Dnevnik mojega izgnanstva: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Povedala sta, kje so njuni tovariši, ker so naši fantje (Kristan in Fajgelnov Janko ) iskali »vezo«, da bi partizani uničili mostova na Praprotnem in v Dolenji vasi, in s tem preprečili nameravano selitev.
 
Partizani so bili na Križni gori, kamor so se premaknili zavoljo izdajalske vrnitve iz partizanov – Žagarjevega sina iz Potoka. Kako priti do gošarjev .
 
Sklene se, da gresta Fajgelnov Tone in Cilka , pelje ju Lenartov Janez , k partizanom povedat sovražnikovo namero. Med tem so hodili fantje (ne vem kateri) skupaj in ugibali, kaj bi.
Okrog avtobusa so hodili ljudje, jokali in mahali v pozdrav. Avto je zabrnel in kmalu smo bili v Goričanah. Bil je že mrak. Vida in Jelka sta v avtobusu bljuvali. Jaz sem sedela pri mami in pestovala Petra. Po tihem smo še upali, da so partizani vendarle uspeli podreti oba mostova in nas ne bodo mogli seliti. Razočarani smo zagledali nepoškodovan most.
 
Prišli smo v Goričane ( Škofijski dvorec). Zložili smo prtljago ni čakali, kam bomo šli. Odkazali so nam skupno eno sobo, tla okrašena z intarzijami in posuta z listjem, oz. slamo, ki je bila naša postelja. Kako smo ležali, se ne morem spomniti. Tega, mislim, mi ni treba pisati, ker – upam, ne bom nikdar pozabila.(pa se res ne morem veliko spomniti, spomnim se samo večkratnega štetja, grizenja bolh, Petrovega čudenja in joka, kje smo, in da bi rad šel domov. Kljub stiski smo se posmehovali stražniku, ki nas nikakor ni mogel prešteti, čeprav je to večkrat poizkušal.)
 
V Goričanah smo bili do 30. januarja. Ob pol osmih zvečer smo se s transportnim vlakom odpeljali iz Medvod. Vozili smo se do drugega dne do 14. ure. Med sprevodom od postaje v Feilnbachu do lagerja so nas domačini skrivaj začudeno opazovali, saj so pričakovali prave »bandite« in ne nas. Pred lagerjem nas je hinavsko sprejel g. Lagerführer Recum. (Verwltungsfürer se je pisal Hayrich). Najteže sem prebavila to. Odkazali so nam sobo št. 23 v prvem nadstropju. V tej sobi smo bili skupaj s Škovincovo družino.
 
Pripomba v dnevniku: tole sem napisala 5. marca, 40 dni po nesrečnem dnevu.
 
==22. aprila:==
==22. aprila:== Ne štejem več dni našega izgnanstva. Na Veliko nedeljo bo že tri meseca. Od 10. aprila smo v lagerju Eksberg, Kreis Müldorf.
 
==22. aprila:== Ne štejem več dni našega izgnanstva. Na Veliko nedeljo bo že tri meseca. Od 10. aprila smo v lagerju Eksberg, Kreis Müldorf.
 
Jaz sem od včeraj 24/AV v službi pri višjem uradniku, nekakšen funkcionar v rjavi uniformi – Gustawu Heimischu, Schwanhalerstrasse 93/2 v Münchnu. Dekleta smo morala nekam na delo. Za München sem se javila prostovoljna, ne vem pa, zakaj.(morda zato, ker je KZ Llager Dachau blizu.) Izrabila sem priliko in prosila za Toneta. Lagerfürer je obljubil. Zopet upam. Da bi vsaj bil rešen.
Mesto kje veliko in te popolnoma zbega, povsod se bojiš, da se boš osmešil in tako še bolj čutiš svojo nemoč. Kot otrok sem. Od časa do časa me prevzame samo za vest, drugič me vsak še tako malomaren pogled, zbega. Če bi hotela premišljevati, bi mi bilo preveč hudo. Da bi morala vse življenje biti takole?! Vsa tvoja moč in upanje in moja sreča v nesreči je, da gledam in živim v prihodnosti in sem za sedanjost imuna. Vedno pa ni tako. Včeraj in danes sem tako težko živela. Sedaj mi je mogoče premišljevati. Tako sem utrujena. Ura je 11 zvečer. Lahko noč, Bog mi daj svojo pomoč.
 
