Otok in Struga (1881): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 3:
| poglavje=
| avtor= Ivan Tavčar
| opombe= Za ponatis 1897 glej [[Otok in Struga (1897)]].
| opombe=
| dovoljenje=javna last
| obdelano= 4
| izdano= {{mp|delo|Ljubljanski zvon}}, {{mp|leto|1881}}
| vir= {{fc|dlib|LPALNL6F|s=all|dLib}}, {{fc|archive|ljubljanskizvon01ljubuoft|s=DOPOLNI STRANI!!!|archive.org}}
}}
 
Vrstica 69:
»Potem pa se je sodnija polastila reči in mladega barona iz Struge so zaprli in dejali, da ga je on pahnil v vodo. In pričela se je tista grozna pravda. Po časopisih so vlačili naše pošteno ime, celemu svetu pripovedovali ta »roman«, milovali mene, milo vali mojega otroka, ter trgali čast starej, plemenitej rodovini. Najmanjša stvarica ni ostala skrita! Vse, kar so ti smerekovi gozdovi doživeli, vse je moralo na jasni dan! In pa še le tista javna obravnava, h katerej sem morala priti jaz in vsi moji strežaji! Vse se je trlo k obravnavi, ter vestno poslušalo, kako da je oženj eni grof iz Otoka snubil barone so iz Struge. Oj to so bili trenutki! Barona pa so obsodili, da mi je umoril moža, ker so ga priče videle, da je pozno v noči hodil z grofom ob bregu, ter kričal in se prepiral ž njim. Ponosno je trdil, da je nedolžen, in s ponosom se je podal v ječo!«
 
Po kratkem premjlkupremolku nadaljuje:
 
»Bil je v istim nedolžen, kakor to pismo priča. V poznej noči in malo trenutkov pred samomorom svojim je je pisal Milan v kmečkej koči. Drugo jutro je je prinesel otrok v grad, ter je izročil oskrbniku. Oskrbnik Igla pa je bil na vse jutro pijan in zamešal je list mej svoje račune, ter pozabil nanj. In še le čez dve leti smo ga dobili. Barona so takoj izpustili in pred nekoliko meseci je prišel v Strugo nazaj. Dobil je podrt dom. Stari baron je bil še pred obsodbo nagle smrti umrl, in dekle je zblaznelo, kakor mi pripovedujejo. Vsem pa so postavili nekakovega kuratorja; zemljo so dali v najem, spodili družino, prodali živino in denar zaračunili Bog ve kam. Oglašali so se tudi dolžniki, in gospodarili, da je bilo groza. Sreča je, da ima rodbina nekov denarni fideikomis, katerega se dotakniti niso mogli. Mladi živi sedaj sam za se, lazi po gozdovih in smrdljivih kmečkih kočah, ter zdravi umazane bolnike. Nikjer ga videti ni! Olikano družbo sovraži, ter se je ogiblje. Žalostno življenje!«
Vrstica 130:
»Poglej kako romantično!« je vskliknila kontesa Lucija, ki se je bila napila iz romanov navdušenja do romantike.
 
»In cerkev imajo tudi!« pristavila je Serafina. »VtomoraviV to moravi tudi! No pa vsaj pregledavi vse, ker tako ni nobednega doma!«
 
»Kakšen kruljav strežaj morda!« dejala je še Lucija.
Vrstica 338:
»Egon!« vskliknila je srdito. Ali kakor blisk je bil pri njej. Uže jo je bil objel, in uže je hotel poljubiti njeno lice, — kar mu nekdo položi roko na ramo. Plašno je odskočil od dekleta, ter se jezno obrnil po človeku, ki ga je iztaknil v tako čudnem položaji. Ta človek pa je bil baron Konstantin iz Struge! Kontesi je šinila kri v obraz, da ni vedela, kaj bi počela. Grof Egon pa si je pomagal s sarkazmom.
 
»Kdo je ta mladi mož, Serafina?« vprašal je impertinentno. ..»Gotovo kak učitelj iz obližja?«
 
Baron pa se ni raztogotil.
Vrstica 344:
»Čemu učitelj?« odgovoril je mrzlo. »Da človek ve, kako se mu je vesti slabotnej ženski nasproti, ni treba, da je ravno učitelj! Kontesa, v dolu se zbira družba, morda dovoljujete, da vas spremim tija? Videti je, da mladi ta gospod ni varen spremljevalec mlademu dekletu!«
 
»Gospod!« raztogotil se je grof Egon, »gospod! kdo Vam daje pravico z manoj na tak način govoriti! Jaz sem Egon grof ...,«
 
Imenoval je plemenito svoje ime.
Vrstica 784:
Hladno je pristopil k mizi in urno spravil listine.
 
»Hvala ti, SeratinaSerafina! Sedaj, ko sva praktični ta opravek dokončala, sedaj govoriva kaj — familijarnega!«
 
Izvlekel je novo cigaro ter jo zapalil.
Vrstica 898:
Dan za dnem ozirala se je po stezah, ali ne prihaja baron Konstantin, ki je vendar moral vedeti, da hoče otoška kontesa stopiti v samostan, ter se za vse življenje odtegniti pregrešnemu svetu. Saj se je po vsej srenji govorilo o njenej pobožnosti in o svetih njenih namerah. Ali barona ni bilo!
 
Ker je živela v zavesti, da mora kot prihodnja samostanka izrovati najmanjše koreninice pregrešne ošabnosti v svojej duši, in ker je imela tudi zavest, da/ dolžuje hvaležnost njemu, ki jej je stregel v silnej bolezni, odločila se je lepega dne, da gre na Strugo, pomirit se z baronom Konstantinom.
 
Uže na poti so se jej borili po duši čudni občutki. Stopivši v zapuščeno struško dvorišče pa jo je skoraj zapustil pogum in pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili. Ali naposled se je zopet ojačila.
Vrstica 929:
 
Kdor pa ju je pol ure pozneje videl na poti proti Otoku, roko v roki, kdor je opazoval, kako sta postajala, ter se pogledovala kipeče, kdor je videl, kako je tedaj, ko sta stala pred grmom divjih rož ter občudovala njegovo cvetje, resnega barona glava prišla v sumnjivo dotiko z njeno, vedel je lahko vse, če je bil tudi samo površen opazovalec rečij okrog sebe.
 
<center>***</center>
 
Struga je sedaj razvalina. Na Otoku pa je vse polno življenja, vse polno otroškega krika! Baron in baronica občutita še vedno tisto srečo, ki je delež ravno pričetega zakona. Preteklost je pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnjost. In mi želimo, da bi jima vir zakonske te sreče tekel še dolgo časa, in da bi ne usahnil tako kmalu, kakor se le prerado zgodi v prozajičnem našem življenju! —