Sreča v nesreči (1836): Razlika med redakcijama

 

 

 

 

Bliso méſta L.... v’ vaſi, kjer je bila nekdaj imenitna delezh ſlovézha ſuknarija ali fabrika, kjer ſo shlahtno ſukno tkali, in ga delezh po ſvetu rasprodajali, je pred nékaj leti shivel dober poſhtèn pa tudi brumen junak. Franz Şvetín mu je bilo imé. Sgodej ſo mu ſtarſhi pomerli, torej ni imel nikogar, de bi sanj bil ſkerbel. Goſpod ſuknarije ali fabrike, ga je is dobrote v’ ſholo poſhiljal tóliko, de ſe je Şvetín brati in piſati navadil; potem je v’ ſuknarii delal, in ſe vſih ſuknarſkih dél nauzhil. Sraven navadniga ſuknarſkiga déla je mogel Şvetin tudi vert obdelovati. Priden in prebriſane glave je bil Şvetin. Poléti je zéli dan vert obdelovàl, po nozhi v’ ſuknarii délal. Per vſih ſvojih délih Şvetin nikoli ni molitve opuſtil, ampak pred vſakim délam in po vſakim délu je pokléknil in ponishno molil; sato mu je Bog tudi ſrézho dal. V’ malo letih je Şvetin toliko perſlushil in pervarval, de ſi je ſeliſhe kupil, hiſho narédil in nékaj njiv perkupil. Goſpod ſuknarije ga je sato slo obrajtal, in mu eniga dné rézhe: Franze! vſhezh mi je, de ſi tako priden; vidim, de ſi pomagaſh. Narbolj vſhezh pa mi je, ki vidim, de nikoli s’ hudobnimi tovarſhi ne potégneſh, ſe le ſvojiga déla dershíſh, rad moliſh in v’ zerkev hodiſh; ako ſi per volji, vsami mojo kuharzo Nésho sa sheno, ktéra je tudi poſhtena in brumna. Nima veliko dnarjev, pa je pridna, in jeſt ji bom tudi nekaj dal in pomagal.

Dvé léti je minilo, kar ſta bila sarozhena, in Şvetinka je bila sdaj v’ drugim ſtanu. Dobila ſta v’ eni nozhi dva lepa sdrava fantizha dvojzhika. Per ſvetim kerſtu ſo pervimu dali imé Janes, drugimu Paul. Goſpod in goſpa ſuknarije ſta bila botra. Veſéla ſta bila, de njima je Bog tako dober, ſposnala ſta boshje dobrote, in védno ſta ga hvalila. Tudi ſta ſklenila fantizha, zhe jih Bog per shivlenji ohrani, v’ brumnoſti in ſvetoſti srediti, in varvati pred sapeljivimi tovarſhijami, de bi v’ ſtarih létih zhiſto veſelje nad njima iméla.

 

 

 

Lépo ſta ſkerbéla Franze in Nesha sa fantizha, in s’ sdrusheno mozhjo ſi persadevala vezh perſlushiti, de bi fantizha mogla poſhteno in dobro srediti. Sato ſta ſhe bolj pridno delala in bolj sveſto molila. Ob enim lepim ſpomladanſkim dnévu, ravno nedélja je bila, ko prideta Franze in Nesha popoldne is zerkve, rezhe Franze: Pojdi po bokal vina, de vſak malo pijeva. Nikoli ne greva v’ oſhtarijo, bodiva doma veſela ſama, in Boga hvaliva, ker nama nizh ne manka. Prijasno vkupej pijeta in ſe pogovarjata od tega kar ſta danſi v’ zerkvi ſliſhala. Med tem vpraſha Franze ſvojo sheno in prijasno rezhe: Ljuba dobra moja Nesha! povej mi, kako je to, de niſi nikoli veſéla, kar ſva vkup; nikoli te ne vidim ſe naſmejati, ali sapéti, ampak vedno ſi samiſhljena in shaloſtna, in pa vezhkrat te sdihvati ſliſhim. Kaj ti je vender? Le povej mi, vſe rad ſtorim, kar koli sheliſh, de boſh le veſéla. Nesha mu nato milo odgovori: Ljubi moj mosh, reſ je de, ſim védno shaloſtna, in nikoli veſéla, tode ne savoljo pomankanja, ali savoljo déla, ſkerbi in truda. Ne miſli, de te nimam rada, ſrezhna vſaka shena, ktéra ima tako dobriga in pridniga mosha, kakor ſi ti. Veſéla pa nikoli ne morem biti, v’ ſerzu me védno nékaj ſkerbí, prihodnoſt premiſhlujem, in sdi ſe mi, de naji bodo velike neſrézhe sadéle, in hude nadloge zhes naji priſhle, in Bog vé kako je to, de ſim savoljo téga védno shaloſtna, deſiravno prihodniga noben zhlovek ne vé.

