Martin Kačur: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja Oznaka: vrnjeno |
m vrnitev sprememb uporabnika 90.157.242.54 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika DannyS712 Oznaki: vrnitev SWViewer [1.4] |
||
Vrstica 2.421:
=== I. ===
Pod položnimi, valovitimi holmi, z grmičevjem in nizkim drevjem porastlimi in prepreženimi z dolgimi, golimi jasami, so se razprostirali Lazi, velika vas, raztresena po dolini, po brdih in klancih. V zeleni dolini, ob vodi, so se stiskale na kup visoke, bele hiše; kolikor dalje so segale ulice in kolikor više so se vile, toliko bolj so se ogibale koče druga druge in toliko bolj so bile nizke in siromašne.
Okoren voz se je zibal počasi po veliki cesti; eno samo leno kljuse je bilo vpreženo in voznik, čemeren starec, ga je neusmiljeno obdelaval z bičem. Jutro je bilo. Rumene jase na holmih so se svetile v soncu, zadnji ostanki megle so se topili pod nebom, svež vonj se je vzdigal iz pokošenih senožeti. V daljavi {{prelom strani}} je zažvenketala kosa, bele rute so se svetile v polju, vzdignil se je srp in je vzplamtel v soncu. Čuden mir, svečan in blag, pod vsem velikim nebom.
Na vozu je sedela Kačurjeva družina med mnogoštevilnimi zavoji in škatlami. Ob očetu sta slonela Tone in Francka, on desetleten, ona sedemletna; obadva sta spala. V materinem naročju je ležal trileten otrok in se je oklepal v spanju z obema tankima rokama; slaboten je bil kakor dojenec; njegov drobni obraz je bil sivkaste, nezdrave barve.
»Zavij ga, zavij!« je izpregovoril Kačur s tihim glasom, »jutro je hladno!« in je stisnil narahlo bliže k sebi sina in hčer.
Ozrla se je nanj, kakor da bi bila slišala v sanjah njegov glas; njene oči so gledale v daljavo, v daljavi so bile njene misli.
Oblečena sta bila obadva napol gosposko, napol kmečko; poznalo se je oblekam, da so bile prane, popravljane in krpane, dokler se je dalo; blago je bilo zabledelo in ni imelo več nikakršne barve, kroj je bil starinski. Žena je imela uhane od stekla, ki so se zelo svetili v soncu, na roki pozlačeno zapestnico in pod vratom veliko brošo iz slonove kosti: goloba in golobico, ki sta stikala kljune. Postarala se ni v obraz, tako poln je bil in gladek kakor nekoč; toda nekaj nizkega, surovega je bilo na njem, nekaj hladnega, prezirnega v njenih očeh; zapisano je bilo tam, da je spoznala do dobrega življenja gnus in da je naposled stopila radovoljno vanj, v svoje od nekdaj usojeno domovanje. Zelo krepka in polna je bila v život in zelo prsata; na glavi je imela pisan šal, otročje koketno si je bila počesala žgane kodre v čelo ter si pripela na prsi velik šopek nageljnov.
Kačur je sedel v ozadju voza, visoko vzravnan, dolg in suh. Suknja mu je bila preohlapna, svetla je bila in ogoljena, prosojna na komolcih in na hrbtu; iz nizkega ovratnika se je spenjal dolg, koščen vrat, prav tako dolge in koščene so bile njegove roke in iz lic so mu silile kosti kakor jetičnemu človeku; lica so bila porastla z dolgo, kocinasto brado, oči so gledale motno in so bile v kotih zakrvavele. Globoko na tilnik {{prelom strani}} si je bil pomeknil trdi, okrogli klobuk s širokimi krajci iu se je oziral po pokrajini.
»Žena! Poglej ta kraj, to sonce! Tukaj bomo zdaj živeli!«
Žena ni odgovorila — daleč so bile njene misli.
»Tukaj bom živel zdaj!« je mislil Kačur in ne kaj lepega, mehkega, iz davne preteklosti vzraslega je napolnilo njegovo srce. Gledal je v nebo, v to svetlo morje, na prostrano polje, na bele rute, ki so se lesketale v jutru, na vas v daljavi, ki je vabila bela in bleščeča.
»Živeti! — Prej nisem vedel, kaj se pravi živeti! Zdaj bom šele užival — vsak žarek te svetlobe posebej! — Prej sem trosil, ko sam nič imel nisem, namesto da bi se hranil! Tak zapravljivec sem prišel nekoč v Zapolje, v prav tako lepo sonce — in ga še videl nisem!« ...
»Mlad sem bil!« je zavzdihnil in zakljuvalo mu je v srcu za hip komaj zavedno hrepenenje po mladosti.
Voz je zaropotal na nasuti cesti. Tone se je zdramil in je pogledal začuden z velikimi, zaspanimi očmi. Kačur ga je pobožal po vročih licih in ga je stisnil k sebi.
»Le še zaspi, fant! Kmalu bomo doma!«
Tone, truden od dolge vožnje in omamljen od jutranjega zraka, je takoj zatisnil oči in je zaspal.
»Tukaj je zdaj moja mladost ... trojna mladost!« je pomislil.
Ozrl se je na ženo, željan prijaznega pogleda.
»Kaj nisi več vesela, da smo se rešili tiste ječe? Poglej to pokrajino: to ni Blatni dol!«
V njegovih očeh je bilo otroško veselje jetnika, ki je ugledal po dolgih letih sonce, svobodno nebo in prostrano sonce; v njenih je bilo hladno. mirno očitanje: »Lahko bi se bilo zgodilo prej!«
Stresel ga je mraz, ko se je domislil ječe, ki so se bila šele pravkar, tako pozno, zaprla njena težka vrata za njim, osvobojenim. Še se je držal njegove obleke tisti bolni, strupeni vzduh, še so ostale sence na njegovem obrazu in v njegovem srcu; njegove oči {{prelom strani}} še niso bile navajene solnca in njegove noge bodo stopale neokretno po svobodni zemlji...
Groza je izpreletela Kačurja: v soncu je videl temo še temnejšo. Tam zadaj, daleč za gorami, je ležala ječa v črnem kotlu. Nikoli ni posijalo sonce nanjo, nikoli se niso vzdignile. zganile vlažne, strupene sence ... Prišel je bil v ječo in se je upiral z obupno močjo. Bil je s slabotnimi pestmi ob železna vrata, v blaznem upanju je hotel razmakniti silno zidovje. Truden, trepetajoč je omagal, povesil je glavo na prsi, hrbet se mu je upognil, brezkrvne roke so omahnile ob životu ... Deset let groze, ostudnega uboštva, poniževalnega, nizkotnega trpljenja ...
Otopel je bil že kakor jetnik in sam se je komaj zavedal, kako se je polagoma privadil ječi, kako mu je bilo uboštvo in trpljenje kakor zrak in vsakdanji kruh in kako je tiho umiralo upanje v srcu. Zdelo se mu je pravično in razumljivo, da so mu odbijali prošnjo za prošnjo, in pisal jih je samo še iz navade, tako kakor je pregledaval šolske zvezke in popravljal naloge. Sprijaznil se je s sencami, z vlažnimi, dušečimi meglami, ki so vstajale iz mokre zemlje; razgovarjal se je z ljudmi, ki so gledali nekoč zaničljivo in sovražno, in nič več se mu ni zdelo, da so njih obrazi živalski in njih oči brez duše; pobratil se je z župnikom in se je pomenkoval ž njim o letini, o ženitbah, o nagli smrti oberbajtarja Samotorca, ki je kradel žito iz kozolcev in živino izpred pluga, o turški in o laški vojski in o vojskah, ki se bodo skoraj gotovo vnele že na pomlad; govoril je po nemško z županom, po laško s tajnikom in popival je z vsemi ter se je vračal pozno v noč pijan in povaljan domov. Doma se je prepiral in pretepal z ženo — toda nihče ni več postal na ulicah ter se oziral z zaničljivim pogledom proti oknu; zakaj prav je bilo in v redu, da se je prepiral in pretepal z ženo ... vsaj po gosposko ni živel! ...
Zobje so mu zašklepetali, ko se je ozrl nazaj v temo in je ugledal tisto veliko, mračno izbo; in ženo pred seboj, z razgaljenim vratom in golimi rokami, z zariplim obrazom, bleščečimi, hudobnimi očmi... in sebe sklonjenega, trepetajočega od zlobe in srda, s {{prelom strani}} stisnjenimi, vzdignjenimi pestmi ... »Ná! Ná!« ... In njen kričeči, hripavi glas:
»Udari! Še enkrat udari! O ti prekleti ...!«
Siloma se je otresel spominov in trepetal je, kakor da bi se bilo zgodilo šele snoči, šele to uro ...
Prišla je rešitev, in ko je prišla, je bil ves osupel in prestrašen. Radost ni mogla več v to srce, ponižano, z blatom do vrha napolnjeno. Obšel ga je velik nemir. Zakopal se je bil v sence tako globoko, da se je opotekal in da ni čutil tal pod nogami, ko je prišel tako dolgo pričakovani, tako zaželeni, že skoraj ne več nadejani čas, da bi se vzdignil ... »Kam me bodo zanesli valovi? Kaj bo z mano, starcem?« je rekel župnik, ki je bil Blatnega dola gospodar in suženj... Bal se je Kačur stopiti iz ječe, ki se je navadil nanjo kaj bodo te oči, izpremenjene v temi, še prenesle svetlobo? ... Minil je prvi, velik nemir, prvi strah in dramilo se je upanje. Oči so izpregledavale, razločevale so zmerom bolj luč in temo in zmerom bolj se mu je mudilo iz noči v sonce, v novo jutro. In kolikor bliže je bil čas slovesa, toliko bolj hladni so bili obrazi; nobeden mu ni ponujal roke v prijazno slovo in tudi on je ni ponujal nikomur...
Svetlo je sijalo sonce na pobeljene visoke hiše, ko se je zibal voz skozi Laze. Pred sodnijo je stalo dvoje mladih uradnikov; gledala sta začudeno za visoko naloženim vozom, zasmejala sta se ter stopila v vežo; nato se je odprlo okno in bradat obraz se je ozrl na cesto.
Kačur se je zravnal, pogladil si je lase in brado ter si uravnal kravato. Žena si je popravila šal ter si počesala kodre še niže na čelo.
»Tam ustavite, pred Simonovo hišo!« je zaklical Kačur vozniku. »Blizu šole, menda!«
»Že vem!« je odgovoril voznik godrnjavo in je pognal.
»Kako široka je ta cesta in kako bela!« je gledal Kačur. »Tam je bilo še v šoli, še v cerkvi veliko več prahu in blata!«
»Saj bomo kmalu videli, kako!« ga je prekinila žena čemerno. »No, otroka, zdaj pa že lahko izpregledata!«
{{prelom strani}}
»Hej Tone!« ga je stresel Kačur narahlo.
Obad va sta hkrati odprla oči, Tone in Francka.
Tone se je oziral začuden po belih, svetlih hišah, ki so stale ob cesti, po vrtih, na katerih so se svetile velike srebrne krogle, po zelenem in zlato rumenem polju, ki se je lesketalo izza hiš, izza vrtov; in hiše, vrti, polje — vse se je svetilo iz njegovih začudenih oči...
