Sreča v nesreči (1836): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m dodal Kategorija:Bohoričica s pomočjo HotCat
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov
| naslov= Şrezha v’ Neſrezhi, ali POPIŞVANJE zhudne sgodbe dvéh dvojzhikov. Poduzhenje starim in mladim, révnim in bogatim.
| poglavje=
| avtor= Janez Cigler
| opombe= Pripravila Andrejka Žejn. Za posodobljeno besedilo iz izdaje 1984 (knjižna zbirka Hram (Mladinska knjiga) glej [[Sreča v nesreči]]. Prvi natis leta 1836 ''Şrezha v' nesrezhi, ali Popişvanje zhudne sgodbe dvéh dvojzhikov: Poduzhenje starim in mladim, révnim in bogatim'' je na Wikiviru postavljen pod naslovom [[Sreča v nesreči (1836)]].
| vir= Şrezha v’ Neſrezhi, ali POPIŞVANJE zhudne sgodbe dvéh dvojzhikov. <br> Poduzhenje ſtarim in mladim, révnim in bogatim. <br> Şpiſal in na ſvitlobo dal JANES ZIEGLER, Fajmaſhter per ſ. Tilni v Viſhnjigori. <br> V’ Ljubljani. <br> Natiſnil Joshef Blasnik. <br> 1836. <br> Na prodaj per Janesu Klemensu, bukvovesu. <br>
Na dLibu se nahajata [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-D6M7GEE4 dLib faksimile prvega natisa] in [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RYEPKMDU faksimile ilegalnega ponatisa iz leta 1838.]
|licenca=javna last
|obdelano=4
Vrstica 77 ⟶ 78:
Pauletu je bilo sdaj per ſvojim kruſhnim ozhétu Baronu I. slo dobro. Imel je karkoli je poshelel. Goſpod in goſpa ſe niſta ganila, ne ſtopinze niſta ſtorila bres Pauleta. Pravi ozhe in prava mati ne moreta bolj ljubiti ſvojiga laſtniga otroka, kakor ſta ona dva Pauleta ljubila, sato ker ſta vidila de ima Paule shlahtno duſho, dobro ſerzé, in zhiſto nedolshnoſt. Veliko veſelje ſta iméla nad njim. Sraven je bil védno nar pervi po vſih ſholah. Sdej je bil v’ ſédmi ſholi, pa vedno veſ ponishin in poſtréshin. V’ taki ſrézhi Paule vender nikoli ni bil prav veſél, ampak védno samiſhljen in od dné do dné bolj shaloſten. Kolikokrat ſta ga goſpod in goſpa vpraſhala: Sakaj niſi Paule nikoli prav veſél in dobre volje. Lej s’ nama gréſh v’ vſako hiſho k’ vſaki goſpodi; ſej ti dava kar hozheſh; kaj ti vender manka. Paule pravi na ravnoſt bres hinavſhine: Ravno to me déla shaloſtniga, ker ſe mi sdej prevezh dobro godí. Bojim ſe, de me bodo ſpét nadloge sadéle. Zhaſna ſrézha je ſpremenliva, nizh ji ni prav upati, in ſe nanjo saneſti. — H’ konzu drusiga léta, ko je Paule ravno oſmo ſholo ſkonzhàl, s’ naglo ſmertjo umerje njegov goſpod baron bres teſtamenta. Vprizho tréh prizh je ſhe te beſéde rékel: Vſe sa manoj jerba moja goſpa, in Pauleta ne ſmé posabiti. Drusiga vezh ni mogel narozhiti. Grosno shaloſt je obzhutil Paule v’ ſvojim ſerzu ob ſmerti ſvojiga ozhéta, ſvojiga dobrotnika. Şhe hujſhi pa je shalvala njegova goſpa. Ni ſe dala utoloshiti. Od prevelike shaloſti je sboléla in zhes oſem dní tudi umerla bres vſiga teſtamenta, kar beſédize ni narozhila. Prezh je bila sdej Pauletova ſrézha. Shlahta lakomna je vſe pobrala, in Pauleta is hiſhe ſpodila rekozh: Ti ſi she doſti ranzimu baronu posherl, sdaj ſe poberi kamor hozheſh. Lahko bi bil ſi kaj od premoshenja vsel, v’ bolesni ſvoje dobrotnize, pa ni hotel, ker zhiſto je hotel iméti ſvojo veſt. Vedel je, de po krivizi dobljeno blago nikoli ne tékne. Mogel je iti prasen od hiſhe, toliko je vsél, v’ kar je oblézhen bil. Kam ſe zhem djati, je rékel ſam per ſebi? Bog mi je vsél dobrotnike, ſpét ga nimam zhlovéka, de bi mi pomagal v’ vézhi ſhole ſtopiti, in ſe ſhe kaj dobriga uzhiti. Sahvalim Boga, de ſim ſe toliko nauzhil, ſhel bom sdaj ſlushbe iſkat po grajſhinah; morebiti najdem ſpét dobre ljudi, de mi ſlushbo in potrében shiveſh dado. Drugi dan prezej Paule sgodej vſtane in ſe napravi. Préden ſe na pot poda, gré préd v’ zerkev, je bil per ſ. maſhi in je saupljivo molil in Boga proſil, de bi mogel priti k’ ljudém, kjer bi mogel poſhteno in pravizhno shivéti per njih, in je obljubil sveſto ſe vſelej vſaziga gréha varvati. Kader je odmolil, vsame bukvize in palizo, pa ſe na pot poda, drusiga ni imel s’ ſaboj vséti, vender veſél je bil, ker je néſel s’ ſaboj nedolshno ſerzé.
 
===V. <br> Paule najde ſvojiga prijatla Avguſhtina. ===
V.
 
Paule najde ſvojiga prijatla Avguſhtina.
