Martin Kačur: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Oznaka: vrnjeno
m vrnitev sprememb uporabnika 90.157.242.54 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Dbc334
Oznaka: vrnitev
Vrstica 2.419:
== Tretji del. ==
 
=== I. ===
 
Pod položnimi, valovitimi holmi, z grmičevjem in nizkim drevjem porastlimi in prepreženimi z dolgimi, golimi jasami, so se razprostirali Lazi, velika vas, raztresena po dolini, po brdih in klancih. V zeleni dolini, ob vodi, so se stiskale na kup visoke, bele hiše; kolikor dalje so segale ulice in kolikor više so se vile, toliko bolj so se ogibale koče druga druge in toliko bolj so bile nizke in siromašne.
»THAHAHAQHAQHAHAHAHQAHQHAHHAHADJLWBJDJFHKIFWEam ustavite, pred Simonovo hišo!« je zaklical Kačur vozniku. »Blizu šole, menda!«
 
Okoren voz se je zibal počasi po veliki cesti; eno samo leno kljuse je bilo vpreženo in voznik, čemeren starec, ga je neusmiljeno obdelaval z bičem. Jutro je bilo. Rumene jase na holmih so se svetile v soncu, zadnji ostanki megle so se topili pod nebom, svež vonj se je vzdigal iz pokošenih senožeti. V daljavi {{prelom strani}} je zažvenketala kosa, bele rute so se svetile v polju, vzdignil se je srp in je vzplamtel v soncu. Čuden mir, svečan in blag, pod vsem velikim nebom.
 
Na vozu je sedela Kačurjeva družina med mnogoštevilnimi zavoji in škatlami. Ob očetu sta slonela Tone in Francka, on desetleten, ona sedemletna; obadva sta spala. V materinem naročju je ležal trileten otrok in se je oklepal v spanju z obema tankima rokama; slaboten je bil kakor dojenec; njegov drobni obraz je bil sivkaste, nezdrave barve.
 
»Zavij ga, zavij!« je izpregovoril Kačur s tihim glasom, »jutro je hladno!« in je stisnil narahlo bliže k sebi sina in hčer.
 
Ozrla se je nanj, kakor da bi bila slišala v sanjah njegov glas; njene oči so gledale v daljavo, v daljavi so bile njene misli.
 
Oblečena sta bila obadva napol gosposko, napol kmečko; poznalo se je oblekam, da so bile prane, popravljane in krpane, dokler se je dalo; blago je bilo zabledelo in ni imelo več nikakršne barve, kroj je bil starinski. Žena je imela uhane od stekla, ki so se zelo svetili v soncu, na roki pozlačeno zapestnico in pod vratom veliko brošo iz slonove kosti: goloba in golobico, ki sta stikala kljune. Postarala se ni v obraz, tako poln je bil in gladek kakor nekoč; toda nekaj nizkega, surovega je bilo na njem, nekaj hladnega, prezirnega v njenih očeh; zapisano je bilo tam, da je spoznala do dobrega življenja gnus in da je naposled stopila radovoljno vanj, v svoje od nekdaj usojeno domovanje. Zelo krepka in polna je bila v život in zelo prsata; na glavi je imela pisan šal, otročje koketno si je bila počesala žgane kodre v čelo ter si pripela na prsi velik šopek nageljnov.
 
Kačur je sedel v ozadju voza, visoko vzravnan, dolg in suh. Suknja mu je bila preohlapna, svetla je bila in ogoljena, prosojna na komolcih in na hrbtu; iz nizkega ovratnika se je spenjal dolg, koščen vrat, prav tako dolge in koščene so bile njegove roke in iz lic so mu silile kosti kakor jetičnemu človeku; lica so bila porastla z dolgo, kocinasto brado, oči so gledale motno in so bile v kotih zakrvavele. Globoko na tilnik {{prelom strani}} si je bil pomeknil trdi, okrogli klobuk s širokimi krajci iu se je oziral po pokrajini.
 
»Žena! Poglej ta kraj, to sonce! Tukaj bomo zdaj živeli!«
 
Žena ni odgovorila — daleč so bile njene misli.
 
»Tukaj bom živel zdaj!« je mislil Kačur in ne kaj lepega, mehkega, iz davne preteklosti vzraslega je napolnilo njegovo srce. Gledal je v nebo, v to svetlo morje, na prostrano polje, na bele rute, ki so se lesketale v jutru, na vas v daljavi, ki je vabila bela in bleščeča.
 
»Živeti! — Prej nisem vedel, kaj se pravi živeti! Zdaj bom šele užival — vsak žarek te svetlobe posebej! — Prej sem trosil, ko sam nič imel nisem, namesto da bi se hranil! Tak zapravljivec sem prišel nekoč v Zapolje, v prav tako lepo sonce — in ga še videl nisem!« ...
 
»Mlad sem bil!« je zavzdihnil in zakljuvalo mu je v srcu za hip komaj zavedno hrepenenje po mladosti.
 
Voz je zaropotal na nasuti cesti. Tone se je zdramil in je pogledal začuden z velikimi, zaspanimi očmi. Kačur ga je pobožal po vročih licih in ga je stisnil k sebi.
 
»Le še zaspi, fant! Kmalu bomo doma!«
 
Tone, truden od dolge vožnje in omamljen od jutranjega zraka, je takoj zatisnil oči in je zaspal.
 
»Tukaj je zdaj moja mladost ... trojna mladost!« je pomislil.
 
Ozrl se je na ženo, željan prijaznega pogleda.
 
