Pri žaljah Krajnskega mesta: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Kstrgar (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Pri žaljah Krajnskega mesta | avtor= Matevž Ravnikar Poženčan | izdano= | vir= {{fc|dlib|TJ0AZ5JG|s=1|dLib}} | dovoljenje= javna last | obdelano= }} <poem> Kokra in Sava z desne in leve, silno šumí, v burnem vihranji, v noči brezlunji nekaj bliší. Bela kapela, zraven so žalje, tamkaj en križ. Kaj si ti tukaj? nekaj mi reče, nič ne storiš? Tukaj počiva pesnik ljubezni: Krajnski Ovid! V vihárjih je živel, mnogo je željo želel...
 
(ni razlike)

Trenutna redakcija s časom 15:05, 9. avgust 2021

Pri žaljah Krajnskega mesta
Matevž Ravnikar Poženčan
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kokra in Sava z desne in leve,
silno šumí,
v burnem vihranji, v noči brezlunji
nekaj bliší.

Bela kapela, zraven so žalje,
tamkaj en križ.
Kaj si ti tukaj? nekaj mi reče,
nič ne storiš?

Tukaj počiva pesnik ljubezni:
Krajnski Ovid!
V vihárjih je živel, mnogo je željo
želel spolnit.

Toraj vihárji dalje še večkrat
tukaj bučé,
njega zastonj še iz zemlje domače
kviško budé.

Nekaj zdihuje v bližnjem logu,
to je spomín!
Kokra pa ljubemu doli zdihuje
sredi globín.

Tica ne poje; gotovo jo tudi
serčik bolí;
čuk li še svojo
v mraku kriči.

Mati Slovenija v zaranem svitu
toči solzé;
viditi mreti tiste, ki njene
deca budé.

Tiho vihárji! Pevca pustite!
Zdihnem na to,
naj se ga smili gori sprejeti
jasno nebo!