Bič zemlje: Razlika med redakcijama

| obdelano=2

| licenca=javna last

| vir= dLib {{fc|dlib|3KHVFR3O|s=2|6}}, {{fc|dlib|F39FOBUD|s=2|7}}, {{fc|dlib|5DGUTQ4P|s=2|8}}, {{fc|dlib|BDVSKQ50|s=2|9/12}}

}}

 

Skozi zlepljeno blato, ki so ga nanosili pomladni potočki, je krepko pognala zelena trava. Stara še od jeseni ostala trava je še vedno ležala zlepljena z ilovico na tleh. Nje ni prebudila pomlad. Spominjala je na mastne čope las starčkov, ki jih lepi starost na čelo. Včasih, pa ne vedno, so bili ti šopi stare trave podobni tudi blatnim in od znoja strnjenim lasem kopačev v gorici. Toda pod čopi kopačev je gorelo še živo oko človeka, ki trpi in dela. Oko starčkov pa je kalno kot voda v pomladnem potočku ...

Gospodinje so pa kar same pomladile svoje vrtove. Na sveže izkopane grede so nasadile repe za seme. Živorumena repna zel se je razbohotila nad temno, vlažno zemljo.

Za gradom je deca sekala šibje in ga vezala s slamo. Če se je kateri vsekal, še zajokal ni. Z jezikom in slino si je zalizal rano, kri se je posušila in sekal je zopet dalje. Zakaj ne bi? Tako so delali vsi na vasi!

S kopjo so letos začeli v gorici Galičevi in Lahovi. Posebno Mihalu Galiču se je letos nekam čudno mudilo z delom. Počasi je hodil ves dan pred kopači in pazil na trsje. Krampi so se enakomerno zajedavali v zbito zemljo. Pred vsakim zamahom so se mu krampi zabliščali pod nosom. Toda to ga ni motilo. Mirno je vohal svojo sveže izkopano gorico. Vmes se je hodil nalivat s toplim vinom, ki mu ga je grela gospodinja Zefa.

Ko se je vračal zopet med kopače, je tudi njim prinašal pijače. Za kop so na Trnovšaku pili zlatorumeno šmarnico. Baje da ta človeku še največ moči, tudi proda se težko. Kopač pa je kopač; pozimi pa še šmarnice ni imel doma.