava je ta glava in klepet.
 
Op.: Breda Pogorelec, isto tako na nasl. str., čas in okoliščine nastanka pozabljene.
 
'''B'''oj se noče bojevati,
'''R'''es pa noče biti res,
'''E'''nkrat naj bo vsakokrati,
'''D'''ež naj splakne drevored
'''I'''n vso to učeno zmes.
 
Op.: Na doktorskem zagovoru Ade Muhe, okt. 1983.
 
NOWE SZATY (Do Iwana Dorowskiego)
 
'''D'''eszcz i chmury, wszelkie wpływy
'''O'''czy, serca nasze palạ.
'''R'''zeki płynạ w oceany,
'''O'''ceany żrạ odpływy.
'''W'''odę leje nasz Dorowski –
'''S'''prawnie, rzekłbym, wręcz fachowo.
'''K'''ierunki powszechnie znane
'''I'''ngeruje w szatę nowạ.
 
'''E'''na rožnata gospa
'''R'''abi čašico žganja.
'''I'''n bo pila žganjce, pila,
'''K'''ri bo z žganjcem poživila
'''I'''n si razmaknila krila.
 
Op.: Na doktorskem zagovoru Ade Muha, nov. 11. 1983.
Naslovnik je Erika K&K, mama male Mice in žena pesnika, kritika in pisca učbenikov Petra.
 
 
'''F'''ura Franček simpozjon
'''R'''avnoj in smeloj rokoj,
'''A''' slavistov cel miljon
'''N'''osi pak-papir s seboj.
'''Č'''akaj, da naslednje leto,
'''K'''' se bo simpozjon obetal,
'''U''trguješ jed pogreto.
 
Op.: Franc (Franček) Zadravec, predsednik simpozija SJLK 1. 1983. Priložnost: zaključno rajanje v nedeljo, 3. jul. 1983. Naslovnik je urednikov nadrejeni, urednik stanuje v njegovi sobi.
 
'''G'''or prišedšim romarjem
'''O'''dpre v iskren nasmeh srce.
'''S'''kuha kavo in za vse
'''P'''ripravi ljubezniv sprejem.
'''E'''ho je kakor odmev.
'''J'''unak bo še semkaj prišel!
 
Op.: Z gospo je mišljena prof. Marija Žagar, urednikova gimnazijska tovarišica. Verzi so bili napisani na poklonjeno ji bomboniero (ki se je kasneje brezkoristno stopila) o priliki obiska v uskovniškem vikendu. Uredniku in avtorju poklanja stare in dragocene knjige, za kar sta ji dolžna še marsikateri verz.
 
ZA IRINA
 
'''I'''ma sladok ruski akcent,
'''R'''ace se pomoš pri govor.
'''I'''ma revnost vo prašanja,
'''N'''o problemi ima so člen,
'''A'''ma sekoj ja razbira.
 
Op.: Ohrid 83?
 
'''J'''edrnatost čednost je pisanja,
'''A''' ni zmeraj čednost jedrnata.
'''N'''ekdo v tej deželi vzorno sanja
'''E'''notna jedra, ki jih druži zlata
'''Z'''avest o »skupnostosti« in se vanja
('''K'''do ve zakaj) zaganja z vedrom blata
'''U'''šivcev kranjskih vzvišenost robata,
'''D'''reka in tuli, preprečuje znanja
'''U'''čenih centralistov izza Sotle,
'''L'''judi, ki vejo, kaj je omejenost –
'''A''' kaj, ko njihove so glave votle,
'''R'''azumarska kali iz njih narejenost,
'''J'''ezi se sama nase in na druge:
'''U'''sluge pa ostajajo usluge.
 
Op.: Jeseni 1983, najbrž že kar septembra, če ne še prej, je zagovarjal svojo dizertacijo tudi Janez Dular, mož Alenke Šivic-Dular (gl. ustrezne opombe v ZG I). Grafomana na zagovoru ni bilo, pač pa en čas urednik. Tudi mu nismo za uspeh ničesar podarili, ker se razen grafomana pri takih stvareh nihče ne znajde. Zato je nekaj kasneje, ko so ob zagovoru Ade Muhe te zadeve stopile nepreklicno v (slabo) (za)vest, padla odločitev, da je tudi Janezu treba kaj dati. In so bili napisani ti verzi. Koincidirajo z vrhuncem vročekrvne debate o »jedrnem« ilirizmu, ki je letos 1983 razvnel strasti, in zato stihi nikakor… razvnel strasti, zato so tudi stihi obarvani z njo.
 
'''J'''udje križali so Krista,
'''O'''nečastili Boga,
'''Ž'''e od takrat je nečista
'''I'''zobrazba judovska.
 
Op.: Joža Primožič, dipl. slav., ki se rada oblači kot za na tenis v belo, iščoča stalne zaposlitve, sicer pa nadomeščajoča delavke na porodniškem dopustu. Ali bo šla v Bukarešto za lektorico? Bog ve!
P. S. Doma je z Iga, Ižanka torej.
 
 
'''J'''eznoritost iz plebana naredi hudiča,
'''O'''genj ji telo in materinstvo liže,
'''Ž'''al so to že zastarele viže,
'''I'''n vsegà ne da izvesti se iz niča.
'''M'''aha Mahnič mah na mah pisarja,
'''A''' pisar je mrtev in ne ugovarja.
'''H'''rib, ki zgane se v vihar, ne jenja.
'''N'''ič ostane nič, pa naj se še tako napenja
'''I'''n naj telovadi, pada in se vzpenja,
'''Č'''rtu ne bo zraslo kerubinsko perje,
'''U'''gani, bralec ljubi, kdo ga tukaj serje!
 
Op.: J. Mahnič je bil predsedujoči simpozija o Ivanu Preglju v SM okt. 83. Tudi sam je tedaj imel referat in nanj merijo verzi.
 
'''K'''ajo Ksenija je rodila,
'''A'''jaj, spančkaj, srček naš!
'''J'''e druščina pod Lipo pila
'''I'''n pojil jo je Tomaž.
 
'''K'''o se otrok na svet rodi,
'''A'''ngel zvezdico prižge,
'''J'''ezersko dno posrebri
'''I'''n ljudem odpre srce.
 
Op.: Kaja je novorojeni otrok zakoncev Sajovic, Tomaža in Ksenije. Čakali so ga od srede oktobra do prvih dni novembra 1983, zdaj pa je tu, zdravo, veselo in požrešno in čaka svojega prvega rojstnega dneva.
 
'''L'''ipa je drevo in čaj,
'''E'''vropo je požrl zmaj,
'''K'''anada je rodna prst,
'''T'''rupla gledajo iz krst,
'''O'''ljka in golobji kljun,
'''R'''ačunalo in račun
'''J'''e, kar daje se na pot
'''I'''z brezna birokratskih zmot.
 
Op.: Nastalo na lektorskem, vsejugoslovanskem sestanku v Makedoniji, poleti 1983. Tu se je imelo zvedeti, da za 30 lektorjev skrbi 27 komisij plus policija. Lektorji morajo biti kulturni ambasadorji, vohuni in učitelji jezika končno, za ničkaj ambasadorske plače. Zato molčimo, da ne postane/j/mo jezni. O lektorjih tudi med epomanijami v ZG I.
 
'''L'''ije rajska govorica
'''E'''nostavno nam v srce.
'''N'''osi v sebi zrak kot ptice,
'''Č'''e čez morje dvigne se,
'''K'''o prekruta je resnica.
'''A'''li če je mrtva že.
 
Poslušaje mojstrovo predavanje se manu proprio podpisuje Graf&man
Junija 1983 točno o poldne
 
Op.: Lenčka Logar-Pleško, knjižničarka, je naslovnik. Gl. ZG I.
 
'''L'''ep gospod spregovori,
'''J'''asen jezik je njegov,
'''U'''st se patina drži,
'''B'''lesk v očeh je star in nov.
'''I'''gra se začela je,
'''C'''el svet že pripravljen zre
'''I'''n uspava lektorje.
 
Op.: Ohrid, 26. 8. 1983, dopoldne. Ljubica je Ljubica Černivec, tajnica SSJLK. Lani je bila v Ameriki, zato v ZG I nima izrecno sebi posvečene pesmi, zato pa tu vsaj dve. Živi v sobi 510, kjer se dobi kava, čaj ali kaj močnejšega. Starca vozi čez leto nabirat gobe, včasih pa se oglasi tudi pri nas in prinese cunje za otroka. Prim. tudi s priložnostnimi op. v ZG I.
 
'''L'''ej jo, malega človeka,
'''J'''ej in pij in nosi vino,
'''U'''paj, pij in spi(j) edino;
'''B'''oš ponos za domovino,
'''A''' se z njo ne opotekaj.
 
Op.: Naslovnik je isti kot prej, povod nastanku je že omenjena zaključna zabava simpozija SJLK 1983 nekje na Dolenjskem.
 
 
'''M'''alomarnost je napaka
'''A'''vtoritativnih mas:
'''L'''aske v spiritus namaka
'''I'''n obrajta en sam las.
'''N'''iso Židje kleli Krista
'''I'''n Marksa čas naš ne črti,
'''S'''amo da bi ostala ista
'''C'''elota božje večnosti.
'''H'''odimo vsak svoja pota,
'''M'''imo nas izginja čas,
'''I'''z časa se brezčasje mota,
'''D'''okler se zateguje pas.
'''T'''o je pa že drugi špas:
'''S'''rne rima se s srebrne,
'''N'''ikelj pa se od srebra
'''O'''stro loči; čas se vrne –
'''J'''e bil res ves čas doma?
 
