Krivec: Razlika med redakcijama

Dovič je po Rodetovi smrti poizkusil vse, da bi omogočil njegovi hčerki nadaljevanje in dokončanje študij. Zbiral je v nje prid prispevke pri tržanih in okoličanih. Kjerkoli je količkaj mislil, da pojde, se je oglasil. Nekaj je res dobil, toda tam, kjer se je nadejal najobilnejše žetve, je navadno najnesramneje pogorel. Brez mrmranja in očitanja so dajali samo tisti, ki so sami okusili bedo, ki so sami jedli svoj kruh s solzami. Dajali so kolikor so mogli in dokler so mogli, a nazadnje so opešali in odpovedali. Mati sama se za hčerko ni posebno brigala, preveč skrbi je imela z lastno osebo.Mala pokojnina ni izdaleka zadoščala nje potrebam, s poštenim delom pa si ni znala zvišati svojih dohodkov. Ostala je ves čas na onem polzkem potu, ki je krenila nanj še zaživa svojega moža. Toda na tem potu je pobirala samo drobtine za svojimi mlajšimi in vsledtega srečnejšimi vrstnicami. Pavla je morala popustiti svoje študije in po posredovanju Dovičevem jo je vzel stari {{prelom strani}} Krivec iz Plane v svojo prodajalno. Leto potem je umrla tudi nje mati, utonila je bila v pijanosti v potoku za trgom.

 

 

Pavla je podedovala vse dobre lastnosti po svojem pokojnem očetu. Bila je pridna in vestna do skrajnosti in stari Krivec, ki ni izlepa komu zaupal, se je kmalu začel globočje zanimati zanjo. Bil je star lisjak, njegovemu bistremu očesu je malokaj ušlo. Dvakrat, trikrat je pomežiknil, napravil skrajno neumen obraz, in že je vedel, pri čem da je. Že čez mesec dni odkar je bila Pavla v njegovi hiši, je bil prepričan, da je dobil z njo nenadomestljivo moč. In to moč je sklenil prikleniti na svoje gospodarstvo, obdržati in izkoristiti jo svojim namenom.

Ko je zamrl poslednji solnčni žarek ob gozdnem robu in je bilo zapadno nebo krvavordeče, se je Krivčevka prekrižala in legla v postelj.

 

 

Drugo jutro ni mogla Krivčevka več vstati. Mož je bil prišel pozno ponoči domov, zelo slabe volje in precej vinjen. Obregnil se je ob njo, kakšne navade da hoče uvesti v hišo, da bodo hodili posli z njo vred spat kakor kure. Ni mu odgovorila ničesar. Mrmral je še dolgo sam s saboj, a nazadnje je vendarle zasmrčal.

med trškimi hišami. —

 

 

»Dolžan sem ti nekoliko pojasnila o včerajšnjem svojem nastopu proti očetu, Pavla,« je dejal tisto popoldne Tone sestri. »Stopiva v sobo, da bova sama. Kar ti imam povedati, ni treba, da sliši vsakdo.«

»No, tako hudo še ni,« se zasmeje ter potegne z roko preko ust. »Še si nekam spodobna, Neža.« —

 

 

Med krivenčastimi in vitkošibkimi vrbami se vije reka skozi nizko gričevje vedno vštric široke bele ceste, po

Dalje ni mogel, Milka je bila že v veži. —

 

 

Četrta ura popoldne je šele bila. Hudiča, tega popoldneva ne bo nikoli konec, je sam pri sebi zarentačil Krivec. Nemirno je hodil po sobi gori in. doli, z rokami na hrbtu. Saj bi kaj delal, a danes ni kakor nalašč nobenega dela pod milim nebom. Kar je bilo opravila za prošli teden, je šlo izpod rok kakor bi bilo namazano, včeraj je bilo vse čisto in posneto kakor mleko. Nismo vajeni pohajkovati, to je, nismo cigani. In pijemo tudi samo vsake kvatre, pa še tistikrat ne toliko, da bi se dalo dotipati s prstom. Prasci, videl sem zadnjič pa res nekaj takšnih, in to pri belem dnevu, tfej. Zakaj ni povabil za danes koga gori, bodisi od kjerkoli, koga, da bi se dalo govoriti z njim in skleniti kakšno kupčijo. Ne pa, da mu je tako grdo dolgočasno. Sunil je z rokami od

dvigati med očetom in otroci in je rastla od dne do dne. —

 

 

