Sreča v nesreči (1836): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 100:
Şhkof Paul in Franzos Basili ſta dovolila per goſpéj Korduli tri dni oſtati; torej poſhljeta vosnika s’ kozhijo v’ méſto nasaj, de naj oſhtirju pové; de tri dni jih ne bo nasaj, de bodo per goſpéj Korduli oſtali. Po tem vosniku ſe je kmalo rasosnanilo po méſtu in okoli, de je mladi Baron Karl, ſin goſpé Kordule, domú priſhel, torej ſo réveshi in drugi snanzi priſhli Korduli ſrézho voſhit, in mladiga Karla vidit. De je goſpá Kordula to veſélo sgodbo bolj vrédno obhajala, je ukasala drugi dan dobro in shahtno koſilo napraviti in je sraven veliko prijatlov in prijatliz povabila. Drugo veliko koſilo je tudi sraven napravila sa vſe réveshe tiſtiga kraja, in jim ukasala dati obilno jeſti in piti. Vſe ſe je veſelilo v’ gradu in sunej grada. Vſi ljudjé ſo djali: Lejte, vender Bog shé tudi na tem ſvétu nekoliko dobrote povrazhuje. Koliko dobriga je ſtorila goſpá Kordula, kolikim réveshem pomagala. Sraven je sméram sdihvala sa ſvojim ſinam, sdaj pa je ſrézhno priſhel, v’ taki shlahtni tovarſhii, je naſhel dobro mater, in dobra mati je naſhla ſvojiga ſina zhes toliko lét. Brumno shivéti vſelej prav pride.
 
===IX. <br> Şhkof Paul najde ſvojo mater. ===
IX.
 
Şhkof Paul najde ſvojo mater.
 