Devéti dan gré Nésha ſhe sadnikrat ſvojiga mosha obiſkat in od njega ſlovo vsét, ker po tiſtim ga nikoli vezh ni vidila. Tiſti dan je ſhel na laſhko, in ni ga bilo vezh nasaj. Grosno je shena sa njim jokala in shalovala, ni ga mogla posabiti ſvojiga ljubiga Franzeta. Shaloſtno je bilo viditi kako ſta ſlovo jemala. Nesha joka neprenéhama pred moshem in pravi: Kam ſe bom sdej djala ſama s’ fantizhama, komej ſta po dvé léti ſtara? Kako jih bom preshivíla, kako sredila? Oh jeſt uboga ſirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko ſo nama bili ljudjé tako nevoſhlivi. Tudi Franzétu ſe ſerze terga, ker vidi ſvojo sheno tako slo jokati in shalovati; vidil je tudi eniga dvojzhkov, ki ga je bila mati na narozheji s’ ſabo perneſla, ſolsé ſe mu uderó, milo ſe sjoka; vender jo potroſhta in ji ſerzhno rezhe: Ljuba moja shena! Ne shaluj tako slo, kaj ne véſh de to je boshja volja. Tudi nar manjſhi rezh ſe bres volje boshje ne sgodí, in ne en laſ ne pade is naſhe glave bres volje nebéſhkiga ozheta. Ker je Bog tako ſklenil, ſe moramo voljno njegovim narédbam udati. Kdor v’ Boga saupa, ne bo nikoli sapuſhèn. Bog naji ne bo sapuſtil. Lepo Bogu ſlushi, in tudi fantizha úzhi Boga ſe bati in njemu ſlushiti. De moram ſoldat biti, mi zeſarſko povelje ukasuje, goſpoſkam in oblaſtnikam pa moramo savoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj prevezh, ampak moli same, de ſrézhno po tem ko ſovrashnika premagamo ſpet nasaj pridem. Proſi sa me dobrotliviga Boga, de me varje v’ vſih nevarnoſtih, de ſpét ſrézhno nasaj pridem. Şkèrbi lepo sa fantizha, in ne posabi jih uzhiti Boga posnati, njega moliti in mu ſlushiti, de boſh vſaj nad otrozi veſelje iméla, zhe tudi mene na vojſki ubijejo. S’ témi beſedami ſe Franze lozhi od ſvoje shene in gré s’ drugimi ſoldati vred proti laſhki desheli.

 

 

Tiſto nozh, ko je Franze Şvetín ſhel na vojſko, je njegova shena Nésha zélo nozh prezhula, molila in jokala. Vidila je, de ſi ne more pomagati, ſe je utolashila in védno Boga proſila, de bi mosh na vojſki ſrézho imel, de bi ne bil ubit. K’ ſebi je vséla poſhteno goſtjo, de je pomagala sa dvojzhke ſkerbeti, in potrébne déla opravljati. Oba fantizha ſta ſe lepo redila, sdrava ſta bila. Kakor hitro ſta govoriti sazhéla, jih je ſkerbna mati lepo moliti uzhila. Szhaſama, ko ſta vézhi perhajala, jih je veſ potrébni kerſhanſki nauk nauzhila. Niſta bila ſhe po ſédem lét ſtara, jih je she mati nauzhila brati, kar je ſama dobro snala, in v’ shaloſtníh dnévih velik troſht dobivala v’ branji ſvétih bukev. Vſako nedéljo in vſak prasnik dopoldne in popoldne jih je s’ ſabo v’ zerkev peljala, in jih védno uzhila lepo in ſpodobno ſe v’ zerkvi sadershati. Nikoli v’ nobeno tovarſhijo jih ni puſtila, ampak védno jih je opominvala sveſto Bogu ſlushiti. Poſhiljala jih je po tem v’ ſholo, kjer ſta ſe tako pridno uzhila, de nobeden fantov ne tako.