Čez neštete klance se vije razorana in izvožena cesta skozi gozd. Na debelo se kopiči sivi prah po rjavih in globoko zajedenih tirih, vsak veterc dvigne cele umazane oblake v zrak, jih vrti in zanaša naprej in nazaj, da sipajo {{prelom strani}} naposled po rjavi sežgani travi ob jarkih in po nizkem, krivenčastem, izmed belega skalovja rastočem grmovju. Kdo bi preštel vsa raznolika vojaška vozila, ki so drdrala v zadnjih mesecih tod mimo in razdejala prej tako gladko belo cesto? Kdo bi preštel vse one, ki so svoj križev pot hodili po teh rebrih in dolinicah, z nizko sklonjenimi glavami in razbičanimi srci! Koliko jih je potilo tod mimo svoj krvavi pot, ki ga je nazadnje otrla tam pod zahajajočim solncem edina usmiljenka bednih siromakov, bela smrt! Koliko jih je šlo in se ni nikdar več vrnilo!

Zastonj čaka odgovora na zadnje vprašanje, zastonj postoji in posluša. Ne ve mu odgovoriti ne gora, ne gozd, ne nebo in ne zemlja...

 

 

Pozno ponoči potrka popotnik na vrata Krivčeve hiše. Po trikratnem močnem trkanju se gori nekaj zgane, zasliši se ropot in se odpre okno. Krivec se nizko skloni v njem in pogleda navzdol. Visoko nad hišo plove mesec, cesta je vsa svetla in bela kakor podnevi, natančno se razločuje Krivčevo nagubano lice, se vidijo majhne svetle oči, ki nejevoljno bliskajo izpod širokega čela nad tako nenadnim kalenjem potrebnega nočnega miru.

domov Janko...

 

 

Drugo jutro je prvi vstal Krivec. Solnce še ni bilo vzšlo, ko je pridrsal po stopnicah, odkašljevaje se, ves

Milka je odšla v svojo sobo, češ, da ima gori marsikaj pospraviti in se ni tisto popoldne več prikazala v kuhinjo...

 

 

Proti večeru se je nebo pooblačilo. Popolna tišina je nastala, noben list se ni ganil na visokih kostanjih pred

Na hodnik pade prva kaplja dežja, prvi list na kostanju se zgane...

 

 

Kar sam ob sebi se je ustavil voliček pred gostilno. Poznal je gospodarjevo navado, vedel je, da ne more dolgi Jože nikoli mimo Lojzeta, kadar se vrača iz trga, kamor vozi vsak teden po enkrat svoje butare. Tako točno kakor nosi plačevat svoje skromne davke v davkarijo, prav tako nalaga pri Lojzetu, kar se mu zdi, da bi imela sestra Mica za tisti teden preveč. Razvaditi se ženske ne smejo, Jože ji določi za gospodinjstvo vsak dan enako število grošev in s temi dela, to se pravi kuha kar hoče in kakor hoče sama. Jože potem vedno pobriše brez najmanjše besede vse, kar mu položi na mizo, pa bodi še takšna čorba. Beseda čorba je Jožetu sploh zelo v čislih, prinesel jo je odnekod iz Dalmacije, kjer je pretolkel svoja tri leta pri vojakih in mu pomenja vsako jed, ki je na stalnem jedilnem listu Jožetove kuhinje. Sedaj je že sključen dedec, s Krivcem sta hodila skupaj v šolo in uganila marsikatero neumno. Zato ga Jože pozna od vseh plati in tudi ve, kje ga je treba prijeti, če hoče kedaj kaj iztisniti iz njega.

Tako se je tistega večera razbila družba pri Lojzetu. Jože je zvrnil še kar je bilo ostalo in kmalu nato pognal svojega voliča proti domu.

 

 

Ko je Neža zaslišala glasove proti domu prihajajočega Toneta in Jankota, ni mogla več zdržati v kuhinji. Že ves popoldan ji je domišljija slikala z živimi barvami, kako se bosta popolnoma upijanila, kako se bosta v tej pijanosti maščevala nad njo kadar se zvečer vrneta domov. Čutila je že njune roke na vratu, videla njune trde prste, kako se krčijo in stiskajo vedno močneje in globlje, kako se zadirajo v njeno kožo. Kako jo davita in sujeta in bijeta ter jo nazadnje vržeta skozi vrata. Prepričana je bila, da je Janez blebetal in da pride sedaj ura, ko jo zaloti osveta. Nikjer ni mogla dolgo strpeti, sedaj je prijela za to delo, sedaj za drugo, a vsako takoj popustila in se zamislila. Že dolgo ni bila tako razburjena, že dolgo ne tako plaha in malodušna. In sedaj ko sta se bližala maščevalca hiši, ni razločevala njiju mirnih glasov, samo tresla se je in ugibala, kaj naj stori. Oh, zakaj ni ravno danes doma starega Krivca? Malo preden sta prihajajoča prestopila domači prag, je kakor blazna pograbila ključ in zbežala v podstrešje, kjer se je zaklenila.