Op.: V nov. 83 je akrostišna dama doktorirala na FF. Pol ure prej jo je bilo še videti v krznu in s pesnikom, po katerem se zdaj piše, nekolikanj žilčno na hodniku. Ur. na zagovoru ni bil. Je pač minil še en zagovor.
 
POD KAPOM (Manfredu Jänichnu)
 
'''M'''arka oblači se v teater,
'''A'''ntimarks vedri pod kapom.
'''N'''oč prebili smo pod slapom
'''F'''ukarij in jebemater.
'''R'''es lepo razpravlja Babić –
'''E'''nkrat res o knjižnem delu.
'''D'''rugi govori veselo,
'''U'''pajoč, da moč je v slabih.
 
Op.: Jänichen je predstojnik slavistike v vzh. Berlinu. V imenu sorojakov veliko potuje po raznih simpozijih in seminarjih, tu spoznava privlačna dekleta, dela reklamo za Marksa in socializem.
 
'''M'''erkaj se, merkaj, Smolićka:
'''A'''ngelček pride dol z neba,
'''R'''ajsko Ti glorijo pripne
'''I'''n druge zlate pankelce.
'''Č'''e se boš z njimi kinčala,
'''K'''adar boš k prvi maši šla,
'''I'''gra bo – ekspresionistična!
 
2. 7. 1983
 
Op.: Vsaka opomba bi samo pomazala ta cartani tekst, mogoče le to: gre za Maričko Smoličevo (gl. tudi na drugih mestih teh in ZG I).
 
'''M'''ljet požira Boršnik Marjo,
'''A'''lpe pa Zaplotnika,
'''R'''aj je ovenčan z zlato zarjo,
'''T'''one pa je grafoman
'''I'''n napiše eno stran.
 
Op.: Marta je nova slavistična moč na oddelku, stažistka, pa kmalu že asistentka pri Tinki Orožnovi. Posvetilo je dobila 14. 6. 83 ob nekem prijaznem pitju v kolodvorski restavraciji v veseli družbi, kjer je bil urednik žal odsoten. Omenjenega Nejca Zaplotnika je dejansko požrla Himalaja oz. azijske gore, ampak to ne gre v rimo.
 
'''M'''etka sejo zamudi,
'''En poljub zato dobi.
'''T'''emu, ki pa točen je,
'''K'''rč naj brž črevo predre
'''I'''n ga v sveti raj zapre.
 
Op.: Ohrid, 26. 8. 1983, dopoldne.
Metka je Metka Zobec, lektorica na Češkem trenutno. Kdo ji je dal poljub, uredniku ni bilo pojasnjeno.
 
 
 
 
'''M'''ica hodi zgodaj spat
'''I'''n dojenček hodi z njo.
'''C'''elo noč ji boža vrat
'''I'''n jo brca iz nogó.
 
Op.: Mica je otrok Erike K&K (gl. op. v ZG I) in Petra Kolška, pesnika, kritika in učbeničarja slovenskega. Grafoman je bil enkrat jeseni 1983 pri njih za Bežigradom na obisku, kjer se mu je mdr. Povedalo, kakšen otrok da to je, ki ima lutko za živo. Naj se E. in P. še malo razmnožita, da bo imela Mica družbo!
 
'''V'''rh solnca solncov cela čeda
'''O'''blačí in v mrak zapreda
'''D'''elovnega ljudstva duh.
'''S'''topi, Miran, iz nereda,
'''T'''voja zveže naj beseda
'''V'''sako smet v krepak poduk!
'''U'''trjuje in krepi
'''M'''nogih ukov naj vezi!
'''I'''skra misel, išči pot,
'''R'''omaj v skrit gorenjski kot
'''A'''becede se učit,
'''N'''ič ne jest in moker bit,
'''U'''pat in vir uka pit!
 
'''M''isel se v sonet oblači,
'''I'''n v sonetni tej maniri
'''R'''adosti se in šopiri,
'''A''' k naslovniku korači.
'''N'''i ta hoja kašelj mačji:
'''U'''strahujejo jo štirje
'''H'''ladni, topli letni časi.
'''L'''ej, da z njimi se pomiri
'''A'''ngelska grafomanija,
'''D'''a sonet se razšopiri
'''N'''ežno v skrajšani maniri
'''I'''n se vanj vse pozavija:
'''K'''rača, kača, volja, smola,
'''U'''p, moč in oblast ohola.
 
 
''M'''ajski hrošči vse poletje
'''I'''ščejo zavetje v polju.
'''R'''ajski vrt v zemljo pripet je
'''I'''n odpira se vesolju.
'''H'''rošč je zmeraj dobre volje;
'''L'''azi, če pretežek let je;
'''A'''bel včasih Kajna kolje,
'''D'''uh njegov zato preklet je.
'''N'''aj se sonetomanija
'''I'''zmaknè sonetomanu,
'''K'''adar hrošče v raj zavija,
'''O'''sle v kajzarje oblači,
'''V'''lači k znanemu neznano
'''I'''n je sličen jari kači.
 
Op.: Blok verzov, posvečenih uredniku oz. njegovim bližnjim začenja zafrkljivka na račun njegovega vodenja ekskurzije za 1. letnik, ki je vodila prav na veliki petek, spomladi 1983, od Kamnika do Tržiča. Res je bilo vsega preveč, vede in vode, ampak drugič bo boljše. Podrobnosti s te ekskurzije niso za javnost, posredujeta pa jih ustno ob vsakem času morebitnim interesentom avtor in ur.
Drugi sonet je kaligrafično zapisan v uredniku od avtorja po vrnitvi s Poljske poklonjeni notes s Stančikom v tolčeni pločevini na platnicah. Tretji sonetni, namreč verzi, so zapisani v miniaturnem blokcu, poklonjenem ob isti priložnosti ur. ženi.
 
'''M'''isli Miran Mirno Misel
'''I'''šče iskra iskro v igli.
'''R'''iše rekla ročne rise,
'''A'''jda daje snov za misel.
'''N'''oč je noči črn nesmisel,
'''U'''p za up je vinček kisel.
 
Op.: Nastalo najbrž spomladi 1983 v Krakovu, najbrž tudi verzi na naslednji strani. Čigava misel je umazana, se kljub očitnemu dejstvu, da so verzi nastali ob urednikovem referatu, ne bomo spraševali. Ker gre tudi za umazana usta.
 
 
'''M'''isel je umazana,
'''I'''z usta namazana je ušla.
'''R'''ealizem jo prizna,
'''A'''mpak ne romantika.
'''N'''orma je premagana.
 
'''M'''oc było mnożyć przykłady
'''I'''nterpretować, kłamstwo, prawdą,
'''R'''aczej w wódenzce szukać rady,
'''A'''ngażować się w sprawy dawne
'''N'''ikomu miłe, ale sprawne.
 
 
'''M'''ajska deklica prišla
'''I'''n bila je ugrabljena.
'''R'''azbojnik bil je jako fin,
'''I'''me mu je Franc Jakopin.
 
(Miri Šorgo Novak)
 
Za seminar SJLK 1983.
 
 
ŠTIRI ŠTIRIVRSTIČNICE ZA NADO (Nadi Gašić)
1
'''N'''EKOČ JE NADA POMENILA UP,
'''A'''mpak že davno Nada žensko je ime.
'''D'''ama, ki vodi moškega iz zgub
'''I'''n ki z razkošjem polni mu srce.
2
''N'''AZAJ PRIHAJAJO NEKDANJI ČASI,
'''A''' sinonimi vedno še veljajo,
'''D'''oklèr da ne umrjejo človeški glasi,
'''I'''mena vedno še pomen imajo.
3
'''N'''OCOJ BO MESEC SPET VISOK,
'''A''' višje bodo zvezdice,
'''D'''anes bo lep neba obok,
'''A''' lepše bodo pesmice.
4
'''N'''OČ JE DERIVAT OD NOČE,
'''A''' nos je derivat od nosi,
'''D'''erivat od rok je vroče
'''I'''n prosó je derivat od prosi.
 
 
'''R'''aj kot zemeljski vrtič
'''A'''spektira nežne ptice:
'''J'''abolka so kot potice,
'''K'''ot klobasa pa je vic,
'''U'''j! že jemlje svet hudič.
 
Op.: Mišljen je Rajko Korošec, ambiciozni in perspektivni slovenist, dve leti mlajši od urednika, pa še vedno izogibajoč se vojaščini (vsled trebušnih težav), pisec učbenikov slovenski mladini, kritik pri KL in strokovnjak za simboliko imen. Bil je z nami v Krakovu, kjer so nastali ti verzi.
'''R'''es nebo je ognjeno že,
'''A'''mpak šole ne požge.
'''J'''e pa dialektika,
'''K'''akršno kič prozi da.
'''O''' Barbara operjena!
 
'''R'''aj przewrócić w raj by trzeba,
'''A'''by prawda prawdạ była,
'''J'''ej piekła groza, wielkość nieba
'''K'''ażdemu noc bj razjaśniła.
'''O''', kłanestwa, prawdy moc oi siła!
 
 
'''R'''aj ima ako ima pekol,
'''O'''gledalo se tie dvajce,
'''Z'''a lektoratite bi tekol:
»'''A''' skoraj ni ujel še zajca!«
 
'''R'''aj ima ako ima pekol:
''O'''gledalo se tie dvete,
'''Z'''a lektoratite bi rekol:
»'''A'''h, kakov tatko, takvo dete!«
 
Op.: Akrostih je najbrž nenameren. Resda pravimo Rosani Čop včasih tudi Roza, vendar tu verjetno ni mišljena ona, druge Roze pa ne poznam. Kraj: Makedonija 1983, kar velja tudi za verze na nasl. str.
 
