Wikivir

Krivec: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Plantanana (pogovor | prispevki)
4.400 urejanj
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
4.400 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 271:
 
Neža je prinesla na mizo vina in kruha.

 
»No, pa sedite nekoliko, da ne odnesete spanja,« je dejal Krivec in sedel na gornji konec mize. »In okrepčajte se, ko je že dolgo od zajutreka.«
 
Preštel je navzoče in kozarce ter začel natakati.
 
»Prehitro nas je zapustila,« je dejala Krivčeva teta, ki je bila stara kot zemlja. »Mene pa Bog noče ... ko sem reva ... ona pa je imela, da bi lahko še živela ...«
 
»Pijte, teta!«
Vrstica 285 ⟶ 286:
Ta se je prijazno nasmehnil in dejal:
 
»Testamenta, hči moja? Kdo pa je še delal testament, če ni imel ničesar?«
 
Njegove oči so gledale okoli sebe nedolžno kakor otrokove.
Vrstica 295 ⟶ 296:
»Nisem mislila tako, vi me nočete razumeti, ata.«
 
»Vidiš, tvoja mati je prišla k hiši popolnoma brez krajcarja. Služit je prišla ...«
 
»Res, služit — za večno,« se je oglasil Tone. »Škoda za vsako besedo, Pavla. Ata je trdovraten.«
Vrstica 301 ⟶ 302:
Stari se ni dal motiti.
 
»Vzel sem jo samo zato, ker je bila pridna in poštena ... Vzel sem jo ...«
 
»Iz same ljubezni,« se je zakrohotal Tone. »Ne, Pavla, čemu ga dražiš? Izpraševanje vesti je vsakemu neprijetno. Pa še tako pred vsemi. Veruj mu in veruj tudi meni, da mati res ni ničesar prinesla k hiši, pa tudi ničesar odnesla.«
Vrstica 307 ⟶ 308:
Tonetu se je poznalo, da je že danes pil, pa tudi sedaj je zvrnil dva kozarca po vrsti.
 
»Kaj vendar mislite,« se je umešala teta in sklenila suhe roke na prsi. »Še gorka je in vi — «
 
»Pijte, teta,« jo je zopet prekinil Tone in trčil z njenim kozarcem.
Vrstica 315 ⟶ 316:
Tone pa se je zopet zasmejal in nadaljeval, obrnjen proti Pavli:
 
»Prav govori ata, Pavla. Mati ni imela nič, vse svoje {{prelom strani}} življenje je služila zastonj pri Krivčevi hiši. In kako je služila! Vsak grižljaj so ji očitali. In kaj misliš, kako bi bilo sedaj s tabo in z mano in z Milko in z Jankotom, če bi bili mi sedajle majhni? Oj, Milka, hodila bi brez kikelce-kokelce, oj, Tone, obleči bi moral petelinove hlačice. In tako tudi Milka in Janko. Oj, bratci, pri Krivčevih niso imeli toliko, da bi nam kupili kedaj kako cunjo, ki bi si z njo zakrili svojo nagoto. Priti je morala od nekod ona, ki smo jo danes odnesli, da nas je oblačila in obuvala. Iz svojega, razumeta, iz tega, kar je pri tej hiši zaslužila, kar si je prihranila s krvavimi žulji. Ali ste videli včasi njene roke? Kakor prebodene in vse višnjeve in zatekle. Ste videli, kako se je zvečer včasi oprijemala ob stene in ob drugo, če je hotela priti do kuhinje in potem po stopnicah v spalnico? To so bili njeni zaslužki, bratci. Iz teh brezkrvnih rok, iz teh izmučenih nog, iz tega obupanega slabotnega telesa so bila stkana naša oblačila. In ti sestra še hočeš, da bi bila kaj zapustila?«
 
Tone se je vedno bolj razgreval. Zopet je izpraznil čašo do dna in vstal. Stopil je h oknu ter se nenadoma zopet obrnil.
 
»Oh, že dolgo mi je ležalo na srcu,« je nadaljeval tišje in hitreje. »Že dolgo, pa mi ni hotelo na usta zaradi nje. Razumete — zaradi nje, mučenice. Če bi bilo po njenem, bi ne bil jaz danes hlapec, hlapec svojega očeta. In ne Janko. Prostost bi uživala, kjerkoli, prostost, ki jo da človeku prava vzgoja in — šola, bratci, šola ... On, glejte, on, ki tamle sedi in se tako nedolžno smehlja, on, ki se imenuje naš oče, on, ki premore več kakor vsa vas, on ni mogel nuditi svojim otrokom tega, kar je nudil svojemu sinu naj siromašnejši kočar v naši vasi. Ali ga ne poznate, Slaparjevega Tomaža? S prstom kaže za nami in ko se pelje mimo njegove hiše naš oče, vsakokrat pljune za njegovim kolesljem. Zakaj? To vas vprašam, bratci ... In tudi ti Pavla si gotovo že bila v okoliščihah, ko si sramu zardela, da nisi mogla za drugimi. Zastonj si iskala, česar nisi imela, za kar so oropali tvojo mladost. In če bi imela, česar nimaš, in imela to, za kar so te oropali, nikdar bi ne bila danes vprašala {{prelom strani}} tega, kar si vprašala. Zakaj vzgoja poplemeni ti srce, zlasti če si otrok takšne matere, kakršna je bila tvoja.«
 
»Za Boga, Tone, nehaj!« je viknila Pavla. »To je strašno, to je nečloveško.«
Vrstica 329 ⟶ 330:
Stara teta je tedaj vstala in stopila k Milki.
 
»Pojdiva odtod,« je dejala, »takšne reči niso za naju.«

In jo je odpeljala, vso tresočo se in zbegano.
 
Ostali so v sobi samo trije.
 
»Prav je, da je odšla Milka,« je dejal Tone. »Premlada je še in ni treba, da bi že danes vedela, kaj jo čaka v tej hiši. Nekaj se je morda naučila, revica, a kolikor sodim jaz, se ne povrne več v šolo, čaka jo tukaj garanje kakor mater. Kako dolgo, kdo ve? Zakaj, zapomni si Pavla, v tej hiši se bodo godile poslej čudne reči ... In kaj naj ti še povem? Vidiš, ko se je poslavljal odtod Janko, najin brat, sem mu dejal na postaji, kamor sem ga tisti večer peljal: Čuvaj se, Janko, in glej, da se vrneš čimprej, čil in zdrav. Skomizgnil je z rameni in rekel: Čuvam naj se? Čemu? Moj Bog, koliko je še hlapcev na svetu, in boljših od mene! ... Podal mi je roko, in ko je odhajal in se izgubil med množico, sem bil prepričan, da ga ne vidim nikdar več ... Že tistikrat je on spoznal to, kar je bilo meni razodeto šele zadnje dni.«
 
Pavla je zaihtela in si zakrila.oči.
Vrstica 345 ⟶ 348:
Hotel je mimo sina, a ta mu je zastavil pot. Njegove roke so se preteče dvignile proti očetu. Pavla je skočila med njiju, bala se je, da bi se brat ne spozabil.
 
»Pusti to, Pavla, ne razburjaj se,« je dejal Tone in jo posadil zopet na stol. »Ničesar se mu ne zgodi, če bo pameten.«
pameten.«
 
»Sedaj pa čujte vi, kar vam imam še povedati. Jako prijazni ste, takozvani moj oče. S smehljanjem na ustih me podite iz te hiše: Pojdi sinček, razžalil si me, premajhna in pretesna je sedaj moja hiša zate, ki si tako zrastel, da si večji od mene. Lep je zunaj svet, prost boš kakor ptica v zraku in užival boš življenje z vsemi svojimi mladimi silami. Pojdi, sinek, pojdi! Vidite, tako bi se me radi iznebili, enkrat za vselej. Da bi ne trebalo šteti dotice ali odstopiti koščka sveta meni, če bi si kedaj hotel graditi lastno ognjišče. Tak smrkavec! ... In kako lahko se da to preprečiti. Samo od hiše naj grem in ljubeznivi oče javi bogvekam, da nisem več v njegovi službi, da me torej lahko kar takoj vtaknejo v raztrgano vojaško suknjo. Da, to je brumna želja brumnega očeta ... In tam, no tam že preskrbijo, da se mi takšne muhe korenito odpravijo. Ali ni res, oče? — Hahaha ...«
želja brumnega očeta... In tam, no tam že preskrbijo, da se mi takšne muhe korenito odpravijo. Ali ni res, oče? — Hahaha...«
 
Stari je hotel mimo njega, a sin ga ni izpustil.
 
»Sedaj pa čujte, oče,« je zagrmel sin s silnim glasom, a takoj zasikal komaj slišno, »kakor hitro moram od hiše in v vojake, tako pojdete vi v — luknjo ... luknjooo ... čujete? Ali je tako kratek vaš spomin? Ali se ne morete več spomniti, kedaj ste po krivem — prisegli... zaradi borih dvesto kron, ki ste jih tako odtrgali od ust ubogemu delavcu in njegovi obilni družini? ...«
{{prelom strani}}
Krivec je prebledel do las. Toda nenadoma je šinila v njegov obraz nenaravna rdečica, roke so se skrčile v pesti, in preden se je Tone zavedel, so ga te pesti odrinile, da se je opotekel in priletel z glavo ob steno. Nezavesten je obležal.
Vrstica 359 ⟶ 360:
Stari je popolnoma podivjal. Sunil je sina z okovanim čevljem pod rebra, sklonil se k njemu, pograbil kozarec na mizi ter začel tolči z njim onesveščenca po glavi.
 
»Tu imaš, pes ... na ... na ... na ...« se je penil in udrihal ves besen.
 
Pavla je tačas priklicala hlapca Janeza. Ta je starega s silo odtrgal od nesrečneža, ki se je bil medtem zavedel in se izkušal otresti jeklenega objema starih železnih rok ...
 
Nekaj trenutkov pozneje se je stari Krivec zaklenil v svojo sobo, a Toneta je Janez spravil na svisli ter ga dobro odel.
 
Zunaj je sijalo solnce vprav pomladansko. Njegovi žarki so se upirali tudi na skromni venec, ki je ležal na komaj zasutem grobu Krivčeve matere. Svetile so se v njih velike črke zlatega napisa na črnih trakovih:
komaj zasutem grobu Krivčeve matere. Svetile so se v njih velike črke zlatega napisa na črnih trakovih:
 
»Zadnji pozdrav, žalujoči ostali ...«
 
=== V. ===
 
Drugi dan je bil Krivec slabe voljpvolje. Vstal je navsezgodaj in rentačil okoli hiše. Janez je moral pripraviti koleselj, stari se je hotel čimprej odpeljati.
 
»Angel varuh si bil včeraj nekomu, Janez. Prav po nepotrebnem ... kaj to, če bi ne bil več vstal ... Ali je to sin, te vprašam? ... Eh, dobro vem, kaj mu manjka ... kaj mu roji po glavi ... Pa se bo urezal ... dokler si bo še lahko sam obuval čevelj in dokler ne bo še pljuval sam po lastnem telovniku, ne bo stari izpregel, ne bo prepisal niti pedi zemlje... Naj me prej vrag vzame! ... Pa tudi potem ne bo prida zanj... Kaj takšne ljudi naj bi si človek pustil zrasti čez glavo?... Rajši prodam vse do fermenta in zažvižgam do zadnjega vinarja ... Tfej, zmlel bi ga ...«▼
»Angel varuh si bil včeraj nekomu, Janez. Prav po nepotrebnem... kaj to, če bi ne bil več vstal... Ali je to sin,
▲te vprašam?... Eh, dobro vem, kaj mu manjka... kaj mu roji po glavi... Pa se bo urezal... dokler si bo še lahko sam obuval čevelj in dokler ne bo še pljuval sam po lastnem telovniku, ne bo stari izpregel, ne bo prepisal niti pedi zemlje... Naj me prej vrag vzame!... Pa tudi potem ne bo prida zanj... Kaj takšne ljudi naj bi si človek pustil zrasti čez glavo?... Rajši prodam vse do fermenta in zažvižgam do zadnjega vinarja... Tfej, zmlel bi ga...«
{{prelom strani}}
Stisnil je pesti in z nogo sunil kunca, ki se je bil tako daleč izpozabil, da je povohal njegov čevelj.
 
»Na! Rad bi vedel, čemu je ta zverina pri hiši. Da rije pod njo in jo izpodkopuje ... ali ne delajo tega že zadosti moji otroci? ... Spravi jih, kamor hočeš ... da jih več ne vidim ...«
moji otroci?... Spravi jih, kamor hočeš... da jih več ne vidim...«
 
Janez opravlja konja in ne odgovarja. Prijatelja sta s Tonetom, ki ni napačen človek.
 
»Starec je prepričan, da bo živel večno, poznam ga,« si misli. »Glej ga, kako gleda. Kot ris. Naj se mi posuši jezik in zmrznejo možgani, če se ne bo še enkrat oženil. Oj, ta je pravi! In potem res, Tone, Janko, Milka, lahko vzamete v roke popotni les in uberete pot pod noge in... in to od takšne hiše, kjer bi bili lahko vsi siti in zadovoljni ...«
 
»Kaj gruntaš, človeče?« se zakrohoče Krivec. »Vidim ti skozi butico, ni prav čedno na tistem smetišču ... Kdor ni z menoj, je zoper mene, to si zapomni!«
 
Rekši odide v hišo.
 
»Kakih osem dni ostaneš tukaj, Pavla,« pravi hčeri, ki je vprav takrat prišla v kuhinjo. »Da uvedeš Milko nekoliko v gospodinjstvo. Ostati mora poslej doma, ne morem je pogrešati ... Neža ostane tudi pri hiši, vajena ji je ... tako mislim, da pojde voz naprej po dosedanjem tiru ... Tvoj mož te menda ne bo preveč pogrešal, kaj?«
 
Krivec je hotel s tem nekaj namigniti in se je odurno zasmejal.
 
»Ne rada,« odgovori Pavla, privezujoč si delovni predpasnik, »zakaj pri vas vsak krade ... pa vidim, da moram. Pa svoje trhle šale si prihranite za druge ... Kje so ključi od različnih shramb? Za vsako reč posebe ne bom hodila okoli vas.«
 
Stari se dela kakor ne bi bil mislil na to in smehljaje maje z glavo.
 
»Čakaj, kako bi se dalo to napraviti, kaj misliš? ... Aha, že vem, tako bo najbolje ... Vidiš, jaz se moram takoj {{prelom strani}} odpeljati za dva dni po nujnih opravilih. Za dva dni ti torej pustim zunaj od vsake reči kolikor bo treba. Špeha, masti, moke, kave, sladkorja. Tudi vina, seveda. Potem, ko bom doma, dobiš za vsak dan sproti. Ali ni prav tako, duša?«
 
Pavla se premaga. Čemu bi ugovarjala, ko bi bilo vse bob v steno. Še pokojna mati je bila vse življenje pod kontrolo ...
 
»Od suhega debla ne morem zahtevati soka,« odgovori očetu in mahne zaničljivo z roko.
Vrstica 406 ⟶ 404:
Stari ne sliši ničesar. Potegne ključe iz žepa in začne odpirati razne predale. Tehta, meri, šteje, vse do pike natančno. Pavla, Milka in Neža kontrolirajo.
 