»Saj pravim, permejš, takšnih ptičev je malo kakor Krivčev Luka,« je dejal Jože, ko se je poslavljal. »Naj rečejo drugi, kar hočejo, a tako pravim jaz, Jože Črnigoj, dolgi Jože imenovan. In konec besedi, permejš!«

 

 

Neža je bila v hudih skrbeh. Jasno si je bila začrtala pot do cilja. Naj velja kar in kolikor hoče, doseči ga mora, zagospodinjiti mora pri Krivčevih. V dosego tega cilja ne velja, da bi si izbirala sredstva, vsako mora biti dobro in dovoljeno. Včasi je bil Krivec proti njej sam med, včasi ga pa kar ni mogla razumeti. Brez vsakega vzroka se je začel kujati, je ni pogledal kar po več dni. Ob takšnih prilikah se ji je zdelo, da se je naveličal te lepe pesmi, da se kesa, zakaj je začel. In hudo ji je bilo, da bi se razjokala, da bi grizla {{prelom strani}} in popadala okoli sebe vse in vsakega, ki ji pride nasproti, sovražnika ali prijatelja. Starec je silno, trmast, to je vedela, dovolj dolgo ga je že poznala, in ob tej njegovi trmi se utegnejo razbiti vsi njeni lepi načrti. Previdnost, Neža! Toda ne samo previdnosti je treba, treba tudi lokavosti in brezobzirnosti. Kako bistroumno si je začrtala pot, ki jo je hotela nastopiti! Toda Janez, ta bebec, je tako nenadoma in tako neumno lahkomiselno prekrižal njene račune, da ne ve sedaj ne naprej ne nazaj. In da so se njene skrbi postoterile. Luka je muhast poleg vseh drugih lastnosti, in nič se ne ve, kaj ima za ušesi in kaj kuha v sebi. Da se priklene, je treba debele vrvi, sicer jo raztrže. In to vrv mu bo treba vsekakor splesti. A poleg tega ti otroci! Vse skupaj ni dosti vredno, je tako umazano, a postavljati se znajo in poleg vsega so surovi in nasilni. Sama prav za prav ne ve, kaj bi si mislila o njih, včasih se ji zdijo navadne tutke, včasih pa se ne more načuditi, da hodijo tako samozavestno po lastni poti in ne prav nič po tisti izvoženi, ki po njej tava stari ata. Malce bolj neumne bi si pač želela. Nikakor pa ne dvomi, da ji bodo kmalu začeli metati polena pod noge. Zatorej še enkrat: previdnost, Neža, previdnost! Sicer je sredstvo, ki ga je tako nesebično nasvetoval Janez, nekam turško in nespodobno, človek se kar boji razmišljati o njem, toda Bog ve, če bi ne bilo najboljše. Malce nesramno je, to se razume, toda brez nesramnosti se dandanes ne da živeti, da, niti dihati ne. Nesramen je ves svet, od čevljarskega vajenca pa gori do najvišjega ministra in še čez. Vse farba, laže, goljufa, pobija. Njena zadeva bi bila celo smešna malenkost pred rečmi, ki jih vrše drugi. In bi bila celo koristna, ne samo njej, ampak tudi Luki, ki je sedaj tako zapuščen. Njegovo glavo treba razvedriti, treba ga je pripraviti in mu odpreti oči, da bo vsaj videl in razločeval, kje ga čaka sreča. Zakaj bi torej ne poizkusila? Toda skrivaj, tako skrivaj, da bi niti sama sebe ne videla. Bog ne zadeni, da bi kdo kaj zaslutil. Sami so lopovi vsi, a potem bi bila ona, čeprav bi bil njen greh med najmanjšimi izmed njihovih. Oreh? Kaj je to greh, če človek skrbi za svojo srečo, {{prelom strani}} če se na vse pretege poti in trudi, da bi prišel do kake boljše

Ko je bila zjutraj lekarna odprta, je stopil tja in lekarnar mu je izpral in prevezal roko. Kmalu bi si bil prerezal žilo.

