Atentat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Atentat. | avtor= Ljudmila Prunk | izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 20. marec {{mp|leto|1912 (45/65)}} | vir = {{fc|dlib|7Z8BAB8P|s=1|65}} | o... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Ljudmila Prunk
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 20. marec {{mp|leto|1912 (45/65)}}
| vir = {{fc|dlib|7Z8BAB8P|s=1|dLib 65}}
| opombe = Objavljeno pod psevdonimom
| dovoljenje= javna last
| obdelano=
}}
Roma, Idibus Martiis.
Lepo, spomladanje jutro 14. marca 1912. Južno solnce se žarko vpira na zemljo ter drami iz popja mlado listje drevja po razsežnih rimskih vrtovih in mnogoštevilnih drevoredih. Po Pinciu se skrivajo v temnih kronah večnootožnih in sanjavih pinij dobrovoljčki – škrjančki in žvrgole, kakor da bi hoteli zaglušiti pobožno pesem slavca, ki
Komaj slišno, kakor daljni šum morskih valov prodira v to tihoto zaglušeno vrvenje velikomestnega pouličnega življenja ...
14. marec 1912. Doli v mestu mogočni Pantheon, najboljše ohranjena stavba starega Rima, katero je podaril tiran Phocas papežem in katero je papež Bonifacij IV. leta 506 spremenil in posvetil v katoliško cerkev, imenovano S. Maria ad martyres, – je danes v črnini. Mogočni vhod je prevlečen v žalno draperijo; zgoraj, pod kraljevo krono, je epigraf: »Umberto I. – nefarie interempto – insigne omnium – virtutum exemplar – Itali desiderantes – Justa solemnia persolvimus.« Veličasten katafalk se dviga sredi cerkve. Vonj stoterih voščenic se spaja z vonjem cvetja mnogoštevilnih mrtvaških vencev, s katerimi je obloženo vznožje katafalka.
Danes ob obletnici rojstva pokojnega kralja Humberta I., ki je bil umorjen 29. julija 1900, se ima brati maša – zadušnica na njegovem grobu v Pantheonu. Z resnimi obrazi se postavljajo veterani v špalir in pričakujejo prihoda kraljeve dvojice. Ali ta prihod zakašnjeva! Ne, čez par hipov se pojavi pred Pantheonom kraljeva kočija in spremstvo. Z naporom, prikrivajoč duševni nemir, izstopi kralj Viktor Emanuel III. in poda roko smrtnobledi kraljici Heleni ter ji pomaga iz voza. Oba se podasta v cerkev, kjer ju že pričakuje tudi kraljica – mati. Kralj pozdravi in ji šepetaje nekaj pripoveduje. Ona se zdrzne, prebledi in z velikimi, ljubezni polnimi očmi ogleduje sina in ga objame. V tem hipu začenja maša – zadušnica.
| |||