Francka Gortnar: razlika med redakcijama

odstranjenih 5.819 zlogov ,  pred 2 mesecema
Zamenjava strani s/z '{{Avtor | ime = Francka | priimek = Gortnar | vzdevek = | leto_rojstva = 1924 | leto_smrti = 2021 | opis = slovenska interniranka in pesnica | slika = | napis_slike = | wikipedija = | wikinavedek = | wikiverza = | zbirka = | dlib = | zp = | opomba = }} == Dela == *Lagerske pesmi *Povojne pesmi *Lagerski dnevnik ==O Francki Gortnar== *Peter Gortnar: Življenjepis sestre Francke ==Glej tudi== *Franc Gortnar - Črt: Izseljeni Katego...'
(Zamenjava strani s/z '{{Avtor | ime = Francka | priimek = Gortnar | vzdevek = | leto_rojstva = 1924 | leto_smrti = 2021 | opis = slovenska interniranka in pesnica | slika = | napis_slike = | wikipedija = | wikinavedek = | wikiverza = | zbirka = | dlib = | zp = | opomba = }} == Dela == *Lagerske pesmi *Povojne pesmi *Lagerski dnevnik ==O Francki Gortnar== *Peter Gortnar: Življenjepis sestre Francke ==Glej tudi== *Franc Gortnar - Črt: Izseljeni Katego...')
Oznaka: zamenjano
*[[Povojne pesmi]]
*[[Lagerski dnevnik]]
 
==O Francki Gortnar==
 
==*Peter Gortnar: [[Življenjepis sestre Francke==]]
 
==Glej tudi==
 
*Franc Gortnar - Črt: [[Izseljeni]]
 
==Življenjepis sestre Francke==
 
Pesmi Francke Gortnar – Mlakar so nastajale od študentskih dni do pozne starosti. Rojena je bila na Češnjici pri [[:w:Železniki|Železniki]]h 10. marca 1924 kot peti otrok delavske družine. Starša sta se poročila tik pred koncem prve svetovne vojne, maja 1918. Mati Frančiška, roj. Žontar iz Hoste pri [[:w:Škofja Loka|Škofji Loki]], je bila najstarejši otrok enajstčlanske družine. Oče Peter je bil doma v Golici nad Selcami, bil je najmlajši otrok. Oče mu je umrl, ko je imel tri mesece. Zaradi vojnih časov (balkanske vojne in 1. svetovna vojna), sta se poročila stara 30 in 31 let. Po koncu vojne sta vzela v najem zapuščen mlin na Češnjici, katerega lastnik je bil oddaljen sorodnik.
 
Francka je s šestim letom šla v šolo k nunam v Škofjo Loko, tako kot njeni starejši bratje in sestra. Po njihovem pripovedovanju je bil odhod od doma v tako rani otroški dobi travma, ki se je niso znebili in jih je spremljala vse življenje. Tega staršem niso nikoli odpustili kljub temu, da so jih v zrelih letih razumeli. Domov so se lahko vračali samo med polletnim in letnimi počitnicami. Stanovali so pri Špeli Šubic, trgovki na Zgornjem trgu. Starša sta bila prepričana, da morajo vsi njuni otroci dobiti dobro izobrazbo, da »ne bodo vse življenje imeli tako težkega življenja, kot sta ga imela ona dva«.
 
Šolanje je pred drugo vojno nadaljevala na učiteljišču v Ljubljani. Žal je vojna šolanje prekinila in vrnila se je v Železnike, kamor se je leta 1934 preselila družina, ker je lastnik enostransko odpovedal najemno pogodbo. Tu je ostala ves čas do januarja 1943, ko so Nemci zaradi odhoda starejšega brata v partizane družino selili v Nemčijo (Umsiedler lager [[:w:de:Bad Feilnbach|Feilnbach]], Kreis Rosenheim, Oberbayern). Tudi ona je bila pripravljena, da se pridruži bratu, vendar je upoštevala očetovo prošnjo, naj ostane pri mami. Preseljeni smo bili starša in štirje otroci, Francka je bil najstarejša. Po vrnitvi iz lagerja se je udeležila učiteljskega tečaja v Kranju pod vodstvom dr. [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivana Bertonclja]] - Januša.
 