UP V PREROD ZENITA (Savi Babiću)
 
'''S'''lava je Slovanom dana,
'''A'''mpak le na posodo,
'''V'''eličina nezravnana
'''I'''menuje ljudstvo to.
'''B'''rani ga neskončna sila,
'''A''' samo, če zanjo ve,
'''B'''rani ga jezerska vila
'''I'''n oplaja mu srce.
'''Č'''as je za prenovo mita,
''U'''panje v prerod zenita.
 
 
'''S'''rce sprašuje slavo, ali sme
'''L'''jubiti drugo slavo, ino zve:
'''A'''k je ta slava bolga žita,
'''V'''eč s sočnim genijem prelita
'''A'''k je sijajna, ji ljubezen gre.
 
Op.: Naslovnik je Slava Pevec, študentka plavolaska iz bližine Rogaške, kofetarica pri SSJLK, včasih v šali poimenovana tudi Lojzka ali Alojzija (Luiza). Bili smo skupaj v kavarni Slon zgoraj na kofetu. Slava je obenem geslo lektorskega društva v ustanavljanju. To pa je že druga zgodba.
 
 
'''T'''reba reči bo »Adijo«,
'''E'''j, adijo za slovo:
'''R'''eči z voljo in skrbjo,
'''S'''e zahvaliti za to
'''E'''nkratno in sploh druščino.
'''G'''lave črnce bolijo,
'''L'''ase si belci farbajo.
'''A'''mpak slajše mi donijo
'''V'''eliki zvoni trnovski –
'''O'''nesnaženi s poezijo
'''M'''rak veseli dan skazí!
Lahko bi bilo bolj domiselno (kar se akrostiha tiče)
Junija 83 Tone
 
Op.: Po nekem obisku na Švabićevi 3.
 
 
'''T'''ista, ki molči kraljevsko
'''I'''n posluša brez besede,
'''N'''aj navdihne žilo pevsko,
'''K'''o se mota že in mede
'''I'''n jo reši strašne zmede.
 
Op.: Na doktorskem zagovoru Ade Muhe, okt. 1983.
Naslovnica je Martina Orožen, dr., predstojnica oddelka.
 
 
'''T'''o ne paše v naše špase:
'''O'''sel oslu gleda v rit,
'''N'''emci pa so za pobit
'''E'''nkrat za vse večne čase!
 
Op.: Tone Perčič, ki je pripotoval z vlakom iz Leipziga v Krakov, da bi se srečal s pesnikom, urednikom in Rajkom – Rajmundom. O njem je obsežneje na drugih mestih v ZG I in v ZG II. Verzi na nasl. str. se poigravajo s soimenjaštvom avtorja in naslovnika.
 
 
'''T'''am zadaj pa sedita dva.
'''O'''svaja ju ta pravljica.
'''N'''jena bistvena lastnost
'''E'''ksaktnost, volja in prostost
'''T'''am zadaj pa sedita dva,
'''A''' to je druga pravljica.
'''T'''rzeba dodawać,
'''O'''dejmovać,
'''N'''a głowie stawać.
'''E'''gzystować.
 
 
'''T'''rga besedilo misel,
'''O'''genj trga suhi les,
'''N'''ič na svetu ni nesmisel:
'''E'''n je umen, en čez les.
 
Op.: Tone who?
Nastalo na Ohridu 1983.
 
 
'''T'''ukaj so te nagradili,
'''O'''zemljili tvoja krila,
'''N'''iso pa ti omejili
'''E'''psko-estetskega profila.
'''T'''ukaj jemljejo nagrade
'''U'''metniki ali ljudje,
'''P'''o katerih zlate nade
'''E'''pski umetniki goje.
'''R'''esnica se ob svet zaganja,
'''Č'''e bila bi rada res.
'''I'''n obličje si zaslanja,
'''Č'''e oblast poseže vmes.
'''U'''p je zanjo brez peres.
 
Bolj mrzlega listognoja 1983
 
Zadnji verz se je v prvi redakciji glasil: (Učenjak pa je čez les.)
 
 
'''P'''onosni smo, da ravno ti si prvi
'''R'''omanopisec s slavnostno nagrado.
'''V'''esolje te imelo bo bolj rado
'''I'''n manj bridko te bodo žrli črvi.
 
'''N'''e zrase konj samo ob slami, mrvi,
'''A'''mpak junak mu vinca da v naslado.
'''G'''ore prestavljata, ko jutro mlado
'''R'''azliva moč po njuni čisti krvi.
 
'''A'''dijo, morje bolečin in zlobe!
'''J'''asni se vreme, sonce Kranjcem sije
'''E'''nakonočje mile poezije.
 
'''N'''ebesno dno prestvarja v pripodobe
'''E'''nakonočje tvojega pisanja
'''C'''eloti Novo Videnje Iz-Sanja.
 
 
Na str. 47 ZG I je natančnejša opomba, kdo to Tone Perčič, ki ima enake kratice kot grafoman, je. Obe pesmi na prejšnjih dveh listih sta bili spodbujeni s člankom Sejemski vrvež: nagrajenci, zbor knjigotržcev, novosti, ki je bil objavljen v Delu, četrtek 17. nov. 1983, v katerem smo nahajali tudi Perčičevo ime. Dobil je namreč nagrado sejma za najboljši prvenec, objavljen v zadnjih dveh letih in je celo prvi v seriji teh nagrajencev, ki hočejo postati tradicionalno nagrajeni.
 
 
'''T'''rdo pada glas navzdol,
'''O'''stro se navzgor pomika.
'''P'''rva reč je zobobol,
'''O'''snovna pri vsem pa je pika.
'''R'''ojeva se diskusija
'''I'''n vsakdo reči kaj ima.
'''Š'''ibka točka tega spora
'''I'''n priznanstvena pokora
'''Č'''akati odveze mora.
 
Op.: Na doktorskem zagovoru Ade Vidovič-Muhe, 11. nov. 1983. To je bil Martinov petek, zato urednika na zagovoru ni bilo. Bil je od Litije do Čateža, kjer so preizkušali, kako novo vino pust dan prežene.
 
'''V'''riskaj, Viktor, čez livade
'''I'''n privriskaj dni pomladne.
'''K'''o privriskal boš pomlad,
'''T'''e bo vsak Poljak imel rad.
'''O''', bo rekel, ti si fant,
'''R'''odoljub, ne prevarant,
'''J'''e ime ti Viktor Darasz –
'''U'''p razdajaš, dvome šparaš.
 
 
'''V'''laki vozijo po svetu
'''I'''n ladje orjejo vodó:
'''K'''o se svetu boš posvetil
'''I'''n te svet posvetil bo,
'''J'''asnih dni brez vsakih zmot,
'''U'''pa Bog ti daj na pot.
 
Op.: Viktor je Zdzichov sin, pameten in vzgojen, kakor smo se lahko prepričali na dveh večerjah, na katere smo bili prijazno in nepozabno povabljeni k Daraszevim v Krakovu. Zdzich je predstojnik katoviške slavistike in zelo kultiviran človek.
 
 
'''Z'''denka liže sladoled,
'''D'''a Tone kar požira sline,
'''E'''j, takšne dela mu skomine
'''N'''jen tribarvni sladoled!
'''K'''o pa prosi zanj, koj zve:
»'''A''' boš že lizal, a drugje!«
 
Op.: Dogodek je bil resničen. Kraj dogajanja in istočasno pesmi, ki naj bi potolažila jezno Zdenko, medic. sestro, je avtobus Kr-Tržič, čas pa pozne večerne ure poletja 1983.
 
'''Z'''daj je manekenka slavna,
'''O''', v visoki družbi glavna.
'''R'''ada hodi med ljudi
'''I'''n zna intrigirati.
'''T'''o je manekenka slavna,
'''A'''mpak v vsaki državi glavna:
'''V'''edno najbolj pravi ima,
'''Č'''e kaj zna, če nič ne zna.
'''A'''mpak manekenki slavni,
'''R'''esni, v vsaki družbi glavni,
'''R'''asi, ras rožmarin,
'''E'''n deviški drag spomin!
'''B'''odi vedno svež, zelen,
'''U'''poraben mož jeklen,
'''L'''jubi manekenko slavno
'''I'''n v eliti najbolj glavno!
 
Ki je mene ena popevka obsedla in se tebe ena gospa lotila.
 
Op.: Na simpoziju v čast 100-letnice rojstva Ivana Preglja v SM, 27. okt. 83, sta sodelovala tudi avtor in urednik. Referat slednjega je vzbudil strupeno reakcijo zamejske gospe, ki ji je le-ta žaljivo rekel kar tovarišica – Zore Tavčar, por. Rebule, pesnice in pisateljeve žene slovenske, zaradi česar je ur. upravičeno bil prizadet. Šlo je za ali proti klerikalizmu, tretje možnosti gospa ni videla ali hotela doumeti. T. P. pa je istega dne ali dan poprej na avtobusu Tržič-Ljubljana v zgodnjih jutranjih urah prvič zaslišal popevko o manekenki, ki ga je za naslednje dni spravila v dobro voljo, čeprav je bil na simpoziju med ozmerjanimi 'tehnologi' tudi on sam. Oba motiva: popevke in lepo oblečene gospe rebula, sta se v pričujočih verzih zlila v neločljivo celoto.
 
 
 
Ljubljana, 24. vinotoka 83
Spoštovani gospod urednik Zbranih del slavnega pesnika Tončka iz Tržiča!
 
