Krivec: Razlika med redakcijama

Dovič je po Rodetovi smrti poizkusil vse, da bi omogočil njegovi hčerki nadaljevanje in dokončanje študij. Zbiral je v nje prid prispevke pri tržanih in okoličanih. Kjerkoli je količkaj mislil, da pojde, se je oglasil. Nekaj je res dobil, toda tam, kjer se je nadejal najobilnejše žetve, je navadno najnesramneje pogorel. Brez mrmranja in očitanja so dajali samo tisti, ki so sami okusili bedo, ki so sami jedli svoj kruh s solzami. Dajali so kolikor so mogli in dokler so mogli, a nazadnje so opešali in odpovedali. Mati sama se za hčerko ni posebno brigala, preveč skrbi je imela z lastno osebo.Mala pokojnina ni izdaleka zadoščala nje potrebam, s poštenim delom pa si ni znala zvišati svojih dohodkov. Ostala je ves čas na onem polzkem potu, ki je krenila nanj še zaživa svojega moža. Toda na tem potu je pobirala samo drobtine za svojimi mlajšimi in vsledtega srečnejšimi vrstnicami. Pavla je morala popustiti svoje študije in po posredovanju Dovičevem jo je vzel stari {{prelom strani}} Krivec iz Plane v svojo prodajalno. Leto potem je umrla tudi nje mati, utonila je bila v pijanosti v potoku za trgom.

 

 

Pavla je podedovala vse dobre lastnosti po svojem pokojnem očetu. Bila je pridna in vestna do skrajnosti in stari Krivec, ki ni izlepa komu zaupal, se je kmalu začel globočje zanimati zanjo. Bil je star lisjak, njegovemu bistremu očesu je malokaj ušlo. Dvakrat, trikrat je pomežiknil, napravil skrajno neumen obraz, in že je vedel, pri čem da je. Že čez mesec dni odkar je bila Pavla v njegovi hiši, je bil prepričan, da je dobil z njo nenadomestljivo moč. In to moč je sklenil prikleniti na svoje gospodarstvo, obdržati in izkoristiti jo svojim namenom.

Ko je zamrl poslednji solnčni žarek ob gozdnem robu in je bilo zapadno nebo krvavordeče, se je Krivčevka prekrižala in legla v postelj.

 

 

Drugo jutro ni mogla Krivčevka več vstati. Mož je bil prišel pozno ponoči domov, zelo slabe volje in precej vinjen. Obregnil se je ob njo, kakšne navade da hoče uvesti v hišo, da bodo hodili posli z njo vred spat kakor kure. Ni mu odgovorila ničesar. Mrmral je še dolgo sam s saboj, a nazadnje je vendarle zasmrčal.

Ko so se oči napasle in se je srce dovolj nasmejalo, je Krivec zopet udaril po kobili in voz je izginil v trenutku med trškimi hišami.

 

 

»Dolžan sem ti nekoliko pojasnila o včerajšnjem svojem nastopu proti očetu, Pavla,« je dejal tisto popoldne Tone sestri. »Stopiva v sobo, da bova sama. Kar ti imam povedati, ni treba, da sliši vsakdo.«

»No, tako hudo še ni,« se zasmeje ter potegne z roko preko ust. »Še si nekam spodobna, Neža.« —

 

 