V dveh prijaznih, sončnih izbah je stalo pohištvo v neredu in še vse zaprašeno.
»Najprej mora ta prah stran!« je zaklical Kačur.
»Ta je še iz Blatnega dola!«
Nato sta urejevala stanovanje do večera, dokler nista bila obadva trudna in potna. Za hišo je bil majhen vrt z visoko, košato jablano na sredi in s klopjo pod jablano; par rumenih jabolk je viselo med rumenečim listjem. Otroci so se podili po vrtu in zdel se jim je prostran in neskončno lep.
O mraku sta stopila na vrt tudi Kačur in žena in sta sedla na klop pod jablano.
Prijel jo je za roko in mehko, sladko mu je bilo pri srcu; gledal je v davne čase, zdelo se mu je, da trkajo spet na duri, in že jih je pozdravljal, napol še nezaupen, s solznimi očmi.
»Tončka!« se je sklonil k njej. »To bo zdaj novo življenje, vse drugačno! ... Rada se bova imela, kakor nekoč ...!«
Objel jo je in jo pritisnil k sebi.
»Pojdi, norec!« se je zasmejala in je ostala v njegovem objemu. Sedela sta pod jablano, v globokem mraku, kakor tisti prvi večer v temni krčmi, ko sta trepetala in so jima gorela lica ...
V dolgi, staromodni, obnošeni suknji, v istotako staromodnem širokokrajnem klobuku in z dolgo črno pentljo pod vratom se je napravil Kačur v šolo, da bi pozdravil tovariše. Šola je bila tako bela in svetla, in tako je žgalo dopoldansko sonce v velika okna, da se je Kačurju zableščalo v oči. Nekaj mladih, veselih ljudi je stalo na belem pesku pred vrati v živahnem razgovoru.
Kačur se je odkril zelo globoko in se je zelo globoko poklonil.
{{prelom strani}}
»Tudi šele prišli? Včeraj sem videl vašo procesijo!« ga je pozdravil mlad fant s prešernim obrazom in tankimi, navzgor privihanimi brki.
»Pozdravljeni!« mu je segel v roko starejši, resen in zastaven človek. »Jaz sem učitelj Jerin!« Pogledal je Kačurju pazljivo v obraz in se je narahlo nasmehnil. »Vi pa niste imeli Bog vedi kakšne protekcije! Počasi ste delali kariero!«
»Postaral sem se res!« se je smehljal Kačur v zadregi. »Slabo kariero sem delal, — ampak večidel sem bil sam kriv!«
»Zelo ste ponižni!« je odgovoril Jerin nekoliko zlovoljno in se okrenil; mladi učitelj s prešernim obrazom se je zasmejal naglas.
»Glejte, sam je kriv!«
Tretji človek, ki je stal v družbi, je molčal ter se oziral na Kačurja z rdečimi, zaspanimi očmi; njegov obriti obraz je bil naguban in starikav. Tudi Kačur se je ozrl časih nanj in zdelo se mu je, da ga je bil že videl nekoč.
»Kaj niste vi tisti davčni praktikant ... iz Zapolja?«
»Sem!« je odgovoril zaspano. »Še zmerom davčni praktikant!«
»Za Matildo hodi, kakor kužek na vrvici!« se je smejal mladi učitelj. »Že pol slovenske domovine in nekaj nemških pokrajin je preromal z njo!«
»Kaj je Matilda tukaj?« se je začudil Kačur in se skoraj prestrašil.
Na stopnicah so se oglasili urni koraki, zapel je ženski glas in Matilda je stopila iz veže. Pogledala je Kačurja čisto od blizu v obraz, sklenila je roke in je vzkliknila:
»Jezus Kristus, to je naš evangelist!«
»Pst! Pst!« je odmajal Kačur z roko in se je smehljal v veliki zadregi. »Kaj bi o tistih rečeh! Kar je bilo, je bilo! ... Zdaj sem se postaral ... imam ženo ... otroke ...«
Strmela je nanj, na njegov dolgi, suhi, nagubani obraz, na redko brado, ki je segala v lica, na motne, trudne oči, na vse to upognjeno, betežno telo.
{{prelom strani}}
»Ni mogoče!«
Kačur je zmagal z ramami.
»Kaj bi bil človek zmerom neumen? ... Zadosti mi je škodovalo! Skoro prepozno sem se izpametoval ...«
»In jaz sem bila nekoč zaljubljena v vas! ... Lahko vam to povem — tako ste se postarali!«
Kačurju je bil razgovor siten in okrenil se je k Jerinu.
»Rad bi se pokazal gospodu nadučitelju ... kje pa je gospod nadučitelj?«
»Gori!« je odgovoril Jerin hladno. »Saj bo prišel, kaj bi hodili k njemu?«
»Pa vendar bi se morda spodobilo, da bi gospodu nadučitelju —«
»Kakor hočete!«
S težkimi koraki je prišel skozi vežo visok upognjen starec, z gladko obritim rdečim obrazom in čisto belimi lasmi; suknjo je imel polno natlačeno, tako da je štrlelo od njega; v desnici je držal gorjačasto, zakrivljeno palico, v levici velik višnjev robec. Smehljal se je dobrodušno, mahal je z robcem, kimal z glavo in pozdravljal na vse strani. Kačur se je globoko poklonil in je hotel izpregovoriti; nadučitelj je kimal, mahal z robcem, šel je mimo in dalje.
»Ali pridete zvečer h Gašperinu? V krčmo?« je prašala Matilda Kačurja. »Tam bomo malo prepevali za pozdrav!«
»Pridem!« je obljubil Kačur zamišljen. Vsi obrazi, ki jih je videl, vse besede, ki jih je slišal — vse se je čudno skladalo s tem prebleščečim soncem, z odprtim, prostranim poljem, z belimi hišami; motilo ga je in mu polnilo srce z nemirom.
»Kje pa bi poiskal župana?« je prašal.
»Kaj bi z županom?« se je začudil Jerin. Kačurja je bilo sram, ni vedel zakaj, in odgovoril je jecljaje.
»Spodobilo bi se morda ...«
»No, če mislite ... Tamle je!« je pokazal Jerin z roko. »Tista visoka bela hiša ob veliki cesti ... s tistim lepim vrtom ... Zbogom!«
{{prelom strani}}
Kačur se je odkril, poklonil se je z uslužnim smehljajem in se je napotil z urnimi, drobnimi koraki in nekoliko iztisnjenimi koleni — kakor hodijo po navadi malodušni in bojazljivi ljudje.
»Strebar!« je izpregovoril za njim prešerni učitelj tako glasno, da ga je Kačur slišal.
Ni se okrenil in je hitel dalje; obnošena, ohlapna suknja je frfotala okoli njega in veter se je igral z dolgimi škrici.
»Bog mu odpusti!« je pomislil. »Kaj ve on, mladič! Nima žene, ne otrok. Da bi nikoli ne izkusil, kaj se pravi pokonci stati, če ima človek križ na rami in se mu kolena tresejo ... V gnezdo sem prišel, v toplo; zdaj se bom kar lepo v kot stisnil!«
Smehljal se je predse in je mežikal v sonce, ki mu je sijalo žarko naravnost v lica.
»Težko je takole ... iz noči naravnost v prevelik dan..«
Stopil je v svetlo, prostorno vežo; visoka steklena vrata so bila pred njim in za vrati ni bilo nikogar; odpreti se ni upal in ni vedel, kam bi potrkal. Iz nizkih stranskih duri, morda iz kleti, je stopila dekla s košem in steklenicami v rokah.
»Ali je doma gospod župan?« je prašal plaho Kačur.
»Doma so!« je odgovorila dekla osorno in je odpahnila duri v stekleni pregraji.
»Kaj pa bi radi?« se je okrenila med durmi.
»Učitelj sem« —
»Bom že povedala hišni!«
Zapahnila je duri in je šla; Kačur je čakal.
»Kako gosposko je vse tukaj!« se je ozrl po veži.
Začul je korake in se je zravnal. Od one strani pregraje je stopil v vežo slok, črnobradat mož in je odprl duri.
»Stopite no bliže!« se je nasmehnil Kačurju, ki je stal s klobukom v roki in se priklanjal.
»Pa pokrijte se!«
»Gospod župan ... moje ime je Martin Kačur, učitelj ... šele včeraj sem prišel v ta lepi kraj ... in trudil se bom, da mu ... ne bom delal sramote ...«
{{prelom strani}}
Župan se je zasmejal in mu je segel v roko. »Zakaj pa bi mu delali sramoto? ... Vi ste šaljivec, se mi zdi!«
»Ne!« se je prestrašil Kačur. »Nisem šaljivec ... Resno, gospod župan ... in vestno ... bom izpolnjeval svoje svete dolžnosti... in ne bom se ukvarjal s stvarmi, ki ... ki ne sodijo v delokrog ... ne s politiko ...« z županovega obraza in iz njegovih črnih oči je izginil nasmeh in pogledal je na Kačurja resno in trdo izpod košatih obrvi.
»Kaj pa to mene briga? Kaj mislite, da sem špijon? Učitelj je prav tako svoboden človek kakor vsakdo drug; počnite, kar se vam zdi, da je prav! ... Klečeplazci niso najboljši ljudje!«
Segel mu je v roko, umaknil jo je hitro in je šel.
Potrt in ves nemiren se je vračal Kačur proti domu. K tlom ga je tiščala poldanska svetloba, oči so ga bolele, če se je ozrl na polje, vse prepleteno s svetlimi, nemirnimi žarki, kakor da seje sonce zlata in srebrna zrna nanj. Na fari je zazvonilo poldne in iz daljave, brenče in monotono, so se oglasile podružnice.
Bolestno in plaho je bilo Kačurju pri srcu. »Župnik je rekel, da bi bil tujec, zaničevan in smešen, če bi se napotil zdaj, ob prepozni uri, v svetlejše kraje ...«
In zgodilo se je tedaj, da si je Kačur, z grozo in bolečino v srcu, zaželel Blatnega dola ... Tistih vlažnih, zatohlih senc ... kjer je človek spal ... in je bil miren, se ni ganil ... kakor v raki...
»Kaj si že spet pijan?« ga je pozdravila žena.
Otroci so gledali nanj z velikimi, prestrašenimi očmi, kakor so gledali nanj v tistih časih, ko je prihajal domov brez klobuka, omahujoč in blaten.
Sedel je za mizo in je uprl glavo v roke.
»Tukaj je svet ves drugačen, žena!«
Prinesla mu je kosilo na mizo.
»Seveda je drugačen, hvala Bogu!«
{{prelom strani}}
Kačur je vzdignil obraz in se je začudil ženi; lepša je bila nego kdaj poprej, kipeča. in oči so se ji svetile.
»Kaj si nič ne želiš v Blatni dol?« se je nasmehnil Kačur trpko, skoro očitaje.