Prejšnji teden ste me počastili z novico, da pripravljate novi snopič nam vsem tako dragocenega pesnika. Ker je dotični gospod zložil tudi meni nekaj divnokrasnih prigodnic, ob katerih postane vedno rosno moje oko, Vam jih pošiljam v prepisu in fotokopijah, da bi dobili vsaj približen vtisek o stihih, katerih ortografičnost sega v davno minulost in tako še dviga njihovo krasoto. Dodal sem jim nekaj opomb, ki bistveno dopolnjujejo ozadje njihovega nastanka. Upam, da Vam bo to olajšalo delo, saj niste bili – žal – nikoli navzoči v slovesnih trenutkih, ko so se slavnemu pesniku utrinjale na brezmadežni papir v različnih lokalih in ob različnih božjih kapljicah.
 
 
MONOGRAFIJE ali DOLGANOLJUBJE
 
Pridružujem se nepregledni množici, ki željno pričakuje izid novega snopiča Zbranih del, in Vas pozdravljam. Takisto povejte slavnemu pesniku, ko boste občevali z njim
Marjan
 
'''D'''ostojevski je že rajnik,
'''O'''pel vozi vsak bedak,
'''L'''eto je že preč in majnik
'''G'''ole veje dviga v zrak.
'''A'''tlantida spi pod ledom,
'''N'''oč zvezde rodi nad Bledom.
'''U'''ro si nariši s kredo.
 
29. 12. 1981
Pripis slavnega pesnika: »Pisanje je spremljal tudi: Miran« - mišljen je seveda gospod Hladnik, skrbni urednik pesnikovih umotvorov.
Opomba obdarovanca: pergodnica s posvetilom je nastala v trenutkih navdiha, ki ga je pospešila – kot bi dejali Indijanci – ognjena voda v prednovoletno dišečem lokalu Pri roži – seveda ne na Gorenjskem, ampak v stari Ljubljani.
 
Str. 171, rokopis
 
'''M'''y ʃerzhnu ʃe ueʃelymo
'''O'''d tiga novga dohtarja.
'''N'''ovumu pero shelimo
'''I'''n lebesne 's dna ʃerza.
'''S'''olnze ʃejenej perjasnu,
'''T'''aja nej ʃe led ʃolzá,
'''U'''p nej ʃhe ʃerze ima.
 
Miha Miran Tomaž Tone
 
Nebutyzhnek, 10. 6. 1983
 
Op.: M. D.: Posvetilo na prvi strani Strniševe antologije Vesolje, ki so mi jo podarili podpisani slavistični mušketirji in seveda njihova prijazna sobojevnica »sredi male terase, sredi male Ljubljane, kjer bi dosegel Krim z roko, blizu sonca in modrega neba.«
Op. ur.: Zakaj podarili? V čast nove peke, novospečenega doktorja, ki je ista oseba kot akrostihirani. Zakaj 'Monistu' in ne Marjanu? Da se grafomanija ne bi ponavljala in zaradi značilne besedice »mona«, ki jo kot dobrodušno zmerljivko v primorskem stilu (gorenjsko bi to pomenilo 'pizda') pogosto, zlasti v družbi grafomana in ur. uporablja prizadeti. Akrostih 'solistu' na nasl. str. je sinonimna asociacija drugega pomena besede monist, ki pa s prizadetim tudi ni brez vsake zveze. O drugih, globljih asociativnih zvezah z imenom in značajem zgoraj imenovanega le še ustno.
 
Str. 174, rokopis
 
'''S''o veʃolia nu veʃolie,
'''O'''d svesdá nebu bliʃhi,
'''L'''unin ʃij sna doʃti bolie
'''I'''srasit, kar ʃerze boly.
'''S'''oro pyje ʃorzko polie,
'''T'''iʃo oyje Donava,
'''U'''ʃta pa naʃmeh ima!
 
Op. M. D.: Posvetilo na zadnji strani omenjene Strniševe antologije.
Op. ur.: O Solistu gl. op. v ZG I, str. 114. Zakaj ravno 'solist' mogoče v ustnih informacijah.
 
'''M'''isel, ki jo uekrani
'''A'''bsolutno gvišen mož,
'''R'''adi bi vsi tukaj zbrani
'''J'''avno vpletli v šopek rož.
'''A'''mpak rože na ekrani
'''N'''iso prave in ne boš
'''U'''panja v gledalcu vzdramil,
'''D'''okler kak drug TV mož
'''O'''glasi se družbi zbrani
'''Lj'''ubeznivo in oznani
'''G'''ospodarstveno kokoš.
'''A''' kokošim, ki med nami
'''N'''osijo jajc zvrhan koš,
'''U'''pa trošti niso dani.
 
Opomba obdarovanca: zgoraj omenjeni gospod pesnik ga je počastil s pergodnico zaradi TV oddaje; stihi so bili zloženi v kavarni Slon, popoldne 18. vinotoka 1983.
 
 
ANAGRAMI
 
Topo Riše se v nebo z novo slovensko slovnico.
Kdo je to?
 
Doda še dva besedoslovna pladnja
in tu je nova že slovenska skladnja.
Peter N. Nator
april 1983
 
 
 
POLITOGRAFIJE
 
 
Miran pot k literaturi
si z vohljačenjem prikuri;
kjerkoli hodi, tam vohlja
za Milko, Jaruzelskega,
za Tita in za Brežnjeva,
ko še živa sta bila.
 
Op.: Prvoimenovani je urednik, ki je skupaj z Rajkom ob prihodu v Krakov Lektorski polovici (Tonetoma) veljal za špijona. Kar pa ni otežkočilo siceršnjih toplih medčloveških stikov. O lektorjih so bila za vse obveščevalne napisana lepa poročila.
 
V času »skupništva« in »jeder«
naj bo »jugoslavizem« veder.
 
Miri, Miranu in Mojci, 12. 11. 1983
 
Posvetilo nad člankom Komično v rimi, ki se ne da prevesti (Ljubivoje Ršumović, Yu Yu), JiS XXIX/1983/84, št. 1, str. 42). Našteti so člani družine Hladnik.
 
 
Duško toži kranjska šola,
da jo bo z roko in kolom
ali s kako drugo štolo
zajezila
in zabila,
da ne bo se več jezila
in po cajtengah zmerjala,
da je šola zamazala
in zradirala ugled,
ki ga poznal je kranjski svet.
 
Smrklja ta je res jezična,
zoprna, glavna, krivična,
vtika nos v tuje zadeve,
mar ji niso naše reve.
 
Ko takole šola joka,
Duška kar od smeha poka.
Zanjo to je velik špas.
Ne boste me, ampak vas bom jaz!
 
21. 12. 1982
 
Op.: Duška je (Primožič) kot mi vsi hodila na kranjsko gimnazijo. Tam se je leta 1982 nekaj zgodilo. Dijak je pokracal in poškodoval sanitarije, obesil sodijaku kolo na drevo, naredil škandal na športnem dnevu, vrh vsega pa je bila kratica, ki jo je izpisal med naslovi popularnih ansamblov, in ki bi lahko veljala za politično provokacijo: SKA. Kranjsko vodstvo in gimnazijski komisar ter policija so se povezali v trdno samozaščitno verigo in dijaka dobili ter izključili. Duška se je v Tribuni po vzorcu pravičnih zahodnih novinarjev postavila na dijakovo stran in analizirala stalinistično postopanje inštitucije, za kar so jo klicali na odgovornost, pisali staršem in podobno zastraševali. Zadeva je sedaj ad acta, Duška pa o svetu več ve.
 
 
 
Majko Makedonijo,
imaš sreka golema,
tvojite verni sinovi
zboruvast na hrvatski.
 
Op.: Ker je bil na Ohridu 1983 pesnik skoraj edini, ki je zunaj seminarja uporabljal makedonski jezik.
 
 
'''F'''rancu Odgovornemu sonet zabije –
'''R'''an tu ne bo in niti hvale,
'''A''' v srcu pevca bodo zajokale
'''N'''edonošene hčere poezije.
 
'''C'''ekin rodi nestrpnost, razprtije,
'''U'''smerja rast naroda in v kristale
'''Š'''um lepih gesel in vse viže zale
'''Č'''ez noč zapre in v celofan zavije.
 
''E''stetu jezik tvoj ušesa boža:
'''T'''i si svoj up, svoj gozd, ne črtomiriš
'''I'''n čez in čez podplat je tvoja koža.
 
'''N'''aenkrat, ko čez nas roke razširiš,
'''C'''el svet se razcvete v sistem kot roža…
'''U'''molkni, lira! Kaj se šopiriš?...
 
Op.: Dobro leto je tega, ko je v Leipzigu izgubil živce naš prijatelj Tone Perčič in napisal akrostihiranemu predsedniku slovenskih sindikatov dolgo poslanico, v kateri je napisal stvari, čisto nič običajne za pisma tako visokim osebam. Odgovor je dobil v obliki notranjca, ki se je oglasil na dekanatu FF in izrazil svoje nezadovoljstvo s takim človekom. Pismo so prebrali kasneje tudi krakovski turisti in sklenili, da je treba začeto korespondenco nadaljevati. Pričujoči sonet z naslovom V odgovornosti žariš, žariš, žariš (rime tercin namreč tvorijo del akrsostiha) je drugi prispevek v to smer. Opremljen je bil s spremnim pismom, kjer hvalimo tako Perčičevo kot Ščetinčevo ustvarjalno literarno silo, priznamo naslovljenemu legitimnost njegovih pozitivnih estetskih čustev ob prebiranju Perčičevih epistol in izražamo prepričanje, da mu bodo všeč tudi naša nadaljna pisma. Formulirano je bilo to precej lepše, kot lahko tukaj obnovim, ampak žal nismo delali kopije. Mimogrede: sonet je grafomanska mojstrovina.
 
