Sreča v nesreči (1836): Razlika med redakcijama

Nikoli ſhe ni Şvetin vidil, veliko manj pa ſhe ſkuſil takiga ſtraha, nikoli ſhe ni bil v’ taki nevarnoſti, pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo, ni vidil ne obzhutil tolikiga veſelja, kakor takrat v’ barki. Goſpodar barke je ukasal nove vervi in nove rjuhe nategniti, potem poklizhe vkup vſe brodnike, in druge kar jih je bilo v’ barki, vſi morajo poklekniti, ſam tudi poklékne in ozhitno sahvalijo Bogá, de jih je obvarval v’ taki nevarnoſti in jih per shivljenji ohranil. V’ tiſti ſmertni nevarnoſti na morji je Şvetin terdno obljubo ſtoril, nikoli v’ nobeno krivizo ne pervoliti, ampak vſelej sveſto in poſhteno ravnati, naj ſe mu godí kakor hozhe. To obljubo je tudi dershal zeli zhaſ ſvojiga shivljenja.

 

 

Dvajſeti dan po nevarni voshnji po morji pride barka k’ kraju; bil je ravno tudi dvajſeti dan meſza kimovza, to je tiſti dan pred ſ. Matevshem. Şvetin sdaj pervizh ugléda franzoſko deshelo, is barke je preglédal zélo lépo véliko franzoſko meſto Tulon, kamor iti je njegov namen. Ko Şvetin is barke pride in ſtopi na ſuho semljo, ſe prezej sjoka, ker ſo mu ozhe na miſel priſhli; rekel je ſam per ſebi: Lej tukej je semlja, v’ ktéri koſtí mojiga ozheta pozhivajo, ali pa zhe ſo ſhe shivi, Bog sna v’ ktérim kotu tizhé, in kako ſe jim godí. Şvetin ſe hitro sbrihta, obriſhe ſolsé in gré veſel v’ hiſho s’ ſvojim goſpodarjem. Ko pred perljuden fant je s’ vſakim prijasno govoril, in ſe kmalo, kar jih je per hiſhi bilo, ſprijasnil.