 

 

Čudno! Od tistega dneva se je Krivca čestokrat poprijemala neka posebna otožnost in raztresenost. Brez vsakega povoda se je včasih zamislil in zaždel, da ni bilo besede iz njega. Videti je bilo, da ga nekaj tlači. Ob takšnih {{prelom strani}} prilikah ga ni razveselila nobena reč, pa naj mu je došla od koderkoli še tako vesela novica. Najnemirnejši pa je bil vselej, kadar je moral v trg. Če je imel iti tja danes in je bila pot še tako nujna, jo je, če le mogoče, odložil na jutri ali še na pozneje. Vselej je dolgo razmišljal, preden se je odpravil. In kakor bi kobila vedela, da gospodarja nekaj teži, je stopala vedno počasi, le redkokedaj je veselo zarezgetala in prasnila v dir kakor v še komaj minolih časih. Kakor bi se bal tja doli, se je videlo in kakor bi slutil, da se mu prav tam doli utegne pripetiti nekaj neprijetnega. In vselej, če je le mogel, je pod kako pretvezo odzdaj jemal Janeza s saboj, zlasti če je vedel, da se zakasni. Prvi njegov moralni maček je torej rodil drugega, ki se ni dal več ugnati. Pa tudi fizično se je dozdevalo, da mož peša. Dlje časa in rajši je odslej posedal v svoji sobi po kosilu in tudi popoldne se je češče dogajalo, da je sedel na to mesto ter zaždel. Včasi pa se ga je lotila neobičajna veselost in razposajenost, kar nenadoma je izbruhnila in samo ob sebi. Tedaj ni mogel biti sam, moral je imeti nekoga poleg sebe, da mu je pomagal odbijati. Najčešče je moral posedati pri

»Če je pa tako... če je tako,« je šepetala, »... pa naj bo…«

 

 

Silno mnogo je bilo tisti teden dela pri Krivčevih. Kolikor je mogel Krivec dobiti voznikov od blizu in od daleč,

Notri je vojak še huje natezal harmoniko, plesalci so cepetali in vriskali, vino se je cedilo po mizah.

 

 

Naglo je minil teden. V soboto zvečer sta se Tone in Janez vrnila skupno domov. Ko je zagledal Krivec Toneta, se mu je hipoma zamračil obraz. Videlo se je razločno, da mu nekaj ni prav. Toda rekel ni ničesar. Zgodaj je vzel luč in se odpravil v svojo spalnico. Slišati je bilo, kako je zaklenil za saboj.

»Pridi in reši me, odvedi kamorkoli, samo ne pusti me tukaj in ne kliči me domov,« je končala svoj list, je klicala v svoji veliki bolesti…

 

 

V ponedeljek večer se je Janez zaril v svoje ležišče takoj ko je opravil svoje večerno delo. Izmučen je bil od

Tonetu se je storilo inako... nehote je primerjal oba moža, očeta in Lojzeta... in bilo mu je, da bi zavpil ter dal duška svoji bolečini...

 

 

Voz je čakal pred hišnimi vrati. Krivec je bil oblekel kožuh in je izgledal mogočno in bahato. Neža ga je spremila do vrat ter dejala: »Pa dobro opravite in vrnite se kolikor mogoče zgodaj. Zbogom!« Vikala ga je, to se je spodobilo pred drugimi. Ko je zagledala Janeza, ki je slonel ob vozu ter držal vajeti v rokah, se je takoj obrnila in izginila v veži. Janez se ni menil za njo, oddal je molče vajeti gospodarju ter krenil takoj zopet k živini.

Kmalu na to sta potegnila konja, nekdanja Krivčeva hiša se je skrila za ovinkom. —

 

 

Prav ko sem to napisal, sem dobil od Toneta list, v katerem me vabi na ženitovanje. Milka se bo omožila z nekim častnikom. Ne morem se odzvati povabilu, dolga je pot in zaposlen sem na vseh koncih in krajih. Zato jima želim v srcu in v pismu obilo sreče in blagoslova! Hlapec Janez bo imel na ženitovanju prvo besedo. Če bo omenil v svoji hudomušnosti tudi nekdanjo skoro — gospodinjo Nežo, ne morem vedeti. Pravijo, da služi nekje na samoti in da je silno pobožna in vzgledna. —