 
'''J'''e v Dubrovniku se pisarna zbrala,
'''O'''brt sonetno vzela v skrbne roke,
'''S'''onete zdaj rojeva kot otroke
'''I'''n vsakega bo v pravi dom poslala.
'''P'''oljubiti bodo izbranca znala
'''U''sta soneta, zanj bi šla v okope
'''V'''ojskóvat se zoper sovraga trope
'''I'''n blisk in grom njegova roka mala.
'''D'''uh se rodi in rase in umira.
'''M'''ori duha sovražne sreče vila:
'''A'''li pod njo bo zdržal do večera,
'''R'''aj zrl ali padel bo za zmeraj,
'''J'''e še vprašanje; ali ga je zdrobila,
'''U'''gonobila bo peklenska sila.
 
Op.: Nastalo na jugoslovanskem seminarju poleti 1983, kjer je bil grafoman lektor. Naslovljenca ni treba posebej predstavljati.
 
Leva polobla prstena
solzo Kranjčevo požira,
ker ljubezen, up in vera
s sinom velikim umira.
Bratje, dvignimo ramena,
solza, ki v očeh blesti,
bodočnost svetlo obrodi!
 
Op.: Ob smrti Miška Kranjca poleti 1983, slovenskega socialnega realista prekmurskega kolorista.
'''L'''astovka, ki notri v meni
'''U'''siha z drobno pesmijo,
'''K'''rila je v nebo razpela
'''I'''n s tvojo dušo vanj zletela.
 
'''L'''ica šminkar je napudral,
'''U'''lica je brez deklet,
'''K'''ava daje se brez cukra,
'''A''' heroj zapušča svet.
 
'''L'''uka prvič še porine,
'''U'''pa svithart mu ne da.
'''K'''ar ga vrže med spomine,
'''A'''botno je, kar se da.
 
 
 
'''L'''eska, to je mast za deco,
'''E'''ncijan pa pije kmet,
'''S'''rpa ni več za Falk Neco,
'''K'''urbam pa gre v nedogled.
'''O'''deruštvo je za društvo,
'''V'''id je soba za v Šentvid,
'''Š'''minka po obrazu cinka –
'''E'''nkrat porodi skopuštvo,
'''K'''ladu šlosarju gre v prid.
 
Op.: Ta in tri na prejšnji strani so nastale ob smrti heroja Franca Leskoška – Luke, kovinostrugarja, na čigar pogreb je drla Ljubljana, medtem ko smo sedeli pri Lipi.
 
 
'''M'''ilko, ti si naša dika,
'''I'''maš snagu, imaš volju,
'''L'''jubav prati te velika,
'''K'''orist pružiš nam najbolju,
'''A''' šećeriš kavu solju!
 
P. S.: Sufiks –inc je produktivan,
Tako nježan, tako divan:
Na primjer: Milka Planinc,
Ali isto: Franc Šetinc.
 
Op.: Milka je Planinčeva. Spodbuda za verze: ukrepi.
 
 
Lektorjeva novoletna zgodba
 
Za lektorje jugoslovanskih jezikov v tujini velja zmotno prepričanje, da so ambasadorji kulture: zmotno že iz preprostega razloga, ker v zvezni komisiji, ki skrbi za njihov telesni in duševni razvoj na tujih tleh, kljub zavesti o ambasadorstvu radi poudarjajo, da lektorsko pleme ne sodi v kakšen jugopetrol ali jugogradnjo, temveč v jugokulturo, katere kruh ni samo mnogo bolj pičel, temveč tudi mnogo manj bel; zato naj bo tak »ambasador (jugo)kulture« (če sem prav razumel predsednika imenovane komisije pri. dr. Vinjo na septembrskem zborovanju jugoslovanskih lektorjev v Zagrebu) krotek in skromen človek in naj s svojo prisotnostjo ne žali preveč uradnikov, s katerimi se mora (ne po svoji krivdi) srečevati, kadar prihaja domov.
In če je za njim dolga pot (iz Krakova v Ljubljano se je še pred leti potovalo z vlakom samo devetnajst ur, v zdajšnjem času pa številka zaradi neusklajenih voznih redov prav lahko narase na enainštirideset), pred njim prijetni novoletni prazniki, v srcu pa kanček upanja, da ga bosta doma čakala dolarski in dinarski ček za nakup letalske vozovnice, za katero je prosil že jeseni, pa se je zaradi denarne stiske nekaj zataknilo, ga ne sme presenetiti niti to, da čekov ni, niti to, da se je v uradu njegova prošnja s potrebnimi številkami kdo ve kam izgubila. Pa se zgodba spet ponovi: spet piše prošnjo, spet sprašuje JAT, ali je mogoče letalsko vozovnico do Varšave kupiti v dinarjih, zve, da lahko, navedejo celo ceno. Ko pa pride z dinarskim čekom, se iskreno čudijo, zakaj z dinarskim, ga poučijo, da je informacija napačna, so presenečeni, ko jim pove, da je prišla iz njihovega urada in se – čeprav jih mnogo (in kdo bi se jim v tem novoletnem času čudil) samo stoji in roti nesramneža – odločno uprejo, ko vljudno zahteva, da bi zmotno informacijo preklicali pismeno. Rečejo samo: »Mi takih potrdil ne izdajamo, saj se vsak človek lahko zmoti, in kaj potem?«
Tisto, kar je potem, je samo to, da je tako imenovani »ambasador (jugo)kulture« porabil v deželi, kjer je dinar edino plačilno sredstvo (Poučili so ga »Cene navajamo v dinarjih, plačajte pa v dolarjih!« In mu očitali: »Vozovnice sploh rezervirali niste, kako pa naj vemo, koliko bo stala?«), porabil vse novoletne praznike za tako banalno reč, kot je nakup letalske vozovnice, pa je ni kupil, ker je imel samo dinarski ček.
Za lep spomin na novoletne praznike si bo lahko v vlaku ali na kakšni zakotni postaji recitiral stavka, ki ju je prebral tistega usodnega dne v Ljubljanskem dnevniku (28. 12. 82, str. 16): »Letala JAT nimajo več nobene zveze s Poljsko, vendar ima ta kolektiv v centru Varšave velike poslovne prostore. Za najem plačajo mesečno več kot 1100dolarjev.« Samo: ali ga bosta slišala JAT in »jugokultura«? In JAT bo mogoče celo žal, da je bil »jugokulturnik« tako neroden, da si ni priskrbel dolarskega čeka in z njim poravnal 21% mesečne najemnine varšavskega lokala. Kaj pa »jugokultura«?
Tone Pretnar
 
Op.: Pismo je bilo sicer že raztrgano, vendar so ga skrbne urednikove roke spet zlepile nazaj v čitljivo obliko. Odveč je pripominjati, da nanj pisec ni dobil odgovora. Priobčeno je, da se morebitni lektorski interesenti vnaprej seznanijo z lektorskimi težavami in mukami, kar naj jih spodbudi k čimprejšnjemu včlanjenju v društvo Slava.
 
IZ POLJSKE STRANIŠČNE POEZIJE
1. ODA JARUZELSKEMU
 
O ti, ki si spremenil cene,
v reforme vklenil naše dneve,
dovoli mi, da te predenem
v desno hlačnico iz leve.
 
2. PREISKAVA
 
Iz omar zvlekli so obleke,
iz kovčkov zaprašen turizem,
niso pa šarili po riti,
kjer skrit imam socializem.
 
Op.: Pesmi sta sicer prevoda, vendar ju vključujemo v ZG, saj so tudi tako veliki pesniki kot Prešeren in Gradnik počeli enako.
 
NAJDENE GRAFOMANIJE
 
BRIGADIRSKA IDILA
 
Nad obzori
rumeno sonce plava
nad sivimi oblaki,
ki nosijo dež, žalost in tolažbo.
 
A kaj je nad obzori,
kaj je nad rumenim soncem
in oblaki,
se sprašuje brigadirka mlada,
ki ob pol petih
vsako jutro vstaja
in hodi delat dan za dnem.
 
A brigadirka ta
je črnih očk
in črnih las,
je vitka, lepa in postavna,
zapeljala vse je fante že
iz tretje čete.
In tudi one iz druge osvaja.
Zaljubila se je v komandanta,
v ekonoma in traserja.
 
Ker svetlolaskam v temnih bluzah
v zeljnik je hodila,
po vsej brigadi nekaj se šušlja,
da jo je tista
v belih kavbojkah
iz prve čete dvakrat že nabila.
Vendar črnooka brigadirka
pridno dela in gara.
Po šihtu, kakor ponavadi
osvaja, kar se da.
 
Nad obzori mesec plava.
Ves je bel, bleščeč.
Brigadirka gleda mesec in oblake
in čisti si zobe
s kalodontom extra.
 
Začuje se trobente glas
in brigadirka leže v posteljico belo
in sanja…
 
Sanja o soncu nad obzori, nad oblaki,
o mesecu rumenem,
o meglah,
ki dež prinašajo, tolažbo, žalost.
 
 
D E Ž
 
Nad daljnimi obzorji
nov dan se je rodil.
Oblakov sivih
pisana zavesa zastirala mi je pogled na sonce.
 
»Dež bo,« se čuje brigadirke nežni glas.
»O joj! vedri se,« zaskrbi nekoga.
 