==Na Veliko noč, 25. aprila.==
==Na Veliko noč, 25. aprila.== Danes sem pospravila že do devetih zvečer, pa se mi kljub temu ne da pisati, tako sem utrujena. Bila sem v Dachau. Šla sem zato, da bi videla Toneta*(z lokalno železnico), čeprav sem bila prepričana, da obiski niso dovoljeni. Tako mi je bilo hudo, da niti vpričo policistov v vlaku nisem mogla zadržati solz. Že kar glava me boli. Ko bi popoldan takoj lahko pisala, bi napisala marsikaj. Sedaj pa ne morem.
 
==Na Veliko noč, 25. aprila.== Danes sem pospravila že do devetih zvečer, pa se mi kljub temu ne da pisati, tako sem utrujena. Bila sem v Dachau. Šla sem zato, da bi videla Toneta*(z lokalno železnico), čeprav sem bila prepričana, da obiski niso dovoljeni. Tako mi je bilo hudo, da niti vpričo policistov v vlaku nisem mogla zadržati solz. Že kar glava me boli. Ko bi popoldan takoj lahko pisala, bi napisala marsikaj. Sedaj pa ne morem.
 
Zvečer mi je naš gospod od SA obljubila, da mi bo priskrbel dovoljenje, da bom lahko obiskala Toneta. Neprijetno mi je zato, ker se bom počutil bolj vezano in bom morala biti vsaj na videz prijazna do teh ljudi. Za Toneta pa naj bo, saj ne bo za zmeraj. (*če bom imela še čas, bom opisala mojo pot v Dachau, ki se je le še megleno spominjam.)
 
==27. aprila==
==27. aprila== sem se že vrnila iz Münchna. Verjetni vzrok za moje »slovo«. V družini tega funkcionarja so imeli dva majhna otroka, gospod in žena sta bila še kar prijazna, stara mati, tašča, pa je videla v meni neko coprnico, banditko, ki ogroža otroka. Stalno me je opazovala. Verjetno zato, ker sem jim kar naravnost povedala, kaj se dogaja na Oberkrainu in zakaj so nas pregnali. Pa sem morala iti nazaj v Feilnbach.
 
==27. aprila== sem se že vrnila iz Münchna. Verjetni vzrok za moje »slovo«. V družini tega funkcionarja so imeli dva majhna otroka, gospod in žena sta bila še kar prijazna, stara mati, tašča, pa je videla v meni neko coprnico, banditko, ki ogroža otroka. Stalno me je opazovala. Verjetno zato, ker sem jim kar naravnost povedala, kaj se dogaja na Oberkrainu in zakaj so nas pregnali. Pa sem morala iti nazaj v Feilnbach.
 
==Zadnji april 1943:==
 
==Zadnji april 1943:== Spet sem v Münchnu, kjer prenočujem v družbi deklet, da gremo jutri dalje v službe. Urškina sestra Zofka iz Podlonka bi morala iti nekam sama, pa sem se jaz prostovoljno javila, ker ji je bilo tako hudo brez sestre. Pa kje bilo hudo tudi meni, ko sem se poslovila od ostalih deklet. Sedaj sem že precej brezčutna. Hvala Bogu!
 
Včeraj zvečer smo imeli obiske. Špelina Mici in Jurkova Francka . Povedali sta nam žalostno novico. Kristan je padel, Miro je ujet in ranjen, Kukovcovi so ušli. Da bi menda vsaj Mirota rešili iz Golnika, kje leži težko ranjen. Hude stvari se gode menda pri nas. Kdaj bo že vendar konec?
 
==9. maja 1943==
==9. maja 1943== v Prienu v KLV lager (KinderLandVerschikung) *(lager je nekdanji letoviški sanatorij, v privatni lasti brata in sestre. V njem sedaj bivajo otroci z vseh strani Reicha, nekako skupinsko letovanje otrok iz bombardiranih mest. otrok sicer nisem nikoli videla, ker sem pač delala samo v kuhinji.)
 