Komej ſe je trikrat luna premenila, shé ſo perderli oblaſtniſhki ſlushabniki v’ Şvetinkino hiſho. Osnanili ſo, de v’ 24 urah ſe mora is hiſhe ſpraviti in vſe sapuſtiti, ker bo vſe prodano. Shaloſtno osnanilo je bilo to sa Şvetinko. Bres uſmiljenja je mogla sapuſtiti s’ fantizhki vred ſvojo domazhijo, in iti po ſvetu dobrih ljudi iſkat. Rekla je shaloſtna: O de bi jeſt ſama bila, ne bilo bi meni tako teshko, ali kam ſe zhem s’ fantizhi oberniti. Dobrotlivi Bog! uſmili ſe me uboge ſirote! Vſim ſe je ſmilila ta pravizhna drushiniza. Nesha je kmalo dobila ſlushbo per nekaki brumni goſpéj, premoshni udovi. Paule je ſhel k’ goſpodarju, kteri mu je v’ rodu bil; krave je paſel; bil je dober paſtirzhek. Janesa je blishen ſoſed ſpotama v’ Terſt s’ ſabo vsél, kamor je moko naprodaj peljal. Miſlil ga je v’ Terſtu kakim ljudém dati, ker je Janesik malo laſhko govoriti snal.

 

 

S’ drugimi paſtirji vred je Paule po ſpaſhnjah shvinzo gonil, in pa vezhkrat per ſvojih tovarſhih kaj napazhniga vidil in ſliſhal, tode nikoli ni s’ njimi potegnil. Vſelej je imel pred ozhmi lépe nauke ſvoje dobre matere, ktéra mu je velikokrat rekla: „Paule, Paule! Boga ſe boj, in nikoli nizh hudiga ne ſtóri. Spomni ſe vſelej, de Bog te povſod vidi. Zhe ſe boſh gréha varoval, te Bog nikoli ne bo sapuſtil.“ Torej je Paule goſpodarja vſelej rad ubogal, ſvoje délo vſelej sveſto opravil; sato ſta ga pa tudi goſpodar in goſpodinja rada iméla, in mu lepo oblazhilo napravila.

Paule in goſpodar greſta goſpodi naproti, ktéra ſe ravno po zéſti ſprehaja. Paule ſe od délezh odkrije in proſi goſpodarja tudi tako ſtoriti. Kader blishej prideta, ſe Paule ponishno perkloni, in gré obéma roko kuſhniti in rezhe: Moj goſpodar me ràd puſtí; de je réſ, je ſam priſhel prizhevati; proſim sdej, de bi me s’ ſaboj vséli, in obljubim vam veliko veſelja narediti, ker bom vſe rad ubogal in ſtoril, kar mi boſte ukasali. Dobrote ne bom nikoli posabil, védno vam bom hvaléshen. Baron in baronka ſta rekla: Prav je to, le priden bodi, in nizh hudiga ti ne bo. Paule je prezej per goſpodi oſtal, goſpodar veſ samiſhljen domu gré.

 

 

