Solzice: Razlika med redakcijama

odstranjeni 4 zlogi ,  pred 1 letom
m
vrnitev sprememb uporabnika Slepočnica (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika MZaplotnik
mBrez povzetka urejanja
Oznaka: vrnjeno
m (vrnitev sprememb uporabnika Slepočnica (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika MZaplotnik)
Oznaka: vrnitev
== Solzice ==
 
Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekli Pekel. Bila je podobna globokemu kotlu, obdana od treh strani s strmimi bregovi, le na eni strani je imela žrelo, ki pa se je izgubljalo v črno, skrivnostno lesovje. Bregovi so bili porastli z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem je rastla še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo. Tam si našel vresje, praprot, divjo in pravo, rabuželj, čmeriko in podobnega zlomka. Pekel je bil tako pust in neprijazen, da se je človeku, ki je stopil vanj, nehote stisnilo srce. Edino, kar je bilo v njem živega, je bil studenec, ki je izviral prav na njegovem dnu izpod mahovnatih skal ter po kratki vijugasti dragici izginjal skozi temno žrelo v svet. Njegovo žuborenje je polnilo kotel prav gorgori do robov. Povrhu je šum studenčevih vod udarjal še iz gozdnatega žrela nazaj in se kopičil v globači. Ta neprestani šum je delal kraj še skrivnostnejši, kakor je bil že po sami legi.
 
Na prvi pogled bi se zdelo, da je ta kraj popolnoma nekoristen in da je za očetovo najemščino čisto odveč. Koristi od Pekla res nismo imeli posebne, vendar se je tu in tam dobil iz njega kak voz letne stelje. Kadar je oče potreboval les za cepce ali pa les za grablje, potem je šel ponj v Pekel. Gabrovina za cepce ali pa češmiga za grabeljske zobe je bila v Peklu tako žilavo raščena kakor nikjer drugod.
Največ dobička pa je bilo s pašo. Trava v Peklu ni bila kdove kako bohotna, bila pa je menda posebno sočna, ker jo je živina v tej globači le prerada mulila.
 
Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zavedati svojega bitja. Tega je bilo predvsem krivo njegovo ime. O pekluPeklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za jankojakno. Vsa slika pravega pekla v moji mladostni domišljiji je odlično ustrezala našemu domačemu Peklu, manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu. Mislil pa sem si, da je naša globača vsaj kako preddverje pravega pekla, v katerega vodijo tajna vrata bodisi na dnu skrivnostne globače bodisi skozi žrelo gozdnate stene. Vselej sem se z grozo v srcu približeval temu kraju in urno bežal stran, kakor hitro sem mogel.
 
Takoj me je začel siliti jok.
 
Videč to, se je oče značilno zarežal ter me nagnal, rekoč:
 
»Saj v tem peklu ni hudičev. Alo, na pašo!«
Materi pa sem se zasmilil ter me je začela tešiti.
 
»Lej, pekla se pa se le boji,« je rekla očetu.
 
Kljub temu pa ni bilo usmiljenja. Obotavljajoč se, kar se je dalo, sem se s čredo bližal groznemu kraju. Poskušal sem pridržati živino gori na robovju, vendar brez uspeha; živina se je kmalu izgubila v globačo. Le nerad sem se spustil za njo, boječ se, da se brez mene ne bi zmotala skozi žrelo in se mi izgubila.
 
Z veliko tesnobo v srcu sem čepel na dnu Pekla in si nisem upal niti dobro ozreti okrog sebe. Šum, ki je napolnjeval globačo, se mi je zdel pošasten. Nobena reč me ni mogla razvedriti, in celo studenec, ki sem jih vse, kar jih je bilo pri nas, tako rad imel, in kjer sem zmerom delal jezove in mline, me ni mogel pritegniti. Vedno bolj sem nemel, potem pa nisem mogel več vzdržati in sem jokajoč začel bežati iz globače. Tudi na robu mi ni bilo obstanka in ves solzan sem bežal tja po polju, kjer sta oče in mati orala.
 
