A. Pretnarjevih zbranih grafomanij 2. zvezčič: Razlika med redakcijama

Op.: Na simpoziju v čast 100-letnice rojstva Ivana Preglja v SM, 27. okt. 83, sta sodelovala tudi avtor in urednik. Referat slednjega je vzbudil strupeno reakcijo zamejske gospe, ki ji je le-ta žaljivo rekel kar tovarišica – Zore Tavčar, por. Rebule, pesnice in pisateljeve žene slovenske, zaradi česar je ur. upravičeno bil prizadet. Šlo je za ali proti klerikalizmu, tretje možnosti gospa ni videla ali hotela doumeti. T. P. pa je istega dne ali dan poprej na avtobusu Tržič-Ljubljana v zgodnjih jutranjih urah prvič zaslišal popevko o manekenki, ki ga je za naslednje dni spravila v dobro voljo, čeprav je bil na simpoziju med ozmerjanimi 'tehnologi' tudi on sam. Oba motiva: popevke in lepo oblečene gospe Rebula, sta se v pričujočih verzih zlila v neločljivo celoto.

 

 

Ljubljana, 24. vinotoka 83

Spoštovani gospod urednik Zbranih del slavnega pesnika Tončka iz Tržiča!

 

Prejšnji teden ste me počastili z novico, da pripravljate novi snopič nam vsem tako dragocenega pesnika. Ker je dotični gospod zložil tudi meni nekaj divnokrasnih prigodnic, ob katerih postane vedno rosno moje oko, Vam jih pošiljam v prepisu in fotokopijah, da bi dobili vsaj približen vtisek o stihih, katerih ortografičnost sega v davno minulost in tako še dviga njihovo krasoto. Dodal sem jim nekaj opomb, ki bistveno dopolnjujejo ozadje njihovega nastanka. Upam, da Vam bo to olajšalo delo, saj niste bili – žal – nikoli navzoči v slovesnih trenutkih, ko so se slavnemu pesniku utrinjale na brezmadežni papir v različnih lokalih in ob različnih božjih kapljicah.

 

Pridružujem se nepregledni množici, ki željno pričakuje izid novega snopiča Zbranih del, in Vas pozdravljam. Takisto povejte slavnemu pesniku, ko boste občevali z njim

Marjan

 

'''D'''ostojevski je že rajnik,

'''O'''pel vozi vsak bedak,

 

29. 12. 1981

 

 

'''M'''y ʃerzhnu ʃe ueʃelymo

'''O'''d tiga novga dohtarja.

 

Nebutyzhnek, 10. 6. 1983

 

Op. ur.: Zakaj podarili? V čast nove peke, novospečenega doktorja, ki je ista oseba kot akrostihirani. Zakaj 'Monistu' in ne Marjanu? Da se grafomanija ne bi ponavljala in zaradi značilne besedice »mona«, ki jo kot dobrodušno zmerljivko v primorskem stilu (gorenjsko bi to pomenilo 'pizda') pogosto, zlasti v družbi grafomana in ur. uporablja prizadeti. Akrostih 'solistu' na nasl. str. je sinonimna asociacija drugega pomena besede monist, ki pa s prizadetim tudi ni brez vsake zveze. O drugih, globljih asociativnih zvezah z imenom in značajem zgoraj imenovanega le še ustno.

 

 

'''S''o veʃolia nu veʃolie,

'''O'''d svesdá nebu bliʃhi,

'''T'''iʃo oyje Donava,

'''U'''ʃta pa naʃmeh ima!

 

 

'''M'''isel, ki jo uekrani

'''A'''bsolutno gvišen mož,

'''N'''osijo jajc zvrhan koš,

'''U'''pa trošti niso dani.

 

 

 

Topo Riše se v nebo z novo slovensko slovnico.

Kdo je to?

Peter N. Nator

april 1983

 

 

 

Miran pot k literaturi

si z vohljačenjem prikuri;

za Tita in za Brežnjeva,

ko še živa sta bila.

 

 

V času »skupništva« in »jeder«

Posvetilo nad člankom Komično v rimi, ki se ne da prevesti (Ljubivoje Ršumović, Yu Yu), JiS XXIX/1983/84, št. 1, str. 42). Našteti so člani družine Hladnik.