Drugi dan je bila kozhija shé popravljena, goſpoda gré naprej in Paule s’ njo. Teshko mu je bilo per ſerzu sapuſtiti domazho deshelo, in iti v’ ptuje kraje med ptuje nesnane ljudí. Pa ſi je miſlil, Bog je povſod, zela semlja je njegova. Dobrotljiviga Boga ſim ſi sa ozheta sbral, in moj dobrotnik goſpod baron bo moj teleſen ozhe. S’ takimi miſlami sapuſtí Paule rojſtno deshelo. O malim Şhmarni je priſhel Paule s’ ſvojo goſpodo v’ nemſhki gradez. Baron je prezej ukasal mu lepe goſpoſke oblazhila narediti. Dal mu je poſebno kamerzo, kupil mu potrébne bukve in ga potem pelje sapiſat v’ ſholo. O vſih Şvetih je jel Paule hoditi v’ pervo latinſko ſholo. Tako ſe je uzhil, de ſo ſe vſi uzheniki nad njegovo rasumnoſtjo savséli. Nar pervi je bil med vſimi ſholarji ſvojimi tovarſhi. Doma ſe je pridno uzhil, goſpodi per misi ſtrégel, in vzhaſi drushini is kakih lépih bukviz svezhér kaj bral. Molil je tako rad in vſelej tako andohtlivo, de ſo ſe vſi nad njegovim sadershanjem rasgledovali. Od perviga do sadnjiga ſo ga per hiſhi vſi radi iméli. Şrézhno je tako shivel v’ hiſhi ſvojiga dobrotnika. S’ ſvojimi ſholſkimi tovarſhi ſe ni veliko pezhal. S’ enim je bil prav prijatel, Avguſhtin Sorman po imenu, kteri je bil shlahtniga rodu is Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenzh. Po neſrézhi ſo Avguſhtinovi ſtarſhi ob ſvoje velíko premoshenje priſhli; ſama grajſhina bliso Dunaja jim je ſhe oſtala, savoljo ktére pa je ſhe pravda tekla. Med tem ſo Avguſhtinovi ſtarſhi pomerli, in sdaj je bil Avguſhtin tako réven, de le is dobrot ozhetovih prijatlov je v’ Gradzu shivel, kteri ſo mu v’ ſholah pomagali. Zéle tri léta je bil Paule Şvetin vedno veſél, lepo rejèn in sali mladénzh. Védno je Boga hvalil; de mu je tako dobriga ozheta nameſtil, ker ſvojiga praviga Ozhéta nikoli ni posnàl. Zheterto léto je Paule jél klavern hoditi in shalosten biti, pa ſhe bolj po goſto moliti. Vezhkrat od barona vpraſhan, kaj mu je, le odgovorí: Shaloſten ſim, ker vidim marſktériga, de ſe mu hudo godí, meni pa je dobro. Vſakimu bi rad pomagal, kakor ſte vi meni pomagali. Baron vpraſha tudi druge poſle per hiſhi, s’ ktérimi je Paule jédil, zhe vedo sakaj Paule hujſha. Rekli ſo mu: Paule mora hujſhati, on grosno malo jé, vezh ko polovizo ſi vſelej perhrani, v’ popir savije, pa nekam ſkrivaje nóſi, pa nobeden ne vé kam. Drugi dan ga baron hitro ko ſo odkoſili poklizhe, in ga poſhlje pol ure delezh po opravilu. Med tem greſta baron in baronka prejiſkat Pauletovo ſkrinjo, ſe hozheta preprizhati, ali je réſ, kar drushina od Pauleta perpoveduje. Reſ najdeta v’ ſkrinji pod oblazhili saviti koſiz meſá, malo kruha in pa malo ſira. Kaj bova sdej ſtrila s’ Pauletam vpraſha baronka ſvojiga goſpóda? To je nehvaleshnoſt! Bolj pametni baron pa rezhe: Ljuba moja! tiho bodi, kar v’ miſli mu ne vsemi, dershiva ſe, kakor de bi nizh sato ne védila, ſhe danſ bova svédila kam nóſi, potem bova s’ njim govorila. Baron ſkrivej ukashe enimu ſvojih ſlushabnikov, ſhe danſ sa Pauletam iti, kader pojde v’ ſholo, in od délezh sveſto sa njim ſlediti, kam bo ſpravljeno meſo, krùh in ſir neſel. Paule