Drugi dan, bil je ravno binkuſhtni pondélik, je Şhkof Paul v’ zerkvi, ktera je bliso grada bila, s’ pervoljenjem fajmaſhtra tiſte fare ozhitno boshjo ſlushbo opravil, kjer ſo vſi vkup konz maſhe hvalno péſem sapéli. Ko domu pridejo sajterkvajo in pa ſi eden drugimu perpovedujejo, kako ſe je godilo. Nikoli ſe niſo mogli sadoſti sgovoriti. Vſim vkup je Bog danſ ſpét novo veſelje perpravil. Med tem je bilo koſilo gotovo. Dobre in drage jedí ſo ſlushabniki na miso noſili, vſe je bilo perpravljeno. Poklizani k’ misi, preden ſe k’ jédi uſédejo, na glaſ molijo, ſhkof Paul je naprej molil, ni ſi tega pomiſhljeval ali bi glaſno molil ali ne, ker per goſpôdi ni navada pred jedjo in po jédi glaſno moliti. Şhkof Paul kar móli, drugi ſo sa njim molili. Po tem ſe k’ misi uſedejo, jedó in ſe od mnogih rezhí pogovarjajo. Vſi veſéli in dobre volje ſo bili. Kmalo potem perneſe Nésha, ſtara svéſta ſlushabniza in prijatliza goſpé Kordule, novo dobro jéd na miso. Goſpa ji rezhe: Glej Nésha! kako ſim ſrézhna, ker ſim ſina ſpét dobila, ktériga niſim nikoli viditi miſlila; is zéliga ſerza tudi tebi tako ſrézho pervoſhim; shelim de bi tudi ti kdej tako veſelje vshivala. Nésha na to nizh ne odgovorí ampak globoko sdihne. Ne shaluj ljuba moja Nesha! ji rezhe goſpa: Dva ſina imaſh, vender ſe bo lahko sgodilo de eniga najdeſh. Şhkof Paul, ko to ſliſhi, ſe oberne k’ goſpéj Korduli in ji rezhe: Shlahtna goſpa! povejte mi, od kod je vaſha ſlushabniza doma, ki jo Nésho klizhete, prav prav snana ſe mi sdi, she ſim jo vezhkrat ogledval od ſtrani, nekako poſébno nagnjenje do nje zhutim, in ne vém sakaj? Goſpa rezhe: Is ilirſkiga je, bliso L... domá, kjer je bila nékdej ſuknarija. Mosha ſo ji mladiga na vojſko vséli in sdej dolgo lét nizh ne ſliſhi od njega. Sapuſtil je dva fantizha, dala jih je v’ ſlushbo, ker jih ni mogla ſama preshivéti, tudi od nobeniga nizh ne vé, kjé je kteri, ali kako ſe mu godí. Per meni je shé dolgo lét, rada jo imam, sato ker je pridna, svéſta in brumna. Ena drugo ſve troſhtale in vkup molile. Per teh beſédah je ſhkofa Paula selena in rudézha prehajala, drugiga ni mogel rezhi ko te beſéde: Vſaj sdej vém, sakaj ſe mi je ta shenſka tako snana sdéla. Proſim vaſ goſpa, pravi ſhkof, de poklizhete Nesho k’ misi, in de mi dovolite ji kako veſelje ſtoriti. Goſpa kar posvoni, pa kakor bi mignil je bila Nesha per misi, in goſpa ji rezhe: Pojdi tukej ti goſpod ſhkof hozhejo nékaj povédati. Şhkof Paul ſe perklone vſim povabljenim rekozh: Mi ne boſte samérili, de tukaj ozhitno per misi ſe s’ ſlushabnizo pogovarjam. Vſi ſo rekli: Prav je. Potem rezhe ſhkof Neshi: Ljuba moja, povejte mi kako je bilo vaſhimu moshu imé? Nesha odgovori! Franz Şvetin. Şhkof: Koliko otrok ſta iméla? Nesha. Ne vezh ko dva fanta in pa dvojzhika ſta bila, potem je mosh mogel iti na vojſko, in ni ga blo vezh nasaj. Şhkof: Kako je bilo fantam imé, in kam ſta priſhla? Nesha: Pervi je bil Janes drugi je bil Paul; Janesa je néki ſoſed v’ Terſt odpeljal, potem Bog sna kam je preſhel. Pauleta ſim dala krave paſti; priſhel je néki goſpod, ga je s’ ſaboj vsel, in od takrat ni vezh glaſu od njega. Per teh beſédah je Şhkof Paul ſposnal sa gotovo, de je Nesha njegova prava mati. Vezh