Ludvik je vſe te beſéde ponishno poſluſhal, to de do ſerza niſo mogle; sakaj v’ njem je tléla grosna jésa in hudo ſovrashtvo; kar vezh ni mogel Şvetinu lépe beſéde ne lepiga ozhéſa dati. Ludviku je bilo le sa Kriſtino; bal ſe je, de bi mu je ne bil Şvetin ispihal. Po pravizi mu je bilo sa premoshenje vezh ko sa Kriſtino. Vſe ſi je persadeval Şvetina od hiſhe ſpraviti, in ker per goſpodarji nizh ni opravil, gré eniga dné ſkrivéj ſam do goſpodinje Helene, in je ſtraſhne rezhí ji napovédal zhes Şvetina in lagal. Sadnizh rezhe: Goſpa! vaſha dobra brumna Kriſtina je v’ nevarnoſti; zhe v’ kratkim tega hinavſkiga pertepénza od hiſhe ne ſpravite, boſte vidili, kaj ſe vam bo sgodilo? Goſpa Helena ſtara brumna shena, ktéra je ſvojo hzher Kriſtino ſkerbno in v’ boshjim ſtrahu sredila, in jo pred ſpazhenim ſvetam varvala, je bila na té Ludvikove beſéde vſa preſtraſhena in shaloſtna. Svezher ſhe tiſtiga dné poklizhe k’ ſebi ſvojiga mosha Teodora, in mu rezhe: Ljubi moj mosh! Slo me danſ ſerzé bolí savoljo najine hzheri, svédila ſim danſ, de ſe ſkrivej nerodno vêde, zhudne beſéde mi je danſ Ludvik povédal. Ker ſmo do sdaj lepo in poſhteno vkup shivéli, in vſi ljudje naſ obrajtajo, bi pazh to bilo meni teshko, ko bi ljudjé od naſhe hiſhe kaj nerodniga govorili; proſim te, de Şvetina od hiſhe ſpraviſh. Ljuba moja shena! Veſél ſim, de imaſh toliko ſkerbí sa naji hzherko, sa poſhtenje in sa dobro imé naſhe hiſhe, vender mí ne ſmémo nikogar obſoditi in ga sa hudobniga ſhtéti, pred de ſe preprizhamo, ali je obdolshenje reſ ali ne. Dobro imé ſvojimu blishnimu odvséti je lahko, poverniti ga je grosno teshko, véſh de je dobro imé bolji ko dnar. Ti ſi ſliſhala le to, kar je Ludvik povédal, sdaj moraſh tudi ſliſhati, kaj ti bo Kriſtina na to rekla, kako ſe bo Şvetin odgovoril. Helena pravi: Reſ je tako, prav imaſh, ſhe nozoj ſe moramo na tihama do dobriga smeniti. Kriſtina je bila nar pervo poklizana, ktéra je prezej pertekla po navadi, kakor je vſelej rada ubogala. Kaj je Ludvik goſpéj povédal, nizh ni védila. Vſi trije, ozhe, mati in hzhi ſe sapro v’ kamerzo in ſtari Teodor vpraſha hzhér: Kriſtina! Şi ſhe per volji s’ Ludvikam Bodinam ſe sarozhiti, kakor ſi pred nékaj zhaſam bila. Moja in tvoje matere ſtaroſt vidiſh de prihaja, zhaſ je priſhel, de ſi sbereſh mosha, ktéri bo po tvoji volji, in goſpodarſtvo zéle hiſhe mu bom isrozhil, ti boſh goſpodinja. Kriſtina odgovorí s’ ponishnoſtjo, kakorſhno je otròk ſtarſhem dolshán, in pravi: Ljubi ozhka! ljuba moja mamka! Rada ſim iméla Ludvika, in grosno ſim bila veſéla, ker ſte mi dovolili ſe s’ njim sarozhiti, kader bom hotla; sdaj pa vam naravnoſt povém, de ga nozhem is dvéh urshahov. Pervizh sato, ki ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni ſrézhe, ne bo shégna boshjiga. Drugizh ga nozhem sato, ko ima nevoſhljivo in grosno ſovrashno ſerzé. Glejte, kar ſte vi Şvetina sa perviga ſlushabnika naredili, ga ne more viditi; nevoſhljiv mu je, ker ga vi radi imate. Poſébno nekaj zhaſa Şvetina grosno ſovrashi, kar me je vidil s’ njim ſe pogovarjati. De pa niſva nizh nerodniga ali neſpodobniga ſe pogovarjala, vam snata povedati dva vaſha ſlushabnika, ktéra ſta tudi sraven bila. V’ ſkrivnim ali v’ ſamotnim kraji pa niſim s’ njim ne beſédize pregovorila. On pa meni sdaj to ozhita. Şvetin mi je veliko bolj vſhézh, sato ko rad móli, ſe lepo sadershí in je ponishen, ter nima tako ſovrashniga ſerza; vender s’ njim ſe sarozhiti nozhem tudi is dvéh urshahov. Pervizh sato ne, ker je ptujz. Ko bi Şvetin domazh rojak bil, bi on same bil po moji volji. Drugizh ſe ne sarozhim s’ Şvetinam sato, ker bi Ludvik védno jeso nanj imel. Torej tih dvéh nobeniga nozhem; proſim vaſ, goſpodarite ſhe tako dolgo, de najdem zhlovéka, ktéri bo meni in vam vſhézh. Teodor pravi ſvoji sheni: Ali ti niſim pravil, de mora zhlovek préd ſe preprizhati, préden takim opravljivim beſédam verjame? Kriſtina pojdi in poklizhi Şvetina. Şvetin pride hitro, ſe perklone in pravi: Kaj boſte ukasali. Teodor pravi: Şvetin! véſh de ſim ti shé veliko dobriga ſtoril, in ſhe ti ſtoriti snam, zhe boſh priden, pa sakaj mojo hzhér Kriſtino motiſh in sapeljujeſh? Şvetin odgovorí ſpodobno: Sahvalim vaſ sato, kar ſte mi dobriga ſtorili, hvaléshen vam bom vſelej; téga pa, zheſar me dolshitè, mi ſhe nikoli v’ miſli ni priſhlo, kako bi ſe tudi kaj takiga ſtoriti predersnil? Na ſamim niſim ſhe nikoli nobene beſéde s’ goſpodizhno pregovoril, kar ſim pa ozhitno govoril, oni ki ſo ſliſhali, lahko prizhujejo, de ni bilo nizh napazhniga. Sdaj vidim, de je mogel Ludvik zhes-me take rezhí govoriti, in me vam toshiti, ker me od tiſtiga zhaſa, kar je goſpodizhna s’ mano govorila, vezh kar viditi ne more. De téga raspertja v’ vaſhi hiſhi ne bom jeſt kriv, de boſte v’ miru shivéli, kakor poprej, vaſ proſim de mi ſlovo daſte, grém ſi iſkat drusiga goſpodarja; vi boſte dobili drusiga ſlushabnika. Ludvik me ſovrashi in me iſhe od hiſhe ſpraviti, sato ker ſe boji, de bi ga ne ſpodlésel. Nepotreben je ta njegov ſtrah, sato ker ne miſlim tukej oſtati, ko bi tudi tako priliko imel, ſhel bom v’ ſvojo deshélo nasaj. Vſak Ilirjan rad nasaj pride, tako tudi jeſt. Şamo de bi od ſvojiga ozheta kaj svédel, ker je bil na franzoſko odpelján! potem ſe prezej vernem v’ Ilirijo. Ştari Teodor in njegova goſpá Helena ſta rekla: Şvetin! oba ſposnava sdaj tvojo nedolshnoſt, ne boſh hodil prozh, ampak per hiſhi boſh, ker ſi potrében, tudi Ludvik nama je potrében, torej oſtaneta oba, kakor ſta bila, vender ſovrashiti ſe ne ſméta; jeſt vaji hozhem ſpet ſprijasniti. Teodor poklizhe Ludvika in mu rezhe vprizho Şvetina: Ludvik! od mladoſti te imam, in per meni boſh, dokler bom shiv, vender moraſh vediti, de ſovrashtva v’ moji hiſhi nikoli ne terpim, ſpravita in ſprijasnita ſe s’ Şvetinam, glej posnam ga, de ti ne bo nizh napotja délal, ker perpravljen je od hiſhe iti, rajſhi kakor v’ ſovrashtvu shivéti; kjer je ſovrashtvo, tam tudi ni ſrézhe. Ludvik ſposná sdaj ſvojo krivizo, poda prijasno roko Şvetinu, in v’ snamnje prave prijasnoſti ſe kuſhneta, in po tem greſta po ſvojih opravilih. Vſi ſo bili te ſprave veſéli, in ſo v’ miru naprej shivéli. Ludvikovo kuſhvanje vender je bilo le Judeshevo kuſhvanje; ſprijasnil ſe je s’ Şvetinam le k’ videsu, v’ ſerzu pa je tlélo smeram ſkrivno ſovrashtvo naprej.

 

 

