A. Pretnarjevih zbranih grafomanij 2. zvezčič: Razlika med redakcijama

Lanskega decembra je bila na Filozofski fakulteti nenavadna tiskovna konferenca – brez velikih predstavnikov tiska, kar na hodniku in brez obvezne »gospe«, ki bi s skodelicami kave dirjala gor in dol. Tudi knjiga je bila pravzaprav »knjiga« – Antona Pretnarja zbranih grafomanij prvi snopič, komentirana izdaja, uredil Miran Hladnik, Tržič-Kranj-Ljubljana-Krakow, 1982 – kajti na notranji strani platnic je tale pripis: »To je ilegalna nesubvencionirana samozaložniška izdaja. Da se izogne pravnemu zasledovanju, se mora odpovedati knjižnemu značaju in se je prisiljena sama razmnoževati…razmnoževati …«

In ker je to prva knjiga grafomanij pri nas (nova smer v poeziji?), ker je Tone Pretnar tudi prvi, ki sam sebe imenuje grafomana, predstavimo grafomanijo tudi v našem časopisu. Zatakne pa se nam že takoj pri vprašanju, kaj to sploh je. Je grafoman človek obseden od kovanja stihov, za grafomanijo pa bi hoteli reči, da nastaja ob zelo različnih priložnostih, ki…, ne, ne… No vseeno bo boljše, če citiramo citat Pretnarjevega krakovskega pisma uredniku mag. Miranu Hladniku in urednikov komentar.

» '(…) grafomanija je firma, dobra in zanesljiva; dela za naročnika in zase. Izdelkov ne prodaja, tudi za pijačo ne, četudi je pijača zanjo dobra pogonska sila, včasih celo navdih. Grafomanija piše sebe s tem, da prepisuje površinski svet in takiste dogodke. Prav ji pridejo že narejene reči kot trohejski osmerec ali metafora, (pa sva že pri kranjcih in čebelah). Prav ji pridejo nauki, po katerih se ne ravna, jih pa glasi. Zato je grafomanija vedno aktualna. Morda tudi potrebna. (..)'

Nekaj komentarja: grafomanija je torej verzifikacija za bralca v prvi vrsti, ki jo neposredno naroči, zraven pa še tvorcu v veselje za nameček. Torej je nekakšna etološka književna vrsta, bi dejal Matjaž Kmecl. Odreka se izvirnosti in načelnosti, prisega na mimesis in aktualno uporabnost, torej je v svojem bistvu realistična. To so načela grafomanije. Ni se čuditi, če je večinoma drugačna kot tale opis, saj načelom načeloma ne sledi.«

Ko smo Toneta Pretnarja zaprosili za objavo grafomanij, nam je napisal tri o grafomanjenju, sami pa si drznemo objaviti še nekaj pesmi iz omenjene knjige.

mag. Tone Pretnar, rojen 9. 8. 1945 v Tržiču, asistent na FF (slovenska književnost), bil lektor za slovenski jezik v Gradcu, šest let na Poljskem (letos spet v Krakovu). Kot asistent se ukvarja predvsem z verzologijo, pomembno je tudi njegovo recenzentsko delo. Na Poljskem skupaj z E. Tokarzem izdal Slovenščino za Poljake.

Besede, za katere bo bralec po natančnem pregledu ugotovil, da niso citirane (prepisane od drugod) zapisala