»Ti si morda celó želiš? Ni tukaj pač takih bratcev zate, da bi popival z njimi!«
»O Tončka, ti ... zakaj govorim s tabo, ko je, kakor da bi govoril kamnu!«
»Glej, si že spet siten, pa se še napil nisi! ... Veš kaj, Kačur, za obleko bo pa treba kar precej skrbeti! Dve nedelji ne pojdem taka v cerkev, kakor sem! Tukaj se nosijo vse drugače, tako da me je sram!«
»Kje bomo pa jemali?«
»Saj ni treba vsak dan mesa!«
»Hitro si se udomačila, Tončka! Hitro si pozabila na Blatni dol! Tam ni bilo treba žide!«
»Kdo pa je zmerom silil stran! Pa kdo je bil tisti, ki je rekel, da bom gospa? Lepa gospa! Lep gospod!«
Kačur je umolknil. Z vso žarko močjo je sijalo sonce v izbo in ta svetloba ga je dušila; bal se je, kakor se je bal nekoč tistih senc v Blatnem dolu. Čutil se je v tej svetlobi tujca, slabotnega, plahega, in tujca pred svojo ženo, ki je pila luč v polnih požirkih, tako da ji je sijala iz lic in iz oči ...
Zvečer se je napotil h Gašperinu.
Ko je stopil v krčmo, je bila izba že zakajena in velika družba je sedela za mizo: par mladih uradnikov, zaspani praktikant med njimi, obadva učitelja, Matilda v koketni obleki s kratkimi čipkastimi rokavi, druga učiteljica, mlado, suho in plaho dekle z velikimi očmi, in starikava, klepetava ekspeditorica. Glasno so pozdravili Kačurja in so ga posadili med zaspanega praktikanta in plaho učiteljico.
V težkem gostilniškem vzduhu, v tobakovem dimu in dremotni luči svetilk se je čutil Kačur takoj bolj domačega. Pokusil je vino in vino je bilo dobro; nato se je ozrl po družbi.
Nasproti mu je sedel visok, lep fant s pšeničnimi, kodrastimi lasmi, zelo nežno poltjo in nelepim {{prelom strani}} izrazom okoli ustnic; gledal je Kačurja s čudnim, vodenim pogledom in je umaknil oči, ko se je Kačur ozrl nanj.
Učitelju Jerinu se je poznalo na krepkem, ukazovalnem glasu, da je že nekoliko pil; tudi Matilda se je smejala z razposajenim glasom in motnimi očmi; praktikant je spal.
»O vas smo govorili, gospod Kačur, revolucionar v pokoju!« se je zasmejala Matilda. »Kod pa ste se potikali, da ste se tako pohujšali?«
»Postaral sem se, postaral!« se je smehljal Kačur in je pil. »Postara se človek, pa spozna druge skrbi in nadloge in se mu neče več, da bi uganjal neumnosti ...«
»Ali bi vam nekaj povedala, Kačur? Pusti ste, zelo pusti in dolgočasni!«
Okrenila se je k Jerinu.
»Ali verjamete, da so preganjali tega človeka? Zato ker se je upiral gosposkam? Ker se je pečal s politiko, prirejal shode in hujskal narod? ...«
Kačur je stresal z glavo in je odmigaval z obema rokama.
»Ne, ne, ne! Kaj bi tisto? Nič nisem hujskal! Nič prirejal! Nikoli se nisem pečal s politiko in se ne bom! ... Ne maram, da bi me takole ... ujeli ... da bi se igrali z mano ... na mojo škodo ... Za nobeno stvar se ne brigam, prav za nobeno!«
»Fej!« je zaklical Jerin. »Ali ste ga slišali? Boji se, da bi ga mi ... o ti prekleta šleva! Kaj smo špijoni? Kaj pa bi se dalo špijonirati ob takemle bojazljivcu? Saj se še usekniti ne upa, če je nadzornik blizu! Tega da so preganjali?«
Matildi se je zasmilil.
»Drugačni časi so bili!«
»Kaj tisto, drugačni časi!« je klical Jerin razjarjen. »Če je videl, da pošteno več ne more živeti, naj bi se bil obesil! Dovolj jih je bilo, ki so se obesili! Tako pa živi, sebi v sramoto, drugim v nečast!«
Kačur je pil hitro, smehljaj mu ni izginil z ustnic.
{{prelom strani}}
»Le dajte ... ne boste me! Ne bom se prepiral ... nič jeze! ... Deset let ječe ... človek ne krade več ... ponižen je ... oprezen.«
Ozrl se je preko mize in je opazil, da lepega fanta s pšeničnimi kodri ni bilo več. Matilda je gledala zlovoljno in zamišljeno; suho učiteljico ob Kačurjevi strani je zabaval šepetaje kozobrad uradnik z zaljubljenimi zgodbami in smehljala se je in je zardevala; praktikant je bil naslonil glavo ob mizo in je smrčal; ekspeditorica je pripovedovala dolgo povest, ki je ni poslušal nihče.
»Kako vraga pa živite, če nimate smisla za prav nobeno stvar na svetu?« je prašal Jerin.
»Ženo imam in otroke ... in vino!«
»O žalost!« je vzdihnil Jerin.
Kačurja je kljuvalo v srcu, tresla se mu je roka, kadar je vzdignil kozarec. Vino ga je omamilo, gledal je v meglo in je videl v megli Jerinov obraz ki se mu je zdel znan izza davnih časov. Iztegnil je roko, pokazal je nanj s kazalcem in se je smejal polglasno, od srca.
»Tudi ta ... tudi ta se ne bo obesil!« Jerin je bil pijan in je vzkipel. »Kaj? Razložite!«
Prešerni učitelj, ki je bil pijan že od začetka in je gledal kakor v sanjah z izbuljenimi očmi, se je nenadoma zdramil in se je izkušal vzdigniti.
»Razložite!«
Kačur je zmajeval z glavo in z rokami.
»Ne! ... Ne bom se prepiral! ... Za nobeno ceno! ... Kar sem videl, sem videl ... Drugega ne rečem nič!«
»Klečeplazec!« je zaklical hripavo in polrazumljivo prešerni učitelj in se je zvrnil na stol.
Jerin je pomislil, nato je prijel steklenico z vodo, omočil si je čelo in je molčal.
Kačur se je nagnil mimo spečega praktikanta k Matildi in je položil narahlo svojo roko na njeno.
»Gospodična Matilda ... nekoč, ob tistih časih ...«
»Saj si pijan, starec!« ga je prekinila Matilda in mu je odtegnila roko.
{{prelom strani}}
Kačur se je obrnil v stran in je napravil teman, užaljen obraz; pol ga je bilo upijanilo vino, pol nezavedna, skrita bridkost — ki se je bila rodila daleč od tega večera in daleč od teh obrazov. Prijel se je z rokama za glavo.
»Ne mara me več!«
In takoj je pozabil, kdo ga več ne mara; najprej je mislil na suho učiteljico, nato na Matildo, nato na svojo ženo in nenadoma so se mu ustavile misli pred Minke belim obrazom in črnimi očmi.
Vzdignil je obraz in se je ozrl po omizju. Vstal je počasi. zibaje se, z motnimi, izbuljenimi očmi in je iztegnil roko.
»Kdo izmed vas, ki sedite tukaj ... kdo izmed vas je tako ljubil? ...«
Ugledal je same neznane obraze, pijane, strmeče, in je utihnil.
Jerin je stopil k njemu in ga je potrkal po rami. »No ... saj je dobro ... Zdaj se že razumeva!«
»Pa zapojmo!«
»Bomo že zapeli; ne nocoj!«
Prinesel mu je suknjo in mu je posadil klobuk na glavo ...
Noč je bila hladna; nebo je bilo vse posuto z zvezdami in čisto blizu so bile. Cesta se je svetila kakor podnevi.
Kačur je postal, zibal se je in je gledal proti nebu.
»Kam sem zašel? V kakšno deželo?« Mislil je naporno in se je domislil.
»Ne! ... Ne bodo me speljali! Otroke imam in ženo! ...«
Mislil je polglasno, nato je kričal in se je opotekal po cesti.
»Otroke imam in ženo! ... Zadosti ste mi dali! ... Ne maram več! ... Pustite me na miru! ... Sam zase ...«
Postal je, poizkušal je glas in je zapel:
<poem>»Ljubca moja, kaj si strila,
da ti drujga ljubit greš ...«</poem>
{{prelom strani}}
Umolknil je in je bil nenadoma ves žalosten.
»Težko meni! Zdaj bo že jesen, bo že zima kakšna je moja suknja? ... Kakšno je to življenje? Čemu? ...«
Prišel je do doma; od okna se je spustila senca. »Hej, ti!« je vzkliknil Kačur in je stopil hitreje, omahovaje. Ropotoma in žvenketaje se je zaprlo okno.
Senca je postala.
»Čakaj no, ti ... veš, le čakaj ... jaz, jaz nisem blag človek...!«
lskal je vžigalice in jih je našel; prižgal je ter posvetil in je ugledal pred sabo, v zibajoči se megli lepega fanta s pšeničnimi kodri; nežna polt je bila čisto bleda in vodene oči so strmele nanj v grozi.
»Ti!« je vzkliknil Kačur, vžigalica mu je padla iz roke in je ugasnila.
Zamahnil je z roko, zvrnil se je na tla in senca je utonila v noč.
Vrata so zaškripala.
»Kaj si ti, Kačur?«
Vzdignil se je in se je opotekal počasi proti njej. »Kdo je bil pod oknom?«
»Kje?«
»Pod oknom!«
»Pijanec! Sanjalo se ti je! Spravi se v posteljo!« Stopil je v vežo.
»Sanjalo?« je prašal z zaspanim glasom in ni več vedel, kaj je prašal. Slekel se je v sanjah in se je smehljal blažen: bil je na vrtu in Minka je slonela ob plotu.
=== II. ===
Kačur je dosegel štirideseto leto, pa je bil zgrbljen in upognjen starec. Podoben je bil tistim učiteljem iz starodavne dobe, ki so služili za cerkovnike in ki hodijo po svetu kakor vešče, izgubljeni, polslepi, neprestano zlovoljni in godrnjajoči. Zdavnaj so že vsi pod zemljo — le tu in tam se prikaže spomin iz preteklosti, pol strahoten duh iz teme, pol klavrna karikatura: z drobnimi opletajočimi koraki stopica v mraku {{prelom strani}} preko ceste, suh, upognjen, z iztisnjenimi koleni in stresočimi rokami; ogoljena suknja se sveti na hrbtu in komolcih, rokavi so prekratki, hlače predolge, ozke in gubaste; iz suknje mu visi rdeč robec, v desnici drži tenko palico, v levici tabakiro: iz obritega, zgrbljenega obraza gledajo zlovoljne oči, nos je dolg in rdeč, na zgornji ustnici leži tobak; gre mimo, njuhajoč, godrnjajoč, ozre se postrani in ošvrkne človeka z jeznim pogledom, vzdigne palico, če ugleda paglavca; toda nenadoma švigne ogenj v staro, zgrbljeno telo, kadar se prikaže na ovinku imenitnik, župan, župnik, uradnik; prožno in mladeniško je telo, zvije se, priklanja do pasu, visoki klobuk se dotika tal in vesel, srečen, uslužen smehljaj trepeče v mnogoštevilnih gubah okoli ustnic in sije iz oči ...
Zdaj leže v zemlji ... Le časih, opolnoči, pride suhljat človek v dolgi, ogoljeni, staromodni suknji, ustavi se pred belo, enonadstropno šolo, zmaje z glavo, ponjuha ter utone v noč ...