 
Ko ſe je Paule na pot ſpuſtil in premiſhljeval, kam bi ſe obernil in ſhel ſlushbe iſkat, je naravnoſt proti Dunaju poméril. Rékel je ſam per ſebi: Dunaj je velíko meſto, velíko je tam ljudí, ſhe zhes tri ſto tavshent jih je; gotovo je tudi med tolikim ſhtevilam veliko dobrih in uſmiljenih. Kdo vé, zhe ne najdem kakiga dobrotnika, de mi pomaga ſhe vikſhi ſhole isdélati? Nékaj pa, ker ſim shé veliko ſe nauzhil, bom ſam ſi perſlushil, bom otroke uzhil. Paule gré pozhaſu, pot mu je bila teshavna, ker ni bil vajen, védno je mogel pozhivati. Kmalo ga je tudi pomanjkanje sazhelo nadleshvati. Ker je Paule ponishin bil, je svezhér ſhel vſelej v’ kako kmétiſhko hiſho, kjer je vezhi dél dobre ljudi naſhel. Kaj lépiga njim je bral is bukviz, ali pa tudi kaj povédal. Radi ſo ga poſluſhali s’ veſeljem ga prenozhili, in mu vezherjo in sjutrej koſilo dali, bres de bi bilo tréba kaj plazhati. Oſhtarije ſe je vſelej rad ogibal tudi dokler je ſhe dnarje imel. Şrezhno pride Paule bliso Dunaja, vezh ni bil ko ſhe ſédem ur od njega, pa teshko je shé hodil. Is vélke zéſte ugléda lépo velíko grajſhino na lepim selenim grizhi, dobro uro od zéſte. Popoldne je shé bilo; nameſt naprej po zeſti iti, savije v’ ſtran in gré proti grajſhini; miſlil je, morebiti goſpodar grajſhine ravno kakiga piſarja, ali kakiga uzhenika sa otroke potrebuje. Ali pa mi sna kam drugam ſvetvati. Paule pride do grajſhine veſ trudin, ſe uſéde na klóp pred gradam, in zhaka de bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga ni bilo, gré v’ grajſhino, in najde hiſhnika dobro rejeniga, ktéri je she od délezh sakrizhal: Kaj hozheſh, kaj iſheſh tukej? Paule odgovorí: Şholar ſim oſme ſhole, od vſih sapuſhèn. Drusiga nimam, kakor ſholſke ſprizhvanja, kako ſim ſe uzhil in sadershal. Proſim vaſ, zhe bi potrebvali, me v’ ſlushbo vséti. Hiſhnik mu rezhe ojſtro: Goſpóda ni doma, pa vém de nobeniga ne potrebujemo, poberi ſe. Paule pravi, vſaj toliko mi dovolite, de tukej prenozhim. Posno je she, ne vém kam iti, ſhe nikoli niſim bil v’ tem kraji. Hiſhnik savpije. Nizh ne, meni je goſpod prepovédal takih potepuhov pod ſtrého iméti. Dobodi kjer moreſh, de pod ſtrého prideſh. Kuharza! daj mu malo zherniga kruha, pa nej ſe hitro ſpravi. Kuharza je vſe to vidila in ſliſhala. Slo ſe ji je Paule ſmilil, miſlila je, morebiti je poſhtèn zhlovek, pa ga naſh hiſhnik tako s’ gerdo odshene; vém, de bi goſpod ſam ne bil tako s’ njim ſtoril, sato ko je Paule she oſme ſhole ſholar. Torej kuharza pelja Pauleta v’ ſvojo kamerzo, mu da dobriga kruha, nekaj pezheniga meſa, in mu sraven dve petize v’ dar da, rekozh: Tukaj imate prijatel vezherjo, petize pa bote imeli od poſtlje plazhati in pa sa maſliz vina. Podajte ſe do perve kajshe, tam je moja teta, pojdite noter in tam prenozhite, gotovo bodo vaſ ſprejéli. Paule gré in po poti ſpremiſhluje. Lejte, ſi je miſlil, ta ki ima priliko dobro ſtoriti, je terdiga, neuſmiljeniga ſerzá, dobre uſmiljene duſhe pa na tihama dobro délajo. Bog poplazhaj uſmiljeni shénſki, ki mi je pomagala s’ dobrim ſerzam. Neuſmiljenimu hiſhniku pa naj Bog terdo ſerzé omezhi, de bi proti drugim ubogim ne bil tako neuſmiljen, kakor je bil proti meni. Nizh hudiga mu sato ne pervoſhim. Paule gré do kajshe, kakor mu je kuharza povédala. Tmà je she bila, poterka na vrata, próſi, in ljudjé ſo ga radi prenozhili. Vpraſhali ſo ga sakaj ni v’ grajſhini prenozhil. Paule pa, ker nikoli ni opravljal, je rékel: Kuharza mi je k’ vam ſvétvala. Svezhér je Paule ljudém mnoge lepe rezhí perpovedovàl, vſi ſo ga radi poſluſhali. Goſpodar je rékel: Danſ ſte nam pazh prav priſhli, ker ne ſmémo iti ſpat, préd de ſe bo Goſpod grajſhine memo peljal. On je naſh goſpod, kajsha je njegova, puſtí naſ noter prebivati, de mu kaj poſtréshemo. Ravno danſ ſe je peljal ſoſédno goſpôdo obiſkat, svezher ſe bo memo peljal, naſ eniga poklizal, de ga do grada ſprémi in mu ſvéti, ker pot ni ſhe udelana. Paule vpraſha goſpodarja: Povejte mi prijatel: Kako ſe vaſhimu Goſpodu pravi, kako mu je imé, ali je ſtar ali mlad? Mosh pravi: Imé mu je Avguſhtin, perimk ima Sormann. Mlad je, ravno letaſ ſe je oshenil, in torej je ſhel s’ ſvojo goſpo v’ ſoſédno grajſhino vaſ. Zhudno ſe je s’ naſhim goſpodam godilo, veliko bi imel vam povedati, pa meni ſe sdi, de ravno ſe pelje: Komej mosh isgovorí kar kozhjaſh savpije: Urban! tako je bilo tiſtimu kajsherju imé, hiti poſvetiti, goſpod ſo ſe perpeljali. Paule hitro vsame laterno, in rezhe kajsherju: Puſtíte mene, grém jeſt nameſt vaſ poſvétit goſpodu, zhe vam je prav. Kajsher pravi, slo mi uſtreshete, pojdite ſrézhno, zhakali vaſ bomo s’ luzhjo de nasaj pridete. Paule ſprémi grajſhaka do doma, dobro ga je posnal, pa ſe mu ni hotel rasodeti, zélo pot je molzhal, le toliko je povedal, de je ſholar in de bo prenozhil v’ kajshi. Goſpod ni vezh porajtal, pride domu, ſkozhi is vosa, pélje sa roko ſvojo sheno in gre v’ sgornje kamre. Drusiga ni rékel, kakor hiſhniku je ukasal dati kosarez vina ſholarju, ktéri mu je poſvétil. Sdaj je Paule premiſhljevàl, kako bi narédil, de bi s’ goſpodam govoril, in ga ſkuſhal, ali ga bo hotel posnati ali ne, ki mu je toliko dobriga v’ bolésni ſtoril. Kuharza je bila bersh per Pauletu, in ga vpraſha kako je to, de je on perſhel poſvétit goſpodu. Potem ko ji je vſe povédal, jo próſi rekozh: Proſim vaſ, pojdite gori k’ goſpodu in rezite jim, de jih jeſt prav dobro posnam, in de bi rad le eno ſamo beſédizo s’ njimi govoril. Kuharza gré in pové goſpodu, kako ſholar, ktéri je perſvétil, shelí s’ njim govoriti. Tudi pové, kako je bil ravno ta ſholar majhno pred od hiſhnika is grajſhine odgnan. Goſpod hitro gré v’ ſpodnjo hiſho, kjer je ſholar zhakal. Ko noter ſtopi, mu rezhe Paule: Avguſhtin, ali me ſhe posnaſh, ali me morebiti vezh ne boſh posnati hotel! Lej! Paule tvoj nekdajni prijatel te je priſhel