Krivec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 23:
»Kam pa tako zgodaj?« se je oglasil Janez nejevoljno. »Snoči bi bili povedali!«
»Ne jezi se in odpri ... Tudi za jezo je še prezgodaj.«
Janez je zaprhal, skočil z ležišča ter mrmraje odprl.
»No, kaj je dekle? ... Kam se ti tako hudo mudi? ... Kako da tako lahko vstajaš? ... Bičajo te stari
grehi, kaj? Hm ... ghm ...
»Molči, Janez, in premisli, kaj govoriš. Saj si drugače dober fant, prav res ... dober ...«
Janez se je obrnil proti njej in jo svetlo pogledal.
»Ne
{{prelom strani}}
»Hm, nekaj je resnice v tvojem vprašanju.«
Vrstica 42:
»Saj res, kmalu bi bila pozabila. Vidiš, v trg bo treba po zdravnika. Gospodinja je ponoči nenadoma zbolela, hudo. Kaj jaz vem. Stari je naročil, da naprezi takoj, da se vrneš še predpoldne. In doktorja Končnika pripelji, onega mladega, ne pa onega starega kihavca Močnika.«
»Same kaprice, več je vreden stari kot deset mladih. Pa meni nič mari ... Ah, Neža, pri tej priči sem se nečesa domislil. Glej, srce, rokavice imam vse raztrgane, treba mi je novih. In danes bi bila le pa prilika, da jih kupim... Toda, Nežica, denarjev nimam, nimam jih, pa je ...«
»Kam pa vse spraviš?«
»Čudno vprašanje
Prijel jo je za podbradek in ji pogledal v oči, da se je razveselil nje starikavi obraz.
Vrstica 54:
Janez se je namuznil in dejal:
»Vse, kar hočeš, duša ... Prav za prav si ti še najbolj fajn punca, kar jih poznam. Tvoja leta, se mi dozdeva, te še nič preveč ne
»Pa bolj svetla naj bo ruta, Janez, mrtvaške ne maram,« je dejala Neža odhajaje.
Ko je izginila, se je Janez zamislil.
»Zbolela je torej, gospodinja ... Hm, bog ve, to bi bilo čudno pri hiši ... če bi se ona odpravila iz nje ... Prav čudno ...«
Zvezde so že ugašale, ko je sedel Janez na koleselj. Prižgal si je viržinko, ki mu jo je stisnila Neža pred odhodom v stranski žep kosmatega jopiča. Mrzli jutranji {{prelom strani}} zrak je opalil njegova mlada lica, da so žarela kakor mak in njegove oči so bliskale izpod košatih obrvi tako hudomušno, da se je docela razigralo srce Nežino, ki je opazovala njegov odhod skozi kuhinjsko okno. Janez pa je švrknil po kobili in se zravnal na svojem sedežu. Koleselj je švignil mimo zadnjih vaških koč, oblajalo ga je par ščenet ter izginil v nastopajoče jutro.
=== II. ===
Gori v Krivčevi spalnici je bilo tačas vse narobe. Krivčevka je že nekoliko dni tožila, da ji ni nič prav, je posedala za ognjiščem, upirala izsesane rumenkaste roke v kolena ter ždela. Njene vodene oči so se včasi dvignile in zazrle skozi okno na nasprotne hribe, kjer so vprav gradili vojaki novo cesto. Črne postave so se sklanjale in dvigale tam gori, gnetle se med vozovi, semtertja se je nenadoma med njimi pojavil jezdec, v solncu so zableščali stremeni njegovega konja. Pa to solnce ni bilo več takšno kot nekdaj, še pred letom dni je sijalo drugače. Če pojde tako dalje, bodo obledeli njegovi žarki in otemneli, večna smrt poleže po življenju teh holmov in gričev, dolin in gora, izza mladih dni tako tesno prirastli h njenemu srcu. Češče kakor kadarkoli prej, je v teh zadnjih dneh mislila na smrt. Zdelo se ji je, da prihaja tiho kakor tat, da se plazi in potika okoli hiše, samo da še ne ve, kod bi prišla noter, samo da še išče prilike, kako bi vstopila neopažena. Podnevi? Ponoči? Misel na njo ji ni bila strašna, želela si je počitka in oddiha, zakaj njeno življenje je bila dolga vrsta truda in trpljenja polnih let.
