Kaj bodo ljudje rekli: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| avtor=

| vir= {{fc|dlib|OEAU8M3A|s=1|107}} {{fc|dlib|FVMDLEQ1|s=1|108}} {{fc|dlib|F8J0VH05|s=1|110}} {{fc|dlib|ST6QLN4P|s=1|117}} {{fc|dlib|912YNJY7|s=1|118}}

| dovoljenje= javna last

| obdelano= 3

}}

 

 

Župančice se imenuje malo mesto v Galiciji. Malo mesto, ki ima katoliško duhovenstvo in rusko duhovenstvo, župana, poštarja, apotekarja, cesarskega komisarja, šolskega vodja, stotnika, dva lejtnanta in mnogo, mnogo zidov v prodajalnicah.

Židje v Župančicah in v Krakovu so sicer molmjali, da je to bogastvo že od dve sto let sem navzdol hodilo in da ga je ponosna Bliskova družina le s pomanjkanjem in trudom na videz vzdržavala. Svilnata obleka gospoj — rekli so — je darovana od dunajskih sorodnikov in naprsna igla milostnega gospoda je ponarejena. Ali imela jo gospôda vedno kuharja, gospoje so v svilo oblečeno hodile, v kočiji se vozile, na kočijnem kozlu je sedel „lokaj”, mladi Blisk je imel domačega učitelja, in na gradu so je dostikrat nov petelin na sapo pripel.

 

 

Gospod Ignacij Blisk je bil pravi poljski šljahtič, trebušen, nosil je poljsko žnorasto surko, pas iz atlasa, svitle črevlje in bele brkice pod črnimi obrvimi. Madama Bronislava Bliskova jo bila nekdaj lepa, črnooka in rjavolasa, ponosna domorodkinja, in je zdaj rumena, suha, ponosnejša domorodkinja, iz knježevskega rodú, zmerom črno oblečena, z črnim naličjem okrog belega pokrivala. Gospodičina Jadviga Bliskova je krasna, pametna in elegantno-naravna deklica.

Le eno se je bilo spremenilo. Za grad in njegovo tihe prebivalce se ni nihče zmenil v Župančicah. Da, kakor za maščevalno povračilo je bilo mestice postalo zrakomer, tiran in edini horizont gradu: kajti ponosna srca niso mogla pozabiti, da je enkrat na nje vse gledalo, da so oni delali deževno in vedró vreme; kmetje v vasi, židje v krčmah, uradniki v Župančicah so ukrepali in ugibali o svojem veselji in o svoji politiki; — madama Bronča Bliskova pak je sedela pri zadnjem oknu in popravljala s šivanko in nitjo črno svilno obleko, gospod Ignacij je z lastno roko mazal voziček za juteršnji konjski semenj, kuhar jo pene z ocetove juhe pobiral, v kleti se že hranilo zadnjih pet steklenic vina za kacega nepričakovanega gosta, in platnenooblečeni lokaj Vlaz je moral po vsak lot kave posebej v Župančice jahati, kajti: „kaj bi sicer ljudje v Župančicah rekli.”

 

 

Na mizici za pijače, ali na „biifé-tu”, je stala steklenica za žganje napól prazna pred gospodom Ignacijem Bliskom.

„Moja svilna obleka jo zopet kakor nova. Jadviga si je iz lanskega klobuka naredila šest novih klobučkov; ali stara tigrova koža za sení pogrinjati, nima nemara nobene dlake več. Ob zadnjem viharji, ko smo so k Bronickim na igro peljali, je zadnje sapa vzela. In eno odejo iz kožuhovine moramo imeti, Blisk. Kaj bi drhal v Župančicah rekla, ki pred cerkvenimi vrati okoli naših sení pohaja?”

 

 

„Naših notranjih prostorišč pokažemo” resno pristavi gospoja Bronča Bliskova.

 

In ko so se svatje v mesto peljali, šeptala je madama Bronča s čudnim navdarkom: „Kaj bodo ljudje v Župančicah rekli!”

 

[[Kategorija: Dela leta 1869]]