Kačur si je bil izbral za kvartir skrito krčmo, ki je bila hkrati štacuna. Tam so se shajali drvarji, zadolženi kmetje in pijanci po poklicu. Dokler ni bil pijan, se Kačur ni brigal za goste; sedel je v najtemnejšem kotu in je pil žganje. Prijetno mu je bilo, čudno hladno, kakor da bi čutil v lice sence iz Blatnega dola. In ljudje, ki jih je videl, so bili vsi kakor iz teme porojeni. Grobo obtesani, brezizrazni, pijani obrazi; zakrvavele oči, hripavi, surovi glasovi ... Kadar mu je seglo žganje v glavo ter mu leglo na jezik, se je ozrl po družbi. Tam so bili: župan iz Blatnega dola, in tajnik, ki je govoril po nemško, in oberbajtar Samotorec, vsi tisti zdavnaj znani obrazi; in zdavnaj znane so bile zgodbe, ki so jih pripovedovali, njih prepiri so bili stari, nikoli poravnani, vse je bilo kakor nekoč ... Kačur se je razgovarjal z njimi, se je prepiral z njimi, razlagal jim je učene stvari in je govoril po nemško in v mnogoterih drugih, zelo čudnih jezikih. Poslušali so ga spoštljivo, ker so čutili, da je njihov. Kadar je bil pijan in se je opotekal, ga je vlekel domov tisti Andrejaz, ki ni imel nosa, ker si ga je bil nekoč v veliki pijanosti sam odrezal.
{{prelom strani}}
Solnca ni maral, ne žarka svetlobe. Čutil se je nemirnega, oči niso videle razločno, zihalo se mu je pred njim in pod nogami se mu je zihalo; dramilo se mu je v srcu kakor težak, bolesten spomin.
Ob lepem jutru se je napotil v holme, v samotne laze, da bi se razgledal po okolici. Tiho je bilo tam, toda sonce je sijalo, svetila se je vsaka bilka in na grmovju, na samotnem drevju se je listje na rahlo stresalo, trepetaje je uživalo luč. Ozrl se je po ravni: vse v soncu; še megla, ki je v dolgih pajčolanih silila proti nebu ter se topila, se je lesketala kakor pretkana z biserjem. Zlato je oblivalo visoke hiše v Lazih, okna so gorela. In mir, velik, prazniški; v daljavi je zažvrgolel škrjanec s polja ... Kačur je stal s povešeno glavo, luč mu je slepila oči, srce se mu je dvigalo z veliko bolečino, kakor da bi se trgalo iz prsi ... Nejasne, polrazumljive misli so se dramile, so se porajale iz rodovitne svetlobe; jecljajoče misli, še vse plahe in nezaupne. »Tudi jaz sem nekoč... tako živel... v taki svetlobi ... Ni še dolgo tega ... kdaj je bilo? ... Kaj ne bi mogel? ... Kaj ne bi mogel v luč nazaj?« ... Trepetal je; zdelo se mu je, da se vzdiga vsa prostrana, svetla pokrajina više, k njemu, in da se vzdigajo holmi, samotni vroči lazi proti nebu, k soncu samemuj in on sam se vzdiga s poljem, s holmi in lazi in vsa svetloba neba in zemlje je v njegovih očeh, v njegovem srcu ...
Legel je doma na posteljo, obrnil se je v steno in je ječal. In nikoli več ni šel v laze, kadar je bilo lepo sončno jutro ...
Najbolj srečen je bil, kadar je bil doma sam z najmlajšini sinom. Pestoval ga je, igral se je z njim kakor otrok, prekopicaval se je po tleh, podil se je po izbi, raziskaval z njim skrivnosti kuhinje in shrambe.
Čudno pa je bilo, da sta se smejala obadva redkokdaj in takrat za hip, sunkoma; obraza sta ostala zmerom resna, oči so bile motne in nevesele.
Igrala in podila sta se z neokretnimi, težkimi, opletajočimi kretnjami, kakor dva starca, ki sta se bila pootročila in uganjata puste šale.
{{prelom strani}}
Lojze je bil slaboten, bolehav otrok; trebušasto, napihnjeno telesce na tankih, krivenčastih, nerodnih nogah; lica sivkaste, vodene polti in pod visokim, izbočenim čelom velike, mirne, plahe oči. Bal se je hrupnih glasov, šumnega življenja, svetlobe; v cerkvi se je tresel, stiskal se je k zidu in se je oziral preplašen po ljudeh. Šest let mu je bilo, pa je bil komaj shodil in govoril je nerazločno, jecljaje in težko sopeč.
Kadar sta se igrala in je stopila nenadoma mati v izbo, sta utihnila kakor hudodelca; Lojze je pobegnil in se je skril.
»Le tiščita se skupaj, le rad ga imej! Že na obrazu mu je zapisano, da je sin pijanca in da se je rodil v Blatnem dolu!«
Rad ga je imel, ker je bil otrok Blatnega dola; bil mu je kakor živa senca, bolna, skrivnostna, ki jo je še rešil s seboj, ko so ga bili siloma pahnili v luč.
Tone in Francka sta se ogibala očeta. Kadar se je ozrl Kačur v velike, jasne sinove oči, ga je izpreletelo čudno in povesil je glavo, kakor pred nadučiteljem; nekaj očitajočega, prezirnega je bilo v tistih očeh; če sta se srečala na ulicah, je stekel Tone hitro naprej ter se skril za ovinkom, da bi ne hodil z očetom.
»Sedi, Tone, se bova učila!« mu je rekel nekoč. »Še bom že sam učil!« je odgovoril Tone uporno.
Kačur je hotel zakričati nad njim in je vzdignil roko; toda obrnil se je v stran, roka mu je omahnila in ni izpregovoril niti besede. Tisto leto ga je poslal v mesto, v latinske šole. —
Ženo, ki mu je bila prej samo tujka, je sovražil z vso tiho, bolno silo onemoglega starca. Ponižen je bil pred njo, tih in teman; toda kadar se je okrenila in je šla skozi duri ali preko izbe, je gledal za njo s pogledom, polnim globoke zlobe.
Toliko večje je bilo sovraštvo in zloba je bila toliko globlja, ker je ljubil njeno bujno telo bolj nego prej. In zdelo se mu je, da mu kaže svojo kipečo lepoto s prezirno, škodoželjno, vsiljivo prešernostjo, kakor da bi slutila njegovo sovraštvo in njegovo ljubezen ...
{{prelom strani}}
»Kako se mi poda ta bluza?« je vprašala pred ogledalom, vzdignila je prsi in se je zasmejala naglas z živim, hudobnim pogledom; nato se je okrenila koketno ter se ozrla nanj preko rame, da je natanko ujela njegov topi, zlobni in pohlepni pogled; in zasmejala se je še glasneje.
»Ti, veš, Kačur, jaz pojdem tudi v čitalnico! Ali pojdeš ti?«
»Kaj boš hodila sama?«
»Zakaj pa bi ne šla sama? Kaj misliš, da nikogar ne bo, ki bi plesal z menoj in me spremil domov?«
Kačurju so vztrepetale ustnice.
»Tudi jaz pojdem!«
»Pa pojdi! Lep boš v tisti suknji!«
»Lep! Ker je šlo vse za tvoje cape in za tiste otroke, ki so tvoji!«
»Tvoji ne?« je prašala z zlobnim nasmehom. »Če so bili, zdaj niso več!«
Pomolčal je, nato je vstal in govoril trepetaje, sunkoma.
»Nič več! Še otroke si mi vzela! ... Ki ne vedo, kaj sem jaz in kaj si ti! ... Ti, ti si mi vzela več nego vsi drugi skupaj ... Dušo si mi ukradla ... ti! ...«
Gledala ga je osupla.
»Kaj si znorel? Kaj pa imam jaz od tebe? Kaj pa si ti meni dal?«
Oblekel si je suknjo, pomaknil klobuk na čelo ter pobegnil na ulice bled in trepetajoč.
»Kam pa, stari?« ga je ustavil veseli učitelj.
»Nikamor!« je pogledal Kačur, kakor bi se bil zdramil.
»Nadučitelja že imamo!«
»Res?«
»Ferjan se piše.«
»Kako?« je ostrmel Kačur.
»Ferjan! Iz Zapolja pride sem! Jutri že pride!«
»Ferjan iz Zapolja!«
»Korenit človek! Steber naprednega učiteljstva!«
»Naprednega...? Ferjan?«
{{prelom strani}}
»Kaj ste gluhi?«
Kačur si je pomaknil klobuk še niže na čelo in je hitel v krčmo.
S tresočo roko je zgrabil steklenico ter jo iz praznil na dušek.
»Čuda se gode na svetu! Božja čuda in velika znamenja! ... Kako pa je bilo nekoč? Pomislimo počasi ... no, sezimo nazaj ... sezimo, če se da, počasi nazaj in pomislimo, kako je bilo!«
Naslonil se je globoko na mizo ter uprl čelo v dlani. Žganje mu je bilo bušilo v glavo in pisane podobe, preveč svetle, preveč nemirne in migljajoče, so se prikazale pred njegovimi očmi ...
»Nocoj vam pa tekne!« se je zasmejal okrogli štacunar.
»Pa še prinesite!«
»To je bil tisti Ferjan ... tisti pijanec ... klečeplazec; sam je dejal, da je klečeplazec ... Pokloni se! je dejal. Pusti, je dejal, racmanu krivčke in petelinu greben! In bodi, je dejal, rajši pijanec nego idealist! ... In zdaj je ... kako je rekla vrtavka? ... Zdaj je ste-ber na-pred-nega ... o!«
Vzdignil je glavo, nasmejal se je široko, z vsem obrazom, čisto otroško, in se je okrenil k štacunarju.
»Kaj pravite, Miha? Če bi jaz bil takrat pijanec in zdaj idealist? Kako bi bilo? Kaj bi ne bil danes nadučitelj?«
Štacunar se je smejal dobrodušno, kakor se je smejal pijancem, ki so govorili s težkim jezikom modre besede.
»Seveda bi bili!«
Kačur je naslonil glavo, gledal je štacunarja s topim pogledom in ga je videl, kako se je zibal smehljajoč daleč v megli.
»Seveda! Morda že nadzornik! ... To je ... človek nikoli ne ve, kako je treba začeti in kdaj ... Ferjan pa je vedel ... čakal je na uro kakor mačka na miš ... Mačka je tiho ... tiho, ne gane se, ne prede ... ampak kadar se prikaže miš ... No, prinesite, Miha!«
{{prelom strani}}
Nagnil je steklenico, da bi videl, če je prazna; toda pozabil je, čemu jo je bil vzdignil, in padla mu je na mizo.
»Ali je še treba?« je prašal štacunar.
Kačur je odprl oči široko, da bi ga videl, in ga je ugledal za mizo.
»Še!«
Pijan je bil, njegove misli pa so bile čudno jasne in svetle in so se menjale tako hitro, da jih ni dohajal; kakor da bi se vozil z urnim vlakom mimo pisanih, bežečih pokrajin.
»Vse ob pravem času ... tako je! Biti cunja, kadar je veter ... sem in tja in kamorkoli ... nekam jo bo že prineslo; ne biti samovoljen natič; če je v rahli zemlji, ga veter izruje in zaluča v razor; če je globoko zasajen, ga prelomi ... To kakor drugo ... Kadar ni vetra, leži cunja v blatu, natič pa se spenja visoko ... zato je takrat bolje biti natič ... bolj je spoštovan, bolj čaščen ... In tako ... natič cunja, cunja natič ... to je življenje...«
Začel je prepevati natihoma po dolgočasni melodiji.