 

 

Duško toži kranjska šola,

Op.: Duška je (Primožič) kot mi vsi hodila na kranjsko gimnazijo. Tam se je leta 1982 nekaj zgodilo. Dijak je pokracal in poškodoval sanitarije, obesil sodijaku kolo na drevo, naredil škandal na športnem dnevu, vrh vsega pa je bila kratica, ki jo je izpisal med naslovi popularnih ansamblov, in ki bi lahko veljala za politično provokacijo: SKA. Kranjsko vodstvo in gimnazijski komisar ter policija so se povezali v trdno samozaščitno verigo in dijaka dobili ter izključili. Duška se je v Tribuni po vzorcu pravičnih zahodnih novinarjev postavila na dijakovo stran in analizirala stalinistično postopanje inštitucije, za kar so jo klicali na odgovornost, pisali staršem in podobno zastraševali. Zadeva je sedaj ad acta, Duška pa o svetu več ve.

 

 

Majko Makedonijo,

Op.: Ker je bil na Ohridu 1983 pesnik skoraj edini, ki je zunaj seminarja uporabljal makedonski jezik.

 

 

'''F'''rancu Odgovornemu sonet zabije –

'''Č'''ez noč zapre in v celofan zavije.

 

'''T'''i si svoj up, svoj gozd, ne črtomiriš

'''I'''n čez in čez podplat je tvoja koža.

Op.: Dobro leto je tega, ko je v Leipzigu izgubil živce naš prijatelj Tone Perčič in napisal akrostihiranemu predsedniku slovenskih sindikatov dolgo poslanico, v kateri je napisal stvari, čisto nič običajne za pisma tako visokim osebam. Odgovor je dobil v obliki notranjca, ki se je oglasil na dekanatu FF in izrazil svoje nezadovoljstvo s takim človekom. Pismo so prebrali kasneje tudi krakovski turisti in sklenili, da je treba začeto korespondenco nadaljevati. Pričujoči sonet z naslovom V odgovornosti žariš, žariš, žariš (rime tercin namreč tvorijo del akrsostiha) je drugi prispevek v to smer. Opremljen je bil s spremnim pismom, kjer hvalimo tako Perčičevo kot Ščetinčevo ustvarjalno literarno silo, priznamo naslovljenemu legitimnost njegovih pozitivnih estetskih čustev ob prebiranju Perčičevih epistol in izražamo prepričanje, da mu bodo všeč tudi naša nadaljna pisma. Formulirano je bilo to precej lepše, kot lahko tukaj obnovim, ampak žal nismo delali kopije. Mimogrede: sonet je grafomanska mojstrovina.

 

 

'''J'''e v Dubrovniku se pisarna zbrala,

 

Op.: Nastalo na jugoslovanskem seminarju poleti 1983, kjer je bil grafoman lektor. Naslovljenca ni treba posebej predstavljati.

 

Leva polobla prstena

 

Op.: Ob smrti Miška Kranjca poleti 1983, slovenskega socialnega realista prekmurskega kolorista.

'''L'''astovka, ki notri v meni

'''U'''siha z drobno pesmijo,

'''K'''rila je v nebo razpela

'''I'''n s tvojo dušo vanj zletela.

 

'''L'''ica šminkar je napudral,

'''K'''ava daje se brez cukra,

'''A''' heroj zapušča svet.

 

'''L'''uka prvič še porine,

'''A'''botno je, kar se da.

 

 

'''L'''eska, to je mast za deco,

Op.: Ta in tri na prejšnji strani so nastale ob smrti heroja Franca Leskoška – Luke, kovinostrugarja, na čigar pogreb je drla Ljubljana, medtem ko smo sedeli pri Lipi.

 

 

'''M'''ilko, ti si naša dika,

Op.: Milka je Planinčeva. Spodbuda za verze: ukrepi.

 

 

Za lektorje jugoslovanskih jezikov v tujini velja zmotno prepričanje, da so ambasadorji kulture: zmotno že iz preprostega razloga, ker v zvezni komisiji, ki skrbi za njihov telesni in duševni razvoj na tujih tleh, kljub zavesti o ambasadorstvu radi poudarjajo, da lektorsko pleme ne sodi v kakšen jugopetrol ali jugogradnjo, temveč v jugokulturo, katere kruh ni samo mnogo bolj pičel, temveč tudi mnogo manj bel; zato naj bo tak »ambasador (jugo)kulture« (če sem prav razumel predsednika imenovane komisije pri. dr. Vinjo na septembrskem zborovanju jugoslovanskih lektorjev v Zagrebu) krotek in skromen človek in naj s svojo prisotnostjo ne žali preveč uradnikov, s katerimi se mora (ne po svoji krivdi) srečevati, kadar prihaja domov.