obiſkat. Avguſhtin té beſéde saſliſhati oſtermí, kar beſédize ne more ſpregovoriti, ker je sdaj Pauleta po glaſu in po beſédi ſposnal. Potem ſtopi k’ njemu, ga objame in kuſhne in pa mu rezhe: Ljubi prijatel! Ne sameri, de ſim ſi puſtil od tebe tako poſtrézhi, de mi ſhe po nozhi ſvétiſh, in niſim védil kdo de ſi. Sakaj ſe mi niſi rasodel? O prijatel, perſerzhni moj prijatel! nikar ne miſli, de ſim nate posabil, ali de bi te posnati ne hotel. Vem de ſi to miſlil, ker ti zéli zhaſ niſim, kar ſva ſe lozhila, nizh piſal, nizh ſporozhil, pa verjemi de ſim bil od velizih opravil in ſkerbí nasaj dershan. Vſaki dan ſim na-te miſlil, in ko bi bil ſliſhal de kaj potrebujeſh, bi bil vſe rad dal. Pojdi s’ menoj v’ gornjo hiſho, de boſh s’ mano vezhérjal in per naſ ſpal. S’ grosnim veſeljem pélje sdaj Avguſhtin ſvojiga nekdajniga dobrotljiviga Pauleta v’ lépe gornje kamre, s’ dragim shlahtnim pohiſhjem napolnjene, in ſvoji sheni vſe pové, koliko dobriga mu je ta prijatel ſtoril. Torej ga je tudi goſpa, Avguſhtinova shena, prijasno ſprejéla, in mu ko ſvojimu bratu ſtrégla. Per vezhérji ſta Avguſhtin in Paule po bratovſko ſe od poprejſhnih zhaſov pogovarjala, in ſe ſpomnila, kako ſe jima je godilo. Sadnizh pravi Avguſhtin: Povej mi vender ljubi moj Paule, kaj te je prineſlo tako delezh, kam greſh, ali kam ſi ſe naménil. Paule mu vſe po verſti rasloshí, kako ſo mu njegovi dobrotniki pomerli. Kako je odgnan bres premoshenja bres pomozhi. Sdaj iſhe ſlushbe ali dobriga zhlovéka, de bi mu pomagal. Sadnizh rezhe: Glej Avguſhtin, tebi ſe je pred hudo godilo, meni je bilo dobro. Sdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s’ zhaſno ſrezho, golufna je, o de bi le vézhno neſkonzhno ſrézho v’ nebéſih doſégli! Şolsé ſo Avguſhtinu v’ ozhi ſtopile, drusiga ni vezh mogel rezhi, kakor te beſéde: O Paule! ne boſh, ne boſh neſrézhen ne, dokler ſim jeſt shiv. Niſim posabil, de ſi mi shivljenje otél. Per meni imaſh vſe, kar posheliſh, ako bi polovizo moje grajſhine ſi isvolil, ti jo s’ veſeljem dam. Pa od tega ſe bomo jutri pomenili, nezoj gremo ſpat, ker je she posno. Drugi dan ukashe Avguſhtin napraviti dobro koſilo, veliko pojédno in povabi vſe ſvoje prijatle, de bi ſe goſtili in veſelili. Per jédi je vſim povabljenim rékel Avguſhtin: Lejte ta je moj pravi reſnizhni prijatel, moj dobrotnik, ki me je priſhel obiſkat. Perpravljen ſim mu sdaj kar je mogozhe dobrote poverniti, torej vi ſte prizhe, karkoli bo poshelil mu s’ veſeljem dam. Moj hiſhnik pa je vzhérej téga mojiga dobrotnika s’ gerdo od hiſhe odgnal, in ko bi Bog ne bil tako naklonil, in ko bi dobri ljudjé ne bili uſmiljeni do njega, bi jeſt danſ téga veſelja ne imel. Do ſmerti bi me bilo bolélo, ko bi bil svédil de je moj dobrotnik tako neuſmiljeno od moje hiſhe odgnán. Poklizhi hiſhnika, rezhe Avguſhtin hlapzu, ki je per misi ſtrégel, de mu vprizho vſih povém, kar mu gré. Hiſhnik pride, Avguſhtin mu ſerdito rezhe: Posnaſh téga Goſpoda? Sakaj ſi ga vzherej tako s’ gerdo od hiſhe ſtépel? Ako ga ravno niſi posnal, vender bi ne ſmel tako neuſmiljen biti. Lej moj dobrotnik je to, shivljenje mi je ohranil. Kdor ni uſmiljen tudi uſmiljenja ni vréden, torej pojdi, poiſhi ſi ſlushbe kjer hozheſh, per meni nimaſh vezh kruha. Şedem dni ti dam odloga ſlushbe iſkat, ali jo najdeſh ali ne, ſe moraſh ſpraviti. Hiſhnik ſe je sgovarjal s’ nevednoſtjo, in próſi de bi ga ſhe iméli rekozh: Kam zhem iti na ſtaroſt? Kako bomo shivéli, shena otrozi, oh Bogu ſe uſmili! Poberi ſe, savpije nad njim Avguſhtin, sdaj zhutiſh, kako hudo déne neuſmiljenje. Ş’ ſolsnimi ozhmi gré hiſhnik veſ shaloſten, sdihuje, ne ve ſe kam djati, na glaſ joka, njegovi otrozi tudi s’ njim. Ko odide, ſe Paule oberne proti ſvojimu prijatlu Avguſhtinu rekozh: Bog te shivi moj prijatel Avguſhtin, goſpod té imenitne grajſhine. Ne saméri, de te vprizho vſih povabljenih sa beſédo primem. Obljubil ſi mi dati, kar proſim, ne saversi tedej moje proſhnje. Proſim te ſamo to, de hiſhnika ne déneſh ob ſlushbo, ohrani ga do ſmerti. Ne saméri mu, kar je ſtoril, ſej véſh, de bo sanaprej vſe drugazhin. Nikdar bi jeſt ne mogel veſél biti, ko bi savoljo mene kdo neſrézhen bil. Rajſhi hozhem ſhe tóliko révſhino terpéti, kakor k’ neſrézhi blishniga kaj pomagati. Na té beſéde ſo ſe vſi povabljeni rasjaſnili in oveſelili, ker shaloſtni ſo bili per hiſhnikovim ſlovljenji. O shlahtni uſmiljeni Paule! ti ſi nam vſim lep isgled kerſhanſke ljubésni. Gotovo ti bo Bog vſe obilno poplazhal. Tako ſo vſi ob enim veſéli glaſ sagnali, in na sdravje Pauleta in grajſhaka Avguſhtina pili. Dobre volje ſo bili zéli dan in dolgo svezhér. Avguſhtin je hiſhnika obdershal na Pauletovo proſhnjo, in mu obljubil tudi do ſmerti ga iméti. Veſel dan je bil to vſim, kar jih je bilo per gradu, poſebno veſéla je bila kuharza. Tri tédne je oſtal Paule v’ grajſhini. Med tem mu je Avguſhtin vſe nove oblazhila narediti dal, mu vſe potrébne rezhí napravil, in ga potém na Dunaj poſlal. Dal mu je s’ ſabo obilno dnarjev, in liſt, ktériga je piſal do ſvojiga ſtriza, ktéri je bil v’ imenitni ſlushbi na Dunaji. Tako je govoril Avguſhtin ſvojimu prijatlu Pauletu, preden ga je od ſebe ſpuſtil: Ljubi Paule! preshlahtno je ſerzé tvoje! ſhkoda bi bilo sate, ko bi ti v’ kako nevarno ſlushbo priſhel, kjer bi utégnilo tvoje ſerzé ſpazheno biti. Bodi dober tudi sanaprej, in pojdi ſe ſhe uzhit. Pojdi na Dunaj de ſkonzhaſh vſe ſhole, loti ſe uzhenoſti, ktere hozheſh, isvoli ſi ſtan, ktéri te veſelí, jeſt pa te bom s’ vſim potrébnim preſkerbel, kakor ſi bil preſkerbljen per tvojim dobrotniku baronu I. v’ nemſhkim gradzu. Pojdi na ravnoſt k’ mojimu ſtrizu, podaj mu piſmo, in ſprejel te bo s’ veſeljem, in ti bo dal na mojo rajtengo karkoli boſh potrebvàl.. Prijasno ſe Paule sahvali sa tako dobrotlivo prijasnoſt. Prijatla ſe objameta in kuſhneta. Paule gré na Dunaj.