pride kmalo domu, po navadi sveſto opravi, kar mu je nalosheniga. Vsame bukvize in ſkrivej pobaſhe v’ arshete ſpravljeno jed, in gré v’ ſholo. Baronov ſlushabnik ga od délezh pasi, gré sa njim, bres de bi ga bil Paule vidil. Préden gré v’ ſholo, ſkozhi hitro v’ vesho ene hiſhe ne delezh od ſhole in gré po ſhtengah, pod ſtrého v’ kamerzo, kjer je eden njegovih ſholſkih tovarſhev bolan leshal. Hlapez lése tiho sa njim in poſluſha per vratih, kaj ſe pogavarjata. Toliko je ſliſhal hlapez Pauleta govoriti: O ljubi moj prijatel! Danſ ſim ti ſhe pernéſel, ſmiliſh ſe mi, ne vém ali ti bom mogel vezh kaj perneſti; sdi ſe mi de ſo me jéli pasiti, in ſposnovati, de ti kaj perneſem. Bolnik pa na poſtlji ni drusiga kakor na glaſ je jokal, in rekel: Oh, zhe me ſhe ti sapuſtiſh, moram od vſiga hudiga umréti. Paule ga je pa troſhtal in ga opominjal v’ Boga saupati. Vezh hlapez ni ſliſhal, hitro je ſhel ſtrani, de ga Paule ni videl, gré domu in baronu vſe pové, kar je ſliſhal in ſi je hiſho dobro samerkal. Baron, ker je vedil, de mora Paule sdej zéle dvé uri v’ ſholi biti, ſe napravi, gré, hlapez mu mora iti tiſto kamerzo pod ſtrého pokasat. Kader noter ſtopi, vidi na goli ſlami leshati bolniga révniga ſholarja, vezh merlizhu kakor shivimu zhloveku podobniga. Baron rezhe bolnimu ſholarju: Svédil ſim, de ſi réveſh in veliko pomanjkanje terpiſh, torej ſim priſhel te obiſkat in ti pomagat, vender mi povéj nar pervo, kako ſe ti pravi in kdo ſo bli tvoji ſtarſhi. Bolnik odgovorí, pa tiho, ker je bil ſlab: Avguſhtin Sorman mi je imé; moji ſtarſhi ſo bli slo premoshni, pa ob vſe ſo perſhli, ſama grajſhina je ſhe oſtala, sa tiſto pa ſe moji ſhlahtniki pravdajo, de je mende nikoli ne bom imel deſi meni gré jerbati po ſtarſhih. Pomagati mi nobeden nozhe. Dokler ſim hodil, ſim per dobrih ljudéh kaj dobil, sdej pa ſim ſirota, ne morem ſe ganiti is poſtlje, nikogar ni, de bi mi kaj pomagal. O Bogu ſe uſmili, je sazhél sdej bolnik jokati, s’ grosno nadlogo me je Bog obiſkal vſe me je sapuſtilo. Imel ſim ljubiga prijatla Paula Şvetina po iménu, on mi je vſaki dan kaj jéſti pernéſel, kar je ſam perſtradal, in mi je vezhkrat preſtlal. Ravno danſ mi je pa povédal, de ne bo mogel mi vezh perneſti. Rad bi ſtoril pa ne more. O goſpod! ne samérite, ne vém, kdo ſte, kaj ſte, ſam Bog vaſ je pernéſil mi pomagat, proſim vaſ, de mi nekoliko jedi poſhljete, zhe ne, moram od hudiga umréti. Bog vam bo obilno poplazhal kar mi boſte ſtrili, zhe vam drujiga ne bom mogel poverniti, bom sa vaſ molil. Ushalilo ſe je dobrimu baronu viditi mladénzha tako sapuſheniga in pa shlahtniga rodu. Şkrivéj ſi je ſolsé is ozhi obriſal, in mu ni drujiga rékel, kakor obljubil mu je poſhiljati dobrih jedí, in gré. Ko baron domu pride, vſe kar je vidil ſvoji goſpéj pové. Veſ shaloſten je bil Paule, ko is ſhole domu pride. Baron ga poklizhe, ko Paule bukve is rok déne. Hitro uboga, gré k’ baronu, kteriga najde na sloshnimu ſédeshu in goſpo sraven njega. Kaj bodo ukasali gnadlivi baron, vpraſha Paule ponishno. Baron ſe dershí ſerdito in rezhe. Paule! sakaj ſi nehvaléshen? Ne véſh, de ſim ti veliko dobriga