ſe ni mogel satajvati, vſtane jo objame s’ ſolsnimi ozhmi rekozh: Ljuba moja perſerzhna mati! glejte, kakor je Bog dal vzhérej vaſhi dobri goſpéj Korduli tako ſrézho in veſelje vshivati, ker je naſhla ſvojiga ſina, ravno tako veſelje je vam Bog danſ perpravil, pa tudi meni. Jeſt ſim vaſh ſin Paule, ktériga ſte krave paſt dali. Ne shalujte vezh, ne sdihvajte moja dobra mati! lahko vam bom sdaj obilno povernil, kar ſte s’ manoj terpéli in same ſkerbéli. Hvalite Boga, ktéri je moje in vaſhe molitve uſliſhal. Nesha ſe sazhudi, vſa bléda perhaja, ne vé ali je reſniza, ali ſo ſanje, in rezhe: Oh to ne more biti, kako bi bili vi moj ſin. Şhkof Paul saviha rokave, in pokashe materi déſno roko, kjer je bilo s’ rudézho farbo v’ kosho saresano „Franz Şvetin.“ Potem pokashe lévo roko, kjer je bilo sarésano „Nesha Terpinz“ Ko Nesha to sagléda je ſposnala, de je ravno tiſto snamnje, ktéro je ona ſama Pauletu ſhe otroku naredila, sdaj je ſposnala, de je ſhkof Paul njeni pravi ſin. Od preveliziga veſelja je Nesha omedléla in nesavédno na tla padla. Na poſtljo ſo jo mogli neſti; pa s’ duſhézhimi masili ſo jo kmalo sbrihtali. Po prashnizhno ſo jo oblekli, in k’ misi ſe je mogla vſéſti, deſiravno ſe je branila. Ko k’ misi pride, ſo ſe vſi povabljeni grosno veſelili, in zhudili ſe, de dva ſina najdeta vſak ſvojo mater, bres de bi bil ktéri miſlil. Ni ga bilo ne pred ne potlej taziga veſelja v’ tiſtim gradu. Zélih oſem dni ſo ſhe potem vkup oſtali, ſe s’ goſtarijami veſelili, eden drugimu ſvoje pergodbe perpovedvali, in Boga hvalili, kteri jim je tolikiga veſelja shé na tem ſvetu dozhakati dal. Oſmi dan ſe lozhijo, pa teshavno je bilo lozhenje, vſim ſo bile ſolsé v’ ozhéh. Şhkof Paul je rékel: Ne posabimo boshjih dobrot, bodimo svéſti dobrotljivimu Bogu, in dal nam bo tudi ſrézho, de ſe bomo na unim ſvetu ſpét naſhli, kjér ſe ne bomo nikoli vezh lozhili. Franzosu Basiliju je dala goſpá Kordula toliko dnarjev, de je bil do ſvojiga doma obilno preſkerbljen, ker je bil tako sveſt tovarſh Karlnov. Kader ga Kordula od ſebe ſpuſtí, mu rezhe sa odhodnjo: Bog vam daj tudi najti ſvojo mater, in ji toliko veſelja ſtoriti, kolikor ga je meni moj Karl ſtoril. Zhe boſte tako ſrézhni jo shivo in sdravo najti, piſhite mi, de bom deléshna vaſhiga veſelja. Franzos ſe perklone, sahvali sa dobrote, obljubi sveſto ſporozhiti, kako bo doma ſprejét, in gré. Karl ga nekaj dalje ſpremi, ko ſe lozhita ſe objameta, in obema tezhejo ſolsé. Tako je prava reſnizhna prijasnoſt dva ſerza ſklenila, de ſta bila v’ neſrézhi in ſrézhi ko prava brata. Şhkof Paul vsame ſvojo mater in jo k’ ſebi v’ kozhijo poſadí, tudi perſéde goſpa Kordula in jo do vélike zeſte ſprémi. Teshko ſe je lozhila Nesha od ſvoje dobrotnize Kordule. Obe ſte jokale preden ſe lózhite. Nesha ni mogla drusiga rezhi, kakor te beſede: Shlahtna goſpa, moja dobrotniza! ne morem ſe vam sadoſti sahvaliti sa tolike dobrote, kar ſte mi jih ſtorili; molila bom sa vaſ, de ſe kdej v’ nebéſih ſnidemo. Tako je ſhel Franzos iſkat na franzoſko ſvojiga domovanja; ſhkof Paul pa ſe je peljaj s’ ſvojo materjo po drugi poti nasaj v’ ſvojo ſhkofijo. Şvojo mater Nesho je per ſebi imel, lepo sa-njo ſkerbel in jo ſpoſhtoval.
 