Eniga dné ſe je ſtari Teodor napravil iti po kupzhijah v’ méſto dva dni hoda od Tulona, in ſi je perpravil v’ ſhkatlizo 15 ſto slatih zekinov, takih ki eden veljá 17 fl. 57 kr.; ker ravno toliko je imel nekimu tergovzu plazhati sa blago. Svezhér je bilo vſe perpravljeno, drugi dan sgodej miſli Teodor odriniti, ſhkatlizo s’ zekini v’ misnizo ſpravi, in gré ſpat. Drugi dan ſe napravi, ſlushabnikov nektere ſhe k’ ſebi poklizhe, de jim narozhí, kako naj ravnajo med tem ko njega ne bo domá, poſébno je vezh rezhí narozhil Şvetinu in Ludviku. Konji shé naprésheni ſo ga zhakali pred hiſho; ko vſe opravi rezhe: Sdaj grém, ſhe ſhkatlizo s’ zekini vsamem, de plazham blago, ktériga ſim she prejél. Pa kako ſe savsame, ko misnizo odprè; ſhkatlize s’ zekini ni bilo. Iſhe in iſhe, ni je najti. Vpraſha Ludvika, vpraſha Şvetina, kjé de bi bili zekini, nobeden nizh ne vé. Teodor ſtari ſe jesi in pravi: shé nobeniga ni bilo ſnozhi per meni; préden ſim ſhel ſpat ſim zekine v’ to misnizo djal, in jo saklenil, potem ni bilo nikogar k’ meni; zekinov vender le ni, v’ semljo ſe niſo vderli, kdo jih more iméti. Bres de bi Teodor bil komu kaj rékel, ali koga dolshíl, poſhlje Ludvika v’ kaſarno, in próſi ofizirja, de naj prezej pride s’ ſhéſt ſoldati deshelſke pravize, kakor ſo jim Krajnzi ſhtrikarji rekli, Franzosi pa jim pravijo shandarmi. Ko ſoldatje pridejo, rezhe Teodor ofizirju: Dobro vam bom plazhal, ſkerbite, de ſe tat najde; nozoj ponozhi mi je ukradena ſhkatliza polna zekinov. Ofizir ukashe hitro obſtopiti hiſho, in varvati, de nobeden ne vun ne noter ne pojde, in pravi: sdaj bomo doma nar pervo vſe preiſkali, zhe ſe najdejo, bomo tatu kmalo iméli; zhe nizh ne najdemo, bomo ga ſledili drugod, ne bo delezh. Preden sazhnejo preiſkvati, poklizhe Teodor vſe ſvoje ſlushabnike shénſke in moshke, kar jih je imel per hiſhi, in jim rezhe: Med vami ſo ukradeni zekini; vdaj ſe, kdor jih je vsél; nizh hudiga ſe mu ne bo sgodilo, ozhitno obljubim. Şhe je zhaſ, ſposnaj kdor jih ima, dokler ne sazhnemo iſkati. Per kterim jih najdemo, gorjé mu bo, ſej véſte, kako grosne in ojſtre ſo naſhe poſtave sa tako nesveſtobo. Vſe molzhí, kar beſéde ni ſliſhati. Teodor rezhe naprej: Nerad vidim, de bi kdo is moje hiſhe mogel ozhitno ſhtrafan biti, ſhe je zhaſ, vſaziga ſhe poſébej popraſham, zhe vé kaj sa zekine. Od perviga do sadnjiga ſo odgovorili eden sa drugim: Jeſt ſim nedolshen. Sdaj sazhnejo preiſkovati, vſak je mogel ſvojo ſkrinjo odpréti, ſoldatje sveſto iſhejo. Ko pridejo do Şvetinove ſkrinje, vſe oblazhila vun smezhejo, kar, glejte na dnu Şvetinove ſkrinje je bila ſhkatliza s’ zekini. Şvetin obledí, s’ rokami vkup vdari in pravi: Boshja roka me je sadéla, kako je to mogozhe? jeſt jih niſim vsél. Vſi ſo ſe preſtraſhili, in shaloſtni poſtali, ker ſo Şvetina radi iméli in ga sa svéſtiga ſhtéli. Shandarmi ga prezej vklénejo in v’ jézho peljajo.

Vezh ko pol léta je Şvetin sdihovàl v’ temni jézhi obloshèn s’ teshkim shelesjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat ſo ga ispraſhevali, in ſodniki ozhitno ſklepe dershali, kako ali koliko ſhtrafenge bi mu perſodili. Na Franzoskim je bila in je ſhe sdaj navada vſaziga hudodélnika ozhitno ſoditi, de vſak ſmé iti poſluſhat. Per vſakim ſpraſhevanji in ſklepanji Şvetin ni drusiga odgovoril, kakor té beſéde: Goſpodje! ſodite me, kakor hozhete, nedolshin ſim, zekine ſte réſ v’ moji ſkrinji naſhli; kakó pa ſo noter priſhli, ne morem véditi, svédilo ſe bo gotovo, zhe préd ne na ſodni dan; vsél jih nikoli niſim. Şodniki ga pregovarjejo: Naj obſtojí, naj ſposná, bo ſhtrafenga manjſhi, veliko hujſhi bo, zhe bo sméram tajil, in ſe nedolshniga délal. Şvetín je na to vſelej rékel: „Şodite me, kakor hozhete, nedolshin ſim. Ojſtro je bil Şvetín v’ jezhi dershán, pa ni bil tak, kakor drugi jetniki, de bi bil rotil, preklinjal, in hudo pervoſhil ſvojim ſovrashnikam, ampak pridno je molil in védno sdihovàl rekozh: Dobrotljivi Bog! ti vidiſh moje ſerzé, ſamo tebi je snana moja nedolshnoſt, tvoja volja naj ſe sgodí nad menoj. Taka ſerzhna molitev in nedolshno ſerzé je Şvetina terdniga ſtorilo hudo jézho voljno terpéti, in ſerzhno je ſvojiga obſojenja perzhakvàl.

 

 

V’ oſmim meſzu Şvetinove jézhe ſo ſe ſodniki sadnjikrat savoljo njega v’ ozhitni ſodniſhnizi sbrali zhesnj ſklepat. Şodba je ſtekla, obſojenje je bilo Şvetinu v’ prizho velíko ljudi brano, med kterimi je tudi Teodorova hzhi bila. Obſojenje pa je bilo tako: Janes Şvetin je savoljo velíke tatvine in nesveſtobe k’ ſmerti obſojen, de mu bo s’ ſekiro glava odſékana. Savoljo njegove nehvaléshnoſti pa, ker je tatvino ſtoril ſvojimu goſpodarju in ſvojimu dobrotniku, in savoljo terdovratnoſti, ker ſvoje pregréhe nozhe obſtati in ſposnati, mu bo préd déſna roka, potem ſhe le glava odſékana.

Goſpodizhna Kriſtina gré shaloſtna domu, in pové ozhétu vſe Şvetinove beſéde, ktére ſo mu v’ ſerzu veliko shaloſt délale, sato je rékel: Oh! de ſe je to ravno v’ moji hiſhi moglo sgoditi. Bog naſ ſkuſha, kaj nam pomaga bogaſtvo, premoshenje, ktéro nam grení shivljenje. Boshja volja je tako, ſposnati moramo, de na ſvétu réſ nikoli nikjer ni praviga reſnizhniga veſelja. Kolikor je bilo ljudí Teodorove hiſhe, vſi ſo shalovali sa Şvetinam, le od njega ſo ſe pogovarjali, in ga milovali, vſim ſe je ſmilil. Tudi Ludvik, ſkrivni ſovrashnik, ſe je ſilil shaloſten biti, vender je enkrat rékel: Sdélo ſe mi je, de ta pertepénz ne bo nizh prida, nizh mu niſim saupal.