V rosni mladosti, stara komaj sedemnajst let, je prišla k Krivčevim na Plano. Nje oče je bil mali uradnik v bližnjem trgu. S svojo skromno plačo je štedil in stradal ter je tudi toliko prištedil in pristradal, da je dal svojo edino hčerko v mestne šole. Učiteljica naj bi bila. Ko je bila v drugem letniku na učiteljišču, ji je umrl oče za jetiko, potem ko se je bil dovolj nastradal in se ni moglo ubogo telesce {{prelom strani}} več upirati udarcem, ki so leteli nanj od vseh strani. Ne samo tujci so nalijali pelina v kupo njegovega življenja, prizanesla mu ni niti lastna žena. Bohotna kmečka hči, polna prekipevajočega življenja, pravo nasprotje njegove drobnosti in revščine, kaj naj bi počela samo z njim? Mimo njenih oken jih je hodilo mnogo, ki niso bili slepi za prožnost mladega telesa, za blisk nje vlažnih, z vsakim dnem smelejših pogledov, vabečih in izzivajočih. Med njimi je bil tudi sin nekega trškega trgovca, nadebudno, komaj šestnajstletno fante, domišljava in nad vse predrzna prikazen. Ta ni štedil ne s pogledi ne z rokami, če je prišla v prodajalno kaj nakupovat in ji vselej še kako malenkost navrgel, če je bila slučajno sama navzoča. In tako sta se zvadila. Nekega zimskega popoldne je ona zakurila peč v svoji spalnici že jako zgodaj. Skrbno kakor že dolgo ne, je pospravila sobo in premenila čiste, po svežem vzduhu dehteče rjuhe. Pristopila je nato k zrcalu, poravnala si lase in se nasmehnila svojemu razpasenemu obrazu. Kmalu nato so se oglasile v veži oprezne stopinje, nekdo je na lahko potrkal in vrata so se odprla in zaprla komaj slišno, skoro brezšumno. V peči je gorelo, toplota se je razlivala po nizki sobi, narahlo se je spustil navzdol zastor obeh na cesto zročih pritličnih oken ...
Tačas pa je sedel nje mož na svojem navadnem prostoru v uradu, sključen, z rdečimi pegami na uvelih licih. Med trdimi, odrevenelimi prsti je držal pero in popisaval z njim počasi stran za stranjo. In zraven je mislil na svojo ženo in na svojega otroka, ves mehek in vdan.
Vrstica 73 ⟶ 74:
Odložil je za nekoliko časa pero. Pozabil je za hipec na svojo trhlost in ničevost ter se zasanjal. Saj takšni ljudje sanjajo češče in lepše od drugih. Celo na nasmeh so se zaokrožile njegove posinjele ustnice in začutil se je zdrav in močan kakor že dolgo ne.
Zdrav in močan ... ha!
»Pa bi si privoščili včasi čašo vina, Rode,« ga je zdramil njegov predstojnik, sodni svetnik Lazar. »Kako morete živeti samo od zraka?«
{{prelom strani}}
Vrstica 88 ⟶ 90:
Voz se je ustavil pred Rodetovim stanovanjem. Voznik in Dovič sta dvignila bolnika in ga nesla v vežo. Dvakrat sta morala potrkati, preden so se odprla vrata Rodetove spalnice. Na prag je stopila njegova žena, bleda, zbegana in vsa prepadla. S tresočo roko si je še popravljala zmršene goste lase. Ko je zagledala pred seboj jadnega moža, si je zakrila obraz z rokami ter obstala kakor kip.
Mimo nje so nesli bolnika v posteljo. Dovič se je ozrl po sobi. Eno okno je bilo odprto, na njem se je poznala prašna sled velike stopinje. Desna postelja je bila povaljana, samo za silo in v veliki naglici je bila videti pospravljena. Na mizi pa je ležala težka srebrna doza, kakršne
Tedaj pa je opazil, kako se tudi bolnik začudeno ozira okoli sebe. Kakor bi hotel vprašati: Ali je to moja soba? Je li to moje svetišče? Kaj se je zgodilo?
Hipoma se je razlezla velika bridkost po Rodetovem mučeniškem obrazu. Debela solza je zdrknila po suhem licu, za njo druga in tretja. Dovič je uganil, da je bolnik jasno spoznal vso sramoto, ki je navalila nanj. Molče je pristopil k postelji ter z mehko roko pogladil njegove lase ...