Po zboru dolga vrsta brigadirjev
odkorakala je na traso.
Pusto bilo je,
mrzlo in oblačno.
Na enkrat – dež.
In brigadirji tečejo domov.
 
V naselju.
Slaba volja, dolg čas, žalost.
TONČEK PRETNAR
 
Op.: Brigadirska idila je bila najdena pomladi 1983 ob pospravljanju Pretnarjeve drvarnice in delavnice nasproti Bečanove 8 v Tržiču, v katerem so sodelovali pesnikova sestra Zvonka, Terseglavi in Hladniki, v glasilu kranjske gimnazije Plamenica it leta 1962, str. 12, 13, Dež pa na str. 8 istega glasila, ki je célo pisano v tem smislu. Pesmi pričajo o razvoju grafomanije in postavljajo njen začetni datum spet za nekaj let nazaj v preteklost. Med drugo šaro (stavbo bodo namreč podrli in na njenem mestu zgradili novo, moderno) je bil najden tudi zvezek z uvodnimi poglavji kriminalnega romana izpod grafomanove roke. Njegova objava sledi v kateri od naslednjih številk.
P. S.: Brigadirsko življenje je imelo svoje svetle in temne strani.
 
 
Joje, joje no prejoj,
hodi sem da ljubi moj.
Ali hodi od izhoda?
Ali hodi od zahoda?
Bramorji grejo od izhoda,
Bramarji grejo od zahoda.
Urno bliska njihov meč,
brigadir je čisto preč,
ne more čakati večera,
ljubezni zvrhana je mera;
se v mehko travo vležeta,
od južne sem se ljubita.
 
(Po Vrazu, avgusta 1964)
 
 
Ena roka je peljala
eno drugo nogo,
sredi polja je obstala
in se prijeti dala
pod senenim stogom.
Stog je rekel: »Kršen duš,
jaz sem ena nravna reč,
da m' jo prec odpelješ preč,
sto kopriv imam in več.
V vsaki eno sramno uš!«
 
Op.: Ob SSJLK leta 1974, protagonista sta Franc Drolc in ena neznana Korošica.
 
 
 
ČEBELE IN KRANJEC
 
 
Ko koruza rine v cvet,
brišem si zobe v servet,
kadar pa serveta ni,
turščica nam ne cveti.
Urni trotje prilete
in čebelam strd skaze,
da se kranjcem mil' stori,
češ de vreme se vedri
za kranjce in čebele,
za vse reči vesele.
 
Op.: Nastanek verjetno 1974 na ekskurziji Vrba-Komenda, ko je bil J. Koruza predsednik SSJLK.
 
 
Ni čebela vsaka muha,
tudi Kranjec ni vsak mož.
Kranjec dé, daj ženi kruha,
ampak ji ne nosi rož.
 
Kaj je z njim in kaj s čebelo,
zmeraj delo, zmeraj delo.
Kranjec rožice flanca
da delo čebelica ima.
 
Na sosedov vrt ne gleda,
dosti svojega je meda,
sosed jé naj svojo strd
skrbno trebi naj svoj vrt.
 
Kranjec je možak marljiv,
da marljiv bi zmeraj bil,
ne glede na leta, stan,
pa čeprav je grafoman.
 
Op.: Nastalo na simpoziju o realizmu 1982, prisotni Špela, Lenčka, Bešlinka, Darja Krek.
 
 
 
Ko čebela smrt stori
 
Ko čebela smrt stori,
realizem zacveti,
a kot sapica z neba
ovija ga romantika.
 
Gospodje isti, nov papir,
nov poetološki vir,
ampak, kdo povedal bo,
zakaj naj se gospodje spro.
 
Za mizo tolsta je gospa,
ki ne nosi modrca,
zraven drobna deklica
trikrat reče: študija.
 
Če gospod si vsaj docent,
boš zaslužil kompliment,
če docent nikdar ne boš,
vrzi svoj papir v koš.
 
Med predavanji zaspan
to privlekel je na dan
Tone Pretnar – grafoman.
 
Op.: Ob realističnem simpoziju 1982 ali prej?
 
 
 
 
RAZNE GRAFOMANIJE
 
Ali ura dobro teče,
ali Tinka preveč reče,
Miran se zelo poti,
Tinki pa do konca ni.
 
Če betico ti odbije
Miran iz dolgoj rokoj,
ti brez volje čas odbije,
brati nehaš kar takoj.
 
Jest sem ena žilčna reva,
ki pod zvočnikom sameva, trepeta za svojo bedo,
ki jo oblekla je v besedo.
 
Turek si lasti Balkan,
Hladnik pa je neugnan.
Bolj ko Darko se mrši,
bolj se Miranu mudi.
 
 
Západ je, če kdo zapade,
dopadenje, če dopade,
kapital je kap do tal
in zdravnik je človek zdrav.
 
Bolgare vse bolijo garje,
Zato s seboj imajo škarje
in z njimi garje režejo,
da zre skoz kožo jim meso.
Vaza taka je posoda,
da v njej v cvetlico sili voda.
Voda v stebelce se rine
in cvet živi brez korenine.
 
Lik človeka kakor tak
je kot kodrček in trak,
kadar ne trpi vrvi,
vrv v lobanji ga tišči.
 
Večnost večnost odzrcalja,
odzrcalja daljo dalja,
to ni barva niti šminka,
to ustvarja naša Tinka.
 
Op.: Na simpoziju o simbolizmu so eden za drugim predzadnjega dne brali referate Tinka Orožen, za njo urednik in potem grafoman, še prej pa je z nastopom zablestela Ala Pakulanka. Brzina pri prebiranju, omenjena v četrti kitici, je bila res neznosna, Darko je Dolinar, predsedujoči popoldneva, ki je opozarjal na prekoračeni čas.
 
Verzi na nasl. str. so nastali verjetno ob isti priložnosti, so pa bolj načelni in ne mislijo na kakšno konkretno osebo.
 
Enako velja za nadaljnjo pesem.
 
Edina ilustracija v tej knjigi je fotos z lanske literarno-planinske ekskurzije po Kekčevih sledeh v Malo Pišnico. Prisotni: Irena Novak, Bešlinka, Tomaž, Kekčev spomenik, grafoman in Barbka.
 
 
Če je tudi tekst esej,
vedo žene gor, najprej,
in vesela pravljica
je razprava znanstvena.
 
Vsi so vanj zagledani
in v futur pretekliški,
v teatralni rekvizit,
ki je z njim ves svet prikrit.
 
Vse primerjati se dá,
če gre za modrega moža.
Če pogled na svet je čist,
modri mož je realist.
 
 
Plašč visi na zemljevidu
in mu znanosti ni mar,
kar sem gledal, kar sem videl,
mi je vrglo gotov dnar.
Plašč se za denar kupuje,
znanost je pri nas zastonj,
ven iz jezika, kar je tuje:
saj beseda res ni konj.
 
Str. 217 – fotografija
 
Naš dom otmimo ali
Ena primitivna oda na izobraženi štajer in na govorca B. H.
 
sred zastav in poleg kipa
skozi mikrofon, ki škripa,
grejo z glasom celi rodi,
da kar veje po svobodi.
so imena in priimki
(ki za mnoge so zaimki)
so nameni in citati:
pesem v njih se z vedo brati.
vojska je in častnikarji
in politiki in farji;
meni vse je čisto prav,
človek ni kot bitje zdrav,
če sem ravno jaz bolan,
galerijski grafoman.
 
Maribor 1981
 
Op.: Sumimo, da je pod B. H. mišljen Bruno Hartman.
 
BALADA ZA OČILA
 
Očila se znak za inteligencija,
koga tie se pred oči.
Očila se za inteligent igračka,
koga ima prazni race.
 
Op.: Poleti 1983 na Ohridu.
 
 
Balada o mesu (za Alicjo)
 
t Meso je bivša zvita zver
b v hladilno skrino spravlen sir
t naj se hladi, kot se le da,
iz sira ne dobiš mesa
b še manj pa župe ali vina kupe,
perjazen smeh me skoraj zmeraj lomi,
če lev se pred levinjo doli skloni.
t se čuti v ti naturi kot potres
in s tem balada neha biti res.
ena bogdanica
en tone
 
V originalu pisano s svinčnikom, original se hrani v Śliski
Pojasnilo: t: pisal je en tone
b: pisala je ena bogdanica
 
(verjetno v Krakovu, med konferenco, na kateri je Bogdanica prepevala žalóstne balade)
 
M. H.: Zgornji komentar se je nahajal na nasprotni strani listka, na katerem je bila prepisana pesem. Da gre za prepis in ne za original, sklepamo po enotni pisavi, ki ne loči med t in b; pisava je zelo podobna tisti od naslovnice Alicje Pakulanke. Nova informacija: študenti ji menda pravijo Drakulanka. Grdo, kajne?
 
Str. 222 – ilustracija
 
 
ZA ANČKA
 
Dejgidi, mori, ubava Ančka.
Rodila Ančka maško detence.
Maško detence, ludo detence.
Egidi, Bože, vo nebesata.
Dojdele Turci, go zele deteto.
Plakala Ančka, ubava Ančka.
Si zeme nož i si iseče srce.
Odi bez srce kaj Samovili
I ostane Ančka kaj Somovili.
 