==9. maja 1943== v Prienu v KLV lager (KinderLandVerschikung) *(lager je nekdanji letoviški sanatorij, v privatni lasti brata in sestre. V njem sedaj bivajo otroci z vseh strani Reicha, nekako skupinsko letovanje otrok iz bombardiranih mest. otrok sicer nisem nikoli videla, ker sem pač delala samo v kuhinji.)
 
Obema šefoma sem odkrito povedala, kaj se dogaja na okupiranem ozemlju. Ni jima bilo čisto vseeno, vendar sta bila »NEMCA«. Sedaj sem tukaj že od 1. maja v službi kot dekla, za težja dela, predvsem v kuhinji. Šefica kuhinje je sam lastnica, fina starejša gospa, brat solastnik pa je nekak ekonom oz. upravnik, zdi se mi kot škrat. Nista ne dobra, ne slaba. Da mi bo tako težko, zlasti prve dni, si nisem mislila. Tako sem trpela za moje brate in sestra Marico . Prebrala sem Tonetovo pismo. Pisal ga je na Veliko noč, takrat, ko sem bila jaz v Dachau. Obiska nisem uspela izprositi. Sicer sem zelo malo upala, toda upala sem. Med tem, ko sem hodila okoli obzidja *(pomeni, da nisem bila pri vhodu z napisom Arbeit macht frei, ampak nekje drugje), takrat si morda pisal Ti to pismo, dragi Tone! Kako z ljubeznijo misliš na Ančko. Da le nebi bilo Dragota! Ančko bi mu res privoščila, dobro dekle je, zato se ne more odločiti in storiti nekomu hudo.
ki tudi najmanjšim bo nudilo krov«.
</poem>
 
KRISTAN Jože je prva žrtev izmed mojih najbližjih prijateljev. Kdo bo sedaj na vrsti? Saj ne more biti res. Šele štiri mesece bo, kar smo se zadnjič videli. Naj mu Boh da večni mir! Padel je kot žrtev okupatorja. Tisti večer, pred našo selitvijo mi je prinesel gojzerice, (v trgovini Bajželj jih je rekviriral), ker sem nameravala v goščo.
 
Dovolj za danes žalostnih spominov. Naj grem spat!
 
==10. maja: ==
==10. maja: == danes sem napisala Aniki odgovor na njeno pismo, ki sem ga danes prejela.zopet skrbi za Franceljna. Da le nebi padel! Viktor je še vedno na Dolenjskem. Ali je še živ? Tako sam je. Kukovcov Stanko je bil s še osmimi partizani ustreljen. Tako mlad je še bil. Kar groza me je. Kemperlov Joža je umrl, obstreljen od nasprotnika. Sam mlada življenja! Naj uživajo gori mladost, ki je tukaj niso mogli! Bog jim bodi plačnik!
 
==10. maja: == danes sem napisala Aniki odgovor na njeno pismo, ki sem ga danes prejela.zopet skrbi za Franceljna. Da le nebi padel! Viktor je še vedno na Dolenjskem. Ali je še živ? Tako sam je. Kukovcov Stanko je bil s še osmimi partizani ustreljen. Tako mlad je še bil. Kar groza me je. Kemperlov Joža je umrl, obstreljen od nasprotnika. Sam mlada življenja! Naj uživajo gori mladost, ki je tukaj niso mogli! Bog jim bodi plačnik!
 
==12. maja 1943 v Prienu am Chiemsee: ==
 
==12.maja 1943 v Prienu am Chiemsee: == vsak dam premaknem v mislih številko na koledarju, tako da vedno vem, kakšen datum je. Tega prej v lagerju največkrat nisem vedela. Tukaj imam vse možnosti, da pišem in oddajam pošto za Oberkrain.
 
Ves dan sem imela veliko dela. Prejela sem pošto od Špelne Mici in Duhovnikove Tončke (bila je sošolka na Učiteljišču). Odposlala sem pismo za Mici in župnika . Težko čakam na Ančkino pošto.
 