»Cunja — natič ... natič — cunja ...«
Breznosi Andrejaz ga je prijel pod pazduho in ga je spravil do doma...
Zbudil se je zjutraj Kačur in zazdelo se mu je, da je sanjal čudne sanje. Tam je stal Ferjan, in on, Kačur, je stal pred njim s klobukom v roki in se mu je klanjal.
»Ali so bile sanje?« je prašal še ves nemiren, ko je odprl oči.
»Brigajo me tvoje sanje!« je odgovorila žena čemerno. »Pijan si bil, da si obležal v veži!«
Oblekel se je v prazniško obleko ter si očedil suknjo.
»Zdi se mi, da niso bile sanje!«
Napotil se je proti šoli; sijal je topel jesenski dan.
Kačur je mežikal z motnimi očmi; v obraz je bil siv, upadel; suho mu je bilo v grlu in na jeziku. Neprijeten mu je bil svetli dan; pregosposki se mu je {{prelom strani}} zdel, visok in prezirljiv. Hodil bi rajši po blatu, v dežju in mraku.
Pred šolo se je bil pripeljal koleselj, iz njega je skočil gospod v svetli suknji in je izginil v vežo.
»Tisti je!« se je prestrašil Kačur. »Spoznal sem ga, kakor je stopil!«
Postal je, nato se je vrnil. Nekaj čudnega, ne ponos ni bil ne strah, mu je branilo, da bi se pokazal Ferjanu in se mu poklonil. Šel je v krčmo, sedel je v teman kot in je gledal predse na mizo; polna steklenica je bila pred njim in ni se je dotaknil.
Dolgo je sedel, nato je skril obraz v roke in solze so ga zaskelele v očeh.
»To ni pravica! Tako ne morejo iti božja pota! ... Trpljenje brez plačila... plačilo brez trpljenja!«
Steklenica je bila še polna na mizi, ko je šel ter se vrnil v šolo s krepkejšim korakom in resnim temnim obrazom; Ferjan je prišel po stopnicah in se je razgovarjal glasno z Jerinom.
»A tukaj si torej, Kačur? Iskal sem te že, pa pravijo ... No,« mu je segel v roko, »kako pa je? Hudo si se postaral, res! Če bi te bil srečal na ulicah, te ne bi bil spoznal!«
»No, tako je pač!« se je smehljal Kačur grenko.
»Ta dol, ta gor ... tako se svet vrti dandanašnji!«
»Kaj?« se je zasmejal Ferjan. »Saj mi vendar nisi zaviden? Veš kaj, stari, stopiva kam, saj je še daleč do kosila, pa se pomeniva o tistih časih ...«
Jerin mu je ponudil roko.
»Kaj ne greš z nama? No, pa na svidenje! Kaj? Zakaj pa me tako grdo gledaš, Kačur?«
»Nikoli ne gledam drugače, odvadil sem se!« je odgovoril Kačur in topila se je samozavest, ki se mu je bila zdramila v srcu.
Stopila sta v gostilnico ter sedla v gosposko sobo.
»Seveda, tam v Blatnem dolu!« je vzdihnil Ferjan. »Zakaj pa si bil tako neumen? Glej, par let sem starejši od tebe in ti si bil drugače veliko bolj pameten nego jaz —pa kaj je zdaj s tabo in kaj je z mano?«
{{prelom strani}}
»Le to mi povej,« mu je pogledal Kačur pazljivo v oči, »kako si to storil? Rad bi vedel ... ker ne razumem tega, ne morem razumeti! Tako majhne, tako zelo nedolžne stvari sem jaz počel takrat; in zdaj ... razvalina! Ti pa si, pravijo, steber naprednega učiteljstva; in zdaj ... nadučitelj! ... Tega, glej, ne razumem! Razloži mi!«
Kačur je govoril odkritosrčno; s srepim pogledom in z napetim obrazom.
Ferjan se je zasmejal grohotoma.
»Takrat v Zapolju si bil otrok in si bil otrok v Blatnem dolu in si otrok še zmerom! ... Kaj ne razumeš? Takrat, pred dvanajstimi leti, človek ni smel biti napreden ... zdaj sme! Še koristi mu!«
»Kaj pa zdaj ne sme biti?« je prašal Kačur.
»Ti bi torej zmerom rad bil tisto, kar človek ne sme biti?«
»Ne!« je zmajal Kačur hitro in iztegnil roke. »Ne maram biti nič; ne tisto, kar smem biti, ne tisto, kar ne smem!«
»Nič torej?«
»Nič!«
»Tudi učitelj ne? Žalostne stvari so mi pravili o tvojih metodah ... prinesel si jih bil pač s sabo iz Blatnega dola ... No, zdaj sva v krčmi!«
Kačurja je izpreletel strah; ni več videl pred seboj Ferjana, temveč nadučitelja; in njegov obraz se mu je zdel teman in strog njegov glas.
»Jaz, gospod nadučitelj ...« je jecljal.
»Kaj?« ga je pogledal Ferjan osupel.
»Nisem tako mislil ... nisem mislil žaliti ...« se je izgovarjal Kačur s plahim glasom.
»Kaj pa ti je, zlodej? Kaj se ti je zmešalo?« se je čudil Ferjan. »Tisto zaradi šole sem le tako omenil ... se bo že napravilo! Zlovoljen si pač, potrt, raka imaš v srcu — odtod palica v šoli in kletev! Seveda — kako pa bi bil prijazen?«
»Saj se bom trudil ... glej, Ferjan, zdaj vidim, da si blag človek ... saj se bom trudil ...«
»Nehaj! Kdo pa te bo poslušal? Verjamem, da bi se izpremenil človek v tvoji koži; ampak v staro babo — ne!« se je razjezil Ferjan.
{{prelom strani}}
Kačur ni več vedel, kaj bi govoril in kako bi se opravičeval.
»Oprosti, Ferjan ... meni je res težko na svetu ... Kar sem doživel, vse, kar sem videl, odkar sem prišel iz Blatnega dola, mi je tako ... tuje, nenavadno ... ne vem, kaj bi!«
Pogledal je na mizo.
»Ni bilo prav, da so me potegnili iz Blatnega dola ... domač sem bil že tam ... Zato sem prosil, ker sem bil navajen ... in ker sem bil vselej vesel, kadar so odrekli ... Ni bilo prav, da sem prosil ... tam bi umrl v miru! ...«
Ferjan ga je pogledal sočutno, toda tudi mnogo prezira je bilo v sočutju.
»Slab si bil!«
»Ne slab, Ferjan! Zdaj šele, ko se spominjam v daljavo, zdaj šele vem, koliko moči je bilo v meni! Ampak kaplja za kapljo ... brez konca; noben sod ni tako velik, da bi nazadnje ne bil prazen ... Saj nič ne veš! Kaj tisto tam zunaj! Človek se otrese, pa je, in gre dalje svojo pot! Ampak tisto ... tisto trpljenje med štirimi stenami, ki ga ne vidi ne svet ne prijatelj in ki ni poplačano nikoli! To bi moral poznati, Ferjan!«
»No... seveda!«
Očitno je bilo, da se je dolgočasil. »Drugače... kako pa ženi?«
»Kako bi?« je odgovoril Kačur osorno. »Tukaj je zdaj doma ... jaz nisem!«
Obadva sta molčala.
»Skoraj bo čas za kosilo, mislim!« je pogledal Ferjan na uro.
»Čas je, res!« se je vzdignil Kačur.
»Ali prideš jutri v čitalnico?«
»Morda.«
»Žena tudi?«
Kačur ga je pogledal.
»Seveda pride!« —
Ko se je vračal Kačur tisti dan domov, so bile njegove misli vse bolj vroče in je bilo njegovo srce vse bolj polno nego poprej.
{{prelom strani}}
»Ne samo jaz, bratec ... tudi ti si se izpremenil! ... In čeprav nosiš zdaj novo suknjo: nič na bolje se nisi izpremenil kakor jaz!« —
Žena je šivala, gladila obleko, pripravljala bluzo, krilo, klobuk; vroč je bil njen obraz in komaj se je ozrla na moža.
»Kaj res pojdeš?« ga je prašala mimogrede, ko je nesla vroče železo iz kuhinje.
»Pojdem! Kamor ti, tja jaz!« je odgovoril s hudobnim nasmehom in je gledal na razprostrto krilo, ki ga je likala z železom, na bluzo, ki je visela ob durih, na belo, čipkasto perilo.
»Za koga pa se tako napravljaš?«
Videl je njen goli, polni vrat, njene gole, okrogle roke in je vztrepetal. Prijel jo je za ramo in je čutil žarko gorkoto njenega telesa.
»Zakaj pa si tako z mano?«
»Pusti me na miru, ko vidiš, da delam!«
Postal je še trenutek za njo; vzdignil je roko od njene rame, držal jo je skrčeno, napeto kakor kremplje, nad njenim vratom.
»Samo da bi pritisnil ... tiščal ...«
Zganila je z glavo, zaropotala z železom in roka mu je omahnila. Šel je v svojo izbo, globoko sključen, trepetajoč, in je legel oblečen na posteljo.
»Še to, kar sem dobil za borno plačilo, ni moje! ... Slab, je rekel, da sem ... in zelo sem slab! Zakaj nisem zgrabil ... pritisnil ...?«
Iz postelje ob zidu je gledalo nanj dvoje velikih, vodenih oči.
»Ata!«
Skočil je k njemu in ga je vzel v naročje.
»Ti ... ti si moj! Čigav si?«
»Atov!«
»Seveda si moj ... saj si tako bolan, ubožec!« Stala je sredi izbe, v svetli obleki, vsa v čipkah in žametnih trakovih, na glavi klobuk z dolgim peresom in bel sončnik v roki; gledal jo je in ni se mu več zdela tako lepa, lep je bil samo še zardeli, veseli obraz.
{{prelom strani}}
»Ali pojdeš sam?«
»Pozneje pridem.«
»Kakšen obraz pa delaš? Kaj nisem lepa?«
»Ne!«
»Žalost velika, če tebi nisem pogodu!« se je okrenila žena. »Pa zakleni vrata!«
Videl jo je še, ko je šumela mimo okna in je razprla sončnik, da bi ji ne sijalo v obraz večerno sonce, in ko jo je videl od daleč, je zapazil prvikrat, da so ji rokavice preozke in pod rokavom za palec prekratke.
Napotil se je šele, ko se je mračilo.
Šel je mimo krčme, svojega temnega, prijaznega doma.
»Kaj ne bi stopil rajši tja? Kdo mi bo tam kaj očital? Kdo bo tam moj gospod? Kdo mi bo paral srce, ki je že tako trudno?«
In stopil je v krčmo, ko je bil šele komaj po mislil.
»Tako gosposki nocoj?« ga je prašal štacunar.
»Kaj v čitalnico?«
»V čitalnico!« je odgovoril čemerno.
»Pa sami? Brez žene?«
»Je že šla!«
Okrogli štacunarjev obraz se je zasvetil in za smehljal.
»Tak je šla?«
Kačur ga je pogledal temno.