ſtoril, sakaj sdej ſkrivej od hiſhe noſiſh, in mi ſhkodo délaſh? Vſe vém sdej, kako ravnaſh, vſelej v’ ſholo gredé polne mavhe nabaſheſh jedí in odneſeſh. Vezh ne moreſh sdaj ſkrivati in tajiti, povéj sakaj to delaſh? Paule veſ bled in prepaden ponishno odgovorí kakor ſe ſpodobi goſpodu odgovarjati, in rezhe: gnadlivi goſpod baron, moj ozhe! moj dobrotnik! proſim de mi dovolite odgovoriti. Baron rezhe, govori: Ne tajim, sazhne Paule govoriti, de ſim vezhkrat néſel jedí od hiſhe, pa niſim nizh ſhkode ſtoril. Perſtradal ſim, ſvojim uſtam ſim pertergal, de ſim révnimu bolniku, tovarſhu néſel. Nar manjſhi rezhí niſim vsél od hiſhe drujiga, kot kar ſim ſi jedí pertergal. Vam ſhkodo in krivizo délati, mi véſt ne dopuſtí. Vaſ sa drujiga proſiti ſi niſim upal, ker ſhe sa té dobrote, kar mi jih ſtoritè, ne bom mogel nikoli sadoſti sahvaliti. Tovarſh ſe mi je slo ſmilil; miſlil ſim, ker ſte vi meni toliko dobriga ſtorili in mi toliko pomagali, ſim tudi jeſt dolshan, zhe morem kaj drugim pomagati in jim dobriga kaj ſtoriti. Baron in baronka ſta ſe k’ videsu nékaj zhaſa jésno dershala, pa sdej nizh vezh niſta mogla, obéma ſo ſe ſolsé uderle, in ſta djala: Ne boj ſe Paule! Vſe nama je snano, kako ſi ravnal. Rada ſva te do sdej iméla, pa veliko rajſhi te bova sanaprej. Bodi védno tako dober in svéſt in uſmiljen, Bog ti bo ſrézho dal. Eden sa drugim ga objameta. Sdej ſi naji ljubesnivi ſin, od daneſ ne boſh vezh per drushini, ampak per nama jédel, in karkoli boſh poshelil, le rezi in boſh vſe imel. Prav ſtoriſh, zhe réveshem pomagaſh to ti bo prav hodilo. Pojdi sdej hitro k’ ſvojimu bolnimu tovarſhu in ga rasveſeli, glej vſe to mu boſh neſel: Nato Baron pelje Pauleta v’ kamro, kjer ſta she perpravljena bila dva hlapza, ktera ſta neſla eden poln jerbaſ dobrih jedí; in ſladkiga vina, drugi pa mehko poſtljo. Odrajtaj hitro vſe to bolniku in mu rezi: tiſti goſpod, ki te je obiſkal, ti vſe to poſhlje, in tudi sanaprej, kar boſh potrebval, boſh dobil. Drugi dan poſhlje goſpod tudi ſvojiga sdravnika ali dohtarja k’ bolniku, kateri je tako dolgo k’ njemu hodil, de ga je osdravil. S’ kakim veſeljem je Paule ſhel s’ hlapzama k’ ſvojimu bolnimu prijatlu, ſe ne da dopovedati. Komej ſtopi v’ bolnikovo kamerzo, mu hitro osnani rekozh: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on je vidil tvoje ſolsé, s’ uſmiljenim ozheſam te je poglédal, in sdaj ti pomanjſha tvojo révſhnoſt. Lej moj Goſpod ti poſhlje jedí dobre in sdrave bolniku, in vina. Tudi poſtljo mehko, ktere slo potrebujeſh. Karkoli boſh potrebval ſhe sa naprej, boſh prejél. Moj dobri goſpod, moj ozhe, je obljubil sato ſkerbéti, de osdraviſh. Glej de réſ Bog nobeniga ne puſtí od hudiga konz vséti, ktéri v’ njega upa. Bolnik ni mogel na vſe to nizh odgovoriti drujiga, kakor ozhí je proti nebéſam obernil rekozh: O dobrotlivi Bog! niſim vréden tolike dobrote, poverni obilno mojimu dobrotniku, jeſt mu ne morem poverniti. Vſaki dan je potem Paule ſmel obiſkati ſvojiga bolniga prijatla in mu neſti kar je poshelil. V’ pol léta je osdravíl, in ſpét k’ mozhi priſhel. Perva pot bolnika Avguſhtina po bolésni