Ko je to delo dovršeno, si nalije Krivec zadovoljno vinsko čašo domače slivovke, prigrizne kos slanine s črnim kruhom ter takoj nato sede na voz, ki je že čakal pred vrati ...
 
Lep dan se dela nad goro, se spušča v dol. Cesta je suha in bela kot bi bila posuta s soljo, pod kopiti čile kobile se krešejo iskre. Vinogradi ob cesti so oživeli, viničarji so začeli obrezovati rjavo, rogovilasto trsje. Sredi vinograda se tu in tam že utrne rdeč breskov cvet, blesteč kakor zvezda. Jablane in hruške na osredkih zibljejo v jutranji sapi svoje z obilo debelimi sadnimi očesi obložene veje. Prvi dih prihajajoče pomladi veje iz dola v reber.
Vrstica 418 ⟶ 416:
Švrkne po kobili, vzravna se na sedežu, voz švigne za ovinek. Ko dvigne oči, vidi oni del gore, ki je bil dosedaj za njegovim hrbtom. Pred njim leži, se spenja visoko pod oblake, ves črn in hkratu ves svetal. Njegov gozd. Visoko pod nebo silijo temni vrhovi mogočnih smrek, pretkani s srebrom vzhajajočega solca. Med smrekami bele bukve, na svetlih jasah stoletni veličastni hrasti. Plast nad plastjo, tudi to vse njegovo do kamor seže oko in še dalje za hrib.
 
»In to naj bi prepustil drugemu? In če bi bil stokrat moj sin, tak ne! Dokler bo tvoje, boš živel, odtam prihaja nesmrtnost. Hi, Luca!«
nesmrtnost. Hi, Luca!«
 
Tam gori poje žaga in sekira dan za dnem brez prenehanja. Povsod primanjkuje delavcev, zemlja čaka in prosi, a ni jih, da bi jo oplodili. Tam gori v gozdu pa jih je dovolj, močnih, da bi prestavljali gore in mladih kot rosa. Krivec to ume in jih najde. Saj je vojni dobavitelj, kralj v svojem kraljestvu, in vsak gre rad, da se izmaže. Dan na dan se podira gozd, drevi v dolino, od tam gre dalje in dalje. Vlaki se vijo, dolgi kakor morska kača, barake rasto na planjavi, kvarijo in razjedajo travnike globoko in široko ...
 
Voz zavije okoli zadnje ride, zdriči v ravnino. Mimo njega beže prve hiše majhnega sela, vse revne in zapuščene. Vsak dan se pogrezajo niže, so videti neznatnejše. Z njimi vred beže mimo vrtovi in drevesa v njih, pokrita z mahovi in lišaji, da se ne razločuje jablana od hruške, češnja in marelica od češplje. Kakšna razlika med temi in onimi, ki rasto tam gori na osredkih! Ni je močne roke, ki bi zagrabila in izpulila gnilobo, dvignila klavrnost in žalost proti solncu. Same medle ženske, onemogli starci in nebogljeni otroci tavajo kakor izgubljeni okoli pragov.
Vrstica 431 ⟶ 428:
»In to naj bi prepustil drugemu? Ali pa tudi samo delil z drugim? In če bi bil stokrat moj sin, tak ne! Odtod življenje in smrtnost!«
 
Ko so se oči napasle in se je srce dovolj nasmejalo, je Krivec zopet udaril po kobili in voz je izginil v trenutku med trškimi hišami.
med trškimi hišami. —
 
<center>* * *</center>
 
»Dolžan sem ti nekoliko pojasnila o včerajšnjem svojem nastopu proti očetu, Pavla,« je dejal tisto popoldne Tone sestri. »Stopiva v sobo, da bova sama. Kar ti imam povedati, ni treba, da sliši vsakdo.«
Vrstica 442 ⟶ 438:
»Včeraj sem bil pijan, Pavla. Od tistega jutra, ko smo našli mater mrtvo, nisem imel več miru, nisem vedel, kaj delam. Sam sem bil nekoliko hipov v sobi, kjer je ležala na odru. Nje obraz je bil bel in smehljajoč, ves srečen. Tako lepega mrliča še nisem videl. In prav to mi je dalo misliti, kakšno je moralo biti nje življenje, če je bilo treba šele smrti, da se je razjasnilo in v sreči zasijalo nje obličje. Koliko je moralo pretrpeti to ubogo srce, ki je zdaj prenehalo biti, da smo celo mi otroci le ob svetih dneh bili deležni njenega smehljaja. In še takrat navadno pomešanega s solzami. In v spomin so mi začeli prihajati z neodoljivo silo razni trenutki, davno pozabljeni, trenutki, ki nisem vedel otrok, kam bi z njimi. Sedaj šele sem začel slutiti, kaj je pomenil nje suhi, že v mladosti uveli obraz, nje izmozgano revno telo, ki se je premikalo kakor senca. In tedaj mi je prišel nehote na misel očetov polni, zdravi obraz, njegove vedno zalite, kakor na olju plavajoče oči in sirove gorjanske kretnje njegovega orjaškega telesa. In vedel sem, pri čem da sem, vedel takoj, da je bil samo v očetu izvor vse materine nesreče.
{{prelom strani}}
To spoznanje me je ubilo. Vse moči so uplaknile v meni, vsega me je preletel krčevit trepet. Stemnilo se mi je pred očmi, oprijeti sem se moral stene, da nisem padel. V tistem hipu je prišlo nekaj ljudi kropit. Zbral sem z velikim naporom vse svoje sile ter se izmuznil mimo njih v vežo.
pred očmi, oprijeti sem se moral stene, da nisem padel. V tistem hipu je prišlo nekaj ljudi kropit. Zbral sem z velikim naporom vse svoje sile ter se izmuznil mimo njih v vežo.
 
Odtod sem krenil nehote proti očetovi in materini spalnici, gnala me je neka nevidna moč, da sem vstopil. Po sobi je bilo vse v neredu, različna oprava, obleka, perilo, posteljnina, vse je ležalo po stolih, po posteljah in po kotih. Začudil sem se, da so bila vrata odklenjena, ko poznam očetovo pazljivost in čuječnost. Ključ je tičal v vratih, in že sem jih hotel zakleniti in oditi, ko sem zagledal blizu njih v kotu listič popisanega papirja. Ne bil bi se brigal zanj, a v tistem hipu mi je nekaj reklo, naj ga poberem. Prav ko sem se sklonil za njim, sem zaslišal na stopnicah hlastne korake. Takoj sem vedel, da prihaja oče in sem instinktivno naglo vtaknil papir v žep. Oba sva stopila hkratu na prag, jaz od znotraj, on od zunaj.▼
Odtod sem krenil nehote proti očetovi in materini spalnici, gnala me je neka nevidna moč, da sem vstopil. Po
▲sobi je bilo vse v neredu, različna oprava, obleka, perilo, posteljnina, vse je ležalo po stolih, po posteljah in po kotih. Začudil sem se, da so bila vrata odklenjena, ko poznam očetovo pazljivost in čuječnost. Ključ je tičal v vratih, in že sem jih hotel zakleniti in oditi, ko sem zagledal blizu njih v kotu listič popisanega papirja. Ne bil bi se brigal zanj, a v tistem hipu mi je nekaj reklo, naj ga poberem. Prav ko sem se sklonil za njim, sem zaslišal na stopnicah hlastne korake. Takoj sem vedel, da prihaja oče in sem instinktivno naglo vtaknil papir v žep. Oba sva stopila hkratu na prag, jaz od znotraj, on od zunaj.
 
Osupnil je.
Vrstica 452 ⟶ 446:
»Kaj iztikaš tod,« je zarežal in me stresel za ramo, »še enkrat poizkusi in videl boš, kaj ti zapišem za ušesa.«
 
Naglo je obrnil ključ dvakrat v ključavnici in ga vtaknil v žep. Videti je bilo, da je prišel samo zaradi tega gori. Sam Bog vedi, kaj ga je zmotilo, da je zagrešil enkrat tako malomarnost in ni pravočasno zaklenil ...
Sam Bog vedi, kaj ga je zmotilo, da je zagrešil enkrat tako malomarnost in ni pravočasno zaklenil...
 
Ni mi bilo obstati doma. Bežal sem sam pred seboj in divjal po okolici kakor blazen. Naenkrat sem videl, da stojim pred Kavčnikovo hišo na Brdih. Noga se mi je ustavila, ni hotela čez prag. Takrat sem se spomnil na list, ki sem ga bil našel doma. In stopil sem v krčmo, da bi ga prebral v samoti in miru. Zakaj prepričan sem bil, da je list popisan in da vsebuje nekaj, kar je namenjeno meni. Sam sem sedel pri mizi za pečjo, niti domačega ni bilo tačas nobenega v hiši. Solnce je sijalo skozi okno na mizo in na papir, ki sem ga držal v roki. In plesale so pred mojimi očmi črke, pisane od roke — naše matere. Tu je list, Pavla, prečitaj ga!«▼
Ni mi bilo obstati doma. Bežal sem sam pred seboj in divjal po okolici kakor blazen. Naenkrat sem videl, da
▲stojim pred Kavčnikovo hišo na Brdih. Noga se mi je ustavila, ni hotela čez prag. Takrat sem se spomnil na list, ki sem ga bil našel doma. In stopil sem v krčmo, da bi ga prebral v samoti in miru. Zakaj prepričan sem bil, da je list popisan in da vsebuje nekaj, kar je namenjeno meni. Sam sem sedel pri mizi za pečjo, niti domačega ni bilo tačas nobenega v hiši. Solnce je sijalo skozi okno na mizo in na papir, ki sem ga držal v roki. In plesale so pred mojimi očmi črke, pisane od roke — naše matere. Tu je list, Pavla, prečitaj ga!«
{{prelom strani}}
Potegnil je iz žepa četrt pole navadnega papirja in ga izročil Pavli.
Vrstica 469 ⟶ 461:
slabejšega naj darujeta revežem. Zlata ura je moja last, zaslužila sem jo bila še pred svojo poroko s trdimi žulji v hiši Vašega očeta. To uro naj vzame za spomin Janko, če se še kedaj vrne. Milki zapuščam zlato zapestnico in Pavli zlato brožo. Poleg teh malenkosti imam še osem srečk, ki so zaznamovane na posebnem listu, v katerega so zavite. Želim, da dobi od teh Tone tri, in sicer najvišje po kurzu, a ostalih pet naj si razdelijo med saboj sporazumno Pavla, Milka in Janko. To je vse, kar je moja last. Zadnje reči, zapestnico, brožo in srečke sem si tekom dolgih let odtrgala od ust in mislim, da imam pravico, da razpolagam {{prelom strani}} z njimi po svoji volji. Prosim očeta, da to voljo izpolni. Vse to je shranjeno v mali zaklopnici v prvem predalu predalnika za perilo.
 
Tako, otroci moji! Ostanite zdravi in poizkusite sami popraviti to, kar je pokvarila nad Vami Vaša mati v svoji popustljivosti in odpustite ji. Zbogom!
popustljivosti in odpustite ji. Zbogom!
 
Na Plani, novega leta dan 1915.
Vrstica 488 ⟶ 479:
»Jokaj, Pavla, nočem te motiti,« pravi Tone mehko.
 
»In izjokaj se do zadnje solze. Operejo naj vse, kar je bilo kedaj nečistega v tvojem srcu proti njej, ki je ni več med nami. Tudi jaz sem jokal ...«
 
Odšel je iz sobe in jo pustil samo ...
 
Čez nekoliko časa se je vrnil. Položil je roko na njeno ramo ter ji privzdignil obraz.
 
»Naj ti pripovedujem dalje, Pavla. Treba je, da se razgovoriva popolnoma in da se razumeva ... Prej si rekla, da ne morejo biti najine misli različne. Mislila si torej tudi ti na drugi del materinega pisma, pravzaprav oporoke. In tu si gotovo prepričana, da ne dobimo otroci {{prelom strani}} ničesar od tega, kar nam je pustila mati. Obleke in perila ti sicer ne bo kratil, tako vsaj mislim, ker ti postavno pripada, a drugo je gotovo že spravil sam kakor kažejo dejstva. Zakaj če bi ne bil odnesel tistih reči v svojo blagajno, bi ne bilo ležalo to pismo na tleh. Izgubil ga je med prenašanjem. Kako, seveda ne morem vedeti. Iz tega sledi jasno, da je okradel svoje otroke. Ni mu morda toliko do one zlatnine, gotovo pa mu je do srečk, ker v svoji pohlepnosti že vidi pred saboj glavni dobitek te ali one ... Do tega zaključka sem prišel že tisti dan pri Kavčniku. Seveda, kdor bi očeta ne poznal, bi se tolažil in rekel: Spravil je zato, da kdo drugi v zmešnjavi ne vzame in bo razdelil kakor hitro bo pogreb v kraju. Toda jaz ga poznam in zato sem že tisti dan vedel, da ne bodo otroci nikdar videli deleža svoje matere ... O tem sem dobil torej na čistem in dasi nisem bil prav nič iznenaden ob teh svojih zaključkih, me je vendar grozno zapeklo in zabolelo. Divjost, ki se me je bila lotila že prej, je sedaj prekipela do vrhunca. V takšnem stanju sem poklical žganja. Kozarec za kozarcem sem vlival vase in bolj kot sem pil, bolj me je žejalo. V meni je bil ogenj, ki sem ga gasil z ognjem. Moral je Torej nastati požar, in nastal je. Popolnoma pijan sem ostal pri Kavčniku celo noč in še drugi dan. In pil, pil ... žganje, vino ... vino, žganje. Šele proti večeru drugega dne sem se prizibal domov, kjer me je Tone spravil na svisli kakor včeraj. Obležal sem brez zavesti, a zbudil sem se navzlic vsemu zelo zgodaj. V glavi mi je šumelo, iz želodca se mi izpahovalo in noge me niso hotele prav nositi. Šel sem k vodnjaku in spustil na glavo mrzli curek. Hladilo je, dobro delo. A ko sem se obrisal, je bilo v glavi pusto kot prej in v sencih mi je butalo, da jih je hotelo raznesti. Tedaj sem se začel glasno smejati, vse se mi je zdelo neumno. A vedel sem, da je najbolj neumen moj smeh. Hotel sem se zresniti, stiskal sem oči, zapiral s silo usta in se tolkel s pestmi ob čelo. A blazni smeh je prodrl mežeče oči in zaprta usta, niso ga mogle ustaviti stisnjene pesti. Vrgel sem se na slamnjačo in sem se zagrizel v rjuhe.
{{prelom strani}}
Tedaj se je smeh izpremenil v krčevit jok, ki je pretresal moje kosti kakor vihar onemoglo vejevje. Sam ne vem, kako dolgo je to trajalo, a ko sem se zavedel, sem bil pred hišo in moje noge so krenile k sosedu v gostilno. Kakor bi bila tamkaj edina rešitev iz tega groznega mojega stanja. Toda res, ko sem izpil nekoliko kozarčkov žganega, sem se čudovito umiril. Kakor najbolj trezen človek sem šel potem za pogrebom in v cerkev. Ko smo pa pozneje bili v tej sobi, veš, kaj se je zgodilo. Pijanost se je povrnila in zagrešil sem marsikaj, kar bi trezen ne bil storil. In tudi danes ne bi storil več. Naj bodo grehi njegovi kakršnikoli, sin ne bodi nikdar sodnik očetov. S tega stališča hočem odsedaj dalje govoriti o njem. Sodil ga ne bodem, a izpregovoriti se mora resna beseda, kako bo treba odsedaj dalje delati, da se ubranimo škode, zakaj ne samo otroci proti staršem, tudi starši imajo dolžnost proti otrokom.«
Vrstica 508 ⟶ 499:
Pomislila je nekoliko.
 