»Zakaj pa ta smeh? Zakaj pa tako vprašanje?«
»I!« je skomizgnil z ramami štacunar. »Saj se vse lahko praša!»
Za drugo mizo je sedel pijan kmet, štacunarjev večni gost, kadil je iz kratke pipe, gledal je naravnost na Kačurja in se je smehljal tiho predse.
Naposled je vzel pipo iz ust, pljunil je in se smehljal še bolj od srca.
»Tako ste učeni, gospod šolmašter, da znate nemško in laško ... ampak ne vidite pa še za ped ne izpred nosa!«
»Kaj se to pravi?« je prašal Kačur jezen.
»Nič se ne pravi! Kadar bo mene srbelo, se bom že sam praskal in svoje uši si bom sam česal!«
{{prelom strani}}
Kačur je hitro izpil in je šel. —
Minila je igra, tudi petje je že skoro minilo, ko je stopil Kačur med duri in pogledal v dvorano. V drugi klopi pred odrom, na rdečem žametu, zardela, srečna in ponosna, je sedela njegova žena; ne v blešečih očeh ne na žarečem, življenja polnem obrazu se ji ni več poznal Blatni dol, komaj še na čipkah pod vratom in za pestjo in na preveselem in preglasnem smehu. Poleg nje je sedel tisti mladi uradnik, tisti lepi fant s pšeničnimi kodri, nežno poltjo in z nelepim izrazom na ustnicah.
»Ni me ugledala!« je pomislil Kačur. »In če bi pogledala sem, bi me ne videla! ... Ampak potrpi!«
Mraz mu je segel v srce, do glave se mu je razlila zloba in se je prikazala na njegovem obrazu.
»Potrpi! ... Še me boš ugledala ... klečala boš pred mano in mi boš strmela v obraz z belimi očmi in boš vzdigovala sklenjene roke ... Potrpi, kanalja! ...«
Pesem, ki so jo peli na odru, je bila pri kraju. Tončka je ploskala, vesela, rdeča v lica, smehljajoča se blažena, kakor otrok, in se je ozrla.
Roke so ji omahnile, kri je izginila iz njenih lic in njenih ustnic. Ugledala je njegov obraz, kakor ga ni videla nikoli: strahoten obraz iz teme, bled in spačen ...
Kačur se je naglo okrenil.
V gostilni poleg dvorane so ga pozdravili glasno; Ferjan je vstal izza mize.
»Mislili smo že, da te ne bo, Kačur! Z veliko silo sem jim dopovedal, da nisi konservativec, da nisi klečeplazec in špijon! Sédi no! Tukaj zraven mene sédi! ... Kaj pa ti je?«
Kačur je bil še zmerom bled in je trepetal. »Slabo mi je bilo, drugega nič! ... Čemu pa ta veselica nocoj?«
»Čemu?« se je zasmejal Ferjan. »Kaj mora imeti vsaka stvar svoj namen? Veselica je pač; vsako leto je in zato je tudi letos ... Ti ne moreš pozabiti na tiste čase, ko je imela vsaka beseda tudi svojo misel!«
Konec mize, v tobakovem dimu, je sedel župan in se je ozrl veselo na Kačurja izpod črnih obrvi.
{{prelom strani}}
»Slabe čase ste pač doživeli ... in zdaj Vas ne izpuste!«
Kačurju je bilo sitno v veliki, gosposki družbi; majhnega se je čutil in okornega; zato je pil hitro in vino se ga je lotevalo.
»Nocoj pa nam ne uideš, Kačur!« je govoril Ferjan veselo. »Pripoveduj nam nocoj, kako je bilo; bodi vesel in izbubaj se! Poglej nas saj smo sami pošteni ljudje!«
»Pusti me, Ferjan! Kaj se norčuješ! Prestar sem!«
Ferjan se je naslonil globoko na stol, spustil je iz ust gost oblak dima in je gledal pazljivo na Kačurja.
»Jaz pa mislim, da nisi samo star, Kačur!«
»Kaj še?«
Ferjan ga je gledal in se je smehljal prezirno. »Takrat, ko te nič stalo ni, ko si bil mlad in sam, si lahko oral!«
Kačur je prijel kozarec s tresočo roko in ga je izpraznil: Jerin je položil Ferjanu roko na ramo.
»Ne, Ferjan ... tako ni!«
Ferjan je zamahnil; vino je bilo v njem.
»Takrat, o! Mlad, sam — kaj prihodnost? Zdaj: gospod župnik! — klobuk do tal! Gospod župan! — glavo do pasu! Gospod nadučitelj — he, ali veš, Jerin, da me je moj prijatelj, tale Kačur, tituliral z gospodom nadučiteljem? Ko se tikava in ko sem mu bil drug?«
Kačur se je tresel; vsa kri mu je bila izginila iz obraza in kosti so mu stopile iz lic.
»Ferjan! Zakaj?« je prosil s trepetajočim glasom in zakrvavelimi očmi.
»Saj smo te že spoznali! Farški si!«
»Kaj sem?« se je začudil Kačur in se je ozrl po omizju.
»Farški!« se je zasmejal Ferjan ...
Petje je minilo v dvorani in družba se je usula v gostilno. Kačur je videl svojo ženo ob strani kodrastega fanta, suho učiteljico ob dolgem, kozjebradem uradniku in je slišal klepetavi glas ekspeditorice ... toda vse je bilo kakor v zibajoči se megli, kakor v sanjah.
{{prelom strani}}
V dvorani se je oglasila godba in pari so vstajali; vstala je tudi njegova žena, videl jo je iznad rame, dasi ni okrenil obraza.
»Kaj ne greš plesat?« se je smehljal Ferjan.
Kačur mu je gledal v obraz z izbuljenimi očmi.
»Tvoja žena pleše!«
Kačur je molčal in je pil.
»Ti cunja! O ti cunja!« se je nakremžil Ferjan in je pljunil.
»Kdo je cunja?« je prašal Kačur s tihim, hripavim glasom.
»Ti! Ti!« je vzkliknil Ferjan in se je smejal prezirno.
Kačur si je točil počasi, toda roka se mu je tako tresla, da se je izlivalo vino mimo kozarca. Okrenil se je k Ferjanu, oddahnil se je težko in je izpregovoril z mirnim glasom.
»Ti, Ferjan, ti si klečeplazec! Ti si cunja!«
»Kaj ne veš, s kom govoriš?« je planil Ferjan.
»S klečeplazcem! s klečeplazcem! Poznam še vse tiste besede ... Obrni naju narobe, sebe in mene — in kaj se bo zgodilo? Za klaftro bom višji od tebe, kaj za klaftro, za sto klafter! — Ti si danes steber — o siromašni steber! Kdo pa ti je dal kamen, da stojiš na njem, če ne jaz s svojim trpljenjem? Ti si bil cunja in klečeplazec in pijanec, ko sem jaz dolbel v krvavem potu tisti kamen, ki si se zdaj tako moško postavil nanj! — Kaj si rekel — kaj ne sme biti človek dandanašnji?«
Jerin je gledal na Kačurja s svetlimi očmi in je odgovoril:
»Socialist!«
»Prav! Bog vedi, kaj je to, ampak tebi nakljub, Ferjan, sem socialist! Kar si ti danes, sem bil pred petnajstimi leti! Zakaj? Ker nisem smel biti, ker je bilo trpljenja potreba ... Kar sem jaz gnojil...«
Ferjan je prebledel in si je grizel ustnice. Valček je umolknil v dvorani.
»Ali vidiš svojo ženo?« je prašal Ferjan z zlobnim, spačenim nasmehom.
{{prelom strani}}
»Kaj te briga moja žena?« je odgovoril Kačur izza zob in se ni ozrl.
»Tudi jaz sem že plesal z njo.«
Kačur je strmel nanj z osteklelimi očmi.
»Tudi jaz sem jo že poljubil ... na večer tvoje poroke!«
Kačur se je vzdignil omahovaje, zgrabil je kozarec in ga zalučal Ferjanu v obraz.
Roke so se ga oklenile, nekdo mu je ogrnil suknjo, nekdo drug mu je posadil klobuk na glavo in stal je na ulicah.
Jerin ga je držal trdo za roko.
»Spremim vas do doma ... Prav ste imeli ... Ferjan je bil pijan ...«
Kačur se je iztrgal.
»Stran! Ne maram nikogar! Stran!«
Jerin je postal v veži in je gledal za Kačurjem, ki je hitel po ulicah ter izginil v temo ...
Počasi in zamišljen se je vrnil Jerin po stopnicah; šel je mimo dvorane in je pogledal vanjo; tam je plesala Tončka s Ferjanom, ki je govoril zelo naglas, opotekel se časih in se zasmejal ...
=== III. ===
Ferjan in Kačur sta sedela v konferenčni sobi. Kačur je sedel sključen, upiral je roke ob kolena, star in prsten je bil njegov obraz, njegove zakrvavljene oči so gledale topo.
Ferjan, že precej debelušen, nekoliko osivel, je bil očitno v zadregi; mečkal je v roki papir in je gledal na mizo.
»Tovariša sva bila nekoč!« je izpregovoril in se je ozrl hipno in postrani na Kačurja. »Tovariša in prijatelja! Bogami, resno se nikoli nisem pregrešil proti temu prijateljstvu, in če je prišla vmes kakšna neumnost, sva jo poravnala, kakor se spodobi ... Ampak glejte, gospod Kačur —«
Njune oči so se srečale in nobeden jih ni povesil.
»— tako se mora sčasoma nehati prijateljstvo! ... Še pred par leti sem vas gledal tako, kakor sem vas {{prelom strani}} videl nekoč, pred zelo davnim časom, ko ste stali više nad nami vsemi ... ko smo še upali, da boste nekdaj ... no, minilo je! ... O vsem tem ni zdaj nobene govorice več ... ne prašam vas, v katerem političnem taboru stojite, to je vaša stvar in skrb ... zdaj vam nisem več drugega kakor nadučitelj ...«
»Kaj bo povedal?« si je mislil Kačur. »Vem, kaj bo povedal!«
»Te besede sem rekel zategadelj, da ne boste več pričakovali od mene ... kakšnih posebnih ugodnosti. Poslednja ugodnost je ta, da vam svetujem sam, namesto da bi vas naznanjal, kakor bi bilo potreba ... Ali veste, kaj mislim?«
»Vem!« se je smehljal Kačur topo.
Ferjan je vstal, stopil je bliže h Kačurju, njegov obraz je bil resen, toda prijazen in ves sočuten.
»Zaboga, Kačur, kaj res ni zate nobene pomoči več? ... Zabavljaj proti nam, norčuj se iz čitalnice, iz pevskega društva, bodi navsezadnje socialist ali anarhist ali kar ti drago ... samo vedi se kakor krščanski človek! ... Kaj je treba teh škandalov v šoli? To se vse izve ... pisali bodo kmalu! Pride kmet z gorjačo, ker si mu natepel otroka ... ti, ki si bil nekdaj evangelist ... ne zameri! ... Seveda, če si zmerom pijan! Pij, prosim te, ponoči, ko te nobeden ne vidi, in se strezni do jutra! Kaj moraš piti podnevi? Ves dan? ... Saj te je lahko sram pred ...«
Ferjan se je ugriznil v ustnice in je stopil korak nazaj.