 
=== VI.<br> Paule deſetaſholiz na Dunaji. ===
VI.
 
Paule deſetaſholiz na Dunaji.
 
S’ grosnim veſeljem gré Paule Şvetin proti Duneju, ni mu bilo vezh tréba ſkerbéti kam in kjé pod ſtrého priti, imel je dnarjev doſti, in na Duneji ſe je védel kam oberniti. Veſél je bil is zeliga ſerza de bo ſpet v’ ſholo hodil, in ſe lépih rezhí uzhil. Poſébno ſo ga she naprej vélike ali viſoke ſhole veſelile. Zélo pot je Boga hvalil, ker mu je tóliko dobrotliv in uſmiljen. Po poti je tudi premiſhljevàl, ktériga ſtanu bi ſe lotil, ali bi ſhel v’ deſéto ſholo, in ſe uzhil in perpravljal sa duhovſki ſtan, ali bi ſe prijel medizine, in ſe uzhil sdravila posnati, de bi sdravnik bil; ali bi ſe uzhil pravize, de bi bil beſédnik ali pravdin dohtar. Zélo pot je premiſhljevàl kaj bi ſi bil isvolil, pa ſi sa gotovo ſhe nizh ni sbral. Kar od delezh sagléda viſoki turn ſvétiga Şhtéfana, kteri smed velikih poſlopjev kipí, od ktériga viſozhíne je toliko shé ſliſhal povedati. Is zéliga ſerza sdaj Paule sdihne proti nebéſam rekozh: O dobrotlivi Bog! rasſvétli mi um in pamet, de isvolim pravi ſtan, v’ ktériga ſi me naménil, de ſe obernem na pravo pot, ktéra je tebi vſhézh. V’ to zérkev pojdem, ktére turn ſim napervo saglédal, tam zhem moliti in proſiti sa rasſvetljenje, de to isvolim, kar je tebi o dobrotljivi Bog, dopadlivo. Paule gré sdaj ſrézhno naprej, ne uſtavi ſe tako dolgo de pride do velike zérkve ſvétiga Şhtéfana. Naravnoſt gré v’ zérkev, bilo je ura 4 popoldan, in tako ſerzhno in samiſhljeno móli, de ni porajtal duhovnov, kteri ſo ravno po konzhani molitvi tiho is zérkve ſhli. Zélo uro je Paule molil v’ zerkvi in premiſhljevàl, ktériga ſtanu bi ſe lotil. Potém je v’ ſvojim ſerzu obzhutil nekako veſelje in notranje sheljé po duhovſkim ſtanu. Gotovo je boshja volja ta, ſi je miſlil, Bog me je v’ duhovſki ſtan namenil, téga ſi isvolim. S’ temi miſlami Paule vſtane in gré iſkat s’ piſmam goſpóda prijatloviga ſtriza. Kmalo ga ſpraſha, ponishno gré do njega. Préden je Paule piſmo podál, ga goſpod prijasno vpraſha: Vi ſte ſholar is ptujiga kraja, videl ſim vaſ v’ zerkvi, kaj ne de ſte bili malo pred v’ zerkvi ſvetiga Şhtefana, pred altarjem matere boshje; to mi je bilo slo vſhézh. Bil ſim, odgovori Paule! molil ſim in proſil Boga sa rasſvetljenje, de bi védil praviga ſtanu ſe lotiti. Goſpod piſmo odprè in bere, kar ſposna de je to tiſti Avguſhtinov sveſti prijatel in dobrotnik. S’ velikim veſeljem ga ſprejme, mu rezhe, ſe sraven njega uſéſti, in mu tako govorí: Ljubesnivi Paule! vſe vém kako ſe je tebi godilo. Dobro vém koliko dobriga ſi mojimu ſtrizhniku ſtoril, in mu pomagal v’ bolésni. Vſe to kashe ozhitno de te je Bog v’ duhovſki ſtan naménil. Bogaj mene, ſtopi v’ deſeto ſholo, hiti ſe uzhiti duhovſke uzhenoſti, s’ vſim boſh preſkerbljen karkoli potrebujeſh. Ti boſh kdej dober duhoven paſtir. Paule odgovorí ponishno: Viſoke zhaſti vrédni goſpod! Ravno to je moja miſel, v’ zerkvi med molitvijo ſo mi na enkrat perſhle v’ ſerze velike sheljé po duhovſkim ſtanu; téga ſe hozhem prijéti, in ſi pridno persadevati ſi potrébnih uzhenoſt perdobiti. Vaſ proſim, de mi pomagate, in me uzhitè, kako ſe moram vrédno sa ta ſvéti in imenitni ſtan, kakor je duhovſki, perpravljati. — Paule je ſtopil v’ deſeto ſholo, pridno ſe uzhil, de mu ga ni bilo enakiga. Per goſpodu je imel ſtanovanje in shiveſh, in s’ vſim ga je prijatel Avguſhtin obilno preſkerbil. Dvé leti je hodil v’ deſéto ſholo, is goſpodove hiſhe, trétje léto pa je bil vset v’ duhovſhnizo. Zheterto leto je bil sa maſhnika shégnan. Ko je Paule vſe ſhole ſkonzhàl je bil poſtavljen prezej sa uzhenika v’ malih ſholah, de je fante kerſhanſki nauk uzhil, ktéro ſlushbo je on pét lét s’ velikim pridam opravljal. Potém je bil svoljen sa poglavarja zhes male ſhole, in to ſlushbo je opravljal ſhéſt let s’ veſeljem in k’ veſelju vſim malim ſholarjem. Svoljen je bil potem Paule sa poglavarſkiga ſvetvavza, savoljo njegove velike uzhenoſti, brihtnoſti in brumnoſti mu je bilo to imenitno opravilo isrozheno. Per taki imenitni ſlushbi je bil vender védno ponishen in pohléven. Vezh ko je mogel dobriga ſtoriti, bolj je bil veſél. Poſébno je réveshem rad pomagal, vſe jim je rasdál; deſiravno je bilo veliko njegovo vſakolétno plazhilo, je révno shivel.