»Naj bode po tvojem,« je dejala čez nekoliko hipov. »Toda jaz sem bila včeraj prva, ki sem vprašala po materinem testamentu. In ti si mi to očital. Če bi vedel ... toda ne ... čemu?«
 
Tone jo je prijel, za roko.
 
»Kaj porečeš, če. ti pravim, da vem? Ne glej me tako ... vrabci že čivkajo po strehah ... Revica ... toda, Pavla, tudi sama si kriva ... oprosti ... Ne, prosim te, ne ugovarjaj! Vzemi moje besede tako, kakor sem jih mislil ... ne slabo ... Morda je še čas, da se rešita. Vrzi od sebe svojo visokost, svojo trmo in svoj po očetu podedovani greh — sirovost — oprosti še enkrat ... in mož se ti povrne na pravo pot in vse bo še dobro.«
 
»Nikdar več,« vzklikne Pavla. »Pregloboko je padel in potegnil vse za saboj. Igralca nihče ne izpreobrne. Na čelu mu je zapisana ta strast, globoko vdrta in v vsaki kretnji. In poleg tega pije kakor piskrovezec. V tej svoji pijanosti mi očita, da nisem nič prinesla k hiši razen nekoliko cunj in dvoje pobarvanih postelj, da se je od takšne bogatije kakor je naša nadejal vse kaj drugega kakor je dobil. Da je bil norec ker ni zahteval zaradi svoje neumne ljubezni do mene zadostne dote že pred poroko, ko je Krivca že od nekdaj tako dobro poznal. Lahko bi ga potegnil iz blata, pa ga pustil umirati. Zadovoljen je, samo da je spravil po goljufiji svojo hčer od hiše, zakaj on dobro ve, da bi se Krivec, ta lump, najrajši iznebil vseh svojih otrok, ki so mu vsak dan bolj nadležni. Toda on, moj po krivici teptani in užaljeni mož, on mu že posveti in Krivec že še izve, s kom ima opraviti ... Tako psuje dan na dan, in jaz si ne morem pomagati, ne vem, kam bi pogledala od sramote. Pisala sem materi, razodela ji vse svoje gorje. Prišla je k meni takoj ko je prejela pismo. Pulila si je lase, ko je videla, kam je prišla njena hči, a pomagati ni mogla. Sama ni imela ničesar, pri očetu ni imela besede. In tako sem pisala njemu, dvakrat, trikrat, neštetokrat, in nazadnje {{prelom strani}} je odgovoril. Konec pisma se je glasil: Pusti me v miru s takšnimi rečmi, enkrat za vselej. Kakor si si postlala, tako ležiš, sama si ga hotela, pijanca ...«▼
»Nikdar več,« vzklikne Pavla. »Pregloboko je padel in potegnil vse za saboj. Igralca nihče ne izpreobrne. Na
čelu mu je zapisana ta strast, globoko vdrta in v vsaki kretnji. In poleg tega pije kakor piskrovezec. V tej svoji
▲pijanosti mi očita, da nisem nič prinesla k hiši razen nekoliko cunj in dvoje pobarvanih postelj, da se je od takšne bogatije kakor je naša nadejal vse kaj drugega kakor je dobil. Da je bil norec ker ni zahteval zaradi svoje neumne ljubezni do mene zadostne dote že pred poroko, ko je Krivca že od nekdaj tako dobro poznal. Lahko bi ga potegnil iz blata, pa ga pustil umirati. Zadovoljen je, samo da je spravil po goljufiji svojo hčer od hiše, zakaj on dobro ve, da bi se Krivec, ta lump, najrajši iznebil vseh svojih otrok, ki so mu vsak dan bolj nadležni. Toda on, moj po krivici teptani in užaljeni mož, on mu že posveti in Krivec že še izve, s kom ima opraviti... Tako psuje dan na dan, in jaz si ne morem pomagati, ne vem, kam bi pogledala od sramote. Pisala sem materi, razodela ji vse svoje gorje. Prišla je k meni takoj ko je prejela pismo. Pulila si je lase, ko je videla, kam je prišla njena hči, a pomagati ni mogla. Sama ni imela ničesar, pri očetu ni imela besede. In tako sem pisala njemu, dvakrat, trikrat, neštetokrat, in nazadnje {{prelom strani}} je odgovoril. Konec pisma se je glasil: Pusti me v miru s takšnimi rečmi, enkrat za vselej. Kakor si si postlala, tako ležiš, sama si ga hotela, pijanca...«
 
Tone ji stisne roko, rekoč:
 
»Dokler oče živi, nimaš pričakovati ne ti in nimamo pričakovati mi ničesar od njega. Pohlep ga je prevzel vsega, drugega ne vidi, kakor samega sebe. Nobenemu ne zaupa vinarja, vsak mu krade in ga goljufa, najbolj pa njegovi lastni,, ničvredni otroci. In to je pri njem vsak dan huje, odkar mu gre vse kakor sam hoče. Prodajalna je sicer prazna, a kaj bi se brigal zanjo, to so bile samo posamezne kaplje, ki so kapljale po njej v njegov žep. Sedaj so se otvorili studenci, ki se na široko valijo po njegovi strugi, amerikanski zlatonosni studenci. Mogočen je, drugi kralj na Betajnovi, kralj, ki zna komaj podpisati svoje ime, a ima spomin, ki ga ne ogoljufa nikdar ... Potipal sem enkrat neke gospode v trgu, če bi se dalo morda kaj iztisniti iz njega potom pravice, tako pol za šalo, pol za resnico sem mislil. Tu sem naletel, Pavla. Napisan je tam z zlatimi črkami, v zgled ga postavljajo brezbrižnikom in falirancem, do gabnosti poveličujejo njegovo pridnost — oh dobro je njegovo staro vino in izborni so njegovi tolsti piščanci — vsi so prepričani, da si pridobiva vse poštenim potom. Njegovi otroci pa niso vredni piškavega oreha ... siroveži so ... ki ne spoštujejo lastnega očeta ... pijanci in pretepači ... prešestniki ... Kaj torej hočeš, Pavla? Na ves glas ti zakličem in uvažuj ta moj resni klic: Še enkrat ti povem, dokler oče živi, nimaš pričakovati od njega ničesar. Čudeži se namreč ne godijo več, kamen se ne izpreminja v kruh. Treba, da ubereš drugo pot, da črpaš sama iz sebe, da najdeš moči sama v sebi. Zadnji čas je, ne odlašaj! In veliko trpežnejša bo tvoja sreča, če si jo priboriš sama, kakor če bi padla v naročje ne da bi mignila z mazincem ... Če boš potrebovala kakega nasveta od mene, razpolagaj z mano!« —
potom. Njegovi otroci pa niso vredni piškavega oreha... siroveži so... ki ne spoštujejo lastnega očeta... pijanci in pretepači... prešestniki... Kaj torej hočeš, Pavla? Na ves glas ti zakličem in uvažuj ta moj resni klic: Še enkrat ti povem, dokler oče živi, nimaš pričakovati od njega ničesar. Čudeži se namreč ne godijo več, kamen se ne izpreminja v kruh. Treba, da ubereš drugo pot, da črpaš sama iz sebe, da najdeš moči sama v sebi. Zadnji čas je, ne odlašaj! In veliko trpežnejša bo tvoja sreča, če si jo priboriš sama, kakor če bi padla v naročje ne da bi mignila z mazincem... Če boš potrebovala kakega nasveta od mene, razpolagaj z mano!« —
{{prelom strani}}
=== VI. ===
 
Milka je bila tačas z Nežo v kuhinji. Medtem ko je Neža pomivala, je sedla nekoliko za ognjišče, prav tja, kjer je zadnji dan svojega življenja sedela nje mati. Bila je vitka, nekoliko prešibka za svoja leta. Nje obraz je bil okrogel, lica polna in sveža ter zagorela kot mak med pšenico, oči velike, vse začudene in vprašujoče, ustnice kot dozorela črešnja. Lasje so bili temnoplavi, gosti, vlažno se svetleči. Prav takšna je bila kot nje mati, ko so jo poklicali iz šole domov in je prišla k Krivčevim.
je zadnji dan svojega življenja sedela nje mati. Bila je vitka, nekoliko prešibka za svoja leta. Nje obraz je bil
okrogel, lica polna in sveža ter zagorela kot mak med pšenico, oči velike, vse začudene in vprašujoče, ustnice kot dozorela črešnja. Lasje so bili temnoplavi, gosti, vlažno se svetleči. Prav takšna je bila kot nje mati, ko so jo poklicali iz šole domov in je prišla k Krivčevim.
 
Milka je bila trudna. Delala je ves dan do sedaj, nje bele roke, takšnega dela nevajene, so bile vroče in so podrhtevale, v križu jo je bolelo in noge so se ji šibile. Prenenadoma jo je vse zadelo, prenenadoma jo je iztrgala usoda iz otroške lahkomiselnosti in postavila na trda tla resnega življenja. Vsa začudena je bila ob zadnjih dogodkih, ni jih mogla pojmiti, mislila je, da sanja in da se morajo te sanje vsak čas razpršiti. Vsa je bila še v mestu pri svojih prijateljicah, ki so se z delom samo igračkale, ki niso niti slutile, v kaj se bode to igračkanje izpremenilo. Žarko solnce je še sijalo tedaj okoli nje in v njej, vse polno svetlobe in toplote je bilo nje srce in v tej svetlobi, oblit od solnčnih žarkov je stal fant, princ iz jutrove dežele, odet v zlato in škrlat. Po njo je imel priti, prožil ji je nasproti svoje roke, ob bregu je že čakala bela ladja, razpeta so bila in v solnčnem vetru so trepetala zlatoobrobljena jadra, da ju odpeljejo v prekmorsko deželo, kjer cveto drevesa brez prenehanja in rode hkratu srebrne plodove brez prenehanja. Sredi med njimi še dviga slonokoščena palača ... Tako nenadoma so jo odtrgali od sanj in lepote, da je sedaj vsa bedna in trudna. Nekaj se vzdiguje v njej, zajokala bi na ves glas, zavpila in bežala ...
 
»Težko je pri nas,« se oglasi Neža in zazeha. »Ata ne privošči nobenemu preveč počitka. Dolgo sem že pri hiši, oh, poznam kako gre tukaj. In zdaj celo, vsak dan je bolj {{prelom strani}} siten in zadirčljiv, nobena reč mu ni več všeč ... oh, poznam ga, gospodična.«
 
Milka strmi skozi okno in ne odgovori ničesar.
Vrstica 539 ⟶ 525:
Milka še vedno molči, niti ne sliši njenega samogovora.
 
»Pa saj ni čuda, da je takšen, ko ga pa vse jezi, celo otroci. Tone bi bil tudi lahko nekoliko bolj drugačen z njim. Toda, kaj me briga? ... Pa me le skrbi, kako jo bomo vozili naprej, na naju, gospodična, bo padala vsa odgovornost in vsa slaba volja atova. Težko bo, tako vam povem. Oh da, to dobro vem, dolgo sem že pri hiši.«
njim. Toda, kaj me briga?... Pa me le skrbi, kako jo bomo vozili naprej, na naju, gospodična, bo padala vsa odgovornost in vsa slaba volja atova. Težko bo, tako vam povem. Oh da, to dobro vem, dolgo sem že pri hiši.«
 
Ko se Milka niti ne ozre, nadaljuje:
Vrstica 554 ⟶ 539:
»No, tako hudo še ni,« se zasmeje ter potegne z roko preko ust. »Še si nekam spodobna, Neža.« —
 
<center>* * *</center>
 
Med krivenčastimi in vitkošibkimi vrbami se vije reka skozi nizko gričevje vedno vštric široke bele ceste, po kateri vozijo dan na dan težki vozovi, drvijo automobili in se premikajo raznolična, v teh krajih dosedaj nepoznana vozila. Bog ve odkod je vse to zašlo semkaj, da razriva sedaj naše ceste in pota, kvari .travnike in njive ter dviga oblake prahu, strupeno polegajoče po nasadih, vrtovih in vinogradih. Iz prahu se motajo čudni ljudje, napol divji in zarastli, kakršnih naši kraji ne poznajo. Govorijo neznano govorico, pojo pesmi našim srcem nerazumljive, našim ušesom neprijetne. Naša pesem je zamrla, se je izselila, kakor so se izselili slavci iz grmovja ob vodi ter si poiskali mirnejših kotičkov. Da, ta dolina je bila še nedavno polna slavčjega petja, polna vriskajoče svetlobe in solnčne toplote, a danes umira in se boji prihodnjega jutra. Dnevi tečejo, vsak dan prihajajo nove čudne vesti, kmalu bo završalo tudi ob Soči. In vozili bodo zopet drugačni vozovi, tujim vozovom v nasprotni smeri in stokale bodo matere in jokala bo deca ob pogledu na dolgo, v nedogled se vijočo neznano pot. Starci se tresejo, da jih zapusti zemlja, ki jih je rodila, lažje bi jim bilo, če bi jih zasul plaz, drveč z gore. Groza objema s črnimi rokami dolino in griče, noč pada na vzdihujočo zemljo ... V zatišju, stisnjen med dvoje nizkih, s trto in smokvami zarastlih gričev, se skriva Logarjev mlin. Na dvorišču pred njim rastejo trije stari širokovrhati orehi, segajoči čez rdečo, svetlečo se streho. Njih temnozeleno sočno listje se vedno giblje in vstrepetava v sapi, skoro neslišno prihajajoči čez prazne kraške grebene. Voda pljuska po širokih koritih, se spušča čez kolesa, se iskri in se peni, v mlinu ropočejo kameni in meljejo, kolikor pač imajo v teh časih.▼
Med krivenčastimi in vitkošibkimi vrbami se vije reka skozi nizko gričevje vedno vštric široke bele ceste, po
▲kateri vozijo dan na dan težki vozovi, drvijo automobili in se premikajo raznolična, v teh krajih dosedaj nepoznana vozila. Bog ve odkod je vse to zašlo semkaj, da razriva sedaj naše ceste in pota, kvari .travnike in njive ter dviga oblake prahu, strupeno polegajoče po nasadih, vrtovih in vinogradih. Iz prahu se motajo čudni ljudje, napol divji in zarastli, kakršnih naši kraji ne poznajo. Govorijo neznano govorico, pojo pesmi našim srcem nerazumljive, našim ušesom neprijetne. Naša pesem je zamrla, se je izselila kakor so se izselili slavci iz grmovja ob vodi ter si poiskali mirnejših kotičkov. Da, ta dolina je bila še nedavno polna slavčjega petja, polna vriskajoče svetlobe in solnčne toplote, a danes umira in se boji prihodnjega jutra. Dnevi tečejo, vsak dan prihajajo nove čudne vesti, kmalu bo završalo tudi ob Soči. In vozili bodo zopet drugačni vozovi, tujim vozovom v nasprotni smeri in stokale bodo matere in jokala bo deca ob pogledu na dolgo, v nedogled se vijočo neznano pot. Starci se tresejo, da jih zapusti zemlja, ki jih je rodila, lažje bi jim bilo, če bi jih zasul plaz, drveč z gore. Groza objema s črnimi rokami dolino in griče, noč pada na vzdihujočo zemljo... V zatišju, stisnjen med dvoje nizkih, s trto in smokvami zarastlih gričev, se skriva Logarjev mlin. Na dvorišču pred njim rastejo trije stari širokovrhati orehi, segajoči čez rdečo, svetlečo se streho. Njih temnozeleno sočno listje se vedno giblje in vstrepetava v sapi, skoro neslišno prihajajoči čez prazne kraške grebene. Voda pljuska po širokih koritih, se spušča čez kolesa, se iskri in se peni, v mlinu ropočejo kameni in meljejo, kolikor pač imajo v teh časih.
{{prelom strani}}
V mlinu pa je mlinarila mlinarjeva hčerka Lenka poleg očeta Logarja, matere Logarice in treh starejših sinov. Najmlajši je hodil še čez hrib v šolo.
Najmlajši je hodil še čez hrib v šolo.
 