==DRUGI DEL. ==
 
===I. <br>Janes Şvetin pék v’ Terſtu. ===
I.
 
Janes Şvetin pék v’ Terſtu.
 
Néki mokar, ktéri je poln vos moke v’ Terſt naprodaj peljal, vsame fantizha Janesa s’ ſaboj, ktériga mati Nesha Şvetinka vezh prerediti ni mogla. Miſlil je mokar, fantizh je brihten, sna brati in piſati, tudi enmalo laſhko sna shlobudrati, morebiti ga kam perpravim, de mi bo hvalo védel. Ko v’ Terſt pervosi, kmalo pride pék, ktéri ob enim vſo moko kúpi, po tem v’ ſméhu vpraſha mokarja: Prodaſte tudi fanta, ki je na vosi, slo mi je vſhézh; miſlil je pék, de je fant mokarjev ſin. Kakor nalaſh ſo bile mokarju te beſéde, sato bersh rezhe: Mosh beſéda: Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak ſin néke révne vdove, ktéra ga vezh prerediti ne more. Vsél ſim ga s’ ſaboj, de bi ga kam perpravil, zhe vam je reſniza ga vséti, bote dobro délo ſtorili, in fant vam bo hvalo védel. Pék na to fanta s’ veſeljem k’ ſebi vsame, in ga uzhí pékovſkiga rokodéla.
Vrstica 122 ⟶ 118:
Na to pravi goſpod, prav govoriſh. Réſ je, de mi Bog lahko pomaga, tode prevelika je moja neſrézha, ne morem je preshivéti, ravno sdaj pregledujem in premiſhljujem, kjé bi v’ morje ſkozhil in ſe vtopil; konez je mojiga shivljenja, meni ni vezh shivéti. Janes Şvetin ſerzhno ſtópi k’ shaloſtnimu goſpodu in rezhe: Goſpod! lepó vaſ proſim ne ſtorite téga. Zhe ſte neſrézhen na tem ſvétu, sakaj ſe hozhete ſhe v’ vezhno neſrézho pogrésniti. Kaj ne veſte, de ta gréh vam ne bo ne na tem ne na unim ſvétu odpuſhèn; sakaj hozhete upanje na boshjo miloſt sgubiti in ſzagati. Ne véſte, de po hudim vreménu ſpet lepó ſonze ſija. Zhe ſe vam sdaj hudo godí vam bo shé Bog ſpét ſrézho dal. Bog poſhilja neſrezhe, de naſ s’ njimi opominja na njega ne posabiti. Le terdno v’ Boga saupajte in on dobrotlivi ozhe vam bo vſe to v’ vaſho ſrézho obernil. Per tih beſédah je goſpod oſtermel in fanta debélo gléda, zhes nekaj zhaſa rezhe: Fant! danſ ſi ti moj angelz varh. Tvoje beſéde ſo me potroſhtale. Gotovo bi shé bile vélike morſke ribe moje truplo tergale, in s’ mojo duſho Bog vé kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v’ ſerze govoril. Bogal bom perproſtiga fanta, ne bom ſe vtopil, naj ſe mi godí kakor hozhe. Shlahtno je tvoje ſerzé o ljubesnjivi fant, povéj mi, zhigav ſi, hvalo ti bom védel, torej ti hozhem tudi ſvojo neſrézho povédati. Gléj, jeſt ſim bil bogat, per kupzhii ſim ſi opomogel. Ravno po kupzhiſhkih opravilih ſim daneſ sjutrej ſhel, in vsél s’ ſabo ſkorej vſe premoshenje v’ rudézhi moſhnizi. Ko pridem do kupzhije, o ſtrah! ſéshem v’ arshet, ni je bilo nikjér moſhnize, urno ſe vernem, tezhem nasaj iſkat, iſhem in iſhem pa je ne najdem. Vezh ko deſetkrat ſim shé danſ to pot ſtoril, pa vſe saſtonj. Janes je sdaj ſposnal, de ta je pravi goſpodar najdene moſhne, vender jo nozhe pred pokasati, de rezhe goſpodu: Morebiti vam samorem svediti tiſtiga, kdor jo je naſhel, povejte mi, koliko je bilo noter. Goſpod pravi: Bilo je noter 12 bankovzov po 1000 goldinarjev, 6 po 5 ſto, druge piſma ſo bile pa dobivne piſma, ki ſe po némſhko vekſel imenujejo, tolike vrednoſti, de ti ne morem isrezhi. Sraven je bilo pét slatih zekinov in grosno lép drag perſtan, s’ takimi shlahtnimi kamenzi, de je veliko vréden. Ko bi kdo meni vſe to nasaj prinéſel mu rad 1000 goldinarjev dam, zhe bi pa ſhe vezh hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi ſam smiſlil. Janes, ktéri je sdaj sa gotovo ſposnal, de je to pravi goſpodar najdene moſhne, ſpodobno rezhe: Goſpod! ali vam niſim prav pravil, de le v’ Boga saupajte in nizh shaliga ſi ne ſtorite? glejte kako kmalo vaſ Bog potroſhta. S’ témi beſédami potégne moſhno is arsheta rekozh: Ali je to tiſta vaſha sgubljena moſhna? Goſpod jo ugléda in savpije, moja, moja, in od veſelja mu ſkorej teshko pride. Goſpod fanta objame, od veſelja joka in pravi: Poſhteni fant! koliko hozheſh de ti dam sdaj, ker ſi meni toliko dobriga ſtoril, le povej, le povej hitro, koliko hozheſh, kaj ſi sbereſh. Taushent goldinarjev ſim ſam obljubil, pa tí moraſh vezh vséti. Ti ſi me otel od neſrézhne ſmerti. Janes na to rezhe: Veſelí me, de ſim praviga goſpodarja dobil, in dal premoshenje, zhigar je, ne vsamem pa nizh nizh, ko bi me ne vém kako ſilili. Sdaj ſe goſpod ſhe le prav zhudi, de fant nizh daru nozhe, in de ſe tako terdno brani, sato ga vpraſha: Fant povej mi, sakaj vender nizh nozheſh od mene vséti, ko ſi mi toliko dobriga ſtoril? Fant Janes ob kratkim odgovorí: Sakaj bom od vaſ jemal, ker nizh saſlushil niſim; de ſim vam nasaj dal kar ſim naſhel, to je bila moja dolshnoſt. Şim veſél, de ſim ſe ptujiga blaga kmalo snebil. Zhe ſim pa s’ tem kaj vam pomagal, ker ſim vaſ malo na Boga ſpomnil, mi bo she Bog poplazhal, vaſhiga dnarja pa nozhem. Hvalite Boga sa to ſrezho ne mene, Bog vaſ je hotel ſkuſiti. Meni tudi nizh ni treba, pravi fant nadalej; jéſti in piti imam, obléko mi napravijo, per dobrih ljudéh ſim, radi me imajo. Goſpod ko vidi, de fant nizh daru vséti nozhe, vsame moſhno v’ roke, jo odpre in pravi: Fant! vſaj to mi povej kako ti je imé in perimk, kaj ſi in kjé ſi. Fant pravi: Janes mi je imé, piſhem ſe Şvetin, pékovſki fant ſim per péku pred rudezhim moſtam v’ Terſtu. Goſpod vſe to s’ plaibeſam sapiſhe, in Janesu en zekin v’ arshet porine in gré. Janes pa rezhe: Bog vaſ obvari.
 