 
===VII. <br> Paule dvorni ſvetvavez, potem ſhkof. ===
VII.
 
Paule dvorni ſvetvavez, potem ſhkof.
 
Snana je bila Pauletova uzhenoſt, modroſt in brumnoſt, ne le tovarſhem, ampak tudi vikſhim oblaſtnikam, sato je bil od ſvitliga zeſarja isvoljen sa dvorniga ſvetvavza, kader je narmanj na to miſlil. Vezh drugih tudi uzhenih mosh je bilo zeſarju perporozhenih sa to ſlushbo, pa le Paul Şvetin je bil isvoljen, in s’ veliko zhaſtjo v’ to imenitno ſlushbo povsdignjen. Nékaj lét je to teshavno ſlushbo opravljal. Vſi njegovi víkſhi oblaſtniki ſo ga radi iméli, veſéli ſo bili de ſo taziga uzheniga in sveſtiga ſvetovavza dobili. Ştoril je, kar drugi niſo mogli ſtoriti, ker je vezh jesikov do dobriga snal govoriti. Isvoljen je bil potem sa ſhkofa v’ I. Şlovézha in imenitna ſhkofija je bila to ne slo delezh od Dunaja. S’ grosnim veſeljem ſo ga prebivavzi tiſtiga kraja ſvojiga duhovniga vikſhiga paſtirja ſprejéli, ker ſo shé popred toliko od njegove dobrodélnoſti ſliſhali. Velike perhodke je imel. Velíko blaga in premoshenja mu je dajala ſhkofija, vender Paule je oſtal per ſvoji navadi, namrezh de je révno shivel. Le toliko ſi je perhranil, kar je bilo prav sa potrébo, vſe drugo je réveshem rasdál; bolnikam pomagal in jim sdravila kupovàl. Navado je imel rezhi: Kar réveshem dam Bogu dam. Zhe bolniku poſtréshem Bogu poſtréshem. Torej ſo ga tudi vſi révni tiſtiga kraja le ozhéta imenvali, in védno sanj molili. — Eniga dné ga je nekdajni prijatel Avguſhtin obiſkal, ktériga je Paule ſhkof vezh dni perdershal, de ſta ſe od nékdajnih zhaſov pogovarjala, kako jima je bilo nékdaj hudo, sdaj pa obéma dobro. Kader ſe Avguſhtin grajſhak ſpét na pot proti domu ſpuſtí ga ſhkof Paul ſprémi do zéſte, ſhkofija je bilo dobro uro od vélike zéſte. Tam ſe prijatla lózhita, eden drugimu ſrézho voſhita, ſi obljubita vezhkrat eden drusiga obiſkati in ſe lózhita. Şhkof Paul ſe ravno uſéde v’ kozhijo de bi hitel domu, kar ſtopi k’ njemu goſpodar blishne kajshe rekozh: Gnadljiv goſpod ſhkof! Proſim vaſ, de bi malo v’ mojo hiſho ſtopili poglédat bolnika, ktérimu je slo hudo. Şnozhi ſta perſhla dva ptujza, vſa révna raſtergana in lazhna. Proſila ſta me, de bi jih prenozhil, ker dnarjev nimata. Eden je bil she vzherej grosno ſlab, danſ pa mu je shé beſédo saperlo; bojím ſe de bi bres ſpovedi ne umerl. Tovarſh njegov mu lepo ſtréshe pa s’ nami ne more nizh govoriti, sdi ſe mi de je Franzos. Tudi ne vém kake vére je bolnik, na vratu ima majhno lépo tablizo navésano, na tablizi je goſpoſka shenſka namalana. Şhkof Paule gré per tej prizhi k’ bolniku, ga vpraſha vezh rezhí, nizh ni mogel odgovoriti, tako je oſlabel. Şhkof je dobro snal govoriti franzoſko, torej vpraſha bolnikoviga tovarſha: Od kod prideta in kam greſta? Franzos mu odgovorí: Is ruſovſkiga zeſarſtva prideva is deshele Şiberije, kjer ſva bila vjeta, in gréva vſak proti ſvojimu domu. Franzos je bil veſél, de je ſhkof Paul tako lepo po franzoſko snal govoriti, in mu je vſe rasloshil ob kratkim, kako ſe jima je godilo: Jeſt ſim pravi Franzos, je rekel, bliso meſta Tulona doma, imé mi je Basil Hudon. Sapuſtil ſim doma bogate ſtarſhe, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogozhe, mogel ſim biti ſoldat, in iti s’ grosno Napoleonovo trumo, na gornje mersle ruſovſke deshele. Ta moj bolni tovarſh, je Illirjan. Imenitniga ſtanu je, imé mu je Karl s’ primkam Gap. Tudi on je mater sapuſtil doma, njeno podobo ſhe sdaj na vratu nóſi. Ozhe pa je bil she pred v’ vojſki ubit. V’ vojſki ſva bila pod enim banderam, tovarſha in prijatla ſva bila. Vkup ſva ſlushila, vkup ſva bila vjéta, in v’ daljno deshelo, Şiberjo, odpeljana. Veliko dobriga mi je ſtoril Karl moj prijatel, ſam per ſvojih uſtih ſi je pertergal, de mi je podal koſzhek kruha v’ hudi lakoti. Shé sdavnej bi jeſt bil pobit, ko bi on ne bil neuſmiljenih Ruſov same ſproſil. Ker je bil Illirjan je s’ njimi nekoliko govoriti snal. Vjéta ſva bila zéli zhaſ vkup. Ruſi ſo naji dali v’ globoke jame rudo kopat, po tri dni niſva béliga dné vidila, sraven pa ſva ſlabo hrano iméla. V’ taki neſrézhi ſva eden drusiga troſhtala, ſposnala ſva, de boshja previdnoſt je s’ nama tako naredila. Torej ſva ſe is zeliga ſerza k’ Bogu obernila, védno proſila in molila, de bi ſe Bog naji uſmilil, in naji is take neſrézhe réſhil. Dolgo lét ſva tako sdihvala in molila, de bi ſe Bog naji uſmilil, in naji is take neſrézhe réſhil, in najina molitev je perſhla pred boshji ſedesh. Miſlila ſva, de ſva od vſih posabljena in sapuſhena v’ tamnih podsemljiſkih jamah kakor kert, kar en dan pride ſiberſki poglavar in ukashe naji predſe perpeljati. Ko prideva, nama rezhe: Sahvalita Boga, reſhena ſta, tukej je piſano povelje priſhlo od zeſarja, vaji per ti prizhi ispuſtiti, in vaji vſaziga na ſvoj dom poſlati. Od veſelja ſo ſe nama per tem osnanilu ſolsé