Slučaj je nanesel, da je vozil Krivčev Tone pred nekoliko meseci tod mimo visoko naložen voz desak. Bog ve po kakšnem naklučju ali iz kakšnega vzroka se je utrgala glavna veriga in je nastala nevarnost, da se deske razlete po cesti. Nobenega človeka ni bilo blizu, nobenega voza za njim in pred njim, a Tone je klel in rentačil ter pihal kakor kovaški meh. Zverina v njem se je poznala na daleč. Vsak dan je bila cesta polna, vsak dan so tod pokali vozniki, vozili sadjarji s svojimi osli, hodili pešci, in marsikateri izmed njih bi mu utegnil pomagati ali mu vsaj svetovati. Tisti dan pa so se vsi zakleli, da ga puste samega, naj dela kar hoče. Tedaj je zagledal nedaleč na levici troje visokih orehov, skozi njih vrhove se je svetila v solncu rdeča streha Logarjevega mlina. Komaj deset minut od ceste je bil oddaljen. Tone še ni bil nikdar tam, ni poznal nobenega, se ni doslej zmenil ne za mlin ne za njegove prebivalce in je vozil dosedaj vedno mimo brezbrižen, v svoje misli utopljen, najčešče čemeren in napol pijan. Pokal je s svojim bičem prav po hribovsko, da se je razlegalo daleč po dolini, vpil na konje, pretepal jih in se pridušal kakor toliko drugih njegovih tovarišev, ki so z njim vred vozili tovore v mesto in se ustavljali povsod, »kjer Bog roko vun moli«. Danes pa je zavozil prav do kraja ceste, privezal konja k drevesu ter prvič stopil na stransko rjavo pot in krenil proti mlinu.
tovore v mesto in se ustavljali povsod, »kjer Bog roko vun moli«. Danes pa je zavozil prav do kraja ceste, privezal konja k drevesu ter prvič stopil na stransko rjavo pot in krenil proti mlinu.
 
Vsi so bili doma, stara dva, trije sinovi in Lenčka, zakaj takrat še ni bilo vojske in so Logarjevi živeli še pristno in patriarhalično življenje, nemoteni od sveta v najlepšem miru in smejoči zadovoljnosti. Zadnji dnevi zadovoljnosti in miru so to bili za dolgo dolgo časa.
 
Ko je Tone povedal svojo nezgodo, so bili Logarjevi takoj pripravljeni, da mu- pomagajo. V nekoliko trenutkih je bila pripravljena veriga, da mu jo posodijo in starejša sinova sta šla z njim, da deske skupno povežejo. Ko je {{prelom strani}} čez nekoliko dni prinesel verigo nazaj, se je ustavil pri Logarjevih dlje časa. Potem pa je stopil k njim in se razgovarjal vsakokrat, ko je vozil mimo. In z začudenjem je videl, da ti ljudje vse drugače živijo kakor pa oni doma pri Krivčevih. Tu delajo vsi za enega in eden za vse, tu je doma medsebojna ljubezen in spoštovanje, tu ne slišiš ne grde ne dvoumne ali nedostojne besede. Sinovi so močni kakor medvedje, svet bi preobrnili in ga postavili na glavo, a z domačimi ljudmi so kakor jagneta, ki ne vedo, kaj bi storili, da bi bilo vse v redu in da bi nikogar ne žalili. — Lenčka je dekle, nekoliko čokata sicer, rdečelična in trdih, delavnih, z žulji pretkanih rok, a navzlic temu nima na sebi nič kmečkega, vsakdanjega in robatega. Nje obraz se vedno smehlja, pri vsakem še tako težkem delu si poje in je zadovoljna. Delo je razdeljeno na enake dele, vsak pozna svoje in ga vrši z vnemo in ljubeznijo dan za dnem, od tedna do tedna. Noč je za počitek, a dolgi zimski večeri in nedelje so za to, da se segreje in omaje duša. In v Logarjevem mlinu vidiš raznovrstne knjige, leposlovne in strokovne, časopise in brošure, ki pa ne leže nerazrezane po policah, pač pa so že precej oguljene in razdrapane, da jih je treba dati vsako toliko časa.po nekoliko v mestno knjigoveznico. Tega, kar ni utegnila in mogla dati Logarjevim šola, to so jim dale one, malo po malem, a toliko bolj gotovo. In pri Logarjevih se shajajo ob takšnih dneh tudi vsi bližnji in oddaljeni sosedje, ki so z njimi enega srca in enih misli ...
storili, da bi bilo vse v redu in da bi nikogar ne žalili. — Lenčka je dekle, nekoliko čokata sicer, rdečelična in trdih, delavnih, z žulji pretkanih rok, a navzlic temu nima na sebi nič kmečkega, vsakdanjega in robatega. Nje obraz se vedno smehlja, pri vsakem še tako težkem delu si poje in je zadovoljna. Delo je razdeljeno na enake dele, vsak pozna svoje in ga vrši z vnemo in ljubeznijo dan za dnem, od tedna do tedna. Noč je za počitek, a dolgi zimski večeri in nedelje so za to, da se segreje in omaje duša. In v Logarjevem mlinu vidiš raznovrstne knjige, leposlovne in strokovne, časopise in brošure, ki pa ne leže nerazrezane po policah, pač pa so že precej oguljene in razdrapane, da jih je treba dati vsako toliko časa.po nekoliko v mestno knjigoveznico. Tega, kar ni utegnila in mogla dati Logarjevim šola, to so jim dale one, malo po malem, a toliko bolj gotovo. In pri Logarjevih se shajajo ob takšnih dneh tudi vsi bližnji in oddaljeni sosedje, ki so z njimi enega srca in enih misli...
 
Krivčev Tone se je oglašal od tistikrat pri Logarjevih čestokrat tudi ob nedeljah, dasi je bila pot dolga in pozimi tudi slaba. Z vsemi, s starima in s sinovi, je sklenil pravo prijateljstvo. Pa tudi med Lenčko in med njim se je razvila gorka simpatija, ki je bila zlasti zanj odločilnega pomena. V tem medsebojnem oživljajočem prijateljstvu je šele Tone prav spoznal, kakšno je bilo njegovo dosedanje življenje in je krenil na drugo pot, ki ga je dovedla do drugega naziranja in do spoštovanja človeka in njegovega poklica.
Vrstica 576 ⟶ 557:
»Tako, sedaj sem ti povedal vse, Pavla,« je dejal Tone, ko je nehal pripovedovati o mlinu in o Logarjevih. »Sedaj veš, kar si me vprašala prej, ko si rekla, da čutiš, kako zelo sem se izpremenil. In tudi tebi Milka morda ne bo škodovalo, da si slišala, in zato sem te tudi poklical v sobo. Začetek mojega novega življenja je torej v Logarjevem mlinu, njim, ki so bili in so še tam doli, sem hvaležen za vse, kar se je pozneje zgodilo z mano. Toda stopita za hipec z manoj, pokažem vama še svoje tukajšnje najboljše tovariše, najboljše prijatelje v teh hudih in žalostnih časih.«
 
In peljal ju je v svojo malo podstrešno sobo. Skozi okno so tudi semkaj lili polni solnčni žarki in tam nasproti je gorela gora v zlatu in veličastvu.
je gorela gora v zlatu in veličastvu.
 
Ob nižji steni je stala skromna postelj, ob nje vznožju velika starinska skrinja z vdelanimi rožami in okraski.
Vrstica 583 ⟶ 563:
Tone potegne ključ iz žepa in odpre.
 
»To so moji tovariši, moji najboljši prijatelji, ki se razgovarjam z njimi vsako prosto uro in ki so moja uteha. Dokler si ostanemo zvesti, bo imelo življenje moje pomen in namen. Tu je shranjena vsa skrivnost mojega izpreobrnjenja.«
Dokler si ostanemo zvesti, bo imelo življenje moje pomen in namen. Tu je shranjena vsa skrivnost mojega izpreobrnjenja.«
 
Skrinja je bila do vrha polna samih knjig ...
 
=== VII. ===
 
Osmi dan po pogrebu se je Pavla odpravljala domov. Kolikor se je dalo je uvedla Milko v gospodinjstvo in ji zlasti zabičala, naj kolikor mogoče brez godrnjanja izpolnjuje želje očetove in naj se ne da plašiti izbruhom njegove sitnosti in njegovim čudnim vsakdanjim kapricam. Z Nežo pa naj dela kolikor mogoče narahlo in diplomatsko, {{prelom strani}} da si ne nakoplje njenega sovraštva, zakaj posli, ki so dlje časa pri hiši, so za vsako malenkostno neprijaznost zelo občutljivi in se sploh čutijo, če ne gospodarji, pa vsaj njih namestniki v hiši ali kaj vem kaj še. Izkratka, Vsaka zamera se neprimerno maščuje, in krega in neprijetnosti se ne zmanjka nikoli. Milka, otrok, je poslušala sestro in ji obljubila, kar je hotela. Pri tem pa je skrivaj jokala, zakaj čutila je veliko zapuščenost in lastno nepotrebnost v tej hiši. Bog ve, s čim se je pregrešila, da jo je usoda iztrgala tako nenadoma vsemu, kar je bilo ljubo njenemu vzbujajočemu se srcu. Čutila je, da se bližajo časi, ki bodo razdejali vso stavbo nje visokoletečih misli in jo pokopali v najtemnejšo vsakdanjost. Kamor se ozre, povsod klavrnost in tujina, nikjer lepe misli in domačega zatišja. Bala se je prve ure, ko bode z Nežo sama, a iz ur bodo dnevi in tedni in meseci. Bog ve, kaj bo z njo čez pol leta, kaj čez leto dni!▼
Osmi dan po pogrebu se je Pavla odpravljala domov. Kolikor se je dalo je uvedla Milko v gospodinjstvo in ji
▲zlasti zabičala, naj kolikor mogoče brez godrnjanja izpolnjuje želje očetove in naj se ne da plašiti izbruhom njegove sitnosti in njegovim čudnim vsakdanjim kapricam. Z Nežo pa naj dela kolikor mogoče narahlo in diplomatsko, {{prelom strani}} da si ne nakoplje njenega sovraštva, zakaj posli, ki so dlje časa pri hiši, so za vsako malenkostno neprijaznost zelo občutljivi in se sploh čutijo, če ne gospodarji, pa vsaj njih namestniki v hiši ali kaj vem kaj še. Izkratka, Vsaka zamera se neprimerno maščuje, in krega in neprijetnosti se ne zmanjka nikoli. Milka, otrok, je poslušala sestro in ji obljubila, kar je hotela. Pri tem pa je skrivaj jokala, zakaj
čutila je veliko zapuščenost in lastno nepotrebnost v tej hiši. Bog ve, s čim se je pregrešila, da jo je usoda iztrgala tako nenadoma vsemu, kar je bilo ljubo njenemu vzbujajočemu se srcu. Čutila je, da se bližajo časi, ki bodo razdejali vso stavbo nje visokoletečih misli in jo pokopali v najtemnejšo vsakdanjost. Kamor se ozre, povsod klavrnost in tujina, nikjer lepe misli in domačega zatišja. Bala se je prve ure, ko bode z Nežo sama, a iz ur bodo dnevi in tedni in meseci. Bog ve, kaj bo z njo čez pol leta, kaj čez leto dni!
 
Tone se je umaknil iz hiše. Takoj drugi dan po onem dolgem razgovoru s Pavlo in Milko, po svoji veliki izpovedi, je izbral nekaj najpriljubljenejših knjig iz skrinje, zavil jih skrbno in ljubeče v omot ter ga potisnil v nahrbtnik. Umakniti se je hotel očetu, da ne pride nehote zopet do neljubih in razburljivih prizorov. In poslovivši se iskreno od sester, je sedel na voz, ki je bil odpravljen v gozd po hlode. Tam je hotel ostati in delati kakor drugi, spati v baraki, jesti z delavci in v težkih urah iskati v knjigah razvedrila in utehe. Dokler ne zasijejo boljši in lepši dnevi.
 
Krivec ni bil niti z besedico omenil proti otrokom materine zapuščine, pač pa je Pavli izročil njeno obleko in perilo, da vzame s seboj ali pa razpolaga z njim po svoji volji. Ko je Pavla pregledala in preštela kos za kosom, je bila prepričana, da to ni vse, kar je imela rajna mati, zlasti pa ne vse perilo. Bolj ko je pregledovala, bolj se je kuhala v njej jeza, zlasti ker se je oče venomer zaničljivo smehljal, ko je preštevala. Očividno se je norčeval in se veselil, da jih je vse opeharil. Toda spomnila se je na Toneta in na njegove besede in s silo se je premagala. Vendar je dejala pikro: »Človek ne bi si mislil, da je uboga mati {{prelom strani}} prislužila pri takšni hiši samo to revščino.« — »Vsi si domišljujete, da je pri hiši Bog ve kaj,« je odgovoril oče mirno, »toda vsi se motite. Povem vam, da komaj izhajamo. Delavci požro vse, živež je neznosno drag, vse se potrosi. Kolikor noter, toliko vun. Če pojde tako dalje, zaprem barako.« Pavla se je ugriznila v ustnice in ni odgovorila. Poklicala je Milko in Nežo in razdelila vse na tri enake dele. Izbirati in prebirati se ni izplačalo te beračije. Stari se je tačas neopaženo izmuznil iz sobe, bilo ga je morda v tistem hipu vendarle nekoliko sram ...
 
Pavla je pospravljala svoje reči. Sama je bila v sobi, vse tiho okoli nje. V peči so pokala in prasketala suha drva, udobna toplota se je širila po svetlem prostoru. Pavla je delala mehanično, zavijala, povezavala, skladala omote drugega poleg drugega, polagala jih nazadnje v pripravljeni pleteni kovčeg. Nje obraz ni kazal tačas ničesar, bil je čisto vsakdanji in brezbrižen. Kakor ne bi mislila ničesar, kakor bi ne bilo v nje duši ne veselja ne žalosti, ne želje in niti sence hrepenenja. Kakor bi bila tam notri velika praznota, velika puščava brez zelenice.
Vrstica 606 ⟶ 583:
Pavla se je zdrznila, se dvignila in potegnila z rokami preko oči.
 
»Torej zopet domov ... domov ... iz enega gadnega doma v drugi,« je zaječala in posluhnila, kdo prihaja.
 