je bila v’ zerkev. Pred vélikim altarjem je pokléknil in tako sveſto molil in Boga hvalil sa sdravje, de je bil veſ v’ Boga samiſhljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga zhloveka ni bilo v’ zerkvi, je tudi na glaſ molil. Med tem ko Avguſhtin veſ v’ andohti vtopljen ſerzhno móli, in Boga hvali, prideta dva ptuja goſpóda v’ zerkev ogledat jo snotrej. Tiho ona hodita, Avguſhtin jih ne vidi, le naprej móli na glaſ. Te beſéde ſta goſpóda ſliſhala, ki jih je govoril: Dobrotlivi Bog! Zhe je tvoja ſvéta volja ohrani mi sdravje in daj mi perloshnoſt toliko perſlushiti, de bom samogel kaj poverniti dobrotnikam. Ptuja goſpóda Avguſhtina glédata in ſe nad njegovo molitvijo isgledujeta; niſta ga hotla motiti, pa rada bi ga bila vidila in svedila, kdo de je. Ko zerkev oglédata, greſta vun in per vratih zhakata molivza mladénzha. Kader pride mu rezheta: Ptujza ſva, is Duneja prideva, ali nama samoreſh kaj od té zerkve povédati? Koliko je ſtara, ali kaj ima drugih shlahtnih dragih rezhí. Avguſhtin odgovorí modro: Rad bi vama povédal, pa ne morem nizh vediti, ſe niſim nikoli sato pezhàl, ſim ſholar, ſim ſe le uzhil. Slo ſim bil bolan, pa mi je Bog ſpét sdravje dal, sato ſim ga perſhel danſ na pervo ſemkej sahvalit. Nato rezhe eden ptujih goſpodov. Tudi mi dva ſholarja iſheva, imava mu nékej slo veſéliga povedati, morebiti bi nama ti samogel povedati, kjé ga najdeva. Avguſhtin odgovorí: Kmalo ga bomo naſhli, zhe mi le hozheta povédati, kako mu je imé, in kako ſe piſhe. Goſpod odgovori: Şholarju, ki ga iſheva, je imé Avguſhtin, piſhe ſe Sormann. Avguſhtina ſhe od bolésni ſlabiga per tej beſédi rudézhna ſpreleti, in pomolzhí, miſli ali bi povédal ali ne, de je on tiſti ſholar. Vender rezhe: Moja goſpóda! zhe téga ſholarja iſheta, moram vama povedati, de ſim jeſt. Proſim vaj, povejta mi kaj imata meni osnaniti. Goſpóda rezheta: Ti ſi ſhe ſlab od bolésni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povédala in piſmo pokasala. Ne grém pred domu, pravi Avguſhtin, de opravim kar ſim obljubil, de grém sahvaliti ſvojiga dobrotnika, barona I. Prav je pravita goſpóda, grémo vkup; tudi midva ſva s’ baronam snana. Avguſhtin sahvali barona ponishno sa vſe dobrote in mu roko kuſhne rekozh: Bog vam poverni, drujiga vam ne morem poverniti; molil pa bom sa vaſ. Zhe bi kdej priloshnoſt imel, kterimu vaſhih kaj pomagati, bom s’ veſeljem ſtoril, vaſhih dobrot ne bom nikoli posabil. Sdej ſtopi eden dunajſkih goſpódov in mu pokashe piſanje, kar Avguſhtinu gré. Baron bere naglaſ. Sapiſano je bilo: Pravda je konzhana, krivizhni shlahtniki Avguſhtina, kteri ſo ſe bili grajſhine polaſtili, ktera po pravizi Avguſhtinu Sormanu gré, ſo pravda sgubili. Avguſhtin je pravi njéni goſpodar, njemu ſe mora prezej dati. Ker ſe pa ne vé, kjé je, ſe mora po vſih méſtih iti iſkat, de ſe najde in v’ ſvoje domovíno perpelje. Ta dva dunejſka goſpóda ſta bila dva beſednika, ktéra ſta ſe sa Avguſhtina vlekla in mu ſrézhno grajſhino in vſe veliko premoshenje ohranila. Torej ſta ſama priſhla ga iſkat in mu to veſelje osnanit. Vſi ſo ſkup per baronu oſtali, in ſe goſtili.