Op.: Blok sledečih kitic je posvečen Anici Cedilnik, ki ima lepega majhnega otroka. Pri akrostihih je o nastanku teh pesmi nekaj več besed.
Drobni solzi Anči roni,
medna usta Anči crvi,
tažni oči Anči crni,
mlado lice Anči beli,
drobno pismo Anči piše.
Go ispraḱa od Ohridsko
vo daleka tatkovina:
tatkovina – kranjska zemja.
Mlado momče samo odi
kraj rekata Ljubljanica –
toa čita drobno pismo,
što go Anči napišala.
Drobni solzi momče roni,
koga čita tažno pismo.
 
 
 
anči ḱe si odi
daleku na sever,
so nas ḱe idat
nejzinite beli
race, crni oči,
so nea ḱe odi
nejzinoto tivko,
a junačko srce.
so nea ḱe odat
tri ubavi sliki,
sedum modri knigi,
bez broj mili misli.
so nea ḱe odi
taa tažna pesna
što na hartijava
ja napiša tone,
taa drobna solza
što vo maramica
jo poroni tone.
 
 
Nekaj parnega besedotvorja za Anico C.
 
Dedič – dedinja = on – ona, ki kaj dobi,
ženskar – lovača = on – ona, ki njega lovi,
potomec – potomka = on – ona, ki sta si v rodu,
sorodnik – sorodnica = on - ona, samo še v sorodu,
mladenič – mladenka = on – ona, ki komaj okušata svet,
starec – starka = on – ona, ki zrela sta za umret,
skopuh – skopulja= on – ona, ki se za imetje boji,
seminarist – seminaristka = on – ona, ki na predavanju spi.
 
 
Za najino prijateljico
Bredo
loco
 
se unteršriftata:
tone pretnar bogdanica tudi
 
Op.: V rkp. gre za dve različni pisavi. Da bi se tudi v tpkp. ločili, je tekst Bogdane Herman podčrtan. Čas nastanka ni dešifriran.
 
 
Ena mila pesen sa Bredo, ktire ní.
 
En ʃtov je prasen – o ʃerze!
Perʃkutna reva, kje ʃo ʃhe ʃtese,
kamèr ʃo pod vezher shele ʃhlle
in zvele 'kul neh nedolshne roshize.
 
Sashgala je mogozhna ʃtilʃka luzh
Inu ʃhe jih shge! Boshja pomuch
je delezh. Sic, je djau
komur beʃeda je do ʃerza ʃhla.
En ʃtou je prasen – kje ʃe Brediza!
 
 
O DVEH DIMITRIJIH IN ENI KRITIKI
 
In dva Dimitrija se v boj
spustita se, kdo koj poj:
Dimitrij M. kot krvoločen
branilec realizma hoče
velike teme, težko snov.
Dimitrij S. moderne struje
želi v umetnosti, zasnuje
moderno vedo kritično,
za njim vsi mlajši hodijo.
 
Op.: Makedonska (1983) grafomanija, za katero ur. ne pozna realnega ozadja.
 
 
 
 
 
 
Ena žalostna o bonih, znanosti in neprisotnih mentorjih
 
Govoričimo o reči,
ki ji rečemo denar.
So izdatki zmeraj večji,
stvar postaja polustvar.
 
Stvarnik je ustvaril svet,
polustvarnik polusvet.
Mi pa listamo revije,
kjer se pesniki množijo.
 
Op.: Na nekem sestanku, verjetno Znanstvenega inštituta FF v letu 1983.
 
 
Ena pesem je o reki,
druga pa o konjskih drekih.
Erika ima idejo,
naj otroci golaž jejo.
 
za slavistični denar,
ker je bonov zmanjkalo,
zastonj se mačke švigajo,
kdo je mar?
Golaž, župo nam dajo
za slavistični denar!
 
Op.: O isti priliki ko prejšnja, Erika, ki tu nastopa, je K&K.
 
 
 
Janez Zor zavzeto orje
brazde v glagoljaško polje
in je zmeraj dobre volje,
jasno je njegà obzorje.
 
Kdor srečuje tega Zora,
sneti kapo z glave mora,
ker vsak teden izvrti
rokopis nov glagolski.
 
Umni Kranjci ga bero,
če ga kje natisnejo.
Je ponosen Kranjec vsak,
a ne zmore z njim v korak.
 
Op.: Janez Zor je urednikov fakultetni študentovski oče, letos je izvrtel nov glagolski rkp., o čemer je tudi predaval.
 
 
Grad skoz okno hodi v sobo,
spremlja s koso ga C-kmet.
Kdor bo kupoval C-robo,
bo s C-robo zginil vred.
Vrednost je C-kvaliteta,
C-limona in C-četa.
 
Op.: Verzi so nastali prav gotovo v trenutkih resignacije v kritičnih momentih zagovora Ade Muha za priložnost njenega doktoriranja, okt. 1983.
 
 
 
 
Solze za malo rožo
 
Roža v rosi se solzi,
roso sonce posuši
in za rožo solze ni.
 
Solza za grafomana
 
Govor publiko solzi,
govor solzo posuši,
za poslušalca solze ni.
 
Op.: Nastalo na Ohridu, poleti 1983. Okoliščine uredniku neznane.
 
 
Bolje dober alkohol
kakor slaba, kisla misel,
bolje čir in zobobol,
kot bi med ljudmi izvisel.
 
Zafrkavajo ga skloni,
misel pa ne vseskoz jasna.
Bog k ljudem se včasih skloni
in po riti jih popraska.
 
Dolgočasna druščina
v stari Ohrid je prišla,
da ji zdaj minister kvasi,
kako neusmiljeni so časi.
 
Op.: Makedonija 1983.
 
Ker v Strugi poezija,
tu cvete grafomanija.
Kdor se bolje izpove
tujih grehov, boljši je.
 
Op.: Kraj – imenovan; čas – poletje 1983
 
 
Pesmi pišejo kanclisti
od doktorata skupspravlanja
hkrati, če so egoisti,
ne morejo brez opravljanja.
In nič ne de, če se jim sanja
o satanih, ljudeh in kristih,
o puhloglavcih in obistih.
Če t' je za višino mar,
mi ne moreš biti par, o Janez.
Če pa gledaš na višino,
vidi, gledaj, Toneta bližino, o Janez.
To gre kot ena gazela,
ko Bogdana je vesela
in je kar refren zapela, o Janez.
Góst je zrak, ki me tišči,
a zavidati mi ni, o Janez!
Kdor sam sebi ne zavida,
ta ni v srcu svojem prida, o Janez.
Se stopnjujeva po paru,
kot da vzdušje je na žaru, o Janez!
Žar zažge čevapčiče,
a teh milih cvetk pa ne, o Janez.
JE KONC, O JANEZ!
 
Datum nastanka: 27. 23. 1982
Kraj: Restavracija Slamič.
Priložnost: tiskovna konferenca, združena z lektorskim večerom.
Število prisotnih: okrog 30.
Pesem je bila napisana po en verz od Bogdane Herman, po en verz od Tončka Pretnarja in je bila takoj po prizadetem Janezu Dularju zrecitirana publiki.
 
 
Mila pesem zoper Jožeta P. in Micko M.
(za Eriko Bonamore od shlajene župe po spominu prepisal Tone P. od grafomanije)
 
Lukács je avtoriteta
in se v realizem vpleta,
ne samo v roman esej,
v misel, smisel in naprej.
 
Naprej gredo besede gladke,
kot bi kranjc jih bral iz pratke.
Si izpahnil je čeljust,
ker mu je Bog govoril iz Ust.
 
Op.: P. = Jože Pogačnik, ne far, le lit. Zgodovinar iz Osijeka, M. = Marija Mitrovič iz Beograda, Bonamore je psevdonim Erike K&K, P. od grafomanije je Tone Pretnar. Verzi so nastali na simpoziju o simbolizmu 1982.
Konrad naslednje pesmi, s čigar imenom se poigrava grafoman, je Joseph, predstojnik slavistike na Lawrenški univerzi v Kansasu, kamor si tako želi za lektorja urednik. V zvezi s tem lektoratom je najbrž tudi moja omemba v predzadnjem verzu.
Istega dne je v 510 (o tem priča IBM tipkopis) nastala še naslednja pesem. Bil je ponedeljek, to lahko razberemo iz pesmi, leto 1983, za datum pa bo treba pogledat v koledar praznikov.
 
O ANKETI, KONJELJUBCIH, ORNAMENTIH
 
konrad to je konjeljubec
ornament je pa okras
tahija ni zjebal gubec
in zašpasal velik špas
kar v anketi notri piše
niso pleve ne smeti
miran se povzpenja više
svetovno slavo zadobi
 
 
LJUBI IN MIRANU ZA DAN ZDRUŽENIH NARODOV
 
kadar pride ponedeljek
in prinese s sabo praznik
trebuh kislo zelje melje
dušni vrti pa so prazni
grafoman zbit od nedelje
spomni se nemile kazni
in pisalni stroj zapelje
med besede in prikazni
in natipka se voščilo
ljubi miranu in stroju
da bi koje se zlomilo
v trajnem miroljubnem boju
 
 
To je Nartnika servet
za popotnico v nov svet.
Čevelj brusi naj veselo,
in opravlja svoje delo, o čevelj!
Delajo le črnci,
ki vseskozi so bosí, o čevelj!
Črnc slaba je beseda,
tudi belec črno gleda.
Črne čevlje nosijo,
ki se k pogrebu drenjajo, o belec!
Kdor je skak, še ni hlapon, o Jesih!
Verz zarine se v tromblon, o Rudi!
Vidiš, da so časi hudi,
rasti bujno rožo ne zamudi, o Vlado!
Da Bogdanci bo v naslado,
jo poljubi, dragi Vlado!
Moj se sosed prenaglil je,
zanalašč ta verz po zlogih štorast je,
ker me je zmedel ta Tone!
ki ga že trohej ukloni
v jamb in paradigme skloni.
 