Stopinje so se ustavile, začul se je Nežin glas:
Vrstica 614 ⟶ 591:
Pavla se je prijela za prsi, strah jo je prešinil. Čemu je prišel, kaj išče tukaj? Pisala mu je, da pride danes domov. Nekaj ni v redu, da se je tako nenadoma pojavil tukaj, kjer ga ni bilo že več let. Hvala Bogu, da danes ni očeta doma, sicer bi zopet ne bilo nič dobrega iz tega obiska.
{{prelom strani}}
»Takoj pridem,« je zaklicala Neži ter si naglo popravila zmršene lase. Napravila je kolikor mogoče miren in vsakdanji obraz, odprla vrata ter odšla doli.
vsakdanji obraz, odprla vrata ter odšla doli.
 
Po kuhinji gori in doli je stopal nje mož. Nekoliko naprej se je držal, roke je tiščal v hlačnih žepih in med zdravimi, nekoliko rjavimi zobmi je žvečil ostanek viržinke, ki se je krivil navzdol pod spodnjo debelo ustnico. Njegov še dovolj čedni obraz je bil nekoliko zabuhel in rumenkast ter je pričal o prečutih nočeh in o podnevnem spanju. Pod motno bliščečimi vodenimi očmi so se krožili veliki črnorumenkasti kolobarji, a črni ščetinasti lasje so silili izpod mehkega, poševno na glavi stoječega klobuka doli čez čelo do gostozaraslih črnih obrvi. Iz desnega kota ustnic se je poznala posušena rjavobelkasta slina po gladkoobriti, okrogli in močni bradi kakor bi bil kdo potegnil široko črto s čopičem, namočenim v ptičji lep.
Vrstica 621 ⟶ 597:
Semtertja se je zravnal, privzdignil glavo ter se široko nasmejal. Pripovedoval je Neži Bog ve kakšno anekdoto iz mestnih beznic ali iz tretjega razreda prenapolnjenega lokalnega vlaka. Dobro se mu je zdelo, da je bila Neža hvaležna poslušalka in da so ji zlasti najbolj prijali njegovi lastni ocvirki, s katerimi je belil svoje pripovedovanje.
 
»Da, to je res, Nežica, kakor je res, da je Krivec ... hm ... ehnu ... no, nič ne rečem ... falot ... Ali sem kaj rekel?«
rekel?«
 
Potegnil je roke iz žepov, otrnil čik, vtaknil ga zopet v usta ter se lopnil s plosko desnico po močnem bedru.
Vrstica 628 ⟶ 603:
Tačas se je pojavila Pavla. Slišala je zadnje besede in je vedela, da je mož pijan.
 
»O Pavlon, Pavlončica, duša moja ... srečne oči, ki te zopet vidijo čez sedem čiških let ... Kako je kaj pri tvoji duši? ... Primojduši dobro ... Zakaj tako dolgo tukaj? ... Ali je dobra papca, pipca? ... Boljša kakor doma? ... Eh papa Krivec ima mačka v žaklju in Noetovo dedščino v kleti pod skalo ... dobro je tukaj biti ... hahaha ... samo krivi se nerad, kadar treba dati ... ni prav, da se piše
Krivec ... Pavlon, vprašam te sedaj nekaj ... zakaj ... {{prelom strani}} prav za prav, na čem pa je umrla tvoja mati? ... Slišal sem, da ti je mnogo zapustila ... tam doli so pravili v gostilni ... pot za sabo ... kaj?«▼
Duši?... Primojduši dobro... Zakaj tako dolgo tukaj?... Ali je dobra papca, pipca?... Boljša kakor doma?... Eh papa Krivec ima mačka v Žaklju in Noetovo dedščino v kleti pod skalo... dobro je tukaj biti... hahaha... samo
krivi se nerad, kadar treba dati ... ni prav, da se piše
▲Krivec... Pavlon, vprašam te sedaj nekaj... zakaj... {{prelom strani}} prav za prav, na čem pa je umrla tvoja mati?... Slišal sem, da ti je mnogo zapustila... tam doli so pravili v gostilni... pot za sabo... kaj?«
 
Pavla je pristopila k njemu ter ga prijela za roko.
Vrstica 643 ⟶ 616:
Odprl je usta in ni verjel.
 
»Kaj praviš, Pavlon? ... V sobo? ... S tabo?… ... Križ božji, hodiva!« In šel je za njo. Naslonil se je na okno, da je solnce obsevalo njegov široki hrbet in glavo ter pričakuje strmel v Pavlo. Ta je pristopila k njemu in mu položila roko na ramo.
 
»Čuj,« je dejala mehko, »ni treba, da bi slišali posli mojega očeta, kar ti imam povedati. Glej, te dni kar sem zopet v tej hiši, sem mnogo videla, slišala in doživela. In o tem sem te dni tudi mnogo razmišljala, lahko rečem, da več kakor vse svoje prejšnje življenje. In razmišljala sem samoobsebi umevno največ o tem, kar je človeku najbliže. Tako sem nazadnje spoznala, da ne smem iskati izvora svoje nesreče v svojem bližnjem, ampak največkrat sama v sebi. In če je izvor ali vzrok moje nesreče res v meni sami, mi je vsekakor mogoče, da ga odstranim, če ne izlepa pa izgrda, samo da ga najdem. Glej, že po tem, kar sem ti dosedaj povedala, lahko razumeš, da sem vzrok in izvor nesreče svoje in morda tudi tvoje resno iskala in da sem ga zares tudi našla tam, kjer sem pričakovala, da ga najdem. In ker sem ga našla, ga hočem tudi odstraniti. Daj {{prelom strani}} mi roko, Vojteh, od sedaj naprej se vrnem s taboj domov vsa drugačna in kljubovati hočem vsemu, kar pride. Še pred pol ure me je bilo strah in groza, ko sem mislila na svoj dom, ko sem se odpravljala nazaj k tebi in v tvojo hišo. Zdaj je minilo, zdaj grem s trdnim zaupanjem, da bo bolje, da se povrne vanjo mir in sreča.«▼
»Čuj,« je dejala mehko, »ni treba, da bi slišali posli mojega očeta, kar ti imam povedati. Glej, te dni kar sem
▲zopet v tej hiši, sem mnogo videla, slišala in doživela. In o tem sem te dni tudi mnogo razmišljala, lahko rečem, da več kakor vse svoje prejšnje življenje. In razmišljala sem samoobsebi umevno največ o tem, kar je človeku najbliže. Tako sem nazadnje spoznala, da ne smem iskati izvora svoje nesreče v svojem bližnjem, ampak največkrat sama v sebi. In če je izvor ali vzrok moje nesreče res v meni sami, mi je vsekakor mogoče, da ga odstranim, če ne izlepa pa izgrda, samo da ga najdem. Glej, že po tem, kar sem ti dosedaj povedala, lahko razumeš, da sem vzrok in izvor nesreče svoje in morda tudi tvoje resno iskala in da sem ga zares tudi našla tam, kjer sem pričakovala, da ga najdem. In ker sem ga našla, ga hočem tudi odstraniti. Daj {{prelom strani}} mi roko, Vojteh, od sedaj naprej se vrnem s taboj domov vsa drugačna in kljubovati hočem vsemu, kar pride. Še pred pol ure me je bilo strah in groza, ko sem mislila na svoj dom, ko sem se odpravljala nazaj k tebi in v tvojo hišo. Zdaj je minilo, zdaj grem s trdnim zaupanjem, da bo bolje, da se povrne vanjo mir in sreča.«
 
Vojteh se je smejal. Ni mu šlo v glavo, kar je govorila. Smešno se mu je zdelo, same babje čenče in kaprica sentimentalnega trenutka.
Vrstica 654 ⟶ 626:
»Tudi meni se je zdelo pred nekoliko dnevi preučeno, kar mi je govoril moj brat Tone,« je odgovorila Pavla, »in nisem razumela. A danes razumem in tako boš v kratkem razumel tudi ti.«
 
Mož je držal nje roko v svoji, se je še vedno smejal in ni razumel. In ni verjel, da je tako govorila njegova žena, da so iz takšnih ust mogoče takšne besede. A nekaj se je vendar tačas izpremenilo v njem, neka slutnja ga je obšla, da se z današnjim dnem obrača drugam smer njegovega življenja. Začel je misliti in sama ob sebi je ginevala pijanost iz njegove glave. Prav narahlo je začutil kakor bi se bil ukradel odnekod solčni žarek in bi prodiral v teminonjegove notranjščine ...
 
Zgodilo se je zares čudo. Pavla je imela z možem ta popoldan lahko delo. Proti svoji navadi ni silil v gostilno, presedel je ves čas do odhoda doma v sobi. Po njenem nasvetu ni niti čakal, da bi se povrnil tast domov, hotela je ta dan preprečiti vsak še tako malenkosten in neprijeten nastop med njima. Naročila sta Milki, naj ga pozdravi od obeh ter sta se odpeljala že pozno popoldne ...
presedel je ves čas do odhoda doma v sobi. Po njenem nasvetu ni niti čakal, da bi se povrnil tast domov, hotela je ta dan preprečiti vsak še tako malenkosten in neprijeten nastop med njima. Naročila sta Milki, naj ga pozdravi od obeh ter sta se odpeljala že pozno popoldne...
 
Čez dolgo časa je ostal Pavlin mož tisto noč doma. —
 
=== VIII. ===
 
Dva meseca sta med tem že minila. Iz črnih oblakov, ki so se že toliko časa kopičili na zahodu, je nenadoma treščilo. {{prelom strani}} Prav tačas, ko je bila pomlad v deželi in'si je izbrala zemlja svojega ženina. Bele, skrite vasice po Brdih so se hipoma zgenile, oživele v čudnem drhtenju kakor nikoli prej, čez noč so se odpravile na potovanje. Zadnje so potiskale prve, vse so s krčevito naglico hitele in se valile dalje, čez holme in griče, po cestah in potih, po dolinah in jarkih, mimo cvetočih vinogradov, mimo belih oblakov, ki so jih razsipale cvetoče črešnje po bregovih, mimo živih pojočih ograd, kjer so znašali slavci in penice svoja gnezda, pod globokim sinjim južnim nebom, pod katerim so začeli letati čudni, dozdaj nepoznani ptiči, pevajoči pesem nikdar slišano, pesem grozno, mozeg pretresujočo. Vse je drvelo dalje, naloženi vozovi, trudna živina, matere z dojenci na prsih, starci s sključenimi hrbti in palicami v tresočih rokah, razoglavi, komaj za silo oblečeni. Nevidna železna roka jih je podila dalje na dolgo pot, na neprostovoljno, ki ji nihče ni videl in ne vedel konca. Padali so na zemljo in jo poljubljali, njih prsti so rili po njej kakor krti, pririti so ji izkušali do osrčja, da bi se njih žejna usta upijanila z njeno krvjo in da bi bila lažja njih pot. Njih stokanje so slišali holmi in griči, njih jok se je razlegal po dolinah in zatišjih. Ko bi se vse to dvignilo, ko bi vzelo v roke popotni les in šlo z njimi v tujino! A griči in holmi so se samo prešerno smejali v svoji svatovski obleki, doline in zatišja so vriskala v prvi pijanosti ... in še težje je bilo slovo, še bolj črna kri, ki je tekla iz zevajočih ran. Krvava pot se je poznala za njimi koder so hodili in krvave so bile poljane, kjer so se ustavile njih do smrti utrujene noge ... Na kolodvorih vse črno ljudstva, največ razcapanega, vse črno po vseh prostorih, ki niso zaprti, črna ulica in trg, promet po mestu zastaja, vozovi ne morejo skozi množico. Od vseh strani prihajajo vojaki, napolnili so že sleherno hišo, napolnili vsako dolino do najmanjšega zaselja, do najskritejše samotne kmetije. Babilonska zmešnjava povsod, drugi ne razume druzega, z znamenji poizkuša dobiti, če hoče imeti kdo kaj posebnega ali če hoče kaj povedati. Vlak prihaja in odhaja za vlakom, {{prelom strani}} dolg kot večnost in črn kot obup. Razorani, zmršeni, potni, napol blazni in ostudno se režoči obrazi gledajo iz živinskih vozov, otopeli, zanemarjeni, idiotski iz oddelkov za častnike. Od povsod hrušč in vpitje, suvanje in prerivanje, vmes pijanost do nezavednosti.▼
Dva meseca sta med tem že minila. Iz črnih oblakov, ki so se že toliko časa kopičili na zahodu, je nenadoma treščilo.
{{prelom strani}}
▲Prav tačas, ko je bila pomlad v deželi in'si je izbrala zemlja svojega ženina. Bele, skrite vasice po Brdih so se hipoma zgenile, oživele v čudnem drhtenju kakor nikoli prej, čez noč so se odpravile na potovanje. Zadnje so potiskale prve, vse so s krčevito naglico hitele in se valile dalje, čez holme in griče, po cestah in potih, po dolinah in jarkih, mimo cvetočih vinogradov, mimo belih oblakov, ki so jih razsipale cvetoče črešnje po bregovih, mimo živih pojočih ograd, kjer so znašali slavci in penice svoja gnezda, pod globokim sinjim južnim nebom, pod katerim so začeli letati čudni, dozdaj nepoznani ptiči, pevajoči pesem nikdar slišano, pesem grozno, mozeg pretresujočo. Vse je drvelo dalje, naloženi vozovi, trudna živina, matere z dojenci na prsih, starci s sključenimi hrbti in palicami v tresočih rokah, razoglavi, komaj za silo oblečeni. Nevidna železna roka jih je podila dalje na dolgo pot, na neprostovoljno, ki ji nihče ni videl in ne vedel konca. Padali so na zemljo in jo poljubljali, njih prsti so rili po njej kakor krti, pririti so ji izkušali do osrčja, da bi se njih žejna usta upijanila z njeno krvjo in da bi bila lažja njih pot. Njih stokanje so slišali holmi in griči, njih jok se je razlegal po dolinah in zatišjih. Ko bi se vse to dvignilo, ko bi vzelo v roke popotni les in šlo z njimi v tujino! A griči in holmi so se samo prešerno smejali v svoji svatovski obleki, doline in zatišja so vriskala v prvi pijanosti... in še težje je bilo slovo, še bolj črna kri, ki je tekla iz zevajočih ran. Krvava pot se je poznala za njimi koder so hodili in krvave so bile poljane, kjer so se ustavile njih do smrti utrujene noge... Na kolodvorih vse črno ljudstva, največ razcapanega, vse črno po vseh prostorih, ki niso zaprti, črna ulica in trg, promet po mestu zastaja, vozovi ne morejo skozi množico. Od vseh strani prihajajo vojaki, napolnili so že sleherno hišo, napolnili vsako dolino do najmanjšega zaselja, do najskritejše samotne kmetije. Babilonska zmešnjava povsod, drugi ne razume druzega, z znamenji poizkuša dobiti, če hoče imeti kdo kaj posebnega ali če hoče kaj povedati. Vlak prihaja in odhaja za vlakom, {{prelom strani}} dolg kot večnost in črn kot obup. Razorani, zmršeni, potni, napol blazni in ostudno se režoči obrazi gledajo iz živinskih vozov, otopeli, zanemarjeni, idiotski iz oddelkov za častnike. Od povsod hrušč in vpitje, suvanje in prerivanje, vmes pijanost do nezavednosti.
 