Proti večeru šele je prišel zdravnik. Upanja ni dal nobenega. Osem dni po teh dogodkih je Rode narahlo ugasnil prav medtem, ko je bila žena od doma. Nihče ga ni videl, kako radovoljno, kako vdano je naslonil svojo trudno glavo k večnemu počitku. Njegove oči so bile odprte in so zrle vun skozi okno, nekam v daljavo, brezkončno in brez kažipotov ...
Dovič je po Rodetovi smrti poizkusil vse, da bi omogočil njegovi hčerki nadaljevanje in dokončanje študij. Zbiral je v nje prid prispevke pri tržanih in okoličanih. Kjerkoli je količkaj mislil, da pojde, se je oglasil. Nekaj je res dobil, toda tam, kjer se je nadejal najobilnejše žetve, je navadno najnesramneje pogorel. Brez mrmranja in očitanja so dajali samo tisti, ki so sami okusili bedo, ki so sami jedli svoj kruh s solzami. Dajali so kolikor so mogli in dokler so mogli, a nazadnje so opešali in odpovedali. Mati sama se za hčerko ni posebno brigala, preveč skrbi je imela z lastno osebo.Mala pokojnina ni izdaleka zadoščala nje potrebam, s poštenim delom pa si ni znala zvišati svojih dohodkov. Ostala je ves čas na onem polzkem potu, ki je krenila nanj še zaživa svojega moža. Toda na tem potu je pobirala samo drobtine za svojimi mlajšimi in vsledtega srečnejšimi vrstnicami. Pavla je morala popustiti svoje študije in po posredovanju Dovičevem jo je vzel stari {{prelom strani}} Krivec iz Plane v svojo prodajalno. Leto potem je umrla tudi nje mati, utonila je bila v pijanosti v potoku za trgom.
<center>*
Pavla je podedovala vse dobre lastnosti po svojem pokojnem očetu. Bila je pridna in vestna do skrajnosti in stari Krivec, ki ni izlepa komu zaupal, se je kmalu začel globočje zanimati zanjo. Bil je star lisjak, njegovemu bistremu očesu je malokaj ušlo. Dvakrat, trikrat je pomežiknil, napravil skrajno neumen obraz, in že je vedel, pri čem da je. Že čez mesec dni odkar je bila Pavla v njegovi hiši, je bil prepričan, da je dobil z njo nenadomestljivo moč. In to moč je sklenil prikleniti na svoje gospodarstvo, obdržati in izkoristiti jo svojim namenom.
Vrstica 109 ⟶ 111:
njeni, neizkušenosti mladi Krivec.Mali pamžek pa je bil čez mesec dni toliko previden, da se je umaknil svojim nepoklicanim roditeljem enkrat za vselej. Niti petelin ni zapel za njim.— Krivčev Luka je odslej rastel in se razvijal na dolgo in široko kakor kopriva za zidom. Staremu je dobrodošla sinova pridnost in sirovost, ki je z njo znal obkladati renitentne in zanikarne hlapce, zato so sčasoma popolnoma izostali njegovi opomini. Krivčevka pa, ki ni imela nikoli {{prelom strani}} posebne besede pri hiši, je bila vesela, če je sin ob nedeljah sem ter tja zašel v cerkev in se postavil tako, da ga je lahko videl župnik izpred oltarja. Zakaj to je bilo zelo važno in njih hiši v blagoslov. Pri tem je pa Lukec skoro docela pozabil čitati in zadnje čase se ga je držalo komaj toliko nekdanje učenosti, da je znal jedva podpisati svoje ime in daleč po okolici sloviti priimek Krivčev.
Popolnega dušnega poloma ga je rešila vojaščina. Sicer se tudi tukaj ni povzpel nad navadnega prostaka, a vendar ga je bilo sram, da bi moral naprositi tovariša, naj mu piše domov po denar. Zato je semtertja kupil časopis in čital v njem ter se na skrivaj vadil v pisanju. Poleg tega pa seveda ni zamudil nobene prave prilike za krokanje s tovariši šarži, kar mu je seveda donašalo obilo dobrot, ki jih niso poznali drugi. In tako je še dovolj srečno pretolkel svoja najnevarnejša leta ter se vrnil domov zdrav, rdečeličen in čokat. Mati mu je bila umrla med njegovo vojaščino ...