 

 

Drugi dan popoldne Şvetinoviga obſojenja prideta dva goſpoda obiſkat ſtariga prijatla Teodora, ki ſta ſliſhala njegovo shaloſt savoljo Şvetinove ſmerti. Bila ſta ta dva goſpoda smed ſhtevila tiſtih ſodnikov, ki ſo Şvetina obſodili. Lepo ſta ga pogovarjala, de naj ſi te sgodbe nikar k’ ſerzu ne jemlje in ſta mu rekla: Prijatel! kaj boſh sato shalovàl, ſej véſh hudobija mora ſhtrafana biti, praviza to ukasuje, ti niſi téga kriv; naſhe poſtave tako sapovedujejo, de taka hudobija ſe mora ojſtro ſhtrafati. Teodor ſvoja dva prijatla perdershí per vezhérji, de bi ſe dalej s’ njima pogovarjal. Vezhérja je bila perpravljena, vſi ſe vſédejo k’ misi, le Ludvika ſhe ni bilo, Teodor ukashe hiſhni kerſhenzi iti klizat Ludvika k’ vezhérji, ona gré tiho v’ njegovo kamerzo, ker je menila de ſpí, de bi ga na naglim ne sbudila. Najde ga leshati na dolgim blasinatim ſtolu, ktérimu kanape pravijo, pa preſtraſhena ſe ne upa ga poklizati, ker je bil merlizhu enak, veſ prepaden in plaſhen je leshal kakor v’ omedlévzi, in vezhkrat globoko sdihnil in kakor v’ hudih ſanjah od zekinov govoril. Hiſhna tiho gre is kamerze povédat goſpodarju, kar je vidla. Teodor in oba njegova prijatla vſtanejo bersh od mise, in gredó v’ Ludvikovo kamerzo tiho po perſtih. Şhe je bil v’ omedlévzi, sdihvàl je in vezhkrat te beſéde isgovoril: „O nedolshni Şvetin, o peklenſki zekini!“ Trikrat je te beſéde tako isgovoril, de ſo jih vſi dobro ſliſhali, nizh ni védel, de ga kdo ſliſhi. Eden Teodorovih prijatlov migne tiho iti is kamerze in pa ga per miru puſtiti. Ko prideta ſpet k’ misi rezhe tiſti goſpod, ki je rékel ga puſtiti: Tiho bodita, gotovo ſe bo boshja praviza danſ pokasala, Bog nedolshniga varje; kmalo bomo kaj vezh svédli. Puſtite Ludvika per miru, de jeſt nasaj pridem. Goſpod, kteri je bil ſodnikov eden, gré, in ko bi trenil kmalo nasaj pride, in perpelja s’ ſabo tri shandarme, poklizhe sraven Teodora in uniga ſvojiga tovarſha. Vſi gredo v’ Ludvikovo kamerzo tiho; ſhe je leshal, in ſhe ſo mu nekterikrat uſhle is uſt tiſte beſéde „O nedolshni Şvetin, o peklenſki zekini.“ Şodnik ukashe shandarmam Ludvika obſtopiti, on ſtopi k’ njemu, ga sa roko prime, in s’ ojſtrimi beſédami nad njim sakrizhi: Ludvik Bodin! ti gerda poſhaſt, prezej vſtani in s’ nami pojdeſh, svédili ſmo, kaj ſi ſtoril, ne boſh odſhel ojſtri pravizi ne. Ludvik plane na noge, pa ſe veſ tréſe, ne vé, ali ſe mu ſanja ali je reſniza, drusiga ni védel rezhi, kakor hitel je: Şej grém, ſej grém „Réſ ſim jeſt zekine ukradel réſ, pa ſim jih ſkrivej v’ Şvetinovo ſkrinjo neſel; Şvetin je nedolshen. Shandarmi ſo ga svesali in varno ga v’ jezho vlezhejo. Kriſtina Teodorova hzhí je prezej, ko ſo Bodina odpeljali, tekla v’ jézho Şvetinovo, de bi mu bila povédala, kaj ſe je sgodilo, pa niſo jo ſoldatje k’ njemu puſtili, ker je bilo ponozhi; proſila in proſila je le eno ſamo beſédo s’ njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar ſtrashe vender potem rezhe: Goſpodizhna! zhe nimate reſ vezh kakor eno ſamo beſédo s’ njim govoriti, vam dovolim, pa drugazhi ne kakor od délezh, bliso njega ne ſméte iti, in vſi moramo ſliſhati, kaj boſte rekli! Kriſtina s’ tem dovoljna próſi de naj vrata odpró, de ga bo od délezh viditi mogla. Ko ga ugléda, mu rezhe od délezh: Şvetin! Tvoja nedolshnoſt ſe bo pokasala pred ko umerjeſh, in potem je tekla hitro domu. Ob eni zhes polnozhi pridejo v’ jézho trije zherno oblézheni goſpodje, kjer je Şvetin ravno ſladko ſpal. Nedolshno ſerzé je v’ nar hujſhi nadlogi in v’ nar vézhi neſrézhi pokojno, in mirno, sato ker vé, de zhe tudi terpí, mu bo terpljenje k’ vézhi ſrézhi teknilo. Goſpodje Şvetina sbude, in mu osnanijo, de njegova ſmert je odloshena, de sdaj ſhe ne bo umorjèn, ker morajo ſodniki ſhe eniga pred ispraſhati savoljo ſtorjene tatvine. Sdaj je Şvetinu sazhélo v’ ſerzu raſti upanje, de bo morebiti njegova nedolshnoſt na dan priſhla; rékel je ſam per ſebi, morebiti ſe me vender Bog uſmili, in me réſhi is roke ſovrashnika; pa naj ſe sgodí boshja volja, dovoljin ſim, kakor Bog s’ mano oberne.