===II. <br> Janes Şvetin per vélkim tergovzu v’ Terſtu. ===
II.
 
Janes Şvetin per vélkim tergovzu v’ Terſtu.
 
S’ veſélim ſerzam pride Janes proti vezhéru domu, in hitro da ſohranit slati zekin ſvojimu goſpodarju. Kjé ſi dobil ta dnar, ga vpraſha goſpodar? Veſh de veljá devét goldinarjev? Janes pravi: Nékaj ſim naſhel in nasaj dal goſpodu, ktéri je sgubil, on mi ga je dal. Şilil me je vezh vséti, pa niſim hotel. Janesovi tovarſhi pa ſo ga sa norza dershali rekozh: Sakaj niſi vezh vsél neumneſh, kako lahko bi bil ti obogatel! Janes pa drusiga ni rékel, kakor to: Niſim saſlushil, pa niſim vsél, kar ne saſlushim pa tudi ne vsamem! zhe mi je Bog kaj namenil mi bo she dal.
Vrstica 134 ⟶ 128:
Eniga dné pride v’ Terſt velika velika barka is franzoſke deshele, is méſta ki ſe mu Tulon pravi. Goſpodar barke ſam ſe je tudi perpeljal v’ Terſt savoljo nove kupzhije s’ shidanim blagam. Goſpodar barke je bil ſilno bogat tergovz ali kupez is Tulona, perleten moder mosh, sraven pa brumen in poſhten. Ta pride po barantii v’ hiſho Şvetinoviga goſpodarja. Ko ſta kupza shé ſvojo kupzhijo obravnala, in ſe zhes vezh rezhí pogovorila, rezhe Franzos Şvetinovimu goſpodarju: Şkuſi mi dobiti brihtniga zhlovéka, ktéri bo snal némſhko, laſhko, franzoſko in angleſhko govoriti, slo ga potrebujem per mojih velikih kupzhijah. Imam jih vezh per hiſhi, taziga vender nimam, de bi vſe te jesike snal govoriti, in pa de bi bil brihten per kupzhii. Dobro mu bom plazhal, ne bo ſe kſal de je k’ meni priſhel, zhe bo priden. Şvetin je te beſede ſliſhal; bile ſo mu kakor mezh ſkosi ſerzé, vender ſe ni upal nizh rezhi. Şkorej je shé sinil, in ſe ponudil, vender je miſlil: Ne ſpodobi ſe ponujati, obmolzhí in ſklene ſkrivej ſvojiga goſpodarja proſiti, de naj ga ponudi. Şvetinov goſpodar rezhe Franzosu: Imam ga shé jeſt taziga zhloveka, kakorſhniga vi shelitè dobiti, to de jeſt ga ſam potrebujem, torej ga tudi ne dam; glejte ga, ravno ta le je; pokashe Şvetina. Franzos prijasno Şvetina pogléda rekozh: Ali bi pa ti ne hotel iti s’ manoj zhes morje na franzoſko, ko bi te goſpodar puſtil in pervolil? Şvetin hitro odgovorí: Rad in s’ grosnim veſeljem bi ſhel, ker sdavnej shé imam grosne sheljé iti po ſvetu kaj ſkuſit. Goſpodar pa rezhe Franzosu: Vſe vam ſtorim, tega fanta pa vam ne morem puſtiti, ne le sato, ker mi je tako potrében, ampak on je moj dobrotnik, in vſe rasloshí in pové, kako ſe je Şvetin sadershal. Franzos, ki je to ſliſhal, ſhe bolj ſili in próſi, de naj mu puſtí Şvetina. Şvetin tudi ſam proſi ga puſtiti po ſvétu, ker ima le tolike sheljé. Goſpodar ni hotel po tem vezh braniti, ki je videl, de fant slo shelí s’ franzosam iti. Rad grém na franzoſko, je djal Şvetin, de bom videl deshelo, kjer ſo moj ozhe pokopani. Potem rezhe goſpodar Şvetinu: Prepuſtim te tému mojimu prijatlu, ktériga posnam, de je poſhten mosh; per njem ti ne bo nizh hudiga. Shelil ſim, de bi ti smiram per meni oſtal, ker nikoli ne bom posabil, koliko ſi mi dobriga ſtoril, ker pa le po ſvétu kaj ſkuſiti shelíſh, pojdi, dovolim ti. Bódi vſelej tako pameten, kakor ſi bil do sdej, in Bog te ne bo sapu ſtil. Ko bi ſi ti utegnilo hudo goditi, ali bi kaj pomanjkanja mogel terpéti, le véditi mi daj, kjer koli boſh, dal ti bom, kolikor bi potrebvàl. Ko bi utégnil ob ſlushbo priti, in ne mogel druge dobiti, pridi nasaj, s’ veſeljem te bom ſprejél, in ti bom vſelej hvaléshen. Ne bom posabil dobrote tvoje. Ti ſi k’ moji hiſhi shégen boshji prinéſel, in mene sbrihtal. Zhe tudi jeſt med tem umerjem, bom jerbam narozhil sate ſkerbéti, kolikor bi ti potrebvàl. Poln veſelja je sdaj Şvetin ſvojimu goſpodarju roko kuſhnil in pametno rekel: Goſpod! sahvalim, de ſte mi toliko dobri; ne mene le Bogá hvalite. Potem pelje goſpodar ſvojiga ljubiga Şvetina k’ franzosu v’ kamro, in mu ga isrozhí s’ temi beſedami: Tukaj vam isrozhim in perporozhím svéſtiga in poſhteniga ſlushabnika. Ravnajte lepo s’ njim; vém de vam bo veſelje délal. Şvetin ſe ponishno perklone, in obljubi priden in pokoren biti. Zhes oſem dni barka odrine, in Şvetin ſe pelje s’ ſvojim novim goſpodarjem po morji proti franzoſki desheli. Lép dan je bil, dober véter, barka plava hitro ko ptiza na luftu. Şvetin shaloſtno gléda nasaj proti Terſtu, in pravi: „Bog te obvaruj ljuba domazha deshela; morebiti te nikoli vezh ne bom vidil; pa ſej je Bog povſod, zéla semlja je boshja, on dobrotlivi ozhe, ktéri me je do sdej tako ſkerbno pred hudim varval, me bo tudi sanaprej ohranil; v’ njega bom vſelej saupal, on me ne bo sapuſtil.“ Med tem ſo ſe mu ſolsé uderle, ker ſe je ſpomnil, kar je vezhkrat od matere ſliſhal, kako shaloſten je tudi njegov ozhe bil, ker ſe je mogel od doma lozhiti. Naſlonil ſe je v’ barki, v’ miſlih vtopljèn je premiſhljevàl, kako ſe mu bo sa naprej godilo. Ko ſpet ozhí povsdigne in ſhe enkrat proti Terſtu pogléda, mu je sginil ſpred ozhí, drusiga ne vidi okoli in okoli ſebe, kakor seleno vodo morjá. Ravno 19 lét je bil Şvetin ſtar, ko je ſhel is Terſta na Franzoſko.
 