Tačas je prišla v Krivčevo hišo Rodetova Pavla. Krivec se je bil postaral in je začel misliti, da bi odložil skrbi svojega težkega gospodarstva na mlade rame. Ne vseh, svojo neodvisnost je treba vsekakor ohraniti, a mlademu je tudi že zadnji čas, da preneha s svojim divjanjem in se umiri. Če se je količkaj vrgel po njem, bo znal gospodariti, zlasti ko bode videl, da gospodari sebi. Saj je bil on sam v rani mladosti tudi skoro takšen, a je pozneje tako korenito preokrenil, da je podesetoril svoje premoženje in da so ga začeli upoštevati daleč naokoli. In sad ne pade daleč od drevesa: kakršen oče, takšen sin. Sicer je pa mladič pokazal že zadnje čase neko resnost, ki je vsega spoštovanja vredna. Dalo se je z njim že pametno govoriti, ker je zvečer redno ostajal doma in hodil pravočasno spat.
In stari Krivec je začel poleg drugega misliti tudi na to, kje bi se dobila hiši prava gospodinja, sinu dobra žena. Vse boljše hiše blizu in daleč je študiral, vse za možitev sposobne hčere je pretehtaval na vse strani, da bi sinu ob izročitvi premoženja hkratu tudil ahko v tem pogledu pametno {{prelom strani}} svetoval. Ali skoro povsod je našel napako, za nobeno se ni mogel docela ogreti.
Vrstica 120 ⟶ 121:
Nekoliko dni potem je razodel svojemu sinu, da mu prepusti polovico premoženja s prodajalno in naj gleda, da si dobi primerno gospodinjo. In če je že kaj razmišljal o tem, da se bo treba ženiti in kje. Seveda je razmišljal in še vedno razmišlja, je odgovoril sin, ali njegove misli ne morejo preko domače hiše, ne morejo preko prodajalne, zakaj tam se giblje tista, ki mora biti njegova. In starec se je zavzel, odkod toliko pameti pri sinu, tako naenkrat in nepičakovano, in se je silno razveselil.
Ko je stari Krivec razodel Pavli to najnovejšo novico, je tako osupnila, da ni vedela, kam bi pogledala, niti kaj bi odgovorila. Sama ni mislila nikdar na možitev. Kako li? Komaj odrastla kratkemu krilu, je prišla na Plano, v to raztreseno siromašno vas, kjer ni bilo razen župnika, učitelja in par orožnikov nobenega inteligentnega človeka, ki bi mogla z njim občevati. Toda župnik je bil župnik, učitelj oženjen in vsled velikih gmotnih skrbi čemeren in lajav, do orožnikov in njih inteligence pa ni nikdar imela posebnega zaupanja. Tako je samotarila napol obupana in brez vsakega zanimanja, ne da bi mislila naprej ne nazaj. Tja v en dan je živela brez pričakovanja in hrepenenja, brez vsake lepe misli, da bi ji kedaj zasijale lepše zvezde bodočnosti. Edino le v delu in trudu od zore do mraka in najčešče še pozno v noč je dobivala toliko utehe, da ni omagala. Nanj, ki naj bi imel biti tako nenadoma njen mož, je mislila najmanj. Poznala ga je samo na oči, videla je njegovo vnanjščino, njegovo močno, veliko in mišičasto postavo, njegovo zdravo rdeče lice in roke, ki bi lahko nosile in prestavljale gore. O njegovi notranjščini ni vedela ničesar. Poleg tega so se pa včasi vaščani in gorjanci pogovarjali o njem in njegovih mlajših {{prelom strani}} letih silno čudne reči. Poslušati jih je morala nehote, ko so se zbirali v prodajalni ob nedeljah in praznikih pred mašo. In takšnega človeka naj bi vzela, naj bi se zvezala z njim za vse življenje?▼
▲brez pričakovanja in hrepenenja, brez vsake lepe misli, da bi ji kedaj zasijale lepše zvezde bodočnosti. Edino le v delu in trudu od zore do mraka in najčešče še pozno v noč je dobivala toliko utehe, da ni omagala. Nanj, ki naj bi imel biti tako nenadoma njen mož, je mislila najmanj. Poznala ga je samo na oči, videla je njegovo vnanjščino, njegovo močno, veliko in mišičasto postavo, njegovo zdravo rdeče lice in roke, ki bi lahko nosile in prestavljale gore. O njegovi notranjščini ni vedela ničesar. Poleg tega so se pa včasi vaščani in gorjanci pogovarjali o njem in njegovih mlajših {{prelom strani}} letih silno čudne reči. Poslušati jih je morala nehote, ko so se zbirali v prodajalni ob nedeljah in praznikih pred mašo. In takšnega človeka naj bi vzela, naj bi se zvezala z njim za vse življenje?