Prezej drugi dan je bil Bodin k’ ozhitni ſodbi peljan, kjer je ſvojo pregrého ſposnal in ozhitno vſe po pravizi povédal, kakor je ſtoril. K’ ſodnikam ſe oberne in rezhe: Goſpodje! ſodite me po poſtavah, kriv ſim vſiga ſam jeſt, nobeden drugi, in puſtite nedolshniga Şvetina. Gerda nevoſhljivoſt me je sapeljala, velike ſhtrafenge ſim vréden, pa jo tudi rajſhi terpim, kakor bi v’ takim ſtrahu, s’ tako teshko veſtjo shivel. Drugim ſim jamo kopal, ſam ſim vanjo padel, prav ſe mi godí; ſtraſhen isgled bom sdaj mogel biti ſtarim in mladim, v’ kako neſrézho perpravi zhlovéka nevoſhljivoſt in ſovrashno ſerzé. Naloshite mi ſhtrafengo, kakorſhna ſe vam sdi, terpéti jo hozhem ſtanovitno, saſlushil ſim jo, oh de bi le Bog meni toliko ſtraſhno krivizo odpuſtil, kakorſhno ſim jeſt Şvetinu ſtoril! kakor Kajn s’ ſvojim bratam ſim jeſt naredil. Kader ſo Bodina ſodniki vpraſhali, kako je zekine ukradel in jih v’ Şvetinovo ſkrinjo perpravil, je ſam tako povédal: Şovrashtvo do Şvetina je v’ mojim ſerzu shé sdavnej ſe kuhalo, nevoſhljivoſt je to ſovrashtvo vnéla. Dolgo ſim iſkal ga is poti ſpraviti, pa ni bilo mogozhe. Ker mu s’ jesikam nizh niſim mogel ſhkodvati, ſim ſkrivaj dal narediti enaki kljuzh od Şvetinove ſkrinje, in enaki kljuzh od goſpodarjeve kamre. Tiſti vezher, ko je naſh goſpodar Teodor ſe na pot napravljal po kupzhiſkih opravilih, in ſi zekinov v’ ſhkatlizo perpravil, ſim dobro pasil, kam jih bo tiſto nozh djal. Videl ſim, de jih je v’ misnizo vtaknil, tudi ſim videl, kam je od misnize kljuzhik ſohranil. Miſlil ſim, sdaj je prilika lépa kaj nagoditi ſvojimu ſovrashniku. O polnozhi, ko je vſe terdo ſpalo, ſim tiho vſtal in boſ ſhel v’ goſpodovo kamro, ktéro ſim tiho odperl s’ kljuzhem, sa ktériga nobeden ni védel. Misnizo tudi tiho odprem in vsamem ſhkatlizo s’ zekini vred. Vſe ſim tiho ſpet posaperl in ſhel v’ ſvojo kamro. Vedel ſim, de ima Şvetin navado vſako jutro sgodej vſtajati; vſak dan je ſhel préd v’ zérkev, preden je kako delo sazhél. Sveſto ſim poſluſhal, kdaj bo Şvetin ſhel v’ zerkev; ko odide, grém v’ njegovo kamro, odprem njegovo ſkrinjo, persdignem oblazhila, in na dno dénem ſhkatlizo s’ zekini. Şpet ſim lepó vſe posaperl, nobeden ni mogel nizh posnati, kako bi bil kdo noter priſhel. Komej Şvetin is zerkve pride, shé naſ je goſpod poklizal nam ſhe kaj narozhiti. Med tem ko gré is doma, hozhe vséti zekine, pa ni jih bilo. Tako ſim ſvojimu blishnimu neſrézho nakopaval, ſam ſim v’ njo priſhel. Prav mi je, ker niſim sa lepe nauke kerſhanſke vére nizh maral, ampak ſtoril ſim le to kar mi je prevsétnoſt in nevoſhljivoſt ſvetvala, ta gerda pregréha je v’ mojim ſerzu hude korenine ſtorila, in is njih je pognalo ſovrashtvo, ktéro je védno ſkrivej v’ ſerzu tlélo, in me v’ tako ſtraſhno pregrého ſpravilo. Tako ſe godí vſakimu, ki ſe da goſpodariti od hudobnih ſtraſt. Jeſt ſim Bogá sapuſtil in Bog mene; o de bi me Bog le na unim ſvétu ne ſhtrafovàl! Naj ſe vſaktéri nad menoj sgleduje, de ne pride v’ tako neſrézho.

 

 

Konz drusiga meſza ſo ſe ſodniki sadnjikrat sbrali Ludvika Bodina ozhitno ſodit. Ljudje ſo slo svédli, de bo tiſti dan zhes-nj ſklep ſtorjèn, de mu bo obſojenje osnanjeno, sato je grosovitno veliko ljudí vkup priſhlo is radovédnoſti, kako bo ſodba ſtekla, in kaka ſhtrafinga bo Bodinu perſojena. Ko ſo bili vſi ſodniki sbrani, perpeljejo Bodina v’ ſodnizo oblosheniga s’ teshkimi ketnami na rokah in na nogah vkljenjeniga. Vikſhi ſodnik ga vpraſha rekozh: Ludvik Bodin! Je vſe to réſ, kar ſi povédal, kakor ſi ſposnal ſvojo pregrého? Odgovorí: Vſe réſ, vſe poterdim. Şodnik pravi: Şposnaſh in vérjeſh, de ſi ſhtrafenge vréden? Odgovorí: Şposnam, naloshite mi jo, kakor ſposnate, de je prav, rad jo bom preſtal in preterpel, de bi le na unim ſvétu v’ vézhno terpljenje ne priſhel. Şodnik ſhe sadnizh vpraſha: Je tvoj ſovrashnik Şvetin nedolshen? Odgovorí: Popolnama nedolshen je, veliko krivizo ſim mu ſtoril, ker ſim ga v’ ſmertne britkoſti perpravil, in mu toliko shaloſti in terpljenja nakopal. Pa vezh ni moj ſovrashnik, moj prijatel je, proſim vaſ moji ſodniki! dovolite mi vſaj toliko, preden umerjem, de Şvetina ſhe enkrat vidim, in ga sa odpuſhanje proſim. Veliki ſodnik sdaj vſtane s’ piſanjem v’ rokah in rezhe: Ludvik Bodin! Vſtani sdaj (sakaj dokler ga ſpraſhujejo hudodélnik ſedí) in poſluſhaj ſvoje obſojenje, in je bral:

Ko je ſodba zhes Bodina minila, osnani ſlushabnik deshelſke pravize rekozh: Kdor hozhe ſliſhati obſojenje ſhe eniga jetnika, naj malo pozhaka. Ludjé radovédni vſi zhakajo viditi tiſtiga, ki ga miſlijo ſoditi. Zhes malo perpeljajo ſoldatje vkljénjeniga pred dvéma meſzama k’ ſmerti obſojeniga Şvetina. Vſi gledovzi ſo bili veſéli, in vezhkrat ſo savpili, dolgo naj shiví nedolshni Şvetin. Na viſoko miso ſo ga poſtavili, sato de ga je vſak lahko videl. Veliki ſodnik vſtane in rezhe: Glejte nedolshniga Janesa Şvetina; nedolshnoſt ſe je nad njim pokasala; pravi hudodelnik ſe je naſhel, ta pa je bil po krivizi k’ ſmerti obſojen, ozhitno je sdaj sa nedolshniga ſposnan, ozhitno ispuſhèn. Vsamite mu prozh shelésje, ktéro je tako dolgo po nedolshnim noſil; hitro ga ozhitno odklenejo. Dajte mu lépo oblazhilo, doſti dolgo je po nedolshnim révſhino vshival. Peljite ga s’ zhaſtjo v’ hiſho njegoviga dobrotnika. Préden Şvetina odpeljajo, je Ludvik Bodin proſil s’ njim ſhe eno ſamo beſédo govoriti. Şvetin gré k’ njemu in Bodin mu rezhe: Proſim te odpuſti mi, odpuſti mi tako krivizo, niſim vredin odpuſhanja, pa zhe ne savoljo mene, savoljo Boga mi odpuſti. Şvetin ga objame in pravi: Bog naj ti odpuſtí, jeſt ti vſe is ſerza odpuſtim, jeſt na vſe posabim, in proſil bom sate Bogá, de ſtanovitno preſtojíſh, kar ti je perſojeniga. Lozhila ſta ſe in oba jokala. Şvetin je bil s’ zhaſtjo v’ hiſho ſvojiga goſpodarja v’ kozhii peljan, veliko ljudí ga je ſpremilo. Bodin je zhes tri dni umorjen bil. Od ſtrahu, od britkoſti, in od ſtraſhnih bolezhín je rijul kakor divja svér, ko ſo mu roké eno sa drugo odſékali, tako de ſe je vſim ſmilil, vender je na Boga sméram saupal, in v’ njegovo imé klizal tako dolgo, de mu je bila glava odſékana. Ştari Teodor, de bi povernil Şvetinu tolike britkoſti, ki jih je po nedolshnim terpéti mogel, ga je sbral sa ſvojiga séta in mu zélo ſvoje veliko premoshenje isrozhil, in mu ſvojo hzhér Kriſtino v’ sakon dati obljubil. Poroke pa Teodor préd ni dovolil, kakor de oblétniza mine.

 

 

 

Franze Şvetin, ktéri je takrat, ko je s’ brambovzi mogel na vojſko iti, sheno in oba majhna fantizha sapuſtil, je dolgo zhaſa shaloval in le na dom miſlil. Ko je pa videl, de ſi ni mogel pomagati, ſe je boshji volji vdal in miſlil: Bog je dober ozhe; bo shé preshivel sheno in otroke, de bi le jeſt per shivljenji oſtal, in jih ſhe enkrat vidil; molil in proſil bom sméram Boga, de bi me v’ nevarnoſti pred neſrézho obvarval. Kmalo ko brambovzi na laſhko pridejo, ſo ſe s’ Franzosam ſprijeli, veliko je bilo pobitih Franzosov in naſhih. Şvetinu ſe ni nizh shaliga sgodilo, ampak tiſta truma, med ktéro je Şvetin bil, je bila od Franzosov sajéta, in vſi brambovzi tiſte trume ſo bili vjéti in na Franzoſko odpeljani. Gnali ſo jih Franzosi do méſta Besanſona, tam ſo jim dali proſtoſt delat iti, kar ktéri sna, in kjer délo dobí. Ljudjé méſtni in kmetiſhki ſo vſe brambovze pobrali, in jim ſhe radi dobro plazhvali, sato ker je takrat moſhkih grosno po franzoſkim mankalo, hude dolge vojſke ſo jih ſilno veliko posherle.

Şvetin je dopovédal, de sna ſuknò tkati, de je shé nékdaj per takim délu vezh zhaſa bil; kmalo ga je néki goſpod najél, ktéri je ſuknarijo ali fabriko, kjer ſe ſukno déla, imel. Ker je goſpod vidil, de Şvetinu gré délo dobro od rok, mu je dal dobro jéſti in piti in oblazhilo, sraven pa ſhe vſak dan v’ dnarjih en frank. Şvetin je sméram shélel ſhe kdej v’ ſvojo domovíno priti, in viditi ſvojo sheno in ſvoje otroke. Vojſka s’ Franzosi je pojenjala, vjéti po franzoſkim raskropljeni zeſarſki podloshni ſo bili na dom ſpuſheni; Şvetina je pa goſpodar védno pregovarjal ſhe oſtati. Ne hôdi ſhe domu, mu je sméram rékel, vém de sheliſh viditi ſvoje ljudí, pa kaj ti pomaga, kader domu prideſh, ſpét boſh mogel ſoldat biti, vojſka nova ſe ſpet kashe. Bodi per méni ſhe kaj zhaſa, de ſi kaj perſlushiſh, in kader ſe bo prav umerilo, te bom ſpuſtil in ti ſhe dobro popótnizo dal. Şvetin, ker mu je per ſuknarji dobro bilo in ſi je lépe dnarje perſlushil, ſe je dal pregovoriti, de je zélih ſédem lét per ſuknarji oſtal, in ſi toliko premoshenja perdobil, de ſi je upal doma na Ilirſkim poſhteno shivéti. Shé mu je goſpodar obljubil tiſto léto ga domú ſpuſtiti, kar ſo Franzosi s’ Shpanjoli hudo vojſko perzhéli; kar je bilo terdnih moshkih, vſe ſo v’ shold pobrali, bodi ſi domazh, ali ptujz. Tudi Şvetin je mogel biti sdaj Franzoſki ſoldat.

 

 

She tiſti méſiz, ko je Şvetin bil vsét k’ franzoſkim ſoldatam, je mogel iti s’ drugimi vred na ſhpanſko, in ſe je mogel vojſkovati tam s’ ljudmi, ktérih nikoli ni posnàl, in sa take, ki mu nizh mar niſo bili; sato je védno na tihama sdihovàl in Boga proſil sa ſrézho, de bi per shivljenji oſtal, in ne bil ubit v’ ptuji desheli. Pervi dan, ko ſo ſe Franzosi udarili s’ Şhpanjoli, je bil generalov shivotni ſlushabnik ubit. General M. ſi je smed vſih drugih ſoldatov sa shivotniga ſlushabnika ali ſtrésheta isbral Şvetina; slo vſhezh mu je bil. Bog je tako naklonil, in generalu tako miſel dal, de ſi je Şvetina isvolil, ker je Şvetin védno Boga proſil, de bi ſe mu ne bilo tréba ſtreljati in ljudi pobijati. Şvetin v’ vſih rezhéh umen in sbriſan, je ſvojimu generalu lepó ſtrégel in sveſto ſlushil, torej ga je goſpod tako rad imel, de ſe bres njega ni nikamor ganil. Kamor koli je general ſhel, ga je mogel Şvetin ſpremiti in védno sraven njega biti. Eniga dné mu general rezhe: Ljubi moj Franze Şvetin, vidim, de sméram po domu sdihujeſh, rad bi ſhel v’ ſvojo deshelo nasaj, ker imaſh sheno in otroke, ne samérim ti téga, ali glej, tudi jeſt imam doma sheno in otroke, vender moram ſe tukaj bojvati; bodi potroſhtan, zhe boſh sméram tako meni sveſt in priden, kakor ſi do sdaj bil, te bom ſpuſtil domú, in s’ vſim te preſkerbel, de le vojſka mine, in de s’ ſhpanjolam mir naredimò. Le Boga prôſi in môli de naji Bog per shivljenji ohrani. Şvetina je to slo veſelilo, tako dobriga goſpodarja in oblaſtnika dobiti, kar je malo kdej per ſoldatih; ſhe bolj pridno mu je ſtrégel, pa sraven tudi pridno molil.