Med krivenčastimi in vitkošibkimi vrbami se vije reka skozi nizko gričevje vedno vštric široke bele ceste, po kateri vozijo dan na dan težki vozovi, drvijo automobili in se premikajo raznolična, v teh krajih dosedaj nepoznana vozila. Bog ve odkod je vse to zašlo semkaj, da razriva sedaj naše ceste in pota, kvari travnike in njive ter dviga oblake prahu, strupeno polegajoče po nasadih, vrtovih in vinogradih. Iz prahu se motajo čudni ljudje, napol divji in zarastli, kakršnih naši kraji ne poznajo. Govorijo neznano govorico, pojo pesmi našim srcem nerazumljive, našim ušesom neprijetne. Naša pesem je zamrla, se je izselila, kakor so se izselili slavci iz grmovja ob vodi ter si poiskali mirnejših kotičkov. Da, ta dolina je bila še nedavno polna slavčjega petja, polna vriskajoče svetlobe in solnčne toplote, a danes umira in se boji prihodnjega jutra. Dnevi tečejo, vsak dan prihajajo nove čudne vesti, kmalu bo završalo tudi ob Soči. In vozili bodo zopet drugačni vozovi, tujim vozovom v nasprotni smeri in stokale bodo matere in jokala bo deca ob pogledu na dolgo, v nedogled se vijočo neznano pot. Starci se tresejo, da jih zapusti zemlja, ki jih je rodila, lažje bi jim bilo, če bi jih zasul plaz, drveč z gore. Groza objema s črnimi rokami dolino in griče, noč pada na vzdihujočo zemljo ... V zatišju, stisnjen med dvoje nizkih, s trto in smokvami zarastlih gričev, se skriva Logarjev mlin. Na dvorišču pred njim rastejo trije stari širokovrhati orehi, segajoči čez rdečo, svetlečo se streho. Njih temnozeleno sočno listje se vedno giblje in vstrepetava v sapi, skoro neslišno prihajajoči čez prazne kraške grebene. Voda pljuska po širokih koritih, se spušča čez kolesa, se iskri in se peni, v mlinu ropočejo kameni in meljejo, kolikor pač imajo v teh časih.

Dalje ni mogel, Milka je bila že v veži. —

 

 

Četrta ura popoldne je šele bila. Hudiča, tega popoldneva ne bo nikoli konec, je sam pri sebi zarentačil Krivec. Nemirno je hodil po sobi gori in. doli, z rokami na hrbtu. Saj bi kaj delal, a danes ni kakor nalašč nobenega dela pod milim nebom. Kar je bilo opravila za prošli teden, je šlo izpod rok kakor bi bilo namazano, včeraj je bilo vse čisto in posneto kakor mleko. Nismo vajeni pohajkovati, to je, nismo cigani. In pijemo tudi samo vsake kvatre, pa še tistikrat ne toliko, da bi se dalo dotipati s prstom. Prasci, videl sem zadnjič pa res nekaj takšnih, in to pri belem dnevu, tfej. Zakaj ni povabil za danes koga gori, bodisi od kjerkoli, koga, da bi se dalo govoriti z njim in skleniti kakšno kupčijo. Ne pa, da mu je tako grdo dolgočasno. Sunil je z rokami od sebe ter se ustavil sredi sobe. Tamle je prej stala Neža. In kako je pila in pa »pojte, pojte, pst«. Ali ni bilo malce neprevidno od tebe, Luka? Tisto drezanje v Nežo? Takšne reči niso vselej koristne in ne samo zlata, tudi papirja je škoda. O Luka, kam si mislil? Kam? Tako sam, tako sam. To je bilo. Iz tega se je rodila izkušnjava, močnejša kakor Luka, ki je že nekaj časa ves raztresen in se ji ne more uspešno {{prelom strani}} postaviti po robu. Kaj to pomeni, Luka? Eh, malce predobro živiš, Krivec. Še vedno je vročine preveč v tebi in pečenkica vsak dan, kokošja bederca, kakšen puranček, to ni, da bi vročino hladilo. Pa kaj to, naj bo, brez jesti ne moreš živeti, toda brez previdnosti gre tudi marsikaj navzkriž. Tako si zapomni, Luka! ... Pa malce ga je vendar sram, deklo je vščipnil. Kakšno spoštovanje bo odsedaj imela? Takšen grm zraste človeku čez glavo. Pa Neža vendar še ni tako napačna, pojte, pojte pst... Ne, to si je treba prepovedati, enkrat za vselej, takšne reči. In pa dolg čas. O, Luka!