Ko se je Pavla zdramila iz svoje osuplosti in misli, ki so ji kakor blisk prešinile razgrete možgane, si je od starega Krivca izprosila nekoliko dni pomisleka in odloga. Stari je majal z glavo, ni mogel razumeti, kako da takšna revica, ki nima ničesar na svetu, ne pograbi takoj oberoč za srečo, ki se ji ponuja ob tolikem izobilju v hiši, kakršna je njegova. A dovolil ji je vendar pomisleka teden dni ter nekoliko ozlovoljen odšel, da pove sinu. Ta je odgovoril enostavno: »Počakajmo torej,« ter odšel po svojih opravilih, ne da bi se bil ozrl ...
Tisto noč ni Pavla zatisnila oči. Vsa njena borna, na veselih dogodkih tako siromašna mladost, je šla v klavrnem sprevodu mimo nje. Čemu je prišla na svet? Tako mlada še, in že je okusila toliko gorja, da je veliko čudo, da ni utonila v njem kakor utone kamen, ki ga vržeš v morje. Po vsej skromni, komaj za silo opremljeni njeni sobici, se je valila megla, ki so jo videle samo njene oči in jo izkušale prodreti. V tej megli, s komaj brlečo lučico v koščeni mrtvaški desnici, je stopal mimo nje njen oče. Njegove prazne velike oči so se ozrle po njej tako žalostno, da jo je zazeblo na dno srca. Njegova usta so bila trdo stisnjena, besede ni bilo iz njih. In vendar je ona v tem hipu
Vrstica 130 ⟶ 129:
priklenjeni pes.
Na Pavlino čelo je stopil mrzel pot, dotaknila se je nje mrzlične roke tuja hladna roka. Pavla jo je ujela in prižela k sebi. Kdo si, ki sočustvuješ z mano? Gorje, tvoji prsti so brez mesa in krvi, tvoji prsti so mrtvaške kosti, ki mi hočejo izkljuvati vroče možgane. Mati! Ti? Beži, mati! ...
{{prelom strani}}
Solnce je že stalo precej visoko, ko se je zbudila iz nemirnega spanca, ki je šele pozno proti jutru razpršil nje grozne sanje, ki jih je sanjala z odprtimi očmi in napol nezavestna. Nihče je ni klical, skočila je naglo s postelje in le za silo oblečena je hitela v prodajalno. Tam je namesto nje stregel ljudem mladi Krivec. Nasmehnil se je, voščil dobro jutro in ni tisti dan odšel vse dopoldne iz prodajalne. Molče sta stregla ljudem drugi poleg drugega. Bilo je prvič, da sta bila toliko časa skupaj ...
Kakor nalašč in kakor bi ga bila poklicala, je prišel drugi dan na Plano nje varuh Dovič. Ko sta bila sama, mu je razodela, kar ji je težilo srce.
Vrstica 138 ⟶ 137:
»Kar z obema rokama zagrabi,« se je razveselil. »Taka sreča se ne ujame vsak dan.«
»Če je sreča denar,« je menila ona.
»Mlada si še in ne veš, kaj govoriš, če bi bil tvoj oče imel denar, bi bil še danes živ. Brez denarja ni nič, brez denarja sreča ni sreča, nesreča pa je brez njega naravnost poguba.« »Toda o njem se govorijo razne čudne reči, ki jih jaz niti vseh ne morem razumeti. In govore se o njegovem očetu in očetovem očetu in o celi rodovini. Nič posebno niso ti ljudje v čisli, niti doma niti v okolici. Najhuje pa je to, da jim nedostaje vsake olike, zlasti mlademu. Bojim se.«
Vrstica 149 ⟶ 151:
»To je zato, ker ste nam preskrbeli tako izborno in vestno prodajalko,« je razlagal Krivec. »Posezite!«
»
In primaknil je krožnik bliže in začel obirati. Bil je mrtev za vse, kar je bilo okoli njega, medtem ko je žvečil in požiral. Ko je še pošteno zalil, se je obrnil proti Krivcu in govoril dalje. Kmalu sta začela med seboj šepetati, stari je sprožil, Dovič pritrjeval.