uderle. Karl me objame in rezhe: Glej bratez, Bog naji je uſliſhal, de ſva dozhakala reſhenja. Vidiſh, prav je, de ſi me ubogal in v’ Boga saupal. Ako bi tí bil védno tako nepoterpeshliv in nevoljin, kdo vé, kaj bi ſe bilo s’ tabo sgodilo. Sahvaliva tedej Boga, ktéri tako dobrotljivo in uſmiljeno s’ nama déla. Pokleknila ſva in na glaſ molila. Prezej drugi dan ſe vsdigneva in ſva ſe na pot podala, ſvoje ljube domovine iſkat. Zéle kvatre shé hodiva, vſe oblazhilo je ſtrohnélo, obutalo je ſtergano, jéſti le toliko imava, kar per dobrih ljudéh ſproſiva: Dnarzi, kar ſo nama Ruſi dali, ſo kmalo poſhli, in sdej ſva slo oſlabela. Vzheraj pa je mojimu tovarſhu tako hudo priſhlo, de ne moreva vezh naprej. Pa naj ſe nama godí, kokor hozhe, ne sapuſtim ga ſvojiga svéſtiga prijatla, de osdravi, ali pa zhe je boshja volja tako, de mu ozhi satiſnem. Od hiſhe do hiſhe bom hodil in ſproſil, kar bom mogel, de mu pomagam in poſtréshem, tudi on v’ veliki révi ni mene sapuſtil. V’ ſerzé ſe je ſhkofu ushalilo per téh beſédah, in rezhe: Glejte hvaleshniga prijatla! Potem ſe oberne k’ Franzosu in mu prijasno rezhe: Basile! tvoja ſkerb sa prijatla mi je slo vſhézh, in vſim ljudém tukej okoli lép isgled. Shlahtno ſerzé imaſh in hvaléshno, tí délaſh, kakor nam kerſhanſka ljubésen sapoveduje, torej bodi potroſhtan, ne bo ti tréba proſiti, preſkerbljen bo tvoj bolni prijatel, in sraven tudi ti. S’ tem ſe Paule Şhkof oberne in gré. Préden ſe odpelja, poklizhe hiſhniga goſpodarja, kjer je bolnik leshal, mu da dva tolarja, in ukashe, hitro kokoſh saklati, shupo bolniku dajati, méſo pa naj njegov sdravi tovarſh povshije, in kar bo ſhe sraven potrebovàl, naj mu da, vſe bo poplazhano. Vſak dan zéli téden ſe je Paul Şhkof perpeljal bolnika obiſkat, in sveſto je ſkerbel, de je bil dobro poſtréshen. Bolnik ſe je boljſhal, tako de ga je oſmi dan Şhkof ukasal v’ ſvoje prebivaliſhe perpeljati, in tudi tovarſha s’ njim, de mu je ſtrégel. Dva méſza ſta oſtala per ſhkofu bolnik in njegov tovarſh, s’ vſim bolj ko doma preſkerbljena. Tudi hvaléshna ſta bila oba sa tolike dobrote. Vſak dan ſta ſhla v’ zérkev, potem kader je she bolnik vſtajal, ſta hvalila Boga ter pridno in ſerzhno molila, de bi Bog poplazhal Şhkofu take déla miloſti. Kader ſe je bolnik shé dobro terdniga zhutil, gré ponishno s’ ſvojim tovarſhem k’ ſhkofu ga sahvaliti sa vſe dobrote, in ga proſiti, de naj jih sdaj puſtí naprej, iſkat domovine. Niſta vedila, kako bi prav ſe sahvalila, kar govoriti niſta mogla, roke ſta mu kuſhvala in s’ ſolsami jih mozhila. Karl je toliko rékel: O goſpod ſhkof! vi ſte me otéli od ſmerti, drusiga ne vém poverniti, kakor dokler bom shivel bom sa vaſ molil, in ſolsé ſo ſe mu uderle. Şhkof Paul pa jima rezhe prijasno: Saupajta vſelej terdno v’ Boga, in on dobrotljivi Ozhe vaji nikoli ne bo sapuſtil. On vſelej tako obrazha, de zhlovek v’ potrébi pomozh najde, zhe je per Bogu iſhe. Glej Karl! Dobrotljivi Bog je mene poſlàl tebi naproti, de ſim ti pomagal, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobriga ſtorila, ſhe takrat ko je vezhkrat priſhla ſuknarijo ogledovàt. Védi, de ſim tudi jeſt bliso méſta L... doma, (Karl do sdej ſhe tega ni vedil,) in tvojo mater dobro posnám. Glej dobre déla ſtarſhev Bog ſhe otrokam povrazhuje. Zhe boſh tako ſrézhin najti ſvojo mater, ſpoſhtuj in ubogaj jo, Bog te je s’ terpljenjem sbrihtal in ti ozhi odperl. Bódi vſelej pravizhen in brumen, tako bota ti in tvoja mati veliko ſrézho vshivala. Ko to Karl saſliſhi, de je Şhkof tudi bliso L... domá in de posná njegovo mater, sazhnè na glaſ jokati, in pravi: O moj dobrotljivi goſpod! Vi posnate mojo mater? ali je le ſhe shiva? Şhkof pravi: Ne vém téga povedati, velíko lét niſim bil na Ilirſkim, tudi od ſvojih ljudi nizh ne vém in ne ſliſhim. Zhe pa hozheſh pozhakati ſhe oſem dni, de jeſt ſvoje rezhí opravim, snaſh s’ mano ſe peljati, in tudi tvoj tovarſh, zhe ravno je ptujiz, naſh blishnji je. Slo mi je vſhézh ta Franzos, ker ima tako shlahtno in hvaléshno ſerzé, kar je v’ tvoji nevarni bolesni sadoſti pokasal. Slo ſta bila oba veſela, rada ſta ſhe oſem dni oſtala per Şhkofu, pomagala ſta délati kar ſta mogla per hiſhi, de niſta v’ lenobi zhaſa tratila. Med tém ukashe ſhkof obéma nove oblazhila narediti, in ko naménjeni dan pride, ſe Paul ſhkof na pot poda, in v’ kozhijo vsame oba popotnika s’ ſaboj. Şrézhno pot in lépo vreme ſo imeli zéli téden. Zélo pot ſo ſe lepó pogovarjali, in eden drugimu perpovedovali, koliko dobriga ſo od Boga prejéli, koliko zhudno je Bog eniga ko drujiga s’ velikimi nadlogami obiſkàl pa mu tudi v’ nadlogah veſelje najti dal. Lepo ſta poſluſhala oba tovarſha prijasne ſhkofove beſéde, s’ ktérimi jih je uzhil, vſelej v’ Boga saupati, in gréha védno ſkerbno ſe varvati. Ohranita ſi v’ ſerzu ljuba moja prijatla, jima rezhe Şhkof Paul, in