'''D'Ancenis:''' Pravili so mi, da je moj ujec original! Pa je še kaj več! (Udari se v čelo);: Pač res! Pa vendar ... njegov predlog, kakor je čuden in nepričakovan, neumen nij nikakor! Požrešna pravda bi se končala! Dve družini bi se pomirili! Kakšno veselje bi imel moj oče ... in kar se mene tiče, meni ravno ne roji nič po glavi, razun one lepote na meščanskem balu ... pa kaj bi bali! Kaj bi mesta! Kaj bi lepote! Najdeš jih povsodi, v vsakem okrožji! In pa ta ljubeznjiva, ta prekrasna tujka, ki je morebiti ne bom nikdar več videl, držala se je prav tako, kakor da bi se norčevala z mano! Pa da za tako negotovo, komaj verjetno zmago naj zavržem pravi dobiček, pohvalo svojih domačih! To bi bilo bedasto! (Sede k mizi, ter piše.) Zatorej moram pisati ujcu, da sem po temeljitem premišljevanji, — ker zdi se mi, da odkar sem živ, nijsem toliko premišljeval, — da sem, pravim, sklenil oženiti se, in da ga prosim, naj me predstavi mojej sestričini!