Vse drevi dalje, navzgor, navzdol, brez cilja in lepe misli ... v pogubo ... a krčevito hoteč rešiti če ne drugega vsaj ubogo golo življenje. Ali se posreči? Ali je še kje na svetu gostoljuben krov, ki bi bil voljan, da sprejme pod sebe toliko bede in gorja? Morda tam za deveto goro v neznanem zapuščenem selu, v samotni kolibi sredi divjega gozda, morda visoko na suhem vrhu devete gore same? Nihče ne ve, kje se konča ta pot, dalje gre in še dalje vidi. Ceste in pota, njive in travniki, gora in dol, vse je prepleteno z železjem in žico, vse izpodkopano in razorano. Tam daleč daleč pa je vtonil razžaljeni dom, pogreznil se na zlati večerni zarji v globočino morja. Ali izide še kedaj na belih solnčnih žarkih, da padejo nevredne množice zopet pred njim na kolena in se vrnejo vanj skesane in očiščene? Zastonj vprašujejo, sam Bog ne ve odgovora. In roke omahnejo, skloni se glava, noge tavajo dalje ...
 
Prva nedelja v maju je bila. Krivec je popoldne sedel v svoji sobi, pred njim je stala napol prazna polliterska steklenica in čaša. Dobro se je bil najedel opoldne in sedaj je dremal in počasi srkal onega »od zida«, staro kapljo iz svojega najstarejšega vinograda. Vsako toliko časa mu je glava zlezla na prsi, a ko je hotela še nižje, jo je vsakokrat sunkoma dvignil, odprl oči in začudeno smehljajoč se pogledal okoli sebe. Roka se je tačas navadno iztegnila po čaši in pil je ter si z jezikom oblizaval debele ustnice vsakokrat, ko je dobro potegnil. Tako je šlo precej dolgo dalje med kimanjem in oblizavanjem. Muhi, ki je dolgo časa sedela na stropu nad njegovo glavo, je začelo biti navsezadnje dolgočasno, preletela se je premišljeno na steklenico, kjer se je ob robu iz navzdol polzeče kaplje nasrkala korajže ter se takoj na to predrzno preselila na Krivčevo glavo. Za takšne reči je bil Krivec zelo občutljiv. Takoj se je stresel ter {{prelom strani}} lopnil z roko po glavi. Glava mu je hotela zopet na prsi, a muha je bila že zopet na njej. Tako se je Luka bojeval z muho in spancem, dokler ni grdo zaklel, vstal in vzel steklenico ter stopil v klet po drugo izdajo. Ko se je vrnil, je bil čil, spanec je odbežal. Sesti pa ni hotel več, pokril se je, da bi bil varen pred pijano muho ter je hodil po sobi gori in doli in pil. Toda sčasoma mu je bilo silno dolgočasno. Stopil je k oknu ter zrl na cesto. Mimo je šlo par begunskih vozov z bornim pohištvom, z malovredno šaro, z razno preperelo ropotijo. Žival, ki je vlekla in ona, ki je bila privezana zadaj, je komaj vlačila noge za saboj, je stopala naširoko in bulila v tla. Na vsakem vozu je bilo po nekoliko otrok, bledih in izsesanih obrazov. Poleg vozov so stopale ženske, priganjale žival in se topo ozirale okoli sebe. Vsa ta revščina ni Luke brigala prav nič. Polglasno si je žvižgal in s prsti bobnal po šipi. Ničesar ni čutil ob tem prizoru, ničesar kakor da mu je grozno dolg čas in da ni vedel, kam bi se dejal. Sam je bil v hiši, Milka in Neža sta bili pri večernicah, Janez in drugi, kar jih je bilo ob nedeljah doma, so bili v gostilni ali Bog ve kje. Tudi sam bi bil morda odšel v gostilno, a gotovo je bila polna vojakov in ljudi, s katerimi se ni rad bratil. CeČe bi ga danes kdo obiskal, ne bi se krčil, prinesel bi vina na mizo, a moral bi biti obiskovalec pripraven človek in ne morda kak rokomavh. Svojega ni maral nobenega, hvala Bogu, da je Tone najrajši ostajal v gozdu in da ga ni bilo domov kar po cele tedne, zlasti pa ne ob nedeljah. Sicer je delal za dva, ta lopov, a kaj pomaga, ko le ne misli pri vsem tem na drugega kakor na to, kje in kako bi ga osleparil in okradel. Pa ga ne bo. Eh, Luka je še tič, je previden kakor podlasica, zvit kakor lisica, vidi pa kakor ris. Kar skozi zid. Ali kaj mu to pomaga, ko mu pa domači vendar kradejo, na vseh koncih in krajih, samo da ne ve kje. Toda kradejo pa le, in prav gotovo. Tam čez cesto na sosedovem vrtu cvete stara jablan, cel rdečkastobel oblak je, pretkan s solnčnimi žarki, in posamezni cveti, ki se sedaj osipljejo in padajo na tla v komaj spočeto travo, se svetijo {{prelom strani}} kakor cekini. Bog ve če jih jablan prešteva, koliko jih je. Eh, to se razume, da ji ne more biti dolgočasno, če šteje cekine. Tudi njemu ne bi bilo, če bi jih štel. A vzel jih je sam vrag in če ga iščeš z lučjo, ga več ne najdeš, svetloglavca. Sam papir se ti valja med prsti, kar čez noč ga delajo, hudiči bodo vse zafurali. Pa Luka si bo tudi s papirjem pomagal. Kar čez noč ga bo izpremenil v hiše, polja in travnike, v vinograde in gozdove. Kar čez noč kakor ga oni delajo, in preden se bodo hudiči zavedeli, da je za nič. Zadnjič je bil tam gori v gozdu. Strah je, koliko so že posekali. Nizko pri tleh so odžagana debela debla, odrezane ploskve se belijo druga pri drugi do kamor sega oko. Kakor veliko pokopališče se mu je zdela iztrebljena in izsekana površina in ti beli štori na njej so kakor mrtvaški kameni na novih grobovih. Pa ti hudiči tam doli po dolini in še dalje mislijo, da seka Luka svoj gozd, da je to tak osel kakor so oni, ki tako mislijo. Tepci zaplankani! Luka Krivec do danes še ni posekal enega svojega debla in ga tudi ne bo izlepa. Lukov gozd bo stal še dolgo in on sam se bo smejal kakor se smeje zdaj, ko dričijo po njegovih drčah v dolino hlodi raznih zafuranih in zaigranih postopačev, ki si niso nikdar znali pomagati s poštenim delom, kakor si je znal zabiti Luka Krivec. Od Šimna z Loga je kupil v posekanje tristo smrek in posekal in odpravil jih je v svet dvakrat toliko. Prav tako od Jernača in Bikslna in od drugih, kdo bi jih naštel. Ha-ha-ha, znati je treba, je rekel nekdo, ki ni bil neumen ... To gre torej v papir, a ta papir se izpreminja pod Lukovimi rokami v vse kaj drugega, v nekaj, kar se ne bi dalo odnesti in raztrgati ... Tako je razmišljal Krivec in še vedno stal pri oknu in žvižgal in bobnal s prsti po šipi. In navzlic temu mu je bilo danes še vedno grozno dolgočasno. Vrag ga vedi, kaj se je godilo z njim. Kar vleklo ga je nekaj vun, kamorkoli med veselo družbo, makar med cigane, da le ne bo sam, tako prokleto sam. Iz gostilne doli se je slišala harmonika, se je razlegalo vpitje in petje, sami hripavi, zapiti glasovi. Ne, tja gori ne, v domačo gostilno pa le ne, si je dejal. In ker je bila že zopet prazna steklenica na {{prelom strani}} mizi, je vzel ključ iz žepa ter stopil v klet po drugo. Že dolgo ni doma toliko pil, pa tudi že dolgo mu ni bilo tako dolgočasno. Za Boga, tako sam! Pa res, tako sam in pa že tako dolgo! Odkar je stara umrla in še nekoliko prej. Tako sam! Luka je začel jecljati »tako sam«, petkrat, desetkrat zaporedoma, a zraven se je tako čudno smehljal in preobračal oči, da se je videla od njih sama belina. In je nalijal in pil ... Mimo hiše je stopalo par vojakov, med njimi kmečko dekle z visoko podrecanim krilom. Čisto nove gosposke čižme je imela na majhnih nogah in črne prosojne nogavice, ki jih je kazala do srede zalitih okroglih meč. Čisto mestno je bila opravljena, samo debeli, štirioglati obraz z vsakdanjimi potezami je kazal na pravi izvor. Pa Luka ni gledal na obraz, nagnil se je celo naprej in ni videl drugega kakor majhno nogo, prosojne nogavice in okrogla meča. In kri mu je bušila v glavo, da je bil hipoma ves rdeč in zaripljen. Ko so vojaki s svojo žrtvijo zavili za ovinek in jih ni več videlo Lukovo oko, je ta v dušku izpil kozarec vina, sedel za mizo in se zamislil. Roke so mu upadle ob životu, navzdol in srepo je zrl predse. Tako sam!
Tone najrajši ostajal v gozdu in da ga ni bilo domov kar po cele tedne, zlasti pa ne ob nedeljah. Sicer je delal za dva, ta lopov, a kaj pomaga, ko le ne misli pri vsem tem na drugega kakor na to, kje in kako bi ga osleparil in okradel. Pa ga ne bo. Eh, Luka je še tič, je previden kakor podlasica, zvit kakor lisica, vidi pa kakor ris. Kar skozi zid. Ali kaj mu to pomaga, ko mu pa domači vendar kradejo, na vseh koncih in krajih, samo da ne ve kje. Toda kradejo pa le, in prav gotovo. Tam čez cesto na sosedovem vrtu cvete stara jablan, cel rdečkastobel oblak je, pretkan s solnčnimi žarki, in posamezni cveti, ki se sedaj osipljejo in padajo na tla v komaj spočeto travo, se svetijo {{prelom strani}} kakor cekini. Bog ve če jih jablan prešteva, koliko jih je. Eh, to se razume, da ji ne more biti dolgočasno, če šteje cekine. Tudi njemu ne bi bilo, če bi jih štel. A vzel jih je sam vrag in če ga iščeš z lučjo, ga več ne najdeš, svetloglavca. Sam papir se ti valja med prsti, kar čez noč ga delajo, hudiči bodo vse zafurali. Pa Luka si bo tudi s papirjem pomagal. Kar čez noč ga bo izpremenil v hiše, polja in travnike, v vinograde in gozdove. Kar čez noč kakor ga oni delajo, in preden se bodo hudiči zavedeli, da je za nič. Zadnjič je bil tam gori v gozdu. Strah je, koliko so že posekali. Nizko pri tleh so odžagana debela debla, odrezane ploskve se belijo druga pri drugi do kamor sega oko. Kakor veliko pokopališče se mu je zdela iztrebljena in izsekana površina in ti beli štori na njej so kakor mrtvaški kameni na novih grobovih. Pa ti hudiči tam doli po dolini in še dalje mislijo, da seka Luka svoj gozd, da je to tak osel
kakor so oni, ki tako mislijo. Tepci zaplankani! Luka Krivec do danes še ni posekal enega svojega debla in ga tudi ne bo izlepa. Lukov gozd bo stal še dolgo in on sam se bo smejal kakor se smeje zdaj, ko dričijo po njegovih drčah v dolino hlodi raznih zafuranih in zaigranih postopačev, ki si niso nikdar znali pomagati s poštenim delom, kakor si je znal zabiti Luka Krivec. Od Šimna z Loga je kupil v posekanje tristo smrek in posekal in odpravil jih je v svet dvakrat toliko. Prav tako od Jernača in Bikslna in od drugih, kdo bi jih naštel. Ha-ha-ha, znati je treba, je rekel nekdo, ki ni bil neumen... To gre torej v papir, a ta papir se izpreminja
pod Lukovimi rokami v vse kaj drugega, v nekaj, kar se ne bi dalo odnesti in raztrgati... Tako je razmišljal
Krivec in še vedno stal pri oknu in žvižgal in bobnal s prsti po šipi. In navzlic temu mu je bilo danes še vedno grozno dolgočasno. Vrag ga vedi, kaj se je godilo z njim. Kar vleklo ga je nekaj vun, kamorkoli med veselo družbo, makar med cigane, da le ne bo sam, tako prokleto sam. Iz gostilne doli se je slišala harmonika, se je razlegalo vpitje in petje, sami hripavi, zapiti glasovi. Ne, tja gori ne, v domačo gostilno pa le ne, si je dejal. In ker je bila že zopet prazna steklenica na {{prelom strani}} mizi, je vzel ključ iz žepa ter stopil v klet po drugo. Že dolgo ni doma toliko pil, pa tudi že d.olgo mu ni bilo tako dolgočasno. Za Boga, tako sam! Pa res, tako sam in pa že tako dolgo! Odkar je stara umrla in še nekoliko prej. Tako sam! Luka je začel jecljati »tako sam«, petkrat, desetkrat zaporedoma, a zraven se je tako čudno smehljal in preobračal oči, da se je videla od njih sama belina. In je nalijal in pil... Mimo hiše je stopalo par vojakov, med njimi kmečko dekle z visoko podrecanim krilom. Čisto nove gosposke čižme je imela na majhnih nogah in črne prosojne nogavice, ki jih je kazala do srede zalitih okroglih meč. Čisto mestno je bila opravljena, samo debeli, štirioglati obraz z vsakdanjimi potezami je kazal na pravi izvor. Pa Luka ni gledal na obraz, nagnil se je celo naprej in ni videl drugega kakor majhno nogo, prosojne nogavice in okrogla meča. In kri mu je bušila v glavo, da je bil hipoma ves rdeč in zaripljen. Ko so vojaki s svojo žrtvijo zavili za ovinek in jih ni več videlo Lukovo oko, je ta v dušku izpil kozarec vina, sedel za mizo in se zamislil. Roke so mu upadle ob životu, navzdol in srepo je zrl predse. Tako sam!
 
Tedaj je prihajala Neža iz cerkve. Mimo okna je šla in nenavadno ravno se je držala. Izpod nove pisane rute, ki jo je bil Tone svojčas vkupil za nje denar v trgu, je gledal nje nekoliko bledi, ne tako napačni profil, na čelo so se spuščali nje bledorumeni polimani lasje. Usta so bila napol odprta, kakor bi bila vprav zopet izgovorila: »Še si nekam spodobna, Neža!«
 
Stopila je pobožno v vežo, kakor se spodobi onemu, ki prihaja naravnost iz cerkve in ki se ga še drži vonj po kadilu.
kadilu.
 
Krivec je imel vrata svoje sobe odprta, da je videl naravnost v vežo. In tako je tudi videl, kako je Neža držala z obema rokama mašno knjigo pred seboj na prsih in kako se je skrivaj ozrla v sobo. Sam Bog vedi kaj ga je tačas vznemirilo, da se je nehote zdrznil in takoj nato zaklical:
Vrstica 686 ⟶ 650:
Neža ni verjela svojim ušesom. Vsa osupla se! je ustavila na vratih in sramežljivo povesila glavo.
 
»Na, res ... čemu bi se branila?« se je zasmejal.
 
In Neža je pristopila in nastavila kozarec na usta. Medtem ko je pila, se je Krivčeva roka izgubila pod njen predpasnik in vščipnil jo je v bedra kakor tolikrat natakarico doli v trgu.
 