»Sami veste, kaj sem vam hotel povedati. Ravnajte se prosim!« je izpregovoril s hladnejšim glasom in mu je ponudil roko.
»Že prav! Že prav!« je kimal Kačur in mu segel v roko in je šel.
»Eno je posebno spomina vredno!« je premišljeval Kačur. »Poprej so me zmerom izpraševali, kaj počnem doma, kaj jem, kaj pijem, s kom se razgovarjam, kakšne politične misli da imam, če hodim v cerkev in k spovedi, kakšno je sploh moje življenje in nehanje in glej — nenadoma pride človek, ki me praša, kaj počnem v šoli! Premislimo — šola! Nekoč {{prelom strani}} se mi je zdelo, da je vredna uvaževanja ... mislil sem, da je lep in svet poklic ... kdaj je bilo to? ... No, Bog s preteklostjo! ... In zdaj kar nenadoma, kakor da bi se opolnoči duh vzdignil iz groba ... kaj je s šolo? Glej, paglavci imajo dušo ...! Imenitno je to vprašanje in zelo tehtno, zato ga je treba premisliti!«
Stopil je v krčmo, sedel je v najtemnejši kot in si je privihal visoko ovratnik zimske suknje.
»Le sem z žganjem! Ferjan pravi, da nikar! Nalašč!«
Težke in lene so bile njegove misli, vlačile so se kakor megle preko ravni, tako nejasne, brezoblične.
»Glej ga, kako se je bil razšopiril nad menoj! Kdo? ... Kaj mi more? Kaj se me more dotakniti? Poizkusi naj!«
Pil je; zavijal se je še globlje v suknjo, v ovratnik. Mrzel zimski veter je vzdigal na ulicah zrahljani sneg in ga je zagnal v izbo, kadar so se odprle duri. Zadnji šolski dan je bil pred božičem; od jutra že je ležal siv somrak nad vasjo, mračilo se je zgodaj popoldne, sneg je naletaval, droban in mrzel, zmerom gosteje iz nizkega neba in se je vzdigal v oblakih z ulic in streh, kadar je bušil veter.
Kmalu je pozabil Kačur na Ferjana in začutil v srcu znova in z večjo silo tisto tiho grozo, ki se ga je oklepala ob poslednjem času kakor z železnimi rokami. Izpil je hitro, zapel si je suknjo in je hitel domov.
»Za koga pa kuhaš ta čaj?« je prašal ženo. Ni se ozrla nanj.
»Kako pa, da že prihajaš nocoj?«
Kačur je pljunil na tla in je stopil v drugo izbo.
V temi, na nizki, siromašni postelji je ležal Lojze in je sopel težko, počasi. Kačur je prižgal luč; otrok je počasi okrenil velike, vodene, čudno svetle oči in je iztegnil tanke roke proti očetu.
»Kaj ste mi prinesli, ata?«
Kačur je privlekel iz suknje rožičev, fig in bonbonov.
»Na, Lojze! Nastavi roke!«
{{prelom strani}}
Lojze je trudoma vzdignil glavo, nastavil je roke v perišče in se je zasmejal kakor nekoč, tiho, sunkoma; nato je bil spet resen njegov bolni, zgodaj ostareli obraz. Deset let mu je bilo. njegovo telo pa je bilo drobno in slabotno, kakor telo petletnega otroka, in se je zgubilo pod odejo; čelo je bilo še bolj izbočeno; viselo je ogromno nad drobnim, splahnelim obrazom, nad globokimi, svetlimi očmi.
Položil je darila na odejo in ni pokusil ne rožičev, ne fig, ne bonbonov.
»Ata!«
Kačur se je sklonil nizko k njemu.
»Ata, prav do ust ... da ne bodo slišali mama!« Kačur se je sklonil do njegovih ust in je čutil v lice vročo sapo.
»Ata!« je šepetal Lojze težko sopeč. »Povejte, če je res! Ali bom res moral umreti?«
Kačurja je izpreletel mraz po vsem telesu in mu je segel do srca.
Zavil je Lojzeta v odejo, vzel ga je v naročje in ga je pritisnil k sebi.
»Kdo je tako rekel, Lojze?«
»Mama so rekli!« je šepetal otrok in ga je objel z rokama okoli vratu. »Ali bom res umrl, ata?«
»Ne boš umrl! Jaz ne pustim!«
Ni tolažil samo otroka — upiral se je sam tisti mrzli grozi, ki mu je oklepala srce, kadar je pogledal na sinovo drobno, zgrbljeno, splahnelo telesce, na njegov sivi, ostareli obraz in je srečal plahi, mrtvi pogled njegovih motnih oči.
Hodil je z niim po izbi in ga je zibal v naročju. »Zakaj pa misliš na take hude besede, Lojze? Ne poslušaj jih, in če si jih slišal, pozabi nanje! Kako bi mogel umreti, Lojze, ko te imam rad? Zdaj bo že kmalu božič, pa ti bom napravil jaslice ... sam jih bom napravil, lepe jaslice!«
»Samo zame?«
»Samo zate, Lojze! Tja ti jih bom postavil, v kot, k postelji! In ti boš dajal nanje rozine iz potice, da jih bodo ponoči pastirji nosili Jezusu!«
{{prelom strani}}
»Tudi lani sem jih dajal, pa jih je pojedel Tone, ko sem spal!«
»Letos jih ne bo; jaz bom sedel ob postelji vso noč in bom gledal, da se ne bo kaj zgodilo! In če se boš zbudil in ne boš mogel zaspati, se bova pogovarjala ...«
»Tudi o mestu se bova pogovarjala, ata ... tudi jaz bi šel rad v mesto, kakor Tone ...«
Njegove oči so gledale svetlo, globoko, kakor v neznano čudo, v daljno lepoto, ki ni dana vsakomur, da jo ugleda.
»Tudi ti pojdeš v mesto, Lojze, in boš velik gospod ... in ti me boš imel rad, kadar boš gosposki, ne boš se me ogibal, ne boš tako jezno gledal name kakor Tone ...«
»Zmerom vas bom imel rad, ata!«
Položil ga je na posteljo, spravil mu je roke pod odejo in ga je odel do vratu.
»Zdaj zaspi, Lojze! Nič ne misli hudih misli, nič ne sanjaj! Zbudil se boš zjutraj in boš zdrav in se bova igrala, kakor prej!«
Lojze ga je pogledal s prestrašenimi očmi.
»Kaj greste stran, ata? Ne hodite stran ... ne nocoj!«
Čuden strah je bil v njegovem stokajočem glasu; izvil je roke izpod odeje in jih je iztegnil proti očetu.
»Nikamor ne pojdem, Lojze; zmerom bom blizu tebe in te bom slišal ... Ti pa spi; lepo spravi roke pod odejo, da te ne bo zeblo, zatisni oči in misli na božič in na veliko noč in boš zaspal!«
Lojze je zatisnil oči napol in je gledal na očeta izza košatih trepalnic ...
Kačur je stopil v drugo izbo in je zaprl natihoma duri.
»Kdo je bil tukaj?« je prašal šepetaje.
»Kdo da bi bil? Nikogar ni bilo!« je odgovorila žena z rezkim, osornim glasom.
»Ne tako naglas! Otrok bo zaspal! Jaz pa sem slišal, da so se bile odprle duri in da je stopil nekdo v izbo in da si govorila z njim in da je šel ... Kdo je bil? Moški koraki so bili ...«
{{prelom strani}}
Z neizmernim zaničevanjem, s studom v nasmehu mu je pogledala v obraz in je oponašala njegov šepetajoči glas.
»Res? Moški koraki da so bili? Glej! Kako si uganil! Čudno, da še poznaš moške korake!«
»Kdo je bil?«
»Kaj zdaj že nobeden več ne sme v hišo? Pusti me na miru!«
Globoko sovraštvo je pogledalo iz njenih oči; srečalo se je z njegovim sovraštvom, lica so jima bledela — žival se je ozrla v žival ... En sam hip je bil, omahnila sta obadva.
Kačur se je vrnil v izbo k sinu. Luč je bila privita in je svetila zaspano. Stopil je k postelji in se je sklonil. Lojze je dihal težko, tiho, v dolgih presledkih; izza polzatisnjenih trepalnic so gledale bele oči; čelo je bilo potno in tudi na rokah je bil mrzel pot.
»Zaspal je!«
Po prstih je šel po izbi, odvil je luč še niže, postavil je stol poleg postelje in je sedel.
»Saj to ne more biti! Tako neusmiljen ni Bog, da bi mi vzel še to!«
V polmraku je videl pod sabo drobni, sivi, prezgodaj ostareli obraz in zdelo se mu je, da je zapisana tam povest njegovega življenja in tega življenja topo, ostudno trpljenje ...
V čudni tišini, v polmraku, v zatohlem vzduhu so vstajali v njegovem nemirnem, v grozi vzdramljenem srcu spomini jasneje in razločneje nego kdaj poprej; videl se je v ogledalu in se je sam prestrašil ...
Šel je nekoč mlad fant, napotil se je v svet z lahkim korakom in njegovo srce je bilo polno upanja. Pa ni bilo samo upanja polno, neizmerna ljubezen, vseobsežna, je bila v njem. Šel je in je ponudil od svojega bogastva, od svoje ljubezni ljudem. »Glejte, razbojnika, ponuja nam ljubezen — kamnajte ga!« Zgrnili so se okoli {{prelom strani}} njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... In ko je vstal, je šel dalje, čez hribe, in je ponudil ljudem od svojega bogastva, od svoje ljubezni. »Glejte, razbojnika, ponuja nam ljubezen — kamnajte ga!« Zgrnili so se okoli njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... Takrat pa se je zgodilo čudo: pest blata je padla v njegovo srce in blato se je razlivalo zmerom više in je zalilo srce do vrha. Težko je bilo, tako da njegovi koraki niso bili več tako prožni in lahki kakor poprej; hrbet mu je klonil, glava se mu je povesila. In zgodilo se je drugo čudo; od tistega trenutka, ko je bilo padlo blato v njegovo srce, ni hrepenel več v višavo ne v daljavo; ljubil je močvirje, temo vlažnega gozda, mračne zaseke, gluhe in pozabljene, skrite med hribi. In zgodilo se je tretjo čudo; ljudje, ki so ga kamnali nekoč, so stali zdaj kraj gozda, v gorkejšem soncu, ob močvirju, na trdnejši zemlji, nad zaseko, više v klancu, in so kazali nanj: »Glejte ga, ki nima ljubezni v srcu!« In ko je zaslišal njih smeh, se mu je storilo inako, in — — «
Kačur se je stresel; velika je bila njegova bridkost.
Sedla mu je v srce plaha misel, medla, trepetajoča — kakor kresnica v mraku.
»Kaj ni več mogoče...?«
»Ata!« je zašepetalo iz postelje.
Kačur se je zdrznil; ugledal je dvoje velikih, motnih, čisto belih oči. Hitel je k mizi, privil je luč in se je vrnil k postelji.
»Kaj bi rad, Lojze?« se je sklonil sinu prav do usten.
Ustnice so se zganile, bele oči so strmele nanj.
Kačurja je izpreletel mraz, prijel je otroka za rame in mu je vzdignil glavo.
»Kaj bi rad, Lojze? Le besedo reci!«
Glava je omahnila; tanke, koščene roke so ležale na odeji.