Op.: Nastalo na pojedini pri Slamiču po uspeli tiskovni konferenci ob 1. zv. ZG, zapisana je bila na navadnem servetu; podčrtani verzi so od Bogdane Herman, ki je z grafomanom stopila v kompanijo.
''o Rudi!'' je najbrž Šeligo.
 
 
Eden po cesti gre,
nosi kisu zele,
jaz sem pa že mislila,
da je to moj Vele.
 
Eden po cesti gre,
po česnu zaudarja,
jaz sem pa mislila,
da je to moj Marjan.
 
Op.: Drobni utrinki z ekskurzije 1. letnika (Gjurinovega) po Primorski 1982 pomladi. Prva kitica je na vodjev račun, druga na Marjana Dolgana, o čigar vlogi na poti so pisale že ZG I.
 
 
 
ČISTE GRAFOMANIJE
 
V vere z britvico poseči
in mrzlo žalost z njih poseči.
 
Gledal boš nerodna leta,
kako led z njih v kristalih leta.
 
Če pesem piše modni snob,
je kot bi mlatil prazen snop.
 
V zarji žametno gore
povsod že naokrog gore.
 
 
So prišli za strašne pare,
da bi dali ju na pare.
 
So odrezali ti prst,
zakopali v črno prst;
 
so odnesli te pod kap,
tam zadela te bo kap.
 
Sredi nebesnih žarišč
sam v zanosu zdaj žariš.
 
Bliža se že ura peta,
živemu ti gnije peta.
 
Iz zemlje dva vrtnic popka
klijeta ti že iz popka.
 
za tabo žalostinka topa
iz orjaškega glasi se topa.
 
In marsikaka kletev groba
odnaša cvetje tebi z groba.
 
Homerski epos rahlo tebe
odnesel bo v zgubljene Tebe.
 
On jè,
ki jé.
 
Pritekel snob je snobu reč;
Za tako reč ni taka reč.
 
In bridka žalost ves čas res
visi mu od zamrzlih res.
 
Kristali zberejo se v ris,
poliže jih pa stekli ris.
 
Z zobmi prihaja vsak dan rit
snoba stekli ris v njegovo rit.
 
Ko na riti ni več krast,
snob gre v hrastje želod krast.
 
Op.: Izvrstna homonimična grafomanija, nastala v Krakovu v pogrošni restavraciji med nalivom. Peto dvostišje cika na vohuna Mirana in Rajka in na žrtvi Toneta.
 
 
AntrO je Med pologijo.
MeD se tukaj pije vRoč.
JE sE vsako jeD kobiljo,
Polog je že nemogoč/beg je
Upaj oče
 
V Polis sili v po(j)ezi(j)a,
silA pa SPomin izbija
Z nesimetrično letrijo
pozdravi k tebi ponorijo.
 
Op.: Čas – april 1983, kraj: Krakov.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
KJE JE KAJ V GROBEM
 
In všeč si sama je.
Tebi gre to naše petje,
išče v bralcu čisto branje.
Pozdrav naj karta k tebi nese,
ime bo tvoje v vseh slovarjih.
 
Absolutno gvišen mož
topo riše se v nebo,
a heroj zapušča svet.
In brigadirka leže v posteljico belo,
kaj je z njim in kaj s čebelo?
So izdatki zmeraj večji –
v verze z britvico poseči!
 
 
==Kje je kaj nadrobno==
 
[Glej kazalo na začetku.]
 
<!--
Bibliografski kolofon
Urednikov uvod
Moto
Sebi, grafomanu
Če se grafomanija
POSVETILA GRAFOMANU
Jaka fajna ta maszyna
Od Pakulanke za grafomana
Lisička sem, Opica sem
Volkec, Zajček sem
Medo sem
Vulgomanija
Tonček je kakor
Ti si nam res
Tone Pretnar – grafoman
Na Tone
Za Tone
GRAFOMANOVA POSVETILA
V PRVI SNOPIČ
Božena
Dragu
Janezu
Klausu
Marjanu
Tinki
Vladu
Zdzichu
NA RAZGLEDNICAH GRAFOMANIJE
Skupspravili so vse papirje
Iz domovine Norwida
Če v Krakovu se kdo šopiri
Nasy Arcy Mistrzowie, jesteście jak zdrowie
Miha
Ljuba Tjaša
Bredi
Bredi
Bredi Pogorelec
Kogar v tujini se spregleda
Pozdrav za Bredo z eno lepo
Pozdravi
Sobota prva je za petkom
Za znamke je filatelija
V prostem času se kavsaj v rit
Ljubezen bo vse odpustila
Čez dobrave in čez lese
Jožica
Miran bere referatek
Kar sami so odšli v gore
Z zasneženih dol gora
Morda bo pošta ta prišla
Čez morje in čez ocean
Ko smo se v Krakovu sešli
France Pibernik
Helgi
Helgi Glušičevi
Helgi
Hladnikom
Hladnikom
Hladnikom
Mojci, Miri, Miranu
Danes zjutraj Miran mlad
Krabonjevim
Mimici
Mimici
Niku Ježu
Rosani
Sweetheart
Špeli
Vladotu
AKROSTIHI
Ireni
Francu
Jole
Jožici
Klari
Klausu
Mariji
Nadji
Patriciji
Silvi
Urszuli
Adi Muhi Vidovič
Albinci
Pesnik in prevajalka (Gane, Ala)
Imenu je ime ime (Alicji)
Izgon lirike iz književnosti (Pakulinki)
Za naukata na literatura (Ala, Ala, Ali)
Zvezdi Alicji Pakulinki
O aspektu, času in ljubezni (Aliciji)
Kaj je kaj (Alicja)
Ali, Heli, Haha
Ali
Argentina brez srebra (Anči)
Anici
Malo zemljepisa za Anico C. (Cedilnik)
Aški (Aśce)
Aški (Aśka)
Aška (Aśka)
Atanasu učitelju (Vangelovu)
Biznisfrends
Boris Kryštufek
Borisu
Borisu
Bratstvo
Bredi
Bredi
Nowe szaty (Dorowski)
Eriki
Frančku
Gosprej
Za Irina
Janezku Dularju
Joži
Joži Mahniču
Kaji, Kaji
Lektorji
Lenčka
Ljubici
Ljuba
Malini Schmidt Snoj
Pod kapom (Manfredu)
Marički
Marti
Metki
Mici
Vodstvu Miranu
Miranu Hladniku
Miri Hladnikovi
Miranu
Miran (Miran)
Miri
Štiri štirivrstičnice za Nado (Nadi, Nadi, Nada, Nadi)
Rajkot (Rajko)
Rajko (Rajko)
Roza, Roza
Up v prerod Zenita (Savi Babiću)
Slava
Terseglavom
Tinki
Tone (Tone)
Toneta (Tone)
Tone
Tonetu Perčiču
Prvi nagrajenec
Toporišič
Viktorju
Vikiju
Zdenka
Zori Tavčar Rebuli
MONOGRAFIJE ALI DOLGANOLJUBJE
Dolganu
Monistu
Solistu
Marjanu Dolganu
ANAGRAMI
Topo riše se v nebo
POLITOGRAFIJE
Miran pot k literaturi
V času »skupništva«…
Duško toži kranjska šola
Majko Makedonijo
V odgovornosti žariš, žariš, žariš (Francetu Ščetincu)
Josipu Vidmarju
Leva polobla prstena
Luki, Luka, Luka
Leskovšek
Milka
Sufiks -inc je produktivan
Lektorjeva novoletna zgodba
Iz poljske straniščne poezije:
Oda Jaruzelskemu
Preiskava
NAJDENE GRAFOMANIJE
Brigadirska idila
Ddež
Joje, joje no prejoj
Ena roka je peljala
ČEBELE IN KRANJEC
Ko koruza rine v cvet
Ni čebela vsaka muha
Ko čebela smrt stori
RAZNE GRAFOMANIJE
Ali ura dobro teče
Západ je, če kdo zapade
Če je tudi tekst esej
Plašč visi na zemljevidu
Ilustracija
Naš dom otmimo ali Ena primitivna oda na izobraženi štajer in na govorca B. H.
Balada za očila
Balada o mesu (za Alicjo)
Cveḱinjata se za Anica
Za Ančka
Drobni solzi Anči roni
Anči ḱe si odi
Nekaj parnega besedotvorja za Anico C.
Ena mila pesen za Bredo
O dveh Dimitrijih in eni kritiki
Ena žalostna o bonih, znanosti in neprisotnih mentorjih
Ena pesem je o reki
Janez Zor zavzeto orje
Grad skoz okno hodi v sobo
Solza za malo rožo
Solza za grafomana
Bolje dober alkohol
Ker je v Strugi poezija
Pesmi pišejo kanclisti (O, Janez)
Mila pesem zoper Jožeta P. in Micko M…
O anketi, konjeljubcih, ornamentih
Ljubi in Miranu za dan združenih narodov
To je Nartnika servet
Eden po cesti gre (2-x)
ČISTE GRAFOMANIJE
V verze z britvico poseči
AntrO je Med pologijo
Kje je kaj v grobem
 
Nekje v tekstu sem zgrešila črko ḱ, ker sem jo zamenjala za umazanijo na papirju … -->
 
{{v delu}}
 
{{OTRS|2020102410006848}}
 
[[Kategorija: Tone Pretnar]]
[[Kategorija: Pesniške zbirke]]
[[Kategorija: Humor]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/A._Pretnarjevih_zbranih_grafomanij_2._zvezčič«