Romanca o beli cesti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= Romanca o beli cesti
| avtor= Ksaver Meško
| izdano = ''{{mp|delo|Slovan}}''
| vir= {{fc|dlib|BW9BNFQW|s=1|1}}
| dovoljenje= javna last
Vrstica 8:
}}
Ali ste že kdaj hodili v tihi noči po široki beli cesti
A vi ste šli svoj pot po beli cesti, ki se je vila pred vami, kakor bi se stegala v večnost. Šli ste, in z vami, so šle vaše misli: včasih morda lepe in radostne, včasih težke in mračne. A vsakikrat ste čutili, da je nekaj čudovitega v tem, če stopa človek tako v tihi noči po široki beli cesti, ki se vije venomer pred njim, kakor bi šla v neskončnost .
▲Ali ste že kdaj hodili v tihi noči po široki beli cesti - samotni in brezkončni, kakor bi se vila v večnost? Ali ste? In morda se spominjate: nad vami se je razpenjalo nočno nebo - mirno in nemo. Okoli vas je spala utrujena priroda - zamišljena sama vase, brezčutna za vse drugo: ni vas videla, ni se menila za vas. Mogoče, da je sanjala lepe in svetle sanje: o bledi luni tam v ažurnih višavah, o zaspanih zvezdicah, o mladem parčku, ki ga je videla ob oknu tam kje v vasi... Mogoče tudi, da je bil njen sen težek in mračen: o materi, ki jo je videla v obupu klečati ob postelji umirajočega otroka, o devi, ki jo je videla v selu - mlado glavico je naslanjala na okno ter zadušeno in bolestno plakala. In noč je umevala - ah, marsikaj vidi in ve noč in o marsičem misli in sanjari . . .
Po taki široki beli cesti je v neki lunojasni noči stopal mlad mož . . Kdo in kaj je bil? Človek. - Odkod je prihajal? Iz sveta prevar.-Kdo je bil njegov drug in spremljevalec na beli cesti? Trpke misli in težka bol.-Kam je šel? Proti domu - a šel je k domu s hrepenenjem, da bi ta pot bil pot k njegovemu zadnjemu cilju. In ta cilj? Pozabnost in mir . . .▼
▲A vi ste šli svoj pot po beli cesti, ki se je vila pred vami, kakor bi se stegala v večnost. Šli ste, in z vami, so šle vaše misli: včasih morda lepe in radostne, včasih težke in mračne. A vsakikrat ste čutili, da je nekaj čudovitega v tem, če stopa človek tako v tihi noči po široki beli cesti, ki se vije venomer pred njim, kakor bi šla v neskončnost . . .
▲Po taki široki beli cesti je v neki lunojasni noči stopal mlad mož . . Kdo in kaj je bil? Človek.-Odkod je prihajal? Iz sveta prevar.-Kdo je bil njegov drug in spremljevalec na beli cesti? Trpke misli in težka bol.-Kam je šel? Proti domu - a šel je k domu s hrepenenjem, da bi ta pot bil pot k njegovemu zadnjemu cilju. In ta cilj? Pozabnost in mir . . .
Tako je v tihi noči šel svoj pot po beli cesti ... Do tega večera mu je bila ta cesta ljuba in draga. Znanka in prijateljica mu je bila: često in čestokrat je hodil po nji - ob solnčnih dnevih in v tihih, lunojasnih nočeh. Stopal je po nji z veliko radostjo v duši in z vznesenim zanosom v očeh - saj ga je vodila k beli, z divjo trto porasli hišici v vasi pred mestom. Z vročim hrepenenjem in s sladkim nemirom je vedno hodil ta pot. In ves čas je razmišljal: vstopil bo, in dvoje žametastih oči se bo z drhtečo radostjo vprlo vanj ter se zamišljeno in z nežno udanostjo potopilo v njegove. Dvoje belih rok se mu ljubeče dvigne naproti ter se mehko oklene njegovih. Kipeča rdeča usteca mu bodo srečno in osrečujoče smehljala pozdrav in nežne, sladke besede mu bodo govorila.
| |||