In če je za njim dolga pot (iz Krakova v Ljubljano se je še pred leti potovalo z vlakom samo devetnajst ur, v zdajšnjem času pa številka zaradi neusklajenih voznih redov prav lahko narase na enainštirideset), pred njim prijetni novoletni prazniki, v srcu pa kanček upanja, da ga bosta doma čakala dolarski in dinarski ček za nakup letalske vozovnice, za katero je prosil že jeseni, pa se je zaradi denarne stiske nekaj zataknilo, ga ne sme presenetiti niti to, da čekov ni, niti to, da se je v uradu njegova prošnja s potrebnimi številkami kdo ve kam izgubila. Pa se zgodba spet ponovi: spet piše prošnjo, spet sprašuje JAT, ali je mogoče letalsko vozovnico do Varšave kupiti v dinarjih, zve, da lahko, navedejo celo ceno. Ko pa pride z dinarskim čekom, se iskreno čudijo, zakaj z dinarskim, ga poučijo, da je informacija napačna, so presenečeni, ko jim pove, da je prišla iz njihovega urada in se – čeprav jih mnogo (in kdo bi se jim v tem novoletnem času čudil) samo stoji in roti nesramneža – odločno uprejo, ko vljudno zahteva, da bi zmotno informacijo preklicali pismeno. Rečejo samo: »Mi takih potrdil ne izdajamo, saj se vsak človek lahko zmoti, in kaj potem?«

Tisto, kar je potem, je samo to, da je tako imenovani »ambasador (jugo)kulture« porabil v deželi, kjer je dinar edino plačilno sredstvo (Poučili so ga »Cene navajamo v dinarjih, plačajte pa v dolarjih!« In mu očitali: »Vozovnice sploh rezervirali niste, kako pa naj vemo, koliko bo stala?«), porabil vse novoletne praznike za tako banalno reč, kot je nakup letalske vozovnice, pa je ni kupil, ker je imel samo dinarski ček.

Za lep spomin na novoletne praznike si bo lahko v vlaku ali na kakšni zakotni postaji recitiral stavka, ki ju je prebral tistega usodnega dne v Ljubljanskem dnevniku (28. 12. 82, str. 16): »Letala JAT nimajo več nobene zveze s Poljsko, vendar ima ta kolektiv v centru Varšave velike poslovne prostore. Za najem plačajo mesečno več kot 1100dolarjev.« Samo: ali ga bosta slišala JAT in »jugokultura«? In JAT bo mogoče celo žal, da je bil »jugokulturnik« tako neroden, da si ni priskrbel dolarskega čeka in z njim poravnal 21% mesečne najemnine varšavskega lokala. Kaj pa »jugokultura«?

Tone Pretnar

 

Op.: Pismo je bilo sicer že raztrgano, vendar so ga skrbne urednikove roke spet zlepile nazaj v čitljivo obliko. Odveč je pripominjati, da nanj pisec ni dobil odgovora. Priobčeno je, da se morebitni lektorski interesenti vnaprej seznanijo z lektorskimi težavami in mukami, kar naj jih spodbudi k čimprejšnjemu včlanjenju v društvo Slava.

 

 

O ti, ki si spremenil cene,

v desno hlačnico iz leve.

 

 

Iz omar zvlekli so obleke,

Op.: Pesmi sta sicer prevoda, vendar ju vključujemo v ZG, saj so tudi tako veliki pesniki kot Prešeren in Gradnik počeli enako.

 

 

 

Nad obzori

ki dež prinašajo, tolažbo, žalost.

 

 

Nad daljnimi obzorji

P. S.: Brigadirsko življenje je imelo svoje svetle in temne strani.

 

 

Joje, joje no prejoj,

(Po Vrazu, avgusta 1964)

 

 

Ena roka je peljala

 

 

 

 

Ko koruza rine v cvet,

Op.: Nastanek verjetno 1974 na ekskurziji Vrba-Komenda, ko je bil J. Koruza predsednik SSJLK.

 

Ni čebela vsaka muha,

tudi Kranjec ni vsak mož.

Op.: Nastalo na simpoziju o realizmu 1982, prisotni Špela, Lenčka, Bešlinka, Darja Krek.

 

 

Ko čebela smrt stori,

Op.: Ob realističnem simpoziju 1982 ali prej?

 

 

 

Ali ura dobro teče,