nikoli ne posabita té reſnize: Kdor ſi persadéva, kolikor mu je mogozhe, prav ravnati, poſhteno shivéti in gréha ſe varvati, tiſti je boshji prijatel, Bog pa ſvojiga prijatla nikoli ne sapuſtí. Miſlita, kako ſe je godilo s’ Danielam, s’ Tobijam, s’ Jobam. Kako ſe je godilo s’ apoſtelni in s’ drugimi kriſtjani. Terpéli ſo in s’ veſeljem ſo terpéli s’ terdnim saupanjem; Bog jih ni sapuſtil. Niſo ſe golfali, ſrézhno je bila njih shaloſt v’ vézhno veſelje ſpreobernjena, ktéro oni v’ nebéſih vshivajo. V’ takih boshjih ſvétih pogovorih jim je zhaſ popotvanja hitro minil. Ravno binkuſhtno ſaboto svezhér ſe perpeljajo do Z... na Şhtajerſkim, in savijejo v’ oſhtarijo per volarji, tam prenozhiti. Poſtréshni oſhtir hitro pertezhe h’ kozhii in ſpremi ſhkofa s’ tovarſhi vred v’ hiſho, in jim odkashe poſébno lépo kamerzo, kmalo napravi tudi nekoliko vezhérje. Ko je Paule Şhkof ſam s’ tovarſhi v’ kamerzi, jima rezhe: Sahvalimo dobrotljiviga Boga, ki naſ je tako po ozhetovſko vſe neſrézhe obvarval na poti. Jutri pa, ker je velik prasnik, ne pojdemo naprej; zhe je vama prav, bomo tukej oſtali, molili in Boga zhaſtili; ne ſpodobi ſe tak ſvet prasnik popotvati bres potrébe ali bres ſile. Vſi trije pokléknejo in glaſno Boga hvalijo. Po vezherji in po vezhérni molitvi ſe k’ pokoju podado. Binkuſhtno nedéljo sjutrej, ko je jélo po vſih zerkvah tiſtiga méſta dnévu svoniti, je ſhkof Paul vſtal in poklizal oba tovarſha, de ſo vkup molili. Glejta, jima rezhe ſhkof: Danaſhni dan je ſvéti Duh na ſvét priſhel zhes apoſteljne, ktéri ſo bili v’ molitvi sbrani, molimo tudi mi de bomo vrédni prejéti ſ. Duha; on naſ bo rasſvetlil, on bo naſhe ſerza oveſélil. Pokléknejo in vſi trije zéli zhaſ molijo dokler je svonilo. Ko od molijo, jima rezhe ſhkof Paul: Vidva sdaj, zhe hozheta, ſhe saſpita nekoliko zhaſa, jeſt pa bom molil in ſe perpravljal k’ ſvéti maſhi. Ob 7. bomo ſhli v’ zerkev, jeſt bom opravil ofer ſ. maſhe, vidva pa v’ zerkvi molita in Boga hvalita, ker drugiga opravka nimata. Vender Karl! povéj mi ſhe pred, kako je to, de ſe tí danſ tako na ſméh dershiſh, ker te ſhe niſim vidil ne enkrat ſe saſmejati, in dobre volje biti, danſ pa ſi tako veſél? Gnadlivi goſpod ſhkof! odgovorí Karl, kako bi ne bil, ki imam takiga shlahtniga dobrotnika kakor ſte vi, ktéri ne ſkerbí ſamo sa moje teló, ampak tudi sa mojo duſho. Vſo pot ſte nama take lépe nauke dajali, de je zelo moje ſerze k’ Bogu obernjeno, in vnéto sa boshjo ljubésen. Sato ſim nozoj slo veſelo nozh imel. Zhe vam ſmém povedati, ſzer na ſanje nizh ne dershim, vender ſo me nozojſhne ſanje rasveſelile. Şanjalo ſe mi je, de ſo me moja mati obiſkat priſhli, vſi veſéli in sdravi, sato ſim danſ tako veſél. Şhkof Paul odgovorí: Morebiti ti je Bog kako veſelje dati naménil, pojdi v’ zérkev in lepo môli.
 
===VIII. <br>Po ſhkofu Paulu najde Karl baron Gap ſvojo mater. ===
VIII.
 
Po ſhkofu Paulu najde Karl baron Gap ſvojo mater.
 
Şhkof Paul gré v’ zerkev, opravi s’ veliko andohtjo ſ. maſho, in ſhe potem dolgo v’ zerkvi móli. Ko odmóli, gré domu ſhe druge dolshne duhovſke molitve opravit, tovarſhem pa ukashe v’ zerkvi biti, potem pa po méſtu iti kaj poglédat. Veſ samaknjen v’ molitvi ſhkof ſam móli v’ kamerzi, kar okoli deſete ure saſliſhi okoli oſhtirjeve hiſhe veliko jezhanje, sdihvanje in vpraſhanje. Pogléda per oknu, kar vidi veliko révnih, bolnih in ſlaboshnih, ktéri ſo okoli hiſhe hodili in pobiti eden drugimu perpovedvali: Ni je danſ naſhe Kordule! ni je danſ! Şhkof Paul ne vé, kaj to poméni, radovédno komej zhaka, de tovarſha domu prideta in hitro rezhe Karlnu. Pojdi oſhtirja vpraſhat, kaj poméni de danſ toliko réveshev okoli pohaja in po nekaki Korduli opraſhuje. Na to oſhtir gré ſam k’ ſhkofu s’ Karlnam vred in mu pravi: Nizh ni zhudniga to. Vſako nedeljo jih toliko pride okoli deſete ure, proſit vbogajme nekake goſpé po iménu Kordule. Ona je slo dobrodélna. Daje rada réveshem, pomaga bolnikam, veliko dobriga ſtorí. Ob 10. uri ſe vſako nedéljo perpelja v’ zerkev, in ſe per naſ vſelej malo pomudí, de réveshem rasdelí. Je dobro uro od tukej grajſhinza, kjer ona goſpoduje in tako tiho in brumno shiví, de je vſim lép isgled. Danſ je pa sjutrej k’ maſhi priſhla, in ſe kmalo vernila, mora shé kaj poſébniga opravila doma iméti. Réveshi ſo jo samudili, sato sdaj po nji opraſhujejo. Karl poſluſha sveſto oſhtirjevo perpovedvanje, in ga vpraſha, kako ſe ta dobra goſpa piſhe? od kod je? Oſhtir pravi: Nizh vezh ne vém povédati, kakor to, de je vdova, imé ji je Kordula. Nobeden jo drugazhi ne imenuje, kakor naſha mati Kordula. Per ſebi ima nekako ſlushabnizo ravno té ſtaroſti, obé shivite vkup, kakor dvé prijatlize, mólite in ubogim veliko pomagate. Pred vezh léti je grajſhinzo kupila k’ veliki ſrézhi vſim réveshem naſhiga kraja. Is Ilirſkiga jim je ſem priſhla in ſvojo sveſto ſlushabnizo