»Kaj pa se ti je zgodilo?« se je začudil oče.
»Če se boš lagal, boš res prišel v pekel!«
 
Te zadnje očetove besede sem komaj slišal, potem me je spet zajela grozna tesnoba. Nekaj časa sem tulil, dokler se mi solze niso posušile. Še dolgo me je mikalo<ref name="mikati"/> po celem životu in umiriti se nikakor nisem mogel. Skozi zatekle oči sem videl, kako živina dviga glave in me vsa začudena opazuje. Poleg strahu me je pekla tudi laž, pri kateri me je oče zalotil. Ves siromašen, obupan in z utripajočim srcem sem čakal konec paše. Še preden se je začelo večeriti, sem začel goniti živino iz globače gorgori na rob, kjer sem jo pasel, dokler niso začele večerne sence legati na mračno dno Pekla.
 
Domov sem prišel ves objokan in ves pretresen. Oče se je smejal, toda mati je rekla:
 
»V Pekel ga pa ga ne goni več past, je še premlad in lahko dobi kak pristrah.«
 
In res me v Pekel niso več silili past. Groza pred tem krajem pa me je še zmerom navdajala. –
»Oh, kako rada bi nesla jutri v cerkev solzice, pa jih nikjer več ni.«
 
»Za solzice pa je letos že poznoprepozno. Če jih v Peklu ni, jih nikjer več ni,« je odgovoril oče čez nekaj časa.
 
Ob besedi Pekel me je spet streslo in komaj sem čakal, da smo vstali, zaklenili hišo in šli spat. Ponoči dolgo nisem mogel zaspati, ker mi je neprestano silil ta strašni kraj pred oči. Nekje v globini srca pa mi je odmeval tudi materin vzdih o solzicah. Solzice in Pekel - kako čudne stvari so to. Solzice sem imel neznansko rad in sem za njimi pretaknil vse robovje okrog domačije. Le v Peklu nisem vedel zanje.
 
Prihodnje jutro sem se zbudil zelo zgodaj. Med spanjem sem se menda znojil, ker sem bil še zjutraj malo rosen. Moje jutranje opravilo je bila paša. Vsako jutro so me morali buditi in metati iz postelje. Tisto jutro pa sem vstal sam in po prstih odšel iz hiše. Oče in mati sta še spala. Bila je nedelja.
Nenadoma me je čudna sila dvignila z mesta, kjer sem stal, in začel sem leteti čez polje proti Peklu. Dospel sem na rob Pekla in se zgrozil pred črno jamo, videti pa je nisem hotel, zato sem se z zaprtimi očmi spustil čez rob na dno Pekla, sluteč tam doli ob skalah skrite solzice. Šele ko sem bil spodaj, sem odprl oči.
 
Našel sem cele šope dehtečih solzic in jih začel hlastno trgati. Pri tem si nisem upal ozreti nikamor drugam. Poln neke svete tesnobe sem slišal šumenje studenca in njegov grozovitigrozovit odmev, ki je v jutranji tihoti bil še silnejši kakor po navadi. S polnim naročjem solzic sem se zagnal iz Pekla in v eni sapi bežal proti domu, kamor sem prihlačal ravno v trenutku, ko je mati stopila na hišni prag.
 
Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical:
»Kaj pa ti je, pobič, da se jočeš ...?«
 
Moje oči so bile polne težkih solz zaradi premaganega strahu, ki pa jih v svojem zmagoslavju nisem čutil. Mati je spoznala mojo veliko žrtev ter me rahlo in nežno pobožala po laseh.
 
== Tri pisanke ==
»Vidiš, to je velika nesreča za nas vse skupaj.«
 
Nato me je začela tešiti, kakor je vedela in znala. Jaz pa sem se skril v njene jankejakne in začel krčevito in na ves glas jokati. Med jokom sem ves obupan zakričal:
 
»Oh mati, zakaj ni pogorela šola ...?«