»Pojte, pojte ... pst ... pojte, pojte,« je dejala in ni odstopila, še korak bliže se je stisnila k mizi.
 
Krivec je primaknil stol, oko mu je gorelo.
Vrstica 696 ⟶ 660:
Tedaj pa je prihajala mimo okna tudi Milka. Neža se je naglo oddaljila, a Krivec je še v naglici dejal polglasno:
 
»Bodi pametna, Nežika ... boš videla, da ...«
 
Dalje ni mogel, Milka je bila že v veži. —
 
<center>* * *</center>
 
Četrta ura popoldne je šele bila. Hudiča, tega popoldneva ne bo nikoli konec, je sam pri sebi zarentačil Krivec. Nemirno je hodil po sobi gori in. doli, z rokami na hrbtu. Saj bi kaj delal, a danes ni kakor nalašč nobenega dela pod milim nebom. Kar je bilo opravila za prošli teden, je šlo izpod rok kakor bi bilo namazano, včeraj je bilo vse čisto in posneto kakor mleko. Nismo vajeni pohajkovati, to je, nismo cigani. In pijemo tudi samo vsake kvatre, pa še tistikrat ne toliko, da bi se dalo dotipati s prstom. Prasci, videl sem zadnjič pa res nekaj takšnih, in to pri belem dnevu, tfej. Zakaj ni povabil za danes koga gori, bodisi od kjerkoli, koga, da bi se dalo govoriti z njim in skleniti kakšno kupčijo. Ne pa, da mu je tako grdo dolgočasno. Sunil je z rokami od sebe ter se ustavil sredi sobe. Tamle je prej stala Neža. In kako je pila in pa »pojte, pojte, pst«. Ali ni bilo malce neprevidno od tebe, Luka? Tisto drezanje v Nežo? Takšne reči niso vselej koristne in ne samo zlata, tudi papirja je škoda. O Luka, kam si mislil? Kam? Tako sam, tako sam. To je bilo. Iz tega se je rodila izkušnjava, močnejša kakor Luka, ki je že nekaj časa ves raztresen in se ji ne more uspešno {{prelom strani}} postaviti po robu. Kaj to pomeni, Luka? Eh, malce predobro živiš, Krivec. Še vedno je vročine preveč v tebi in pečenkica vsak dan, kokošja bederca, kakšen puranček, to ni, da bi vročino hladilo. Pa kaj to, naj bo, brez jesti ne moreš živeti, toda brez previdnosti gre tudi marsikaj navzkriž. Tako si zapomni, Luka! ... Pa malce ga je vendar sram, deklo je vščipnil. Kakšno spoštovanje bo odsedaj imela? Takšen grm zraste človeku čez glavo. Pa Neža vendar še ni tako napačna, pojte, pojte pst... Ne, to si je treba prepovedati, enkrat za vselej, takšne reči. In pa dolg čas. O, Luka!
sebe ter se ustavil sredi sobe. Tamle je prej stala Neža. In kako je pila in pa »pojte, pojte, pst«. Ali ni bilo malce neprevidno od tebe, Luka? Tisto drezanje v Nežo? Takšne reči niso vselej koristne in ne samo zlata, tudi papirja je škoda. O Luka, kam si mislil? Kam? Tako sam, tako sam. To je bilo. Iz tega se je rodila izkušnjava, močnejša kakor Luka, ki je že nekaj časa ves raztresen in se ji ne more uspešno {{prelom strani}} postaviti po robu. Kaj to pomeni, Luka? Eh, malce predobro živiš, Krivec. Še vedno je vročine preveč v tebi in pečenkica vsak dan, kokošja bederca, kakšen puranček, to ni, da bi vročino hladilo. Pa kaj to, naj bo, brez jesti ne moreš živeti, toda brez previdnosti gre tudi marsikaj navzkriž. Tako si zapomni, Luka!... Pa malce ga je vendar sram, deklo je vščipnil. Kakšno spoštovanje bo odsedaj imela? Takšen grm zraste človeku čez glavo. Pa Neža vendar še ni tako napačna, pojte, pojte pst... Ne, to si je treba prepovedati, enkrat za vselej, takšne reči. In pa dolg čas. O, Luka!
 
Kaj hoče, dolgo je še do noči. Malo se popelje vun, na izprehod, na solnce, kar tako, da mine dan.
Vrstica 709 ⟶ 672:
In Luka stopi sam v hlev in napreže. Sede na voz in požene. Nasloni se v vozu nazaj in se zaziblje v poluspanec. Smotka mu ugasne in pade iz ust, ki ostanejo odprta in se smejejo. Kobila sama dobro pozna pet, vdere jo navzdol, kakor ptica frči mimo ovinkov. Ko se Luka zave, je že na prvem trškem mostu. Toda, kdo pa je danes hotel v trg, se vpraša Luka in zazeha. Eh, božji prst, namenjeno je bilo, si odgovori takoj na lastno vprašanje in se vzravna na sedežu. Ko se mu drugič zazeha, je že obstal voz na dvorišču trškega hotela in si je dal okoli'njega opraviti konjski hlapec Martin. »Dober dan, gospod Krivec, dober dan. Oh, kakor gavtroža izgledate in sedem debelih let.«
 
Krivec se je zarežal, se pretegnil ter stopil v hotel ...
 
Prostori v hotelu so bili natlačeno polni. V navadnih sobah na levici so se gnetli prostaki in podčastniki nižjih vrst, sedeli za mizami, stali po sredi med njimi in po kotih, vsak s svojo pijačo v roki, kakršno je pač zmogel njegov mošnjiček. V sobah se ni moglo nič razločevati, gost, neprediren, smradljiv dim iz smotk, cigaret in iz pip je polnil prostore in zavijal vse naokoli. V kotu je tuli! star gramofon kakor bi imel vse zobe izbite, kakor pijanec, ki so ga vrgli na gnojišče. Med te glasove se je mešal hripav smeh, preglasno govorjenje, zabavljanje, kletvice v vseh jezikih, kar {{prelom strani}} jih je premogla prostrana država. Samo slovenskega ni bilo čuti iz te babilonije, iz groba vstale.▼
Prostori v hotelu so bili natlačeno polni. V navadnih sobah na levici so se gnetli prostaki in podčastniki nižjih
▲vrst, sedeli za mizami, stali po sredi med njimi in po kotih, vsak s svojo pijačo v roki, kakršno je pač zmogel njegov mošnjiček. V sobah se ni moglo nič razločevati, gost, neprediren, smradljiv dim iz smotk, cigaret in iz pip je polnil prostore in zavijal vse naokoli. V kotu je tuli! star gramofon kakor bi imel vse zobe izbite, kakor pijanec, ki so ga vrgli na gnojišče. Med te glasove se je mešal hripav smeh, preglasno govorjenje, zabavljanje, kletvice v vseh jezikih, kar {{prelom strani}} jih je premogla prostrana država. Samo slovenskega ni bilo čuti iz te babilonije, iz groba vstale.
 
V srednji sobi so bili podčastniki višjih vrst, najglasnejši med njimi računski naredniki, prvi oblastniki pri četah, stotnijah in polkih. Tu notri je bilo nekoliko dostojnejše, vsaj kozarci so bili nekoliko bolj čisti in pijača v njih spodobnejša. Tudi zakajeno ni bilo tako svinjsko in tobakov vonj ni bil tako smradtjiv in zagaten kakor na oni strani. V tej sobi je godel na gosli mlad cigan s pravo virtuoznostjo same madžarske komade in pesmi, vse samo na dve struni. Par narednikov se je vrtilo po sredi sobe, cigan je pritiskal čardaš, plesalci so cepetali, se zvirali, metali glave v tilnik kakor žoge, vriskali in rjuli s poldivjimi glasovi.▼
V srednji sobi so bili podčastniki višjih vrst, najglasnejši med njimi računski naredniki, prvi oblastniki pri četah,
▲stotnijah in polkih. Tu notri je bilo nekoliko dostojnejše, vsaj kozarci so bili nekoliko bolj čisti in pijača v njih spodobnejša. Tudi zakajeno ni bilo tako svinjsko in tobakov vonj ni bil tako smradtjiv in zagaten kakor na oni strani. V tej sobi je godel na gosli mlad cigan s pravo virtuoznostjo same madžarske komade in pesmi, vse samo na dve struni. Par narednikov se je vrtilo po sredi sobe, cigan je pritiskal čardaš, plesalci so cepetali, se zvirali, metali glave v tilnik kakor žoge, vriskali in rjuli s poldivjimi glasovi.
 
V sobah na desnici so bili častniki. Nobenemu se ni posebno ljubilo. Resignirano so sedeli na svojih sedežih, nekateri so jedli, drugi samo pili, tretji so bili sklonjeni nad pisanjem privatnih pisem in se niso zmenili za ves svet. Na koncu mize, prav pri vratih, je sedel mlad poročnik, Jedva so poganjale prve brčice pod njegovim nosom, neznaten pomladanski rjavkasti lišaj. Obraz je bil dekliški, ves bel in skoro prozoren, roke nežne z dolgimi tenkimi prsti. Nizko nad pisanje je bila sklonjena njegova glava, nervozno se je premikala roka od vrste do vrste. Naenkrat se je stisnil še bolj, zakril pisanje z rokavom leve roke, kakor bi se bal, da mu kdo pogleda vanj čez njegovo ramo. Toda gledal ni nihče, fantek se je ustrašil debele solze, ki je nenadoma padla na beli papir in zalila na njem besedo »mati«. Kje je sedaj, kaj dela? Nihče ni videl ne solze, ne matere in ne ihtečega vprašanja, ki je trepetalo na njegovih ljubezni žejnih ustnah.
padla na beli papir in zalila na njem besedo »mati«. Kje je sedaj, kaj dela? Nihče ni videl ne solze, ne matere in ne ihtečega vprašanja, ki je trepetalo na njegovih ljubezni žejnih ustnah.
 
Nekoliko glasnejša je bila družba na gorenjem koncu te sobe. Okoli okrogle mize je sedelo nekoliko častnikov z nekaterimi damami. Kričeče toalete, dekoltirane prsi, prsti polni pravih in ponarejenih briljantov, zlate zapestnice, napudrani obrazi, namazane obrvi in trepalnice, zlati veliki uhani in cigarete. Hripavo hihitanje, izzivajoči pogledi in {{prelom strani}} kretnje, veliki črni kolobarji pod očmi. Lačne utve, spremljajoče potapljajočo se ladjo ...
 
Ko je Krivec vstopil, ni vedel, kam bi se dejal. Natakarice so vriščale mimo njega, nobena ga ni opazila, se ni zmenila zanj. Danes je bilo drugo opravilo, toliko mladih fantov, kaj hoče tukaj starec. Pogledal je v prvo sobo, v drugo, tretjo, nikjer prostora, nikjer znanega obraza. Odpovsod hrušč in trušč. Toda žejen vendar ne pojdem od tukaj. Kje je neki gostilničar? Vselej ga je pozdravljal že na vratih in se mu priklanjal kakor ne bi imel kosti v hrbtu, danes se je nekam zamehuril in ga ni na izpregled.
zmenila zanj. Danes je bilo drugo opravilo, toliko mladih fantov, kaj hoče tukaj starec. Pogledal je v prvo sobo, v drugo, tretjo, nikjer prostora, nikjer znanega obraza. Odpovsod hrušč in trušč. Toda žejen vendar ne pojdem od tukaj. Kje je neki gostilničar? Vselej ga je pozdravljal že na vratih in se mu priklanjal kakor ne bi imel kosti v hrbtu, danes se je nekam zamehuril in ga ni na izpregled.
 
Tedaj se je oglasil nenadoma nekdo za njegovim hrbtom.
Vrstica 733 ⟶ 692:
»Lejte no, hvala Bogu,« se je razveselil Krivec. »Pa pojdiva in poglejva.«
 
Ko sta vstopila, so Krivca vsi navzoči glasno pozdravili. Bili so zbrani vsi najznamenitnejši trški krokarji, kar jih je imelo srečo, da niso bili pri vojakih. Sami mladi ljudje, uradniki, nekoliko trgovskih sinov s srčnimi napakami, med njimi po naključju stari trški notar in trgovec Ledenik iz Podgraj, uro od trga oddaljene vasi. Soba je bila za vse skoro premajhna, z enim samim oknom na vrt. Iz kuhinje je vanjo plala vsa vročina kadarkoli so se odprla vrata, tako da so bili obrazi kakor sardele okoli mize stlačenih gostov vsi potni in zaripli. Temu se je cedilo od čela, onemu z lica, tretjemu in četrtemu od nosa in brade. Ta si je z žepnim robcem brisal lase, drugi obraz in vrat, tretji prste na roki in dlani. Toda sama kuhinjska vročina gotovo ni bila kriva takšne povodnji. Na mizi se je svetilo v literskih steklenicah ono, ki je podvojevalo potoke potu. Najboljši sok, ki ga je premogla dolina, se je penil v teh steklenicah in na daleč dišal kakor roža. Gostilničar ga ni dal kar tako vsakemu, {{prelom strani}} ki se je samo božje čase po enkrat zaletel čez njegov prag, do njega so imeli pravico samo gostje, ki so vsak dan prekrižali znamenje nad gostilniškimi vrati. Ta dobrota božja, ki je celila najhujše rane, ki je povzdignila betežnega človeka do nebes, če jo je užival s spoštovanjem in ljubeznijo, ki je pa napravila iz njega tudi najhujšo zverino, če jo je lokal kakor vol vodo v vaškem koritu, ta dobrota se je delila v trškem hotelu samo najvrednejšim med vrednimi. In še tem samo takrat, dokler so bili vredni. Zakaj, če se je med družbo teh najvrednejših pojavila pijanost, je izginila ta kapljica z miz in na njeno mesto se je povzpela njena stara botra, ki je kumovala pri vsakem krstu v gostilniški kleti. Zato so se tudi ti najvrednejši navadno poizkušali potuhniti in hliniti najnedolžnejšo treznost pred gostilničarjevimi risovimi očmi.
do njega so imeli pravico samo gostje, ki so vsak dan prekrižali znamenje nad gostilniškimi vrati. Ta dobrota božja, ki je celila najhujše rane, ki je povzdignila betežnega človeka do nebes, če jo je užival s spoštovanjem in ljubeznijo, ki je pa napravila iz njega tudi najhujšo zverino, če jo je lokal kakor vol vodo v vaškem koritu, ta dobrota se je delila v trškem hotelu samo najvrednejšim med vrednimi. In še tem samo takrat, dokler so bili vredni. Zakaj, če se je med družbo teh najvrednejših pojavila pijanost, je izginila ta kapljica z miz in na njeno mesto se je povzpela njena stara botra, ki je kumovala pri vsakem krstu v gostilniški kleti. Zato so se tudi ti najvrednejši navadno poizkušali potuhniti in hliniti najnedolžnejšo treznost pred gostilničarjevimi risovimi očmi.
 
Krivca so posadili na sredo in mu nalili. Mladi Ledenik iz Podgraj mu je ponudil roko čez mizo, rekoč:
Vrstica 769 ⟶ 727:
 
»Koga?« vpraša asistent.
 
Vsi se zakrohočejo.
 
