Povest o hudem in silnem kovaču: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Povest o hudem in silnem kovaču | normaliziran naslov= Povest o hudem in silnem kovaču | poglavje= | avtor= Cvetko Golar |...
 
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Povest o hudem in silnem kovaču.
| normaliziran naslov= Povest o hudem in silnem kovaču
| poglavje=
Vrstica 9:
| obdelano=3
| licenca=dLib
| spisano=''Prosveta'', 9/151–153, 155-156155–156, {{mp|leto|1916}}
| vir= dLib {{fc|dlib|OJFV3VYS|s=4|151}}, {{fc|dlib|KZPO8VFQ|s=4|152}}, {{fc|dlib|FDWVULLI|s=4|153}}, {{fc|dlib|4QPIZXMR|s=4|155}}, {{fc|dlib|TUSJVXP4|s=4|156}}
}}
Vrstica 15:
V globokem, skalnatem jarku je stala kovačnica, ob bistro šumečem potoku, ki se je pretakal po gladkih pragih, se prelival po ozki strugi in pregibal in žarel v solncu, kakor da je pozlačen. Bila je v varnem zavetju bukovih lesov, ki so visoko in široko kraljevali nad njo kakor zeleni velikani, vršali in se košatili temni in hladni poglavarji. Njeni nizki zidovi so bili rdeče pobarvani in so sijali, kakor bi bili zmerom osvetljeni od večerne zarje; pokrita je bila z lesenimi deščicami. V njej je bilo prostora za delavnico, kjer je puhal zakajen kovaški meh v razžarjeno oglje, in je stalo v tleh težko naklo poleg rjastih, zlomljenih verig, skrhanih lemežev, topih sekir in enakega orodja, a na drugi strani je bila majhna izbica, zelo čista, sveže, nekoliko zelenkasto pobeljena. Skozi okenca se je vlivala vanjo luč v jasnem in svetlem pramenu. Dišalo je zelo prijetno po suhih krhljih in hruškah, ki so se sušili po peči v okrušenih lisastih skledah. Pisana skrinja, velika in mogočna, je stala pod starinsko uro z lesenimi kazalci in zatemnelo ploščico, rdeča klop se je tiščala peči pod zelenimi modnicami, v nasprotnem kotu pa, kjer so visele po zidu na šipo slikane podobe svete Genovefe, svetega Martina in še nekaterih drugih božjih izvoljencev, je stala trebušna, rjavo pobarvana mizica. In še nekaj je bilo: zibelka. Čisto sredi izbice se je šopirila s svojimi rožami in srčki in zvezdicami, naslikanimi na stranice, a v njej se je zibalo dete, majhna, rožasta punčka, ki je vpila in vekala iz vsega grla. Ličeca je imela zaripljena, čelo in sence so ji prepregale drobne, plavkaste vejice, in nožice in ročice je molil otrok od sebe. Bil je zdrav in močan jok, ki je udarjal kakor na ukaz, rasel in se krepil, dokler se ni nazadnje zadušil v togotnem ječanju, da se iznova povzdigne te nek glasek in napolni vso izbico.
 
In pred zibko je stal kovač. Bil visok, bil je širok v plečih kakor gorsko teme, njegove roke so bile trde in grčate kakor gabrova polena in dlani in prste je imel črne in ožgane od žerjavice. Sklanjal se je nad zibko, jo gugal z dolgim motvozom, in njegov mladi in zdravi obraz, z gostimi obrvmi nad očmi in rjavimi, poraščenimi lici je bil zakajen od dima ter se je hotel prijazno in sladko smehljati otroku. A bil je kljub temu ves žalosten in nesrečen, slab in pokoren, da bi se bil smilil vsakemu, samo ne drobni punčiki, ki je svojeglavno in hudo zahtevala nekaj, ali kaj bi to bilo, o tem kovač ni imel pojma. Stal je tam kakor prasel iz zemlje, krepak in silen, a zdaj je bil brez moči in ni vedel , kaj bi počel s temi močnimi in silnimi rokami, ki so pač vihtele najtežje kladivo kakor igračo, da je vse bobnelo in pelo in se treslo. Vzdignil bi naklo, je vrgel visoko, visoko in prej bi je zalučil v nebo, kakor potolažil ubogo bitje v zibki, ki se mu je smililo v srce, a ni mogel pomagati.
 
»Joj, joj, zala punčka, kaj ti je hudega,« je tolažil kovač. Nagibal je glavo in skušal položiti v glas mehko in milo strunico, ki bi prijazno zapela in zadonela punčiki v srcu. Hudi kovač pa je imel raskavo grlo in težek jezik in je bil zato slabe sreče tisto dopoldne. »Ali te je kdo udaril? Povej mi tistega, z menoj bo imel opraviti.«
Vrstica 21:
Ker kovač ni zaupal sebi in svojim žuljavim rokam, ki so bile pač navajene železnih klad. a ne živih, nežnih stvaric, ki vriskajo in pojejo svoje posebne napeve, zato je niti poskusil ni vzeti v naročje, temveč se je pripognil in vzdignil kar celo zibko ter jo nosil po izbi. Kaj pa bi bilo, je kovač strahoma premišljeval, ako bi se mi izmuznila punčka in bi padla na tla! Saj bi se razbila in razletela na kosce kakor porcelanasta igrača. Zato se mu je zdelo najbolj varno, pestovati zibelko in punčko in je tako hodil semtertje, težak in velik in neroden.
 
»Punčka, saj si zala,« se je laskal prijazno, »zakaj se jokaš, čaki, čaki! Ne smeš, da te ne sliši mama, ki je v nebesih. Oj, oj, kakšna grda deklinica si!«
 
Dete ni hotelo slišati, niti da je zalo, niti da je grdo, in je prepevalo dalje prelepo svojo pesem. Kovač je hodil po izbi od duri do svete Genovefe in njene košute ter pravil povesti:
 
Kovač je hodil po izbi od duri do svete Genovefe in njene košute ter pravil povesti:
»Pa te bo slišala mama in dejala: »Kdo pa dela grdo z mojo punčko?« Pogledala bo skozi zlato okno in videla, kako te lepo pestujem, in bo rekla: »O, Boštjan je priden, le Minica je poredna.« Požugala ti bo s svojim drobnim prstom: »Ti, ti, punčka, ali ne boš pridna?« — Ne smeš, drugače bo jokala mama, ko bo stopila stran od okna, in njene oči bodo tekle naprej in naprej in zmočile njeno nebeško srajco, ki je vsa srebrna, iz zarje narejena in z zlatimi zobčki.«
 
»Pa te bo slišala mama in dejala: »Kdo pa dela grdo z mojo punčko?« Pogledala bo skozi zlato okno in videla, kako te lepo pestujem, in bo rekla: »O, Boštjan je priden, le Minica je poredna.« Požugala ti bo s svojim drobnim prstom: »Ti, ti, punčka, ali ne boš pridna?« Ne smeš, drugače bo jokala mama, ko bo stopila stran od okna, in njene oči bodo tekle naprej in naprej in zmočile njeno nebeško srajco, ki je vsa srebrna, iz zarje narejena in z zlatimi zobčki.«
 
Za trenotek je otrok utihnil, kakor bi razumel in poslušal, kaj se godi v nebesih, a potem se je zopet razletel presunljiv vrisk po izbi. Kovač je žalostno nagnil glavo in vzdihnil:
Vrstica 32 ⟶ 34:
 
In vendar je bil njegov spomin daljši od večnosti, njegova duša jo je hipoma preletela, in krotke oči kovačeve so zagledale tenko in vitko postavo njegove žene, bel, zamišljen obraz in plave, tihe oči.
 
Kovač ja položil zibko nazaj na tla, in ker se je dete razodelo, jo je začel zavijati v gorke in voljne plenice. Zazibal je in skušal zapeti tiho in milo in nežno uspavanko, kakor se je naučil od žene. A kje bo našel kovač v svojem grlu sladke glasove! Zategnjeno in zamolklo je tulil svoj aja tutaja, kot bi imel zarjavelo železo v grlu, in dete je od strahu zavpilo še glasneje, in nista minila dva hipa, že je bil otrok znova razgaljen in je kričal kakor lačen vrabček ter gomazal z vsemi štirimi. Zibal je hrabro in z vsem telesom, udano je gledal sitno stvarico in zavijal drobno telesce v odejo, ali kadar je skril ročice, so se odkrile nožice in zabrcale po zraku. Vsa izba ni vsi koti so bili polni joka, celo svetemu Martinu na steni in se je plašil konj.
 
Vrstica 44 ⟶ 47:
»Kaj ji bom storil? Nič! Vi ste krivi, da joka. Ponoči pazite premalo nanjo, mogoče jo je strašilo, in zdaj ne more pozabiti.«
 
»LekajLe kaj govoriš, Boštjan! Sama ne zmorem vsega in ne veva, kako se streže otroku. Jaz sem že pozabila, ti pa nikoli vedel nisi. Spet se ti bo treba oženiti.«
 
Kovač je stal pri zibki, in v srce se mu je smilila punčka. Poslušal je mater, in kakor is daljave je prihajal k njemu njen glas; v njegovem srcu se je jokala rajna Jerica, a tam nekje, kakor v solncu se je smejala radost in neka druga, mlada in lepa deklica je stala kakor svetnica v rožnem in razbleščanem oltarju.
Vrstica 55 ⟶ 58:
 
»Še zibati ne znaš,« ga je karala mati. »Pa misliš, da boš lahko shajal sam. Jaz moram vsak čas na polje, da poplevem po njivi in opravim to in ono, a ti moraš biti v kovačnici. In otrok naj bo sam!«
 
Kovač je kimal z glavo ter z nepopisnim usmiljenjem gledal jokajočo punčko.
 
Vrstica 84 ⟶ 88:
»Zakaj je pa urekla punčko?« je vprašal kovač hudo, in obrvi so mu zatemnele oči. »Ali je komu kaj hudega storila?«
 
»Zakaj jo je urekleurekla?« Jaz ne vem, zakaj jo je urekla. Saj pravim, hudobna baba.« Mati je nejevoljno metala svoje koščene roke po zraku, in gibala s suhimi ustnicami, da se ji je premikal ves obraz, ki je bil kot posušen v dimu.
 
»Jaz vas vprašam, ali je punčka komu kaj hudega storila? Saj še ne pozna nobene babe.«
Vrstica 115 ⟶ 119:
 
»Saj ti pravim, da bomo zvedeli. Pojdi v kovačnico po žrjavico in jo prinesi!«
{{prelom strani}}
 
Kovačnica je nalila v lonec vode, kovač Boštjan pa se je vrnil v izbo s polno lopato živega oglja.
 
Vrstica 156 ⟶ 160:
Vrnil se je k oknu in se ozrl na cesto. Razjasnila so se mu lisa, in kovač se je začel hahljati tako iz srca, kakor bi zagledal prezalo svojo nevesto in dvanajst voz svatov in godcev, ki prihajajo in muzicirajo, da ga spremijo v cerkev. A kovač vsega tega ni zagledal, temveč je videl le nekovo starikavo žensko, ki je bila suha in drobna in se je jadrno pomikala navzgor po klancu proti kovačnici.
 
»Baba gre,« je bruhnilo iz njega. »Mati, baba gre«.«
 
A mati tega ni mogla slišati, ker je šarila pod streho in iskala dobrih rož za punčko.
Vrstica 176 ⟶ 180:
Kovač je vedel, da bi se moral zgoditi čudež, ki bi odvrnil Polinko od njene poti. Bližala se je brez skrbi in nič hudega sluteča kovačnici. Hodila je mirno in naglo in na tihem je morda ugibala, ali ji bo kovač zastonj popravil verigo, ali ne. Po njenih mislih bi se to spodobilo, ker se ženi pri njenem dekletu, in bo delal tako rekoč zase, ako pride do ženitnine, o čemer skoraj ni bilo več dvoma. Sicer je dosti mladih kajonov, ki gledajo za njeno Minico, ali kaj hoče s temi! K hiši ne bi prinesli nič drugega kakor šest dni in nedeljo, in zato je kovač še najboljši od vseh. Kovačija res da ni bogvekaj vredna, ali nese precej, tudi se ga včasi kovač hudo napije, a je drugače golant mladi vdovec.
 
To je potegnilo premišljevati Polinova mati v tem je že stopila na prag ter pomolila verigo v temni prostor s temile besedami:

»Boštjan, ako si priden, bo jutri zvečer prišla Mi—Mi–«
 
Dobra žena je hotela izpregovoriti ime svoje edinke in kovačeve neveste, a tega ni več utegnila sebi na žalost in kovaču v škodo in neizrečeno gorje. Zakaj tisti trenotek je planil Boštjan brez misli in neumen od jeze in obupa izza meha in jo zgrabil za ramo.
Vrstica 182 ⟶ 188:
»Zakaj ste mi to naredili! Čakajte, zdajle vam vse poplačam!« Že je mislil divje zamahniti kovač, hudi hrust, a takrat je zagledal osupli in strmeči obraz stare žene. Nekoliko je počakal, se obrnil v stran in zaklical iznova:
 
»Mati, vi ne veste, kako vas imam rad, a jaz vas moram.« Prijel jo je z levico, a desnico je neusmiljeno in težko položil na pleča njena.
 
»Srce me boli, pa jaz ne morem živeti, ako vas ne natepem.« Gledal je v stran, zamahnil in udaril drugič z vso močjo, da je slabotna mati padla na kolena.
Vrstica 188 ⟶ 194:
»Zakaj ste mi urekli punčko, zakaj ste tako neusmiljeni!«
 
»Čaki me, tolovaj ožgani!« se je takrat oglasila tepena žena. Strašno urno se je vzdignila s tal in se izmuznila skozi duri na cesto.
 
»Ti mrcina zakajena, samo pomisli še enkrat na našo deklino, naj te le vidim, da se boš potikal pod njenim oknom! Celo drvarnico bom razbila na tvoji buči!«
 
»O, karlinč, to so pa jezna tale mati!« je sklenil Boštjan in se skrival za očrnelo steno, odkoder je oprezno pogledoval na cesto. »Samo dvakrat sem jo buknil, pa je tak vrišč, kaj bi šele bilo, če bi jo bil začel po resnici obdelovati.«
 
»Seveda pretepal me boš, ti rabelj osmojeni, mene, staro ženo!« Mati ni mogla pozabiti kovačevih pesti in se je prijemala za pleča, kamor jo je vdarila težka njegova jeza. »Precej zapovem deklini, da te še pogledati ne sme več, ti sajasti razbojnik!«
{{prelom strani}}
 
»Joj, joj, strašno grda imena mi daje, ampak dobila jih je pa le. Samo da bi kdo ne slišal, ali pa ne izvedel, kako me zmerjajo ta sapramihelska mati.«
 
Vrstica 212 ⟶ 218:
»Ali veš, da si neumen trot? Nate se res ni nič zanesti in še otroka ti ne morem samemu pustiti! Ni čudo, da je revica jokala, saj ni od jutra pa do opoldne ničesar dobila v usteca; zakaj ji pa nisi dal mleka, ki sem ga zanjo pripravila v lončku? Ali ti nisem naročila, predno sem odšla?«
 
Kovač je stal okamenel in top, in ni mogel in ni vedel najti besede. Samo toliko se mu je posvetilo v glavi, da je nekaj storil, kar ni bilo prav ne dobro, in da niti mala, niti velika Minica ne more biti ž njim zadovoljna.
 
»V resnici si pravi oča! Torej sestradati hočeš otroka, ubožico nebogljeno, ti Boštjan boštjanasti! Povej mi vendar, kaj si mislil pravzaprav, čemu imaš pa glavo? Komaj sem nasitila revico, poln lonček je izpraznila in še ji ni bilo dosti.«
 
»Na to pa zares nisem pomislil, da bi utegnila biti lačna.« Kovač je bil odkritosrčen in se je zdaj čudil in strmel, kako je bilo mogoče pozabiti na to. In hudo, hudo se mu je zasmilila punčka, ki se je zaradi njega postila vse božje dopoldne. »To je bilo grdo od mene«,« je tiho dejal in s strahom pomislil, kaj bo zdaj?
 
»Ali ni bila uročena?« je strmel. »Saj ste dejali, da je uročena.«
Vrstica 270 ⟶ 276:
Razumno in modro se je pogovarjal z otrokom, ki je poskakoval v njegovem naročju ter svetlo gledal okoli.
 
»Še ena Minica bi morala priti k hiši, da bi te pestovala, a sedaj so jezni Polinova mati, ki jo imajo. Tista Minica je vse bolj pridna od naju in se nič ne joka in ne razsaja. A zdaj moraš spet spančkati, grem v kovačnico, kjer je puh puh.«
{{prelom strani}}
 
Postlal ji je v zibki, ali otrok je s krepkim kričanjem pravil, da mu ni prav, kar se pripravlja zanj. Ni bilo drugega, kakor da je vzdignil in prenesel zibko v kovačnico.
 
Vrstica 326 ⟶ 332:
»Oj-oh, sprejoh, ojoh, sprejoh! Kakšna čudna je to!«
 
Kovač je tiščal glavo v pesti.
Kovač je tiščal glavo v pesti. »Nič me ne kolje in tudi trge me ne, samo vročina me sprehaja, in duši me nekaj v prsih. To menda ni krč, ako bi bil kakšen notranji prisad. — Torej bom res moral pod zemljo, in nihče ne pojde z menoj! Ojoj, sprejoh!« Žalostne so bile kovačeve misli in smilil se je sam sebi, tako je bil zapuščen in reven.
 
Kovač je tiščal glavo v pesti. »Nič me ne kolje in tudi trge me ne, samo vročina me sprehaja, in duši me nekaj v prsih. To menda ni krč, ako bi bil kakšen notranji prisad. Torej bom res moral pod zemljo, in nihče ne pojde z menoj! Ojoj, sprejoh!« Žalostne so bile kovačeve misli in smilil se je sam sebi, tako je bil zapuščen in reven.
 
»Punčka, Minica, očeta boš izgubila! Kdo te bo pestoval, kdo te bo zibkal in oblačil?« obstal je pred zibko, in glej, dete se mu je smejalo poredno in nagajivo. Dve plavi tenki lučki sta se bleščali pod snežnim čelom, in kakor dve rdeči rožici v mleku so bila njena lica.
 
»OjohOj-oh, sprejoh, ojoh, sprejoh! To je očitna kazen božja za moje grehe. Nisem še slišal za takšno bolezen, in ne poznam zdravila. Oh, da bi me vsaj Polinkina Minica videla, predno umrjen, da bi vedela, kako trpim! In njena mati mi ni odpustila, in jaz pojdem s sovraštvom na oni svet.«
 
Še zmiraj je tiščal glavo v pesti in hodil od oken do vrat s težkimi koraki, da so se tresle šipe. In iz zibke ga je gledalo dvoje očese, in tih smehljaj ga je spremljal.
 
»OjohOj-oh, sprejoh! Več ni časa za pokoro! Predlogo sem odlašal in se obljubljal na božjo pot. Težko je, težko. Ampak kako je to, da se vseeno močnega počutim, in me obhajajo tako čudne želje! O Minica, zakaj ne smem k tebi, mogoče bi mi ti povedala kaj dobrega.«
 
Zmeraj hitreje je hodil kovač in bil je ves nemiren in ni ga več strpelo v izbi. Odprl je duri, hrumel v kovačnico, in meh je začel škripati in puhati. Takoj je imel zlato verigo v kleščah in na naklu. Vzel je kladvo, zamahni in kamor je padel udar, je odnehal člen. Kakor bi hrustal železo, tako je šlo vse nadvoje. Sprevidel je kvaro svojega početja, zato je zalučil kladvo od sebe in stopil na prag. Nekaj ga je samo od sebe potisnilo skozi duri in zagnalo na cesto, da je priletel kakor iz viška. Nič se ni pomišljal, ampak je začel teči; in preden se je zavedel, ali se povprašal, kod in kam, je bil le daleč zunaj vasi. Nenadoma se je ustavil in povesil glavo, zblaznjen in temen njegov pogled se je zagledal v tla.
Vrstica 344 ⟶ 352:
»V kovačnici gori ogenj, in punčka se je mogoče zbudila,« je pomislil s strahom. Obrnil se je proti domu, predirjal cesto do vasi, ali tam se je zopet ustavil in šel s hrbtom naprej. Ni vedel, kdaj se je okrenil, in nehote začel znova bežati, bežati.
 
Naenkrat je bil pred hišico z rožami na oknih, skočil je brez sape na prag in se zmašil skozi ozke in nizke duri. Pred njim je stala jezna mati njegove Minice.
 
»Tukaj sem, napravite z menoj kar hočete.« Kovač je sklonil glavo, in nič moči ni bilo v njem, ne volje, na junaštva. Narajši bi se bili stisnil v kot, da bi ga ne bilo videti, rad bi bil majhen in droben kakor palček, a ne velik in širok. Kam bi del te roke, kam bi pogledal?
Vrstica 375 ⟶ 383:
 
»Moj ubogi Boštjan, ali te hudo boli? Naša mati so pa res takšni kakor huda ura. Kar zagrme in udarijo, potlej se pa kesajo in so koj dobri. Nič se ne boj, saj ne bo hudega. Čakaj, z vodo ti bom izprala senca in čelo, kar nagni se nad skledo, vidiš tako, saj se ti ne bo skoro nič poznalo.«
{{prelom strani}}
 
Kovač je ves drhtel, in srce se mu je hahljalo in igralo v prsih in čudne sladkosti so ga obhajale. Kako prijetno in mehko ga je božala in ščegetala drobna dekletova ročica, ki je brbljala in tipala po njegovi glavi in laseh! »Oh, oh, da bi me bili mati le še bolj udarili,« je mislil, »bi imela Minica vsaj delj opravka z menoj.«
 
Vrstica 386 ⟶ 394:
»Nič me ne boli, še prijazno mi dene.« Kovaču je podrhteval glas od sreče, in rad bi, da bi ga bolelo. Zdelo se mu je, da bi bile prijetne bolečine pod Miničino rutico, ki je dišala po nageljnovih žebicah, in v njeni bližini.
 
Takrat pa so se odprle duri, in mati je prinesla na mizo skledo mlečne kaše in tri žlice in dala je vsakemu eno. Molče je sedla na stol in začela naglo zajemati. Njej je sledila Minica, in kovač je storil isto. Malodane je imel strah pred jezno materjo in skrivoma jo je pogledaval izpod čela. Tiho in urno so hodile žlice svojo pot, edino Minici se ni nič kaj odsedala jed. S šegavimi očmi je bliskala proti kovaču, ki še nikoli ni okusil tako slastne kaše in je jedel z očmi in usti. Samo to mu ni bilo prav, da mati nič ne govori. »Poprej je imela tako hiter jezik, kakor bi ga gnal narasel hudournik, zdaj pa ne zine ne bele ne črne. Saj niti ne vem, ako še zna prijazno govoriti,« je mislil kovač, ki je imel velik sklep v svoji glavi. Pomeniti se je hotel z njo, ali kako bi opravil to stvar, ako mati ne pogleda ne na levo, ne na desno in se pogovarja samo z žlico, drugače pa molči, kakor bi imela jezik pristrižen. »Moram, pa moram,« si je dajal poguma, in že je imel besedo na koncu jezika, a zopet mu je ušla nazaj v grlo.
 
»Poprej je imela tako hiter jezik, kakor bi ga gnal narasel hudournik, zdaj pa ne zine ne bele ne črne. Saj niti ne vem, ako še zna prijazno govoriti,« je mislil kovač, ki je imel velik sklep v svoji glavi. Pomeniti se je hotel z njo, ali kako bi opravil to stvar, ako mati ne pogleda ne na levo, ne na desno in se pogovarja samo z žlico, drugače pa molči, kakor bi imela jezik pristrižen. »Moram, pa moram,« si je dajal poguma, in že je imel besedo na koncu jezika, a zopet mu je ušla nazaj v grlo.
 
»Bes te plentaj, le kako bi zadel v živo!« Pogledal je Minico, ki ji imela polna usta samega smeha in z glavo mu je pokimala, kakor da vidi njegove misli in ga hrabri k težkemu koraku.
Vrstica 394 ⟶ 400:
»Mati,« je planil in zakričal nenadoma kovač tako glasno, da je ženi od strahu padla žlica iz roke. »Ali bi res skočil nadme,« je pomislila, ko pa je videla njegove dobre in prijazne oči, je vedela, da se ji bati ničestr.
 
»Mati, ali mi daste Minico?«

Polinka je samo pogledala kovača s hladnim in skoro prezirljivim pogledom, ne da bi mu odgovorila. Bila je kakor prej nema in gluha.
 
»Mati jaz vas vprašam, ali mi daste Minico, ali mi je ne daste!«
Vrstica 464 ⟶ 472:
»Hiti, hiti. Boštjan!«
 
In obe sta se smejali, mati in hči, in se ozirale za kovačem, ki je tekel, tekel, tekel
 
In zdaj odlagam pero. Kaj mi je začeti, siromaku, brez junaka. Zakaj hudega in silnega kovača ni več, sedaj je krotak kakor jagnje in pohleven kot ovčica. A kakšne stvari bi jaz še povedal o njem! Vsi bi se spogledali! Povedal bi, kako je pridirjal na vrat, na nos k gospodu župniku, ki je bil blag in dober mož, in je ves začuden skočil s stola ob prikazni kovačevi. Razodel bi, kako se je vozil v pokori, in je bil tako zal in prazničen, kakor bi imel svet dan na sebi. Opisal bi, kako je zavriskal pred cerkvijo in rajal na ženitnini, kjer je prepival in prepeval, da nikoli tako. Ali kako naj vam opiše moje zvesto pero vse te sprelepe stvari? Hudi in silni kovač se mi je izmuznil ter uskočil v ženski tabor in v sveti zakon, ki je po mnenju izkušenih mož zlata kletka, v katero silijo tisti, ki so zunaj, a tisti bi radi ven, ki so se vjeli. Bog usliši te in one!
 
[[Kategorija: Prosveta]]