»Saj ni res!« je zaklical Kačur v grozi. »Saj ne smeš umreti, Lojze!«
Vzdignil ga je iz postelje in ga je stisnil v naročje. Lica so bila še topla, čelo je bilo še potno in zelo gladko.
»Poglej me, Lojze!« je prosil Kačur in noge so se mu tresle. »Samo poglej me, čeprav nič ne rečeš!«
{{prelom strani}}
Tanke roke so visele mrtve ob životu, ustnice se niso ganile.
Kačur je odprl duri ter jih odpahnil z nogo nastežaj.
»Žena! Poglej!« je zaklical s hripavim, izpremenjenim glasom.
Stopila je bliže; njen obraz je ostal hladan in miren.
»Kaj bi kričal? Mrtev je! Deni ga na posteljo!«
»Mrtev!« je zakričal Kačur, tiščal je drobno truplo k prsim in je strmel z osteklelimi očmi ...
Vso noč je sedel ob lepo postlani postelji, kjer je ležal sin ves bel in miren; vso noč in ves drugi dan.
Odtrgal se mu je bil del srca, del življenja je utonil v noč ... tisti del, ki mu je bil najbližji in ki je bil vsa dediščina njegova iz preteklosti, ves njegov delež, namenjen mu od skope usode: spomin na greh in na ponižanje ... Ko je gledal tisti beli, drobni, mirni obraz na postelji, tiste tanke, krempljem podobne, sklenjene roke, je slutil z grozo, koliko mu je umrlo, in z grozo je slutil, zakaj se je oklepal s toliko ljubeznijo tega bolnega telesca, ki je živelo v mraku ... živa, počasi umirajoča, brezglasna, brez upora trpeča senca iz Blatnega dola ... spomin na greh in na ponižanje ...
Sedel je ob postelji in je pogledal teman in zlovoljen, če je kdo odprl duri v njegov hram.
»Kam? Kam zdaj?« je premišljeval v globoki bojazni, kakor otrok, ki je bil izgrešil mater in stoji na neznani cesti, med neznanimi ljudmi ...
»Ni več poti — in zakaj bi še hodil? Kam?«
Stopil je v izbo Tone, ki je bil prišel na božične počitnice. Gosposko je bil oblečen, svetlo kravato je imel zavezano okoli vratu, lase je imel lepo počesane, njegov obraz je bil nežen, gladek, ustnice so bile napete samozavestno. Gledal je mrtveca z mirnim, radovednim pogledom, brez žalosti.
»Glej, umrl je!« je izpregovoril Kačur s trepetajočim glasom, kakor da bi bil povedal sinu pretresljivo novico.
{{prelom strani}}
»Saj vidim! Kaj pa bi imel na svetu, ko bi živel?«
Okrenil se je in se je vrnil k materi. Kačur si je zakril obraz ...
Mračno je bilo v izbi; z dolgim, sajastim plamenom je gorela sveča ob postelji, prasketala je in vzplamtevala, v večnem nemiru so se zibale sence na stropu, na stenah, na mrtvem obrazu. Zunaj je snežilo; veter je udaril časih ob okno, da se je streslo. Iz druge izbe se je glasilo žvenketanje čaš in kozarcev, razgovarjali so se polglasni, veseli glasovi, buknil je časih smeh, udaril je ob duri kakor sneg ob okno.
»Ne puste ga, da bi spal!« se je razsrdil Kačur in je odprl duri.
Za mizo so sedeli žena, Tone in mlad, gizdav uradnik z neumnim obrazom in debelimi, pohotnimi ustnicami. Na mizi se je kadil čaj, čaše so bile polne.
»Kaj pa vi tukaj, ob tem času?« se je okrenil Kačur k uradniku.
»Kaj bi?« je odgovorila žena. »Na čaj sem ga vabila!«
Uradnik se je smejal nekoliko prezirno in je vstajal.
»Le ostanite!« je vzkliknila žena.
»Stran! Takoj od tod!«
Uradnik je videl Kačurjev obraz, vstal je hitro ter si ogrnil suknjo; Kačur mu je odprl duri in jih zaloputnil za njim.
»Kdo pa je ta človek?« je prašal ženo trepetajoč; tudi ona je trepetala in mu je gledala naravnost v obraz.
»Prašal bi ga bil!«
»Kje je tvoje srce, da si ga vabila nocoj?«
»Ne brigaj se za moje srce! Nisi se brigal zanj nikoli; zato tudi ni treba, da bi se nocoj!«
Videl jo je pred sabo bujno, kljubovalno in ves srd, izžet iz dolgega trpljenja, ga je dušil v grlu.
»Vlačuga!«
Oblila jo je temna rdečica.
»Še enkrat reci to!«
»Vlačuga!«
{{prelom strani}}
Strmela je nanj in je molčala; nenadoma se je umiril njen obraz in ustnice so se ji zvile v preziru in studu.
»Kdo bi ob tebi ne bil vlačuga? Kaj sem imela kdaj veselje do tebe? ... In če bi jih bilo sto in še več, ki sem se pečala z njimi — ti mi ne smeš očitati! Ves svet sodi lahko in Bog bo sodil — ti pa nimaš pravice! Samo ti ne!«
Kačur je hropel, beseda mu ni hotela iz grla. »Vlačuga, očitno se izpoveduješ?«
»Očitno!« je govorila žena s hripavim, kričečim glasom. »Očitno, če je treba! Skliči vso občino, vse jih pokliči sem, pa ti bom s prstom pokazala tiste, ki so hodili k meni v vas! Ne maram nič več — nič več se ne bojim, nič več se ne bom skrivala pred teboj! Ves greh na tvojo glavo! Kaj si mi dal, od začetka do nocoj? Trpljenje, trpljenje, trpljenje brez konca! ... Če nisem bila zate, čemu si me pa vzel? Če sem bila dekla — kaj ti je Bog dal zato pravico, da me ubijaš, tako počasi, kos za kosom? Da me vklepaš v ječo, kakor sem prejokala v ječi deset let, preden me Bog sam ni rešil? — Vlačuga! Prav si rekel! Kaj sem bila tebi kdaj kaj drugega? Kaj sem ti bila kdaj žena, da bi me bil vesel in da bi me pokazal ljudem: Glejte, to je moja žena? — Ponoči si me imel rad; ko je dan zazoril, me nisi več poznal ... Vlačuga! Prav! Storila sem po tvoji volji!«
Sopla je težko, oči so ji bile polne solz, na njenih licih so se prikazale rdeče pege.
Sin je sedel za mizo; poslušal je bled, po vsem telesu trepetajoč.
Kačur je stal okamnel, zibalo se mu je pred očmi.
»Lažeš!« je vzkliknil, stopil je z omahujočim korakom in vzdignil pest. Sin je skočil k njemu in ga prijel za roko.
»Pustite mater!«
Kačur je videl pred sabo mlad, bled obraz in v blazni grozi, v hipu, ki je šinil mimo, se mu je zazdelo, da je spoznal ta obraz. Obraz njegov je bil — tistega človeka obraz, ki se je bil napotil nekoč, srce polno upanja —
{{prelom strani}}
»Izpusti!«
Sin je izpustil roko in omahnila je. Kačur mu je približal obraz, da se mu je skoraj dotaknil lic — sin je videl čudno svetlobo v očeh in se je umaknil prestrašen.
»Poslušaj!« je govoril Kačur skoraj šepetaje in sunkoma. »Tebi bom povedal nekaj; samo tebi! Če ti bo kdaj hudo, kakor je bilo meni, in se boš spomnil pobožno name, te ne bo oskrunil ta spomin. Dal boš krvavo solzo za vsako ljubeznivo besedo, ki mi je nekoč nisi dal! Jaz pa ti odpustim — zakaj tudi ti se boš napotil na tisto pot in Bog vedi, če tudi tebi ne bo kanilo blato v srce. Zapisano ti je na obrazu, da se boš napotil, in takrat se boš časih spomnil name ... Ali si vse razumel, kar sem ti povedal?«
Zategnil je ustnice v čuden, otroški smehljaj; sin je strmel vanj in strah se mu je vzdigal v srcu.
Kačur je stopil v izbo, poljubil mrtveca na obedve lici, očedil je svečo, da bi gorela svetleje, nato si je oblekel suknjo.
»Kam, ata?« je prašal sin.
Kačur je šel skozi izbo, smehljal se je in ni izpregovoril.
»Pusti ga, naj gre, kamor hoče!«
Odprl je duri.
»Tako je! To je beseda: naj gre, kamor hoče!« In šel je brez slovesa ...
Veter je bil zunaj in sneg, njemu pa je bilo čudno toplo.
»Kakor pred dvajsetimi leti!« je premišljeval smehljaje. »Sam ... svoboden!... Ampak zdaj imam že bridke izkušnje, zdaj bom vedel, kod drži prava pot!«
Smehljal se je od srca.
»O, zdaj ne bom pel credo, kadar je gloria! ... Ljudi je treba najprej spoznati, čas, okoliščine ... in potem previdno, po prstih ... Po času se mora ravnati človek, ne po sebi! In kadar ni vetra, je treba počakati, da bo zapihal ... Če je človek svojeglaven ... {{prelom strani}} rine sam dalje ... ne napravi nič, pade v blato ... Če se ravna po drugih, drži lahko roke križem in čas dela zanj ... To je; jeseni sem mislil sejati in žeti spomladi! ... Glej!« je postal na ulicah in sneg se je podil mimo njega. »Vse to bi bil še moral razložiti sinu ... Kako bo hodil, siromak, brez naukov?«
Noge so ga zanesle v krčmo, in šele ko je bilo žganje pred njim, je zapazil, da sedi v svojem kvartirju.
»Kaj tako veseli, šolmašter?« se je začudil štacunar. »Saj vam je umrl sin!«
»Umrl! Umrl!« se je smehljal Kačur in si je mel roke. »Umrl! Vsi so umrli! Žena tudi!«
Gostje so se ozrli nanj.
»Vsi!« se je smejal in je pil. »Sam sem zdaj, čisto sam! Zdaj boste šele videli, kdo sem jaz!«
Popil je žganje, zavil se je tesneje v suknjo in se je vrnil na ulice.
Zunaj vasi, na veliki cesti, je bil veter močnejši in je nosil sneg v gostih oblakih visoko v temno neho.
Bil je Kačurju naravnost v obraz, odnesel mu je klobuk in mu je odpenjal suknjo.
»E!« se je smehljal Kačur in se je opotekal trudoma dalje. »Lepše vreme je bilo takrat, ko sem se napotil prvikrat ... Sonce je sijalo! ...«
Veter mu je odpel suknjo, da je zavihrala ter ga potegnila v stran. Lovil se je ob cesti, zamahnil je z rokama po zraku ... po kantonskem kamnu se je razlila kri in je curljala v sneg ...
»Dobro sem hotel, odpustite!« se je smehljal Kačur in je iztegnil roko. Iztegnil je roko, zakaj tisti kovač, ki je bil obležal ob cesti s preklano glavo, se je sklonil k njemu; prijel ga je pod pazduho in ga je vzdignil; bled je bil njegov obraz in usmiljeno, po čelu, čez oko, mu je curljala kri ...
[[Kategorija:Ivan Cankar]]
| |||