Vrstica 791 ⟶ 750:
Krivec strmi proti nasprotni steni, na mizi mu leži stisnjena pest. Udari z njo po mizi.
 
»Kaj mi mari njegova ušesa ... in roka ... jaz sem Krivec, Luka Krivec iz Plane ... pošten človek ... Kdo pravi, da ne?«
 
»Nihče, to vemo,« se roga Ledenik, »toda tudi Prohaska je Prohaska... Viljemov postrešček...«
Vrstica 821 ⟶ 780:
Tačas vstopi gostilničar.
 
»Gospodje, vsaka beseda se sliši na vrt. Bil sem zunaj in sem čul vse. Bodite pametni in razidite se za nocoj. Bog ve, kdo se bo še klatil tam zunaj pod oknom in kaj se lahko vse zgodi. Gospod Krivec, brez zamere!«
Bog ve, kdo se bo še klatil tam zunaj pod oknom in kaj se lahko vse zgodi. Gospod Krivec, brez zamere!«
 
»Izpijmo gospodje,« povzame Krivec, ki je bil naenkrat zopet trezen. »Vrag vedi, kako smo se mogli spričkati, takšni ljudje. Kaj nas briga, kar se godi tam zunaj. Kar si kuhajo, to bodo morali pojesti. Zaradi mene lahko pride kdor hoče ... Na, birt, za odhodnico samo še tri boteljke.«
 
Čudno hitro so se vsi pomirili in skoro brez besede so izpraznili zadnje steklenice. Takoj nato so se razšli, ostala sta samo še Krivec in Ledenik. Martin jima je zunaj naprezal.
Vrstica 832 ⟶ 790:
»Kako da že greste, gospod Krivec? Včasi se vam ni tako hudo mudilo. Ah, vi ste pravi.«
 
Pogledala je od strani Ledenika in mu namežiknila. Luka je potegnil listnico iz žepa in ko je našteval denar, je dejal:
je dejal:
 
»Če hočeš, ostanem pri tebi nocoj, čmrlj.«
Vrstica 841 ⟶ 798:
Ko je odšla, je dejal Ledenik:
 
»Ne vem, če mislite zares, gospod Krivec. To ve vsak sam zase. Punca ni navsezadnje napačna, toda dandanes ... dandanes ... Kdo ve ... Potrpljenje je božja mast ... in navsezadnje nisva več tako mlada ... ne vi ne jaz ... in sigurno je sigurno.«
 
»Morda imaš prav, kanalja,« je odgovoril Krivec in stopil na dvorišče, »ali pa se hočeš sam z njo odškodovati. Saj je vseeno.«
 
Lepa noč je bila zunaj. Niti najmanjšega oblačka na nebu, celo obzorje posuto z gostimi svetlimi zvezdami. Tako nizko je viselo vse to nad gorami kakor bi se hotelo spustiti popolnoma navzdol na pomladno zemljo. Iz grmovja ob cesti, z vrtov in travnikov, z brega se je razširjal topel vonj po vzduhu, čez goro je pihala božajoča nočna sapa. Nevidna bitja so se oglašala po vzduhu, po zemlji, po vodi, pod oddaljenim bregom šumeči. Po obcestnih mlakah so regljale žabe, z gore se je razlegalo skovikanje sove, okoli voza, nizko doli, so prhutali netopirji. Na zapadu je žarelo nebo, visoko nad nizke hribe se je dvigal krvavordeči žar kakor bi se bila tja gori dvignil in razlila vsa tiste dni prelita prva kri ob Soči. Gorele so hiše, zaselja, vasi. Včasi je votlo zabobnelo, plulo dalje kakor bobneč val in odmevalo od gore, da se je stresala zemlja. Po cesti, oddaljeni in proti zahodu držeči, so korakale stotnije vojakov, njih trde stopinje so enakomerno odmevale od trdih tal, njih pesem je bila monotona in trudna kakor oni sami ...
grmovja ob cesti, z vrtov in travnikov, z brega se je razširjal topel vonj po vzduhu, čez goro je pihala božajoča
nočna sapa. Nevidna bitja so se oglašala po vzduhu, po zemlji, po vodi, pod oddaljenim bregom šumeči. Po obcestnih mlakah so regljale žabe, z gore se je razlegalo skovikanje sove, okoli voza, nizko doli, so prhutali netopirji. Na zapadu je žarelo nebo, visoko nad nizke hribe se je dvigal krvavordeči žar kakor bi se bila tja gori dvignil in razlila vsa tiste dni prelita prva kri ob Soči. Gorele so hiše, zaselja, vasi. Včasi je votlo zabobnelo, plulo dalje kakor bobneč val in odmevalo od gore, da se je stresala zemlja. Po cesti, oddaljeni in proti zahodu držeči, so korakale stotnije vojakov, njih trde stopinje so enakomerno odmevale od trdih tal, njih pesem je bila monotona in trudna kakor oni sami...
{{prelom strani}}
Sveži nočni zrak je Krivca najprej nekoliko omamil, vino je začelo zopet učinkovati, toda Krivec sedaj nikakor ni hotel biti pijan in je porabil vso svojo veliko energijo v to, da se je otresel te neprilike. Noč je bila navzlic svoji lepoti vendarle noč in časi nikakor niso bili za koledovanje na daleč. Krivec ni nikdar ljubil samotnih ponočnih voženj, toliko manj sedaj, ko se je vedelo daleč naokoli, da ne hodi nikdar prazen po svetu. Danes ni hotel pravzaprav nikamor, toda ta prokleti dolgčas, ta notranji nemir, popoldanska pijača in nje posledice, to vse ga je spravilo iz tira, da je nehote zavozil v trg. Toda hotel je biti doma že pred nočjo. Hudič vzemi vsako, posebno pa takšno krokanje, ki ni ne ti ne vi. In kaj se je vse gobezdalo pri pijači!▼
Sveži nočni zrak je Krivca najprej nekoliko omamil, vino je začelo zopet učinkovati, toda Krivec sedaj nikakor
▲ni hotel biti pijan in je porabil vso svojo veliko energijo v to, da se je otresel te neprilike. Noč je bila navzlic svoji lepoti vendarle noč in časi nikakor niso bili za koledovanje na daleč. Krivec ni nikdar ljubil samotnih ponočnih voženj, toliko manj sedaj, ko se je vedelo daleč naokoli, da ne hodi nikdar prazen po svetu. Danes ni hotel pravzaprav nikamor, toda ta prokleti dolgčas, ta notranji nemir, popoldanska pijača in nje posledice, to vse ga je spravilo iz tira, da je nehote zavozil v trg. Toda hotel je biti doma že pred nočjo. Hudič vzemi vsako, posebno pa takšno krokanje, ki ni ne ti ne vi. In kaj se je vse gobezdalo pri pijači!
 
Prohaska. Kdo hudič je to? In moral se je celo delati, kakor da ve, kdo da je in kakor bi bil že pil bratovščino z njim. In da sta sodnik in notar zbežala pri tem imenu! Vrag naj jih razume! On sam se je bil razsrdil nad svojimi otroci, nad Tonetom, pa tudi nad onim tepcem, zaradi katerega je mora! priseči. Da bi mu tak smrkavec očital krivo prisego, tega ne bo Krivec trpel nikoli. Rajši ga ubije, hvaležnega sina, ki ga je z vsem naporom rešil vojaščine, da mu zdaj na tak način kljubuje ... Toda, kdo gre tamle pred vozom? Kakor megla leze in se poganja dalje. Skoro nič ga ni, ves je v tleh in vendar raste, glej▼
Prohaska. Kdo hudič je to? In moral se je celo delati, kakor da ve, kdo da je in kakor bi bil že pil bratovščino
ga hudiča, raste in raste in se ozira. Mrtvaška je njegova glava, votle oči, a iz njih gori peklenski ogenj, ki požiga grmovje naokoli in sega do njega in sika kakor kača. Morda je to Prohaska. Ha ... haha ... ne, to je oni, ki ga je pognal on iz službe zaradi par sto kron, ki je zanje po krivem pričal. Beži ... obrni se ... poženi ... tvoja ura je prišla, Krivec! Toda kaj stoji kakor pribit in se ne gane? Da, glej ga, celo umika se, stran s ceste. In zopet je majhen in leze in se poganja dalje kakor megla. Boji se, njega se boji, Krivca. Krivca, ki je pošten človek in ki brez potrebe še nobenmu ni skrivil lasu. Da, to je res. In Krivec požene, namesto siromaka-popotnika stoji ob cesti snop slame, ki ga je bil nekdo naslonil na grmovje in nanj pozabil. Pa tak {{prelom strani}} strah. Ne, hudičeva domišljija! Hi! Kobila teče, za vozom zaostajajo obcestni kameni, zvezde lezejo ob straneh nazaj kakor raki. Hvala Bogu, že se vidijo prve hiše na Plani. Krivcu postaja udobno okoli srca, ves strah je za njim, skopnel je kakor lanski sneg. Koliko je sedaj vredno, da ni ostal v trgu. Ali ta lopov Ledenik se ima vendarle dobro, on pa mora biti sam, sam kakor tisti kaplan, ki gleda fantiče, kak vozijo dekliče. Toda čakaj, nobena klobasa ni tako dolga, da bi je ne pojedli. Tudi njegova ura pride, prej ali slej. Hi!▼
▲z njim. In da sta sodnik in notar zbežala pri tem imenu! Vrag naj jih razume! On sam se je bil razsrdil nad svojimi otroci, nad Tonetom, pa tudi nad onim tepcem, zaradi katerega je mora! priseči. Da bi mu tak smrkavec očital krivo prisego, tega ne bo Krivec trpel nikoli. Rajši ga ubije, hvaležnega sina, ki ga je z vsem naporom rešil vojaščine, da mu zdaj na tak način kljubuje... Toda, kdo gre tamle pred vozom? Kakor megla leze in se poganja dalje. Skoro nič ga ni, ves je v tleh in vendar raste, glej
▲ga hudiča, raste in raste in se ozira. Mrtvaška je njegova glava, votle oči, a iz njih gori peklenski ogenj, ki požiga grmovje naokoli in sega do njega in sika kakor kača. Morda je to Prohaska. Ha... haha... ne, to je oni, ki ga je pognal on iz službe zaradi par sto kron, ki je zanje po krivem pričal. Beži... obrni se... poženi... tvoja ura je prišla, Krivec! Toda kaj stoji kakor pribit in se ne gane? Da, glej ga, celo umika se, stran s ceste. In zopet je majhen in leze in se poganja dalje kakor megla. Boji se, njega se boji, Krivca. Krivca, ki je pošten človek in ki brez potrebe še nobenmu ni skrivil lasu. Da, to je res. In Krivec požene, namesto siromaka-popotnika stoji ob cesti snop slame, ki ga je bil nekdo naslonil na grmovje in nanj pozabil. Pa tak {{prelom strani}} strah. Ne, hudičeva domišljija! Hi! Kobila teče, za vozom zaostajajo obcestni kameni, zvezde lezejo ob straneh nazaj kakor raki. Hvala Bogu, že se vidijo prve hiše na Plani. Krivcu postaja udobno okoli srca, ves strah je za njim, skopnel je kakor lanski sneg. Koliko je sedaj vredno, da ni ostal v trgu. Ali ta lopov Ledenik se ima vendarle dobro, on pa mora biti sam, sam kakor tisti kaplan, ki gleda fantiče, kak vozijo dekliče. Toda čakaj, nobena klobasa ni tako dolga, da bi je ne pojedli. Tudi njegova ura pride, prej ali slej. Hi!
 
Kobila obstane pred domačim hlevom. Ves krmežljav prileze Janez v opankih na cesto in prevzame voz in žival.
Vrstica 872 ⟶ 825:
Krivec ga je pogledal od strani in zamrmral med zobmi:
 
»Nekaj kuhajo med sabo ... pa ne bo nič.«
 
Slabe volje stopi pred hišna vrata in hoče potegniti ključ iz žepa. Tedaj se spomni, da ga ni vzel s saboj. Treba poklicati. S pestjo udari po vratih in čaka. Že čez nekoliko hipov se prikaže luč v veži in Neža odpre.
Vrstica 878 ⟶ 831:
»Čakala sem. Vedela sem, da niste vzeli ključa s saboj, ko visi tamle nad omaro.«
 
»Previdna si, Neža. No prav, me veseli ... Čakaj, vzamem še kozarček žganja ... da se priveže duša ... na, tudi ti enega.«
ti enega.«
 
Neža se ne brani, pobožno ga izlije vase.
Vrstica 887 ⟶ 839:
Neža stopa pred njim po stopnicah. Bosa je in v spodnjem kratkem krilu. Srajca na prsih je odpeta, okoli {{prelom strani}} vratu visi škapulir in srebrna svetinjica. Vrat je sicer zarjavel, a toliko belejša in svetlejša so njena še precejšnja meča. In tudi prsi, ki škilijo izpod srajce, niso še tako uvele in za nič kakor bi kdo mislil.
 
Krivec stopa za njo, gleda in premišljuje. Parkrat se strese, kakor bi ga zazeblo. Hm, to ne bo prav ... ne bo prav ... zraste mu čez glavo ... Pa vendar ... kaj se hoče ... ko je pa tako ... ko pa človek ni iz kamena ... ko pa ...
prav... zraste mu čez glavo... Pa vendar... kaj se hoče... ko je pa tako... ko pa človek ni iz kamena... ko pa...
 
Tedaj se mu hipoma kihne, dvakrat zaporedoma. Neži se zazdi, da pozna to znamenje in sramežljivo povesi glavo.
Vrstica 894 ⟶ 845:
Ko prideta gori na mostovž, kjer je Nežino ležišče, mu izroči luč, da bi odšel v svojo sobo.
 
Krivec podrži luč v roki in še zadnjič pomisli. Potem se sunkoma obrne, postavi luč na skrinjo zraven njene postelje in jo ugasne.
postelje in jo ugasne.
 
»Pojte, pojte ... pst ... pojte, pojte ...«
 
Pozno zjutraj je že bilo, ko je zlezel v svojo posteljo in takoj nato zasmrčal. —
 
<p align="center">Konec prvega dela.</p>
 
== 2. DEL ==
 
=== IX. ===
 
Milka se ni mogla uživeti doma. Izpočetka je še nekako šlo, delo se je kopičilo na delo, gibati je bilo treba od jutra do večera neprenehoma in tako ni utegnila mnogo razmišljati. Vsa trudna in izmučena je vsak večer legala že pozno v posteljo, nje spanje je bilo zdravo in trdno, brez sanj in vsakdanjih skrbi. Komaj so začele lastovke zjutraj žgoleti nad njenimi okni, je že vstajala in predno se je prav zavedla, je bila že zopet sredi nujnega in neodložljivega dela. Tako so potekali dnevi in tedni. Z Nežo se je dalo prve čase še dovolj dobro izhajati. Ni kazala posebne nadoblasti v hiši, dasi je bila pravzaprav ona gospodinja. Imela je svojo posebno politiko, znala je na Milko vplivati s sredstvi, nenasitnimi, skoro nedolžnimi, ki so pa vselej gotovo dosegla svoj namen. Nevede in kar čez noč, ne da bi se količkaj zavedala, je tičala v podrejeni vlogi, je delala samo to, kar ji je narekovala Neža. Oče se za te notranje reči ni brigal, gledal je le na delo, samo da se je izvršilo
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Krivec«