»Kaj nisi več vesela, da smo se rešili tiste ječe? Poglej to pokrajino: to ni Blatni dol!«
 
V njegovih očeh je bilo otroško veselje jetnika, ki je ugledal po dolgih letih sonce, svobodno nebo in prostrano sonce; v njenih je bilo hladno. mirno očitanje: »Lahko bi se bilo zgodilo prej!«
 
Stresel ga je mraz, ko se je domislil ječe, ki so se bila šele pravkar, tako pozno, zaprla njena težka vrata za njim, osvobojenim. Še se je držal njegove obleke tisti bolni, strupeni vzduh, še so ostale sence na njegovem obrazu in v njegovem srcu; njegove oči {{prelom strani}} še niso bile navajene solnca in njegove noge bodo stopale neokretno po svobodni zemlji...
 
Groza je izpreletela Kačurja: v soncu je videl temo še temnejšo. Tam zadaj, daleč za gorami, je ležala ječa v črnem kotlu. Nikoli ni posijalo sonce nanjo, nikoli se niso vzdignile. zganile vlažne, strupene sence ... Prišel je bil v ječo in se je upiral z obupno močjo. Bil je s slabotnimi pestmi ob železna vrata, v blaznem upanju je hotel razmakniti silno zidovje. Truden, trepetajoč je omagal, povesil je glavo na prsi, hrbet se mu je upognil, brezkrvne roke so omahnile ob životu ... Deset let groze, ostudnega uboštva, poniževalnega, nizkotnega trpljenja ...
 
Otopel je bil že kakor jetnik in sam se je komaj zavedal, kako se je polagoma privadil ječi, kako mu je bilo uboštvo in trpljenje kakor zrak in vsakdanji kruh in kako je tiho umiralo upanje v srcu. Zdelo se mu je pravično in razumljivo, da so mu odbijali prošnjo za prošnjo, in pisal jih je samo še iz navade, tako kakor je pregledaval šolske zvezke in popravljal naloge. Sprijaznil se je s sencami, z vlažnimi, dušečimi meglami, ki so vstajale iz mokre zemlje; razgovarjal se je z ljudmi, ki so gledali nekoč zaničljivo in sovražno, in nič več se mu ni zdelo, da so njih obrazi živalski in njih oči brez duše; pobratil se je z župnikom in se je pomenkoval ž njim o letini, o ženitbah, o nagli smrti oberbajtarja Samotorca, ki je kradel žito iz kozolcev in živino izpred pluga, o turški in o laški vojski in o vojskah, ki se bodo skoraj gotovo vnele že na pomlad; govoril je po nemško z županom, po laško s tajnikom in popival je z vsemi ter se je vračal pozno v noč pijan in povaljan domov. Doma se je prepiral in pretepal z ženo — toda nihče ni več postal na ulicah ter se oziral z zaničljivim pogledom proti oknu; zakaj prav je bilo in v redu, da se je prepiral in pretepal z ženo ... vsaj po gosposko ni živel! ...
 
Zobje so mu zašklepetali, ko se je ozrl nazaj v temo in je ugledal tisto veliko, mračno izbo; in ženo pred seboj, z razgaljenim vratom in golimi rokami, z zariplim obrazom, bleščečimi, hudobnimi očmi... in sebe sklonjenega, trepetajočega od zlobe in srda, s {{prelom strani}} stisnjenimi, vzdignjenimi pestmi ... »Ná! Ná!« ... In njen kričeči, hripavi glas:
 
»Udari! Še enkrat udari! O ti prekleti ...!«
 
Siloma se je otresel spominov in trepetal je, kakor da bi se bilo zgodilo šele snoči, šele to uro ...
 
Prišla je rešitev, in ko je prišla, je bil ves osupel in prestrašen. Radost ni mogla več v to srce, ponižano, z blatom do vrha napolnjeno. Obšel ga je velik nemir. Zakopal se je bil v sence tako globoko, da se je opotekal in da ni čutil tal pod nogami, ko je prišel tako dolgo pričakovani, tako zaželeni, že skoraj ne več nadejani čas, da bi se vzdignil ... »Kam me bodo zanesli valovi? Kaj bo z mano, starcem?« je rekel župnik, ki je bil Blatnega dola gospodar in suženj... Bal se je Kačur stopiti iz ječe, ki se je navadil nanjo kaj bodo te oči, izpremenjene v temi, še prenesle svetlobo? ... Minil je prvi, velik nemir, prvi strah in dramilo se je upanje. Oči so izpregledavale, razločevale so zmerom bolj luč in temo in zmerom bolj se mu je mudilo iz noči v sonce, v novo jutro. In kolikor bliže je bil čas slovesa, toliko bolj hladni so bili obrazi; nobeden mu ni ponujal roke v prijazno slovo in tudi on je ni ponujal nikomur...
 
Svetlo je sijalo sonce na pobeljene visoke hiše, ko se je zibal voz skozi Laze. Pred sodnijo je stalo dvoje mladih uradnikov; gledala sta začudeno za visoko naloženim vozom, zasmejala sta se ter stopila v vežo; nato se je odprlo okno in bradat obraz se je ozrl na cesto.
 
Kačur se je zravnal, pogladil si je lase in brado ter si uravnal kravato. Žena si je popravila šal ter si počesala kodre še niže na čelo.
 
»THAHAHAQHAQHAHAHAHQAHQHAHHAHADJLWBJDJFHKIFWEamTam ustavite, pred Simonovo hišo!« je zaklical Kačur vozniku. »Blizu šole, menda!«
 
»Že vem!« je odgovoril voznik godrnjavo in je pognal.
Vrstica 2.730 ⟶ 2.787:
»Pijanec! Sanjalo se ti je! Spravi se v posteljo!« Stopil je v vežo.
 
»Sanjalo?« je prašal z zaspanim glasom in ni več vedel, kaj je prašal. Slekel se je v sanjah in se je smehljal blažen: bil je na vrtu in Minka je slonela ob plotu.
 
=== II. ===