 

To shenitvanje ſo obhajali ravno na véliki Şhmarn. Velíko imenitne goſpode ſe je vkupej sbralo. Vſi ſo Teodoru ſrézho voſhili in tudi nevéſti Kriſtini; vſi ſo bili veſéli in dobre volje, ſamo Şvetin je sraven ſvojiga generala ſedel veſ samiſhljen, in ga vſa goſtarija ni rasveſelila, ker je bil s’ ſvojimi miſlami vezh per ſvojih ljudéh, kakor per ſvatih. General je vſe sgodbe ſvojiga shivljenja ſvatam perpovedvàl, kako ſe mu je na Şhpanſkim hudo godilo, in kako mu je svéſti Şvetin shivljenje otél, sato ſo ga vſi ſvatje ſpoſhtovali, in tudi na njegovo sdravje pili. Posneje vſtane eden smed ſvatov, prime kupizo v’ roke in pravi: Naj shiví tudi Ilirija, kjer je naſh shénin doma. Na té beſéde Franze Şvetin od veſelja veſ rudèzh poſtane in miſli: Lejte shénin je tudi Ilirjan kakor jeſt; kdo mora neki to biti. Şvetin vpraſha tiho ſvojiga generala, kako ſe shenin piſhe. General pravi: Piſhe ſe Şvetin kakor ti. Rad bi bil Şvetin shenina vpraſhal, od kod je doma, pa ſe ni upal savoljo goſpodov, ki ſo okoli njega bili. Posneji, ko ſo ſvatje she vinjeni bili, in ſe jéli ſim ter tje prehajati, dobí Şvetin perloshnoſt s’ sheninam ſamim govoriti, in ga tako vpraſha: Morebiti ſva midva bliso vkup doma, ki imava oba eno imé, povejte mi vender od kod ſte vi prav doma? Shenin odgovori: Bliso méſta L.... ſim doma, kjer je bila ſuknarija ſlovézha. Şvetin vpraſha shenina, imate ſhe ſtariſhe? Shenin na to sdihne, in ſolsé ſe mu po lizih vderó, pa hitro ſi jih obriſhe in pravi: Ozhéta niſim nikoli posnàl, na vojſko ſo mogli, ko ſim bil dvé léti ſtar; mater ſim mogel sapuſtiti v’ devetim létu in nikoli vezh niſim nizh od njih ſliſhal; Bog vé ali ſo ſhe shivi, ali ne. Ozhétu je bilo imé Franze, materi Nésha, tudi brata ſim imel Paula po iménu, pa tudi od njega niſim nikoli vezh nizh ſliſhal, tóliko vém, de je sa paſtirja ſlushil. Po tih beſédah je Franze Şvetin ſposnàl, de ravno shénin je njegov ſin, pa ni védil, kako bi ſe bil ſposnati dal. Sato proſi shenina, de bi ſe ſmel s’ njim v’ kaki ſkrivni kamerzi pogovoriti. Shénin je bil veſél in ſe rojak s’ rojakam rad pogovarjal. Pelje ga v’ lépo kamerzo, ſe uſedeta na mehke ſtole, in shenin pravi: No ozhe! kaj bi vi radi s’ manoj ſkrivaj govorili. Franze Şvetin sazhnè od preveliziga veſelja na glaſ jokati in pravi: O Bog! kako ſi ti vender dober! Velíko britkoſti in terpljenja ſim mogel preſtati, vſe ſim preterpel zhaſt Bogu, in sdej me doſéshe tako veſelje. Ti ſi moj ſin Janes, in jeſt ſim tvoj ozhe Franze Şvetin. Kdo bi bil miſlil de te bom tukaj in pa v’ takim bogaſtvu naſhel! Shénin oſtermí, gléda, ſe zhudi, ne verjame. Şvetin pa saviha rokava in pokashe v’ kosho sarésane snamnja s’ rudézho farbo. Na déſni roki je imel sarésano „Franze Şvetin“; na lévi roki pa „Nesha Terpinz“. Shénin ſe ſpomni, de ima na rokah ravno take snamnja sarésane, ktére mu je mati ſhe majhnimu naredila. Takrat je ſposnàl, de je to réſ njegov ozhe, saviha rokave in ozhétu pokashe, de je réſ ta njegov ſin. Objéla ſta ſe ozhe in ſin, in oba na glaſ jokala od veſelja, tako de ſo ſvatje ſliſhali in priſhli glédat in vpraſhat, kaj to poméni. Ker ſo svédili, de je generalov svéſti ſlushabnik sheninov ozhe, ſo bili grosno veſéli; vſi ſo sdej sheninovga ozhéta slo ſpoſhtovali in ga zhaſtili, v’ kot ga poſadé sa miso in ga goſté po goſpoſko. Med ſvati je bil tudi shininov prijatel Basil po iménu, ktéri je per velikih vojſkah in delezh po ſvéti bil. Ko ſo vſi eden drugimu sgodbe ſvojiga shivljenja dopovédali sazhnè tudi on ſvoje pergodbe raslagati, kako ſe mu je po daljnih deshelah godilo in pravi: Dvé nar bolj veſéle sgodbe ſim doshivel ſvoje shive dní: Sdej in pred nékej léti na Şhtajerſkim v’ néki grajſhinzi, kjer ſta dva ſina na enkrat naſhla vſak ſvojo mater, de ſi ſe niſta troſhtala. Naſhel je ſvojo mater mladi baron Karl Gap; goſpá tiſte grajſhinze je bila njegova mati. Néki ſhkof, Paul Şvetin mu je bilo imé, je ravno per tiſti goſpéj naſhel ſvojo mater, ktéra je bila dékla. O koliko veſelje ſmo obhajali takrat in ſe goſtili. Şhkof je ſhel potem v’ ſvojo ſhkofijo, in ſvojo mater s’ ſabo vsél; meni pa dnarjev dal, de ſim sloshno domu priſhel. Morebiti je bil tudi tiſti ſhkof vaſhiga rodú, ker je bil ravno téga iména. Piſhejo ſhkofu is Tulona in ga vpraſhajo od kod je doma. Kmalo pride odgovor, in tako ſo sa gotovo svédili, de Şhkof je Janesov brat. Pogoſto ſo ſi potem piſarili in eden drugimu perpovedvali ſvoje zhudne shaloſtne in veſéle sgodbe. Mati ſhkofova je kmalo potem umerla, vender je ſhe doshivéla svediti od ſvojiga mosha, in od ſvojiga ſina Janesa sdej vélikiga in bogatiga tergovza v’ vélikim méſtu Tulonu na Franzoskim. Franze Şvetin shé ſtar, je vender ſhe nékaj lét ſrézhno in veſélo shivel per ſvojim ſinu Janesu, in vidil lepo raſti in rediti ſvoje vnuke. S’ ſtarim Teodoram Janesovim taſtam ſta bila védno prijatla, in ſta vezhkrat od nekdajnih rezhí ſe pogovarjala. General M. tudi ſtar jih je vezhkrat obiſkàl, in s’ njimi veſelje delíl. Takó ſo Şvetinovi ljudjé, to je zéla njegova hiſha, lepó v’ edinoſti v’ boshjim ſtrahu shivéli, in veliko ſrézho iméli. Bliso ſédemdeſet lét je Franze Şvetin doshivel, potem je ſladko v’ Goſpodu saſpál. Vſi ſo sa njim jokali, ker ſo ga radi iméli in ga zhaſtili s’ tako zhaſtjo kakorſhna ſe ſtariſhem ſpodobi. Tako da Bog vzhaſi she na tém ſvétu ſrézho v’ neſrézhi, zhe zhlovek tudi v’ neſrézhi védno Bogu svéſt oſtane.