Po zaključku tečaja je bila poslana za učiteljico na Vrhniko, kjer se je leta 1947 poročila. Leta 1948 je bila prestavljena v Železnike, kjer je več let učila v osnovni šoli. Njen učenec sem bil tudi jaz. Po razpadu zakona je dobila službo v Zavodu na Kodeljevem. Po nekaj letih je prevzela sekretarske posle na Zvezi gluhih Slovenije v Ljubljani. To je bila tudi njena zadnja služba do upokojitve.
 
Po njenem rojstvu se je družina povečala še za dve sestri in dva brata. Po pripovedovanju mame je bila vedno »nekaj posebnega«. Po značaju, stališčih, sprejemanju odločitev je odstopala od drugih. Vedno je znala uveljaviti svoj prav. Včasih je sprejela odločitve, ki so bile skregane z logiko tistih časov. Iz lagerja je npr. pobegnila k bratu v partizane, se potem vrnila in s tem staršem zagrenila že tako težko življenje. Zelo težko je sklepala kompromise, kadar je vedela, da ima prav: protestno je leta 1949 izstopila iz partije, ker se ni strinjala s nekimi partijskimi sklepi.
 
Za štiri od svojih otrok skoraj veš čas izseljenstva nismo vedeli, kje so, ali so še živi, kdaj se bomo spet videli. Najstarejša sestra Marica je bila od leta 1942 v italijanskih zaporih, Tone od oktobra 1941 v Dachauu, Francelj in Viki v partizanih. Vsako pismo, ki je prišlo iz domovine, kakor smo ga bili veseli, se je s strahom odpiralo, ker smo se bali slabih novic.
 
Ves čas vojne je vzdrževala stike s prijatelji v domovini. Gestapo je večkrat prestregel njena pisma, za kar je bila večkrat v preiskavi in več mesecev tudi v gestapovskih zaporih v Münchnu. Na vsak način je hotela obiskati tudi brata Toneta v Dachauu, kar ji seveda ni uspelo. Ko so konec aprila 1945 izpraznili lager, je morala ostati zaradi »urejanja dokumentacije«. Zadnje mesece je namreč delala v lagerski pisarni. Za nami je odpotovala dva dni kasneje, domov pa je prispela dva dni pred nami. Mi smo potovali od 26. aprila do 2. maja.
 
O njenih osebnih stiskah in problemih vem malo. Gotov je eden od razlogov ta, nismo živeli skupaj, drugi pa je ta, da sem od nje trinajst let mlajši in bi ji lahko le malo pomagal. Mislim pa, da ji je bilo vseeno v uteho dejstvo, da smo se vsi v družini med seboj dobro razumeli. Mama je dočakala visoko starost 89 let in tedenski obiski dveh ali več otrok so postali pravilo. Takrat smo izmenjavali življenjske izkušnje, kar je gotovo imelo pozitivne učinke tudi zanjo.
 
Za njo je ostalo veliko družinskega arhivskega gradiva. Vsaj v mlajših letih je bila v stalnih zvezah s sorodniki in prijatelji. Zaradi pisem med vojno je bila vsaj dvakrat deležna posebne gestapovske obravnave. Ko so pri njej našli žepno izdajo Prešernovih ''Poezij'', so jih označili kot »Banditten Lied«. Nič ni pomagala razlaga, da je pesnik umrl pred sto leti. Neskončno je bila vesela, ko so ji po dveh tednih ''Poezije'' vrnili. Škoda, da je pisala dnevnik samo med časom izseljenstva.
 
Pesmi je pisala že med drugo vojno. Čas nastanka povojnih pesmi je časovno težko opredeliti, razen tistih, ki so nastale ob izrednih dogodki in življenjskih praznovanjih sestra in bratov. Večino je napisala prvih 15 let po vojni. Ne morem potrditi, da so pesmi, ki jih je sama uredila in natipkala, razvrščene po časovnem zaporedju. Sklepam pa, da se je z nabiranjem let počasi izgubljala njena zagnanost in motivacija, kar kaže tudi ambiciozno zastavljen in nedokončan sonetni venec. Sam sem jo nekajkrat brez uspeha spomnil, naj ga dokonča.
 
Pred tremi leti si je pri padcu v stanovanju zlomila kolk. Ker je potrebovala celodnevno oskrbo, je zadnja leta, privezana na posteljo, preživela v Domu na Taboru v Ljubljani. Umrla je 17. januarja 2021.
 
Peter Gortnar
 
V Kranju, avgusta 2021
 
[[Kategorija:Francka Gortnar| ]]