Kmalo je priſhlo piſanje od zeſarja s’ poveljem, de general naj gré na ſvoj dom ſe pozhit in osdravit od takiga ſtrahu in terpljenja. Sa Şvetina je poſlal zeſar slat krishiz, ktériga naj s’ viſhnjevim in rudezhim trakam pervesaniga na lévi ſtrani perſ perpétiga nóſi, in sa plazhilo sraven téga 50 frankov vſak méſiz dobiva. General je med tem tako slo sbolel od ſtrahu in od terpésha, de ſo ga mogli hitro domu odpeljati, ſvojiga svéſtiga Şvetina je puſtil per ſvojih konjih in per drugim blagu, in mu je rekel: Kmalo boſh sa manoj priſhel, ſkèrbi sa moje blago, de ſe ga nizh ne pogubí; kader prideſh, ti bom dobrote ktére ſi mi ſtoril obilno povernil; dal ti bom, kar koli ſi boſh smiſlil, ſtoril ti bom kar koli boſh poshelel, nikoli ne bom posabil, de ſi me ti otel pred ſmertjo, ti ſi bil moj varh.

 

 

Nesapopadlivo je bilo veſelje, ktériga je sdaj Şvetin obzhutil. Nar bolj ga je veſelilo in mu v’ ſerzu poſében troſht dajalo, de je zhlovéka in pa ſhe ſvojiga oblaſtnika otel, in ga pred ſmertjo obvarval. Veſelilo ga je, de ga je zéſar tako povikſhal in ga sa konjika zhaſtniga réda poſtavíl. Şhe bolj pa ga je veſelilo, de je imel upanje kmalo priti v’ ſvojo domazho deshelo, in de je bil sdaj s’ vſim preſkerbljèn, de mu ne bo tréba pomanjkanja terpéti, in ſe po ſvétu okoli klatiti. Oh, kako ſim ſrézhen je rékel ſam per ſebi, de mi je Bog tóliko dobriga ſtoril, in me v’ tólikih hudih nevarnoſtih obvarval! Sdaj ſe troſhtam ſhe kdej viditi ljubo domazho deshelo. Şhel bom iſkat ſvoje shene in dveh fantizhev, zhe ſhe ktériga per shivljenji najdem. Velíko jim bom vedel povédati, in marſkak lép nauk jim dati. O Bog mi daj ſhe téga doshivéti.

Pét ur je hodil po gojsdu in po grésih de je do jutra priſhel k’ morju, pa ni ſe upal pokasati shivimu zhlovéku savoljo ſtrahu, de bi ga ne prijéli in k’ poprejſhnimu goſpodarju nasaj ne gnali. Ker vſak goſpodar v’ tiſtih krajih ima pravizo ſlushniga umoriti, zhe ga vjame uhajavza. Şlushni pa ſe vſi po obléki posnajo. Veſ plaſhan pertezhe Şvetin proti morju ſhe pred dném. Kar je barko saglédal, tje hiti in proſi, de bi ga v’ barko vséli. Sa boshjo voljo vaſ proſim pravi, pomagajte mi, uſmilite ſe me, uhajavz ſim, hudo ſe mi je godilo; povém po pravizi. Goſpodar barke ſe hitro oglaſi: Ne boj ſe le k’ nam pojdi, nizh ti ne bo hudiga, in ga potégnejo v’ barko. Veſél je bil Şvetin, in miſlil, ſrézhen ſim, de ſim sadèl prezej tako k’ dobrim ljudém. Pa kako kratko je bilo njegovo veſelje! Ko v’ barko pride, ſe uſtraſhi, ker vidi, de je priſhel ravno takimu moshu v’ roke, ktéri je priſhel ljudí ſkuplovat in jih potém v’ drugim daljnim kraji s’ dobizhkam prodajat. Pahnjen je bil Şvetin med ſlushne shé kupljene na dno barke; ker je pa ſam priſhel in ni bil plazhan, sato ni bil kakor drugi vklénjen. Drugi dan shé ſo odrinili s’ barko, ktéra je ſhe zhes dvé ſto ſlushnih v’ Ameriko na prodaj peljala. Dva méſza ſo bili na vodi, vezhkrat v’ ſmertni nevarnoſti. Şvetin je védno molil in druge ſvoje révne tovarſhe troſhtal, ki jim je rékel: Boshja volja je to; terpímo voljno; Bog nam bo po ſmerti dal boljſhi ſrezhnéjſhi shivljenje.

 

 

Barka, v’ ktéri je Şvetin bil ſlushni jetník, je ſrézhno perplavala v’ Ameriko, in oſtane per vélikim meſtu, ki ſe mu pravi Novijork. Prezej drugi dan je goſpodar barke ſlushne v’ méſto peljati in jih na ſemenj poſtaviti ukasal. Vſi ſo bili prodani, tudi Şvetin je sdej dobíl noviga goſpodarja. Dober in uſmiljen je bil Şvetinov goſpodar, imeniten Amerikan, ktéri je bliso méſta Novijorka lép velik vert v’ laſt imel. Şvetina je torej vpraſhal, po tem ko ga je kupil, zhe sna kaj vert obdelovati? Goſpod! mu Şvetin ponishno odgovorí, v’ mladih létih ſim s’ vertnim délam snan bil, vezh lét ſim vert obdelovati pomagal; torej bom ſpét ſ’ zhaſama ſe tému délu lahko pervadil. Goſpodar mu rezhe: Prav! zhe boſh priden in sveſt delavz na mojim vertu, ti ne bo krivize. Ne bom te imel kakor ſlushniga, ampak kakor domazhiga. Zhe ſim te ravno kupil, ne boſh zhutil, de ſi ſlushen; zhe boſh priden in svéſt. Jeſt imam uſmiljeno ſerzé, dobro ti bo per meni, zhe boſh poſhteno in sveſto ravnal. Zhe boſh pa kaj napak délal, ti povém, de boſh zhutil tesho moje ſerditoſti. S’ tem je ſhel s’ ſvojim novim goſpodarjem domu. Şvetin ſi je vſe persadéval prijasnoſt ſvojiga goſpodarja ohraniti; torej je pridno vert obdelvàl, in ga tako oſkerbel, de je ſvojimu goſpodarju velíko veſelje ſtoril. Goſpodar vidi, de je Şvetin svéſt in priden, ga puſtí ſamiga po vertu, tudi mu ſhe pervóli vſako nedéljo in vſak prasnik k’ ſ. maſhi iti v’ méſto, zhe bo o pravim zhaſu nasaj priſhel. To je bilo Şvetinu zhes vſe veſelje, ker she vezh lét ni per maſhi bil. Kolikokrat je rékel Şvetin: Bog je vender dober, ker mi je tako dobriga goſpodarja dal in uſmiljeniga. Per njem bom, dokler bom shiv, ker ſvoje domazhije vém de nikdar vezh vidil ne bom. Dvé léti ſo minile, kar je Şvetin per tem goſpodarji, in je veſél, v’ daljnih krajih dobiti tako dobriga zhlovéka, de vé kako gré s’ zhlovékam ravnati.