===III. <br> Janes Şvetin na morji. ===
III.
 
Janes Şvetin na morji.
 
Zélih 19 dni ſo ſe vosili po morji, preden na Franzoſko pridejo, ker jim je véter nagajal. Bila je barka eniga dné v’ nevarnoſti vtopiti ſe. Ştraſhno vreme ſe je po morji pergnalo, grosen vihar volove shene viſoke ko hribje; barka ſe je gugala ko sibel. Brodniki ſo kléli in rotili, ker vihar nozhe néhati. Takrat ſhe ni bilo velike nevarnoſti, kader ſe je pa barka popolnama po ſtrani nagnila, ſo vſi brodniki obledéli, sazhnejo moliti, in vſe ſvetnike na pomozh klizati. Vſak je takrat molil, kdor je bil v’ barki, tudi Şvetin, ktéri ſe je veſ tréſel, ſhe ni nikoli tako sveſto molil, ko takrat. Şhe njegov goſpodar Teodor Eskeles, — tako je bilo imé tiſtimu velikimu tergovzu is Tulona, — je rékel Şvetinu: Fant! ti ſi ſhe morebiti nedolshen, vémo, de Bog nedolshne rajſhi uſliſhi, môli môli, de naſ Bog obvarje, zhe ne, vſiga bo konz. Şvetin komej odgovori od ſtrahu veſ bojezh: Goſpod! ſej molim zeli zhaſ, kar hudo vreme terpí, de bi me le Bog uſliſhal.