Vrstica 160 ⟶ 162:
Tisti večer in še nekoliko večerov potem je Pavla prejokala v velikem razmišljevanju in velikih dvomih. Osmi dan pa si je z vsem naporom svojih dušnih sil otrla solze in podala roko staremu Krivcu in Luki ter mesec dni potem stopila s poročnim vencem pred oltar. In Krivčeva hiša je dobila mlado in skrbno gospodinjo.
{{prelom strani}}
=== III. ===
Od tistega časa je preteklo dolgih pet in trideset let. Dolgih? Dolga so leta samo takrat, ko šteješ uro za uro, dan za dnem, teden za tednom, in dokler je še mladost zapisana na tvojem licu. Ko si se postaral in se ozreš nazaj, je bilo vse včeraj. Bridkost in veselje, oboje je odšlo preden si se zavedel, oboje se je izpremenilo v en sam kratek in tožen spomin. Včeraj si se zavedel, da živiš, danes umiraš in umreš.
Zadnje dni meseca februarija je torej Krivčevka začela tožiti, da ji ni nič prav, začela je posedati za ognjiščem in upirati izsesane rumenkaste roke ob kolena. V tem položaju je vselej zaždela, nje vodene oči so se včasi dvignile in zazrle skozi okno na nasprotne hribe, kamor so vprav gradili vojaki novo cesto. Črne postave so se sklanjale tam gori dan za dnem, gnetle se med naloženimi vozovi, semtertja se je nenadoma pojavil med njimi jezdec, v solncu so zableščali stremeni njegovega konja. Pa to solnce ni bilo več takšno kot nekdaj, še pred letom dni je sijalo vse drugače. Če pojde tako dalje, bodo obledeli njegovi žarki in otemneli, večna smrt poleže po življenju teh holmov in gričev, dolin in gora, izza mladih dni tako tesno priraslih k nje srcu ...
Tako je opazovala, tako mislila, ko je sedela za ognjiščem zadnje dni in ždela. In vedela je, da prihaja smrt, tiho kakor tat, da se plazi in potika okoli hiše in išče prilike, da bi vstopila neopažena. Podnevi? Ponoči? A ni je bilo strah, z nasmehom na ustnih jo je hotela pričakati.
Vrstica 172 ⟶ 174:
Iz doline gori se je tačas privila megla in zastrla nasprotne griče. Više in više je lezla, pomešala se nazadnje med beli oblaček, ki je še pravkar plul v neznano daljavo po globokomodrem neizmernem nebesnem prostoru. Zastrla je vse, kar ji je bilo od nekdaj tako ljubo, na čemer je viselo {{prelom strani}} celo njeno življenje. In zazdelo se ji je tačas, da je umrlo vse okoli nje, da se ne prebudi nikoli več in da mora s temi prijatelji umreti takoj tudi sama.
Kaj pa je imela na svetu? Že prve dni po poroki z Lukom se je med njiju pogreznil globok in nepremostljiv jarek. Vsak na eni strani sta ostala, hodila ob njegovem robu. Zgodilo se je v prvih časih še kedaj, da je njena noga poizkusila izsiliti prehod čezenj, a rob je bil krhek in izpodjeden, še stopinjo dalje, in prepad bi jo bil pogoltnil. Nazadnje je opustila vse takšne poizkuse, zakaj Luka ni nikdar dvignil roke proti njej, da bi ji pomogel, da bi jo potegnil k sebi. A Luka tega tudi ni mogel, ker ni razumel njenega srca. Luka je bil pol žival pol človek, na njem in na vsakem, ki je moral živeti v njegovi bližini, se je maščevala njega zanemarjena vzgoja.
Vrstica 195 ⟶ 198:
Ko je zamrl poslednji solnčni žarek ob gozdnem robu in je bilo zapadno nebo krvavordeče, se je Krivčevka prekrižala in legla v postelj.
