Božanska komedija/Pekel/Spev I: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.6.5) (robot Dodajanje: la:Divina Comoedia/Inferna/Cantus I |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
<poem>
Dni naših polovica je za mano
bila: tu znašel sem se v temni
zgrešena prava pot in vse neznano!
Bila tako je gosta skozinskozi
ta loža, pa zaraščena in silna,
Bridkost iz nje izvira mi obilna;
a tudi sreče vir se mi je javil
ondi in druga čuda neštevilna.
Ne vem, kako da sem se tja napravil;
bilo gotovo v spanju je globokem,
Stojim ob griču slednjič nevisokem:
bil konec tam je lože in doline,
ki v strahu že pred njo sem bil žestokem.
Pogledam kvišku: griča so hrbtine
zlatili žarki onega planeta,
Bila mi zdaj bojazen je odvzeta,
ki v srca dnu mi je sedela bleda
vso noč, ki sem prebil jo poln trepeta.
Kakor se oni, ki valov ga zmeda
zaloti, pa hropeč priplava k bregu,
tako se je moj duh, ker še na begu,
ozrl nazaj, pa meril je goščavo,
ki ni je poti prave v nje obsegu.
Za hip izmučen padem tja na travo;
a brž na pot in v reber osamljeno!
Pa glej! kjer jamem dvigati koleno,
preži mi gibčen ris
imel je dlako s pegami škropljeno.
In ni se me zverina le ne bala,
ampak mi drzna pot celo zastavi,
Bilo je jutro v vsej pomladnji slavi
in vzhajalo je solnce v znamnju ovna,
ki v njem je stalo, ko je Bog v ljubavi
telesna bitja stvoril in duhovna.
Že upal sem, da name nima gneva
zbog letne dobe in zbog ure dneva.
Prezgodnji up se je slabo obnesel:
ker koj prestraši me prikazen leva,
ki glavo je pokonci, zdi se, nesel
in zrl sestradan vame je tak jezno,
Privleče še volkulja se oprezno,
vsa mršava in suha od pohlepa,
ki mnoge je pahnila v bede brezno;
strahota nje oči je bila srepa
tako, da sem zaklical iz obupa
Kot on, ki novce grabi, kup vrh kupa,
če času zljubi se, mu kup podreti,
trpinči svojo dušo in jo trupa
tak zveri se posreči, mir mi vzeti
in, bližajoč se mi, me je počasi
A ko nizdol umikam se po jasi,
se mi prikaže nekdo ter v daljavi
se hripavo
Brž ko uzrem ga v veliki puščavi
Odvrne mi: „Ne človek, to je b i l o;▼
v Lombardiji so starši mi živeli,
ju mesto Mantova bilo rodilo;
zagledal sem za Julija dan beli,
oj pozno! V Rimu živel za Avgusta,
Bil pesnik sem; slavila moja usta
Eneja so, ki je priplul iz Troje,
ko po požaru je postala pusta.
A ti? zakaj nazaj med temne hoje?
zakaj na goro ne le-to veselo,
ki sloga širno reko nam napaja?
To rekšemu mi čelo je zardelo.
naj sad rodi mi dolgih let učenje,
Ti moj učitelj, moje hrepenenje,
od tebe slog in pesniška pravila
in čast imam
Poglej to zver, ki me je zavrnila!
Oj reši nje me, modrec ti sloveči,
mi de, ko solza lice mi zalije,
Ker vedi: zver, ki glas pred njo tvoj vpije,
skrbno vsa pota svoja straži mračna:
Nrav ji tako je sprijena, napačna,
da poželjivost nje ni nikdar sita,
in ko nažre se, bolj ko prej je lačna.
Z nebroj živalmi rod plodi in pita.
A hrt se več ne bode dolgo skrival
Le-ta zemlje, zlata ne bo užival,
modrost, ljubav, krepost mu bodo hrana,
mu rod med dvojnim Feltrom bo prebival.
O da po njem Italiji se sceli rana,
ki zanjo je mladost Kamila dala
Pred njim bo zver skoz mesto, vas bežala,
dokler ne trešči je v pekla globine,
odkjer jo prva je zavist poslala.
Zato poslušaj moje opomine:
za mano pojdi v kraje, ki te vanje
tam bodeš čul obupno zob škripanje,
in prišel v davnih boš duhov okrožje,
ki smrt jim druga v večno je jokanje;
nato boš videl nje, ki v ognju ložje
trpe in radi, v nadi, da prišteti
Če pa boš hotel prav do teh dospeti,
te spremi duša, ki se odlikuje
od mene bolj; modri so njeni sveti;
ker meni Kralj, ki gori tam kraljuje,
ker sem mu bil uporen, vreden graje,
Povsod vse vlada, tam se vživat daje,
tam mesto je, tam zlati njemu sedež;
o blaženi, ki pridejo v te kraje!
In jaz nato:
za Boga, ki spoznal ga tukaj nisi,
kjer se dobe le žalosti utisi,
do tja, kjer sveti Peter sam vratari;
od poti te zveličanje zavisi.
</poem>
|