Eniga dné pride s’ goſpodarjem po vertu ſe ſprehajat imeniten perléten goſpod; bil je franzoski general M. pa po goſpoſko oblézhen; po franzosko s’ goſpodarjem ſe pogovarjeta, kar je Şvetín dobro rasumel. Prídeta blishej Şvetina, in ogledujeta roshe, ktére ſo bilo lepo oſkerbljene. Şvetin uterga lépo roshizo, in jo poda ptujimu goſpodu s’ témi ponishnimi beſédami: Goſpod! zhe ſe vam ne samérim vsamite to roshizo od mene; s’ veſeljem vam jo podam, de vaſ le ſhe shivih vidim. Goſpod pogléda Şvetina po ſlushno ſlabo oblézheniga in od shaloſti vſiga révniga, in ga vpraſha: Kaj me posnaſh? Şvetin odgovorí, kaj pa de vaſ posnam general M., kaj vi mene vezh ne posnate, ki ſim vaſ otel na Şhpanſkim, ko ſim vaſ zhes vodo ſpravil, de vaſ Şhpanjoli niſo uſtreljili. Goſpod ſe savsame in pravi: Ti ſi Franze Şvetin! Sa boshjo voljo, kako ſi ti ſimkej priſhel? Şvetin ni imel zhaſa perpovedvati, ker je njegov goſpodar goſpoda hitro odpeljal. Şamo tóliko je ſhe rékel. O goſpod! zhe je mogozhe pomagajte mi. Kader General M. s’ Şvetinovim goſpodarjem v’ hiſho pride, mu rezhe: Goſpod proſim vaſ, dovolíte mi, de s’ vaſhim ſlushnim vertnarjem ſe malo pogovorim. Imeniten Amerikan ſe sazhudi in pravi: Tak goſpod kakor ſte vi, general in od franzoskiga kralja ſim poſlán savoljo imenitnih opravil, ſe bote s’ takim hlapzam (ſlushnim) pogovarjali! General rezhe: Imam mu nékaj poſébniga povédati. Na to goſpodar hitro Şvetina poklizhe mu ukashe iti k’ generalu, in gré ſtrani: Ko je Şvetin ſam sdej pred generalam, ravno tiſtim, ki mu je pred nékej zhaſam shivljenje obvarval, sazhnè jokati, nizh ni mogel s’ generalam drusiga govoriti, kakor té beſéde: O Goſpod! zhe je mogozhe pomagajte mi. General ga potroſhta in mu rezhe: Ne boj ſe, niſim posabil ne, kaj ſi ti meni ſtoril. Şam Bog je mene ſim perpeljal tebe reſhiti. Le poterpi ſhe dva méſza, potem bo moje opravilo per konzu in ſpét pojdem na Franzosko nasaj. Odkupil te bom od ſlushnoſti, naj velja kólikor hozhe. Lahko je sdej Şvetin terpel ſvojo neſrézho, ker je imel ſladko upanje ſkorej reſhen biti. Dva méſza mineta, kar pride general k’ Şvetinovimu goſpodarju, ſe poſlovit, in próſi, de bi mu vertnarja Şvetina iſpuſtil. Goſpodar rezhe: Téga ſam mozhno potrebujem, ker mi velíko opravi. Zhe bi ga pa vender le radi iméli, vam ga dam, tode drugazhi ne, kakor de mi daſte sanj ſto tolarjev. General mu prezej odſhteje ſto tolarjev, in poklizhe Şvetina, de mu pové, de odkupljen je sdej, in de pojde nasaj v’ ſvojo domazho deshelo. Kdo ſi more sadoſti miſliti Svetinovo veſelje, ktériga je sdej v’ ſvojim ſerzu obzhutil. Hvali Boga, ktéri tako po ozhétovſko sanj ſkerbí, in ga dobrotljivo réſhi is neſrézhe. Med tim je general M. Şvetinovimu goſpodarju vſe dopovédal, kako ga je v’ grosni ſmertni nevarnoſti otél, in mu shivljenje ohranil. Preden greſta; poklizhe goſpodar Şvetina in mu rezhe: Glej ſto tolarjev ſim sate dobil, pa ker ſi tak poſhtèn in dober zhlovek, jih tebi vſe dam, vsemi jih, imej jih sa popótnizo, in hôdi ſrézhno v’ ſvojo domazho deshelo.

 

 

S’ grosnim veſeljem je ſhel Şvetin proti morju s’ ſvojim generalam; barka ga zhaka tam, ktéra ga bo peljala v’ domazho deshelo. Malo zhaſa ſhe ſta ſe pomudila v’ méſtu Novijork, de ſe General per ſvojih prijatlih sadnizh poſloví. Pervi dan vélkigatravna méſza greſta v’ barko; véter je bil pravi, brodniki rjuhe napnejo, kakor ptiza gré barka po morji proti Franzoski desheli. Şvetin ſhe sadnikrat pogléda Ameriko, in sdihne rekozh: Dvé léti in dva méſza ſim ſrézhno preſtal ſlushnoſt, Bog mi je dal ſrézho, poſlal mi je angela, ktéri me je réſhil is rok amerikanſkiga goſpodarja; hvaljen bódi dobrotljivi nebéſhki ozhe. Sdej ſe péljem ſpét proti ſvoji domazhi desheli po nevarnim morji, o Bog! varuj me pred neſrezhami.