<center>*
Drugo jutro ni mogla Krivčevka več vstati. Mož je bil prišel pozno ponoči domov, zelo slabe volje in precej vinjen. Obregnil se je ob njo, kakšne navade da hoče uvesti v hišo, da bodo hodili posli z njo vred spat kakor kure. Ni mu odgovorila ničesar. Mrmral je še dolgo sam s saboj, a nazadnje je vendarle zasmrčal.
Vrstica 215 ⟶ 218:
Tisti čas se je Krivčevka hipoma sklonila v postelji. Njene oči so se povečale in prestrašene so zrle proti vratom.
»Kakšen pa si, Janko? Za božjo voljo
Krčevito so se zarili nje prsti v blazino, utrujena je za {{prelom strani}} hipec umolknila. A strah v njenih očeh se je povečal do blaznosti.
»Teci za njim, mož!
Zgrudila se je v blazine in zaprla oči. Nje roke so se iztegnile po odeji, posinjeli koščeni prsti so podrhtevali.
Vrstica 241 ⟶ 244:
Položil je njeno roko na odejo in se sklonil, da bi ji podložil blazine. Njegov zdravi obraz se je približal njenemu in šele sedaj je popolnoma videl vso njeno zapuščenost in revščino. Njeni prezgodaj osiveli lasje so se dotaknili njegovega čela. In tedaj se mu je nenadoma zasmilila. Nevede in kakor v neki omotici so se tedaj za trenutek približale njegove ustnice njenemu čelu in ga poljubile.
{{prelom strani}}
Takoj pa se je dvignil, oblekel kožuh ter odšel na pošto. V nje očesu je tačas zableščala solza in polzela po uvelem licu. In druga in tretja ...
Krivec je oddal brzojavke za sina Jankota na fronti, za hčerko Pavlo v Gorici in za Milko v Ljubljani. Naj pridejo kolikor mogoče hitro, ker je mati zelo bolna. Ko se je vrnil domov, je bila spalnica vsa polna zlatih solnčnih žarkov. Razlivali so svoje zlato po vsej opravi, po omarah, stolih, preprogah in po posteljah, silili so v sleherni kot.
Vrstica 257 ⟶ 260:
»Mrtva,« je vzkliknil preplašen in se prekrižal.
A ona se je smehljala, solza na nje licu je žarela kakor briljant in soba je bila polna zlate svetlobe ...
Dobro uro potem je prišel zdravnik. Ugotovil je, da je Krivčevka umrla za splošno oslabelostjo. Tudi če bi bil prišel prej, da ne bi bil mogel pomagati. Drugi dan navsezgodaj sta prišla Pavla in Milka, a Jankota niso pričakovali pred tretjim dnem. Pa tudi tretji dan ni bilo ne njega, ne poročila, kedaj da pride. Tisti dan so jo tudi pokopali. Razen domačih je šla za pogrebom vsa vas in okolica in vsi stari vojaki, ki so bili slučajno prosti. Glas mrtvaškega zvona je odmeval daleč tja čez strelske jarke, daleč tja v goro, kjer so se gnetle črne postave med naloženimi vozovi, se sklanjale in dvigale.
=== IV. ===
Po pogrebu so se sešli domači v sobi zraven kuhinje, ki je bila hkratu Krivčeva jedilnica, pisarna in sprejemnica. Marsikatera kupčija se je v tej sobi že sklenila, marsikateri liter se je že popil na široki javorjevi mizi in obralana njej marsikatera kurja perot. Prijazna je bila ta soba in navadno polna življenja. Kdor se je tamkaj zasedel, se je težko odpravljal in pozno. Najtežje se je pa navadno odpravljala trška gospoda, ki je bila čestokrat ob nedeljah in praznikih v gosteh pri Krivcu. Vse trške znamenite osebnosti, od sodnega svetnika in davčnega nadupravitelja doli do biriča in eksekutorja ter zakotnega odvetnika, vse so že sedele tamkaj, hvalile Krivčevo kapljico in kuhinjo ter pile do nezavednosti. In Krivec je bil ponosen vselej, ko se ja katera izmed teh ličnosti nazadnje opotekala proti vozu ali pa merila peš cesto od desne proti levi in narobe. Kakor ob svojih pohodih v trg, tako je tudi v tej sobi vselej odložil svojo veliko skopost in je bil radodaren do skrajnosti. Zato so pa imeli vsi, ki so te reči videli in poznali, velike pomisleke preden so se začeli s Krivcem ruvati za kake pravice.
| |||