tudi vdovo she s’ ſabo perpeljala. Karl pravi nato k’ ſhkofu Paulu: Gnadljivi goſpod ſhkof! Mi dovolite, de grém obiſkat tako dobro goſpo, rad bi jo vidil in posnàl, ker toliko réveshem pomaga. Sdaj ſhe le vém obrajtati in zhaſtiti dobrodélne ljudi, ker ſim ſkuſil, kako dobro déne zhlovéku v’ nadlogah najti dobrotljiviga pomozhnika. Şhkof Paul rezhe: Prava in dobra je tvoja miſel. Ne le ſamo tí, tudi jeſt grém obiſkat dobrodélno goſpo, vrédna je, de jo gremo rasveſelit. Pa oſhtir! povejte mi, pravi Şhkof: Bi pa goſpa Kordula rada vidila, ko bi jo mi trije priſhli obiſkat? O rada, pravi oſhtir, veliko veſelje ji bo to, ſhe vſaziga kmétiſhkiga zhlovéka prijasno ſprejme, kaj bi vaſ ne? Dobro vém, de jo boſte slo rasveſelili. Po koſilu ukashe ſhkof Paul naprézhi in peljati do grajſhinze goſpé Kordule, djal je: Danſ, ker je prasnik, ne grémo naprej, drugiga opravka nimamo, lahko grémo tedej obiſkat dobrodélnizo, in malo kraje oglédamo. Perpéljajo ſe ſhkof Paul in oba tovarſha do gradizha goſpé Kordule, ktéri na grizhku ſtoji. Tam ſtopijo is kozhije, in gredó péſh proti gradu mémo verta, ktéri je pred gradam ograjen bil. Mémo verta gredé vidijo na vertu bliso pota ſedéti na klopizi perlétno shenizo, zhédno oblézheno, ki je bukvize brala in pa jokala. Şhkof jo s’ prijasno beſédo popraſha: Shena! bi nam povédali, ako ſo goſpa Kordula doma? Shena hitro vſtane, ker pred ni nobeniga vidila, ſi hitro ozhí obriſhe, in gré ſhkofu roko kuſhnit, ker je po oblazhilu vidila de je duhoven, in odgovorí ponishno: Doma ſo goſpa Kordula, doma. Şhkof: Şo ſami? Shena: Niſo ſami, goſpod in goſpa s’ dvema otrozi ſta per njih, pa nobeniga ne posnam. Odjédli ſo, sdej nékaj igrajo, meni pa ſo rekli na vert iti, de me dvé uri nizh ne potrebujejo. Şhkof: Kaj ſte vi goſpéjna ſlushabniza? Shena: Şim shé dolgo lét. Şhkof: Sakaj pa jokate, kaj je goſpá tako huda? Şhena: O Bog varuj! Şej ne jokam, le shalujem, deſiravno mi je dobro; goſpa me ima ne kakor ſlushabnizo, ampak kakor prijatlizo, vſe mi saupa, vſe me vpraſha, sato ker vé, de ſim ſkerbna sa vſako délo. Sdihujem pa savoljo drugih britkoſt. Şhkof: Pojdite vpraſhat goſpé: Zhe ſmémo iti jo obiſkat, ker ſmo ptujzi is Dunaja, in nizh s’ njo snani. Shena gré hitro v’ grad povédat, de trije goſpodje is Dunaja bi radi priſhli goſpo obiſkat, eden med njimi je Şhkof, slat krish ima na vratu. Goſpa Kordula rezhe: Tezi hitro doli in rezi jim, de jih lepo proſim prezej gori priti. Paul ſhkof gré s’ tovarſhama v’ grad, ſlushabniza jim pokashe ſtanovanje. Ko v’ hiſho pridejo, ſe po navadi eden drugimu perklonejo in ſe posdravijo, potem rezhe Paul ſhkof: Ne samerite shlahtna goſpa, de vaſ pridemo obiſkat, zhe ravno ſe ne posnamo: Prasnik je danſ, ne ſpodobi ſe popotvat, is Dunaja pridemo, do L... grémo, danſ pozhivamo. Glaſ vaſhih dobrih dél naſ je obudil, de pridemo vaſ obiſkat: Jeſt ſim ſhkof v’ I., ta dva ſta moja tovarſha, prideta ſhe is bolj daljne deshele. Révesha ſta, ſim jih jeſt k’ ſebi v’ kozhijo vsel, domovanja iſheta, popotnika ſta, kakor ſmo vſi na ſvétu. Goſpa Kordula je bila vſa veſéla, proſila jih je, de ſo poſédili, in ukashe perneſti vina, kruha, putra in redkve, in je rekla: Velíka zhaſt mi je, de ſe tako delezh ponishate gnadlivi goſpod ſhkof, k’ meni priti, in me ubogo shaloſtno sapuſheno vdovo obiſkati, v’ ſerze me to veſelí: Pa ne samerite gnadlivi goſpod ſhkof, zhe vaſ vpraſham, kako vam je imé. Şhkof Paul odgovorí: Paule mi je imé, piſhem ſe Şvetin; is Ilirſkiga ſim domá. Potem rezhe: Shlahtna goſpa! vaſhiga iména drujiga ne vém kakor Kordula, ſmém vaſ vpraſhati, kako ſe ſhe vam pravi? Goſpa Kordula odgovori malo nerada, sato ker ſvojiga praviga primka ſhe nikomur ni povédala: vender rezhe: Vezh lét ſim shé vdova, moj mosh je bil na vojſki ubit, in sdaj ſim od vſih sapuſhena. Karl, ktéri je goſpéj Korduli ravno naſproti ſedèl, jo je védno ogledvàl, in ſerzé ſe mu je treſlo. Oh! je rékel ſam per ſebi, moja mati je bila ravno taka; kako slo ji je ta goſpa podobna, le ſamo prevezh je kumerna, moja mati je bila debéla. Veſ je bil Karl sméden in rudezh, kar beſéde ni mogel govoriti; potem ſe vender ſerzhniga ſtorí, ſe perklone ponishno in rezhe: Shlahtna goſpa Kordula! kaj ne, vaſh mosh je bil baron Gap, ki je bil v’ pervim boji umorjèn, in vaſh ſin je bil Karl, ki je ſam radovoljno k’ franzosam ſhel, deſiravno ſte mu vi slo slo branili, in je potem na Ruſovſkim smersnil? Vſa bléda goſpa Kordula poſtane in pravi: Oh vi veſte od mojiga Karlna! povejte mi, kje je smersnil, kje je sakopan? kupit poſhlem njegove koſti, ali pa ſama grém ponje, de bo vſaj mertev sravn mene prebival, ker té ſrézhe nimam, ga shiviga vezh viditi. Oh moj Karl! oh moj Karl! je sdihvala na glaſ goſpa Kordula. Sakaj me niſi ubogal, ſej ſim ti naprej povédala de ſe ti bo kaj taziga sgodilo. —