Pestrna: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 2001:1470:F719:EE:B5C4:7AD6:4E69:CC2D (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Nina Trebovc
Oznaka: vrnitev
Brez povzetka urejanja
Oznake: vrnjeno mobilno urejanje mobilno spletno urejanje
Vrstica 10:
1
 
Bilo je spomladi. Nekega dne se Grivarica namenila v dnino. »Z vami pojdem,« je rekla Nežka. »Ne.« »Ne bom sama doma.« Grivarica je vzdihnila. »Ne bodi sitna,« je rekla. »Saj veš, da bi bila samo v napotjenaapotje.« Nežka je bila majhno dekletce z rdečimi lici in živahnimi očmi. Koliko let je imela? Prav toliko, da jih je bilo lahko našteti na prste ene roke. Nosila je pikčasto oblekco, ki je bila narejena iz starega materinega krila. Po hrbtu sta ji viseli kitici, ki nista bili debelejši od podganjega repa. Mati bi jo bila rada vzela s seboj. Vedela je, da jo je strah samo na samoti. Večkrat jo je našla objokano, kadar se je zvečer vrnila domov. Toda nekateri kmetje niso radi videli, ako so dninarice svoje otroke vlačile s seboj. Bali so se, da se bodo mudile z njimi, namesto da bi delale. Nežka nič ni rekla, a se je skremžila na jok. »Ako boš pridna, tihcena, ti naredim punčko,« ji je obljubila mati. Dekletcu so se takoj zjasnila lica. »Res? Kdaj?« »Zvečer, ko se vrnem. Boš pridna?« »Da,« je Nežka prikimala. O, seveda bo tihcena in pridna. Česa bi vsega ne storila za punčko! Saj jo je že imela, a ta je bila iz navadnega polenca. Petrč, njen dve leti starejši brat, ji je bil s pipcem izrezljal nerodno glavo. Tako čudno in okroglo, s topim nosom, da je bila podobna mački. Zavijala jo je v raztrgano materino jopico, jo pestovala in ujčkala. Pa bi bila rajši imela punčko iz cunj s pisanim krilcem. Sedla je na tnalce pod košato drobnico in gledala za materjo. Vselej, kadar jo je videla stopati čez brv, se je tresla zanjo. Bala se je, da ne pade v vodo. Šele ko je bila na drugi strani, si je oddahnila. Tistega dne se ji ni ljubilo igrati. Želela si je samo, da bi sonce kmalu zašlo za hrib in bi čimprej nastal večer. Toda, kadarkoli se je ozrla na nebo, se ji je zdelo, da sonce visi vedno na enem in istem mestu. Breg je bil ves v svetlobi. Gozdovi in gmajne, redke bajte in lazi, srobot in robida, vse se je lesketalo. Povesila je glavico. Čas ji še nikoli ni tako počasi tekel. Zamižala je. Nastala je tema. A to še ni bil večer. Odprla je oči, že je bil zopet dan. Ozrla se je po koči. Ta je bila oslonjena na breg. Kako borna je bila in majhna! Zakajena vrata in štiri okna – kakor štiri preplašene oči. Če so hoteli svoj čas vsi njeni bratci in sestrice pogledati v svet, sta morali skozi vsako okno kukati po dve glavici. Oče je delal v svetu. Le redko se je vračal za nekaj časa domov. Še brez njega je bilo tesno v koči. Odrasli so drug za drugim in odšli v službe. Doma sta ostala le Petrč in Nežka. Petrč je bil tako suh, da so ga zmerjali za »suho južino«. Pasel je edino kozo v gmajni. Kosilo je nosil v malhi s seboj in se je le zvečer vračal domov. Nežka je nekajkrat šla z njim, a potem je ni več mikalo v breg. Da, saj je imela Petrča rada. Nihče ni znal tako lepo piskati, nihče tako umetno rezljati različnih predmetov. Toda bala se je vrtoglave strmine, trnja in modrasov. Nekoč se je bila spotaknila in pala na mravljišče. Drugič je nevede stopila na osje gnezdo. Breg je bil poln nevarnosti. Vsega tega pri koči ni bilo. Toda tam so bili strahovi, ker je bila tako sama. Če se je le spomnila nanje, se je vsa stresnila. Glavica ji je od groze sama od sebe zlezla med ramena. Naj le pravi mati, da ni strahov; ona ji ni verjela. Saj jih je čutila. V bližini se je širil gozd. Iz njega so se proti večeru začele plaziti sence. Izmed debel so se ves dan oglašali čudni, zategli glasovi. Med skalami se je penil in šumel potok. Ti glasovi so se grozeče odbijali od bregov. Pod brvjo je ležal tolmun. V njem so bili pred leti našli utopljenca. Ni ga videla, a si ga je razločno naslikala v mislih. Tako zelo se ga je bala. Včasih se ji je zdelo, da hodi po bregu navzgor. Comp, comp! Trši na drugi strani vode so stali ko črni, divji možje. Nad trši se je dvigal breg, ki je bil ograjen s plotom. Nad njim se je raztezal pašnik. Med grmovjem je pogosto zagledala živino in pastirja. Tedaj ji ni bilo več tako samotno in pusto. »Ho – hooo!« Oglasil se mu je Petrč, ki je stal s svojo kozo visoko nad slemenom. Pastirja sta kričala na vse grlo in si nekaj dopovedovala. Nežka ju ni poslušala. Misel na punčko jo je delala vso blaženo … Medtem se je sonce pomaknilo že visoko na nebo in sijalo skoraj navpično. Popoldne sta pastirja utihnila. Tudi živina se je nekam izgubila. Nežka je počenila v senco. Kolena je stisnila pod bradi in gledala na stezo na drugi strani potoka. Kdaj se vrne mati? Bilo je še prezgodaj, a se je vendar bala, da jo bo zgrešila. Vselej se je izza grmovja prikazala najprej njena glava, nato život, potem široko krilo...
Drobne kaplje potu so ji stopile na čelo. Veke so ji postale težke, le z muko jih je odpirala. Težka ji je postajala tudi glava. Naslonila se je na drobnico. Tako je zaspala. Usta je imela na pol odprta, ustnice rahlo zaokrožene, kakor da bi želela zažvižgati. Lesena punčka ji je pala na tla. Priletel je modrasov hlapec in ji sedel na glavo.