==17. maja==
==17. maja== sem bila v lagerju. Srebrna poroka od naših staršev. Danes napisala pismo-dopisnico za Ninota, Poljanec Francko in Angelo , sošolko Razpotnik Vido, Mici, Aniko in Poljanec Franceta.
 
==17. maja== sem bila v lagerju. Srebrna poroka od naših staršev. Danes napisala pismo-dopisnico za Ninota, Poljanec Francko in Angelo , sošolko Razpotnik Vido, Mici, Aniko in Poljanec Franceta.
==18. maja== dobila pošto od Line in Vere. Pisala Lini, Mici, Šturmovi, Veselovi, Pogačarju in Sovretovi Špeli. Zelo sem že trudna. Tudi za ata sem oddala kartočestitko za srebrno poroko. Nič novic. Danes mi ni preveč težko.
 
==18. maja==
==27. maja: == napisala bom pismo Ančki in morda župniku dobila sem pošto od Dragota *(bil je zaljubljen v Ančko. Da je bil takrat že domobranec, ki je leta 1945 emigriral, sem izvedela šele po vojni. Ančka je nihala med obema: Tonetom in Dragotom. Zmagala je njena versko fanatična mama, ki se je tako bala prihoda partizanov, da sta skupaj l. 1945 pobegnili.)
 
==18. maja== dobila pošto od Line in Vere. Pisala Lini, Mici, Šturmovi, Veselovi, Pogačarju in Sovretovi Špeli. Zelo sem že trudna. Tudi za ata sem oddala kartočestitko za srebrno poroko. Nič novic. Danes mi ni preveč težko.
==31. avgust 1943: == po dolgem času spet pišem dnevnik. Zdi se mi, da bi bilo lepo, če bi imela vse, kar sem doživela v tem izgnanstvu, napisano v dnevniku. Da nisem toliko časa nič napisala je vzrok v tem, ker pač v lagerju za to ni bilo pogojev in prilike, da bi lahko svoje misli posvetila sebi.
 
==27. maja: ==
 
==27. maja: == napisala bom pismo Ančki in morda župniku dobila sem pošto od Dragota *(bil je zaljubljen v Ančko. Da je bil takrat že domobranec, ki je leta 1945 emigriral, sem izvedela šele po vojni. Ančka je nihala med obema: Tonetom in Dragotom. Zmagala je njena versko fanatična mama, ki se je tako bala prihoda partizanov, da sta skupaj l. 1945 pobegnili.)
 
==31. avgust 1943: ==
 
==31. avgust 1943: == po dolgem času spet pišem dnevnik. Zdi se mi, da bi bilo lepo, če bi imela vse, kar sem doživela v tem izgnanstvu, napisano v dnevniku. Da nisem toliko časa nič napisala je vzrok v tem, ker pač v lagerju za to ni bilo pogojev in prilike, da bi lahko svoje misli posvetila sebi.
 
Skušala bim v kratkem zabeležiti najvažnejše dogodke tega časa. Mejnik je 29. junij 43, ko sem skrivaj šla domov na obisk.
Zjutraj je deževalo. France je najel kočijo in sem se tako okrog 11. ure pirpeljala v Železnike. Kočijaž se je vrnil v Loko. Ustavila sem se pri Kurovcu. Popoldne pa sem šla k Franceljnu. Pri Slivarju sem dobila Fajgelnoveha Jankota in Thalarjevega hlapca. Hlapec me je spremil naprej v Megušnico. Kmalu so prišli Francelj, Nejko in Kosec Tone . Francelj me je bil neizmerno vesel. Škoda, da sva se lahko tako malo sama pogovorila. Obema je bilo nerodno začeti pogovor. Zvečer sva se poslovila.
 
S Podborškom sva šla k njemu domov, tam sem večerjala. Že okrog 10-tih zvečer me je predstavil poštarju Troštu on nemškemu komisarju (županu?). z Aniko sva govorili do dveh zvečer. *(izgleda, da sem tudi spala pri njih)<ref>(po vojni se je govorila, da je bil Podboršek gestapovski agent-dvojnik, in so ga partizani likvidirali. Jaz nisem nikoli ugotovila, kdo je povedal našemu L.F., da sem bila doma. Je bil on, ne nemški komisa ali pa morda kdo od soizseljencev, ker sem Reichmarkice, ki mi jih je dal Nino, razdelila tudi med nje, in se je s tem pač pohvalil. Ne vem.)</ref>
 
*(po vojni se je govorila, da je bil Podboršek gestapovski agent-dvojnik, in so ga partizani likvidirali. Jaz nisem nikoli ugotovila, kdo je povedal našemu L.F., da sem bila doma. Je bil on, ne nemški komisa ali pa morda kdo od soizseljencev, ker sem Reichmarkice, ki mi jih je dal Nino, razdelila tudi med nje, in se je s tem pač pohvalil. Ne vem.)
 
Drugo jutro sem spet šla k Franceljnu. Žal nam je tako hitro minilo dopoldne. Me drugim sem ga tudi vprašala, če je koga že ubil. Zdelo se mi je grozno, da bi to storil naš Francelj. Odgovoril mi je: »Saj mi ni bilo treba, je dovolj takih, ki to radi delajo«. Poslovila sva se brez solza. Danes, ko pomislim na to, bo lahko jokala. Odhajal je z Nejkotom nazaj v hrib, jaz pa po hribu navzdol. Imel je puško. Tega prizora ne bom nikoli pozabila! Bog ve, ali se bova še kdaj videla?!
Ker je preveč deževalo, me je drugo jutro peljal komisar (Bürgermeister) s svojim avtom v Škofjo Loko. Šla sem k Špeli in Francetu. Ziherlov hlapec me je po-tem odpeljal z vozom v Kranj. Zopet je prisopihal vlak in me odpeljal k svojim dragim v izgnanstvo. Žal da nisem videla tudi Viktorja. Francelj je vedel zelo malo o njem. Še isti dan zvečer, bilo je na petek, sem bila spet v Prienu am Chimsee v KLV. *(moja delodajalca sta vedela, da grem domov in mi obljubila, da me ne bosta prijavila.)
 
==19. julija: ==
==19. julija: == me kliče Lagerführer, kdaj pridem spet v Lager. Namen sem imela še isti dan popoldne. Povedala sem mu, kdaj pridem z vlakom. Pričakal me je na kolodvoru in zahteval, da se odpeljem z njim na motorju v lager. Tam sta me čakali Vida in Jelka in bi lahko kaj več povedali, kako sem se odpeljala z Amarellerjem, ki je bil oblečen v uradno SA uniformo. Bilo je verjetno žalostno ni smešno. Jelki in Vide sem na hitro oddala nekaj stvari, ki sem jih imela s seboj: pred vsem pisma od prijateljev in znancev. V njegovi pisarni mi je povedal da ve, da sem bila v Oberkrein (le kako je izvedel?). potem so me slekli (nuna, lisica, »ta rdeča« smo ji rekli.) Vzeli so mi vso prtljago in me preiskali. Potem so me zaprli v klet (Lagerführer osebno). Tam sem bila pet noči in štiri dni. Ob mojem prihodu so izpustili Trdinetova Minko s pripombo: »Diese Schwein hat gastolen.«. sam je prihajal vsak dan s prenosno svetilko, mi prinesel hrano, jaz pa sem morala izprazniti lončeno posodo – kahlo, moj WC.
 
==19. julija: == me kliče Lagerführer, kdaj pridem spet v Lager. Namen sem imela še isti dan popoldne. Povedala sem mu, kdaj pridem z vlakom. Pričakal me je na kolodvoru in zahteval, da se odpeljem z njim na motorju v lager. Tam sta me čakali Vida in Jelka in bi lahko kaj več povedali, kako sem se odpeljala z Amarellerjem, ki je bil oblečen v uradno SA uniformo. Bilo je verjetno žalostno ni smešno. Jelki in Vide sem na hitro oddala nekaj stvari, ki sem jih imela s seboj: pred vsem pisma od prijateljev in znancev. V njegovi pisarni mi je povedal da ve, da sem bila v Oberkrein (le kako je izvedel?). potem so me slekli (nuna, lisica, »ta rdeča« smo ji rekli.) Vzeli so mi vso prtljago in me preiskali. Potem so me zaprli v klet (Lagerführer osebno). Tam sem bila pet noči in štiri dni. Ob mojem prihodu so izpustili Trdinetova Minko s pripombo: »Diese Schwein hat gastolen.«. sam je prihajal vsak dan s prenosno svetilko, mi prinesel hrano, jaz pa sem morala izprazniti lončeno posodo – kahlo, moj WC.
 
Ležala sem na leseni deri za shranjevanje pridelkov, sadja. Po štirih dneh so me odpeljali v neko sobo v pritličju, kje sta bila dva dno prej zaprta tudi ata in mama. *(oče je bil baje kar vesel, da se je lahko malo odpočil, ker je imel zelo naporno delo. To je tudi odkrito povedal Lagerführerju)
Že teden po tistem, ko sem prišla iz kleti, me je prišel v lager zaslišat, sodeč po uniformi, pravi nemški žandar, bil pa je prisilno mobiliziran Luxenburžan, tako se mi je vsaj predstavil. Zasliševal me je zaradi neke karte-dopisnice, ki sem jo pisali neki Ivanki Snoj (pozabila sem, kdo je bila ta oseba), in na njej izrazila upanje, da se bomo še videli. Takoj sem razumela, da je možakar na moji strani, saj mi je pomagal sestaviti zagovor, zakaj sem napisala na kartico, »upam, da se bomo kmalu videli«. Lagerführer naju je pustil sama, pred vrati po hodniku pa je gor in dol stražila tista sestra – rdeča »lisica« in prisluškovala. Moj žandar pa je takrat, ko je slišal korake, name vpil, ko pa jih ni bilo slišati, se je pa normalno pogovarjal. Posledic tistega zaslišanja ni bilo. (kasneje mi je Lagerührer vrnil tudi Prešernove poezije. Baje so na cenzuri ugotovili, da to niso »Bandittenlieder«.
 
==28.julija: ==
==28.julija: == sem nastopila službo v trgovini z zelenjavo, pri Edler, Brüchen strasse 9 v Mühldorfu. Delala sem od osmih do šestih zvečer. Vozila sem se celo s kolesom in pa furala voz z oslom. Ljudje so bil z menoj dobri. Podarili so mi dve obleki in nalivno pero.
 
==28.julija: == sem nastopila službo v trgovini z zelenjavo, pri Edler, Brüchen strasse 9 v Mühldorfu. Delala sem od osmih do šestih zvečer. Vozila sem se celo s kolesom in pa furala voz z oslom. Ljudje so bil z menoj dobri. Podarili so mi dve obleki in nalivno pero.
 
Že 16. avgusta sem šla iz te službe, ke rje bil za 19. do 20. predviden transport nazaj v Feilnbach. Bilo nas je 200 Slovencev, oz. 96 (trije Osolniki so ostali zaprti v Münchnu, Urankarjev oče je umrl v Mühldorfu v bolnišnici. Izmed stare partije so manjkali: Šmid Urška, Fajgel Ana , Bertoncelj lina, Trdina Justina, Trdina Jože, Javoršek Anton in Poljanec Ivan in dva Osolnikova. Vsi ti do iz lagerja ušli.
Me dekleta smo še nekaj dni pospravljale lager in kasneje odšle v Feilnbach.
 
==Na Silvestrov večer leta 1943. ==
==Na Silvestrov večer leta 1943. == Tako sem napisala naslov, a je do danes, 26. aprila 1944, ostalo le pri naslovu. Čudim se, da je tako hitro potekel ta čas, čeprav sem v tem času marsikaj doživela.
 
==Na Silvestrov večer leta 1943. == Tako sem napisala naslov, a je do danes, 26. aprila 1944, ostalo le pri naslovu. Čudim se, da je tako hitro potekel ta čas, čeprav sem v tem času marsikaj doživela.
 
==16. februarja 1944: ==
 
==16. februarja 1944: == so me dopoldne aretirali na delovnem mestu v tovarni Priller . *(v tej tovarni so izdelovali omarice, špinde imenovane za vojsko