Štempihar mlajši: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 258:
'''Leskovec''' in '''Ernestina''' (vstopita skozi srednja vrata. Vsak njiju nosi svojo potno torbico). '''Jurij.'''
'''Leskovec''' (star,
'''Jurij:''' Prav,
'''Leskovec:''' Kaj se ti zdi. Ernestina, ali nijsem imel vrlo dobre misli, ko sem pisal novemu gospodu pomožnemu učitelju, da se tukaj snidemo? Obiskala sva po dolženi času lepó zopet jedenkrat teto Avrelijo, in na poti domov nama je bilo to mestece kaj malo v stran. Porabivša to krasno priliko, sva zatorej prišla sem, da se uže tukaj osobno seznaniva z novo imenovanim pomožnim učiteljem ter da z njim potujeva proti domu, kar bode vsekako kratkočasnejše. Svojemu prihodnjemu tovarišu imam marsikaj povedati o našem kraji; poučiti mi ga je, da bode vedel, kakšni so tam ljudje, kakšne razmere sploh. Kakor se mi je poročalo, je novi gospod učitelj Mišjak zelo zanesljiv, ponižen ter dobro svet in njega potrebe poznajoč človek. – Na stara leta mi preobilno poučevanje res dela precejšnjo preglavico, in zeló uže trebam dobrega pomočnika. Nadejem se, da{{prelom strani}} v njem dobodem izvrstnega podpornika pri izvrševanji svojega težavnega šolskega poklica.
'''Ernestina:''' Veste kaj, oče! Jaz si domišljam, da je novi gospod učitelj visok mož, s plavimi lasmi.
'''Leskovec:''' Ve dekleta ste čudne stvarice! Samo, če kdo zine kakšno besedo o kacem mladeniči, uže vam nij druzega v mislih, nego: ali je velik ali majhen, ali so njega kodri plavi, kostanjeve bôje ali črni, ... in tako dalje; večni Bog vedi, kaj še vse!
'''Ernestina:''' To so zeló važne stvari, oče!
'''Leskovec:''' Kakšen je novi učitelj, gospod Mišjak, niti sam ne znam! – Želim vendar iskrno, da bi njega notranja vrednost bila takšna, kakor si jo mislim.
'''Jurij''' (se vrne z desne): Ako je gospôdi drago – sobe so uréjene.
'''Leskovec:''' Zaradi naju dveh si ne napravljajte nikacih sitnostij, ljubi moj, kajti tukaj ostaneva najdlje do jutri zjutraj. – Bes, opomni me vendar, Ernestina, kaj sem neki hotel brž vprašati?
'''Ernestina:''' Ne vem, oče!
'''Leskovec:''' Domislil sem se. Prijatelj, ali vam je kaj znano, kdaj prihaje v to mesto dnevni osobni vlak?
{{prelom strani}}
'''Jurij:''' Prvi je bil prispel uže zjutraj, drugi pak ima biti vsak hip tukaj, če uže nij.
'''Leskovec:''' Dobro, dobro! – Skoraj gotovo, da ne rečem prav gotovo, pripelje se s tem
vlakom mlad mož, kateri se bode tukaj oglasil in po meni vprašal. Prosim vas zatorej, da mu blagovolite pokazati mojo sobo. Kaj meniš, Ernestina, ali nij najboljše, da novega gosta pošljejo naravnost k nama v sobo?
'''Ernestina:''' Se vé da, oče.
'''Jurij:''' Ali po kom bode vprašal óni gospod?
'''Leskovec:''' Misleč, da naju v tej gostilni uže dobro poznajo, ter da sva tudi uže vsem naznanila njega prihod, menim, da bode kar kratko vprašal po »voditelji«. – Kaj se ti zdi, Ernestina, ali nij res, da bode najbrž takoj zahteval, naj ga odvedó k »voditelju«?
'''Ernestina:''' Na vsak način, oče.
'''Leskovec:''' Zatorej, gospoda, želečega iti k svojemu »voditelju«, napótite, da pride v mojo sobo.
'''Jurij:''' Zgodí se, kakor ste mi naročili!
'''Leskovec:''' Pojdiva, draga Ernestina! (Oba otideta na desno.)
'''Jurij''' (gre za njima, nesoč Leskovčev klobuk ter palico).
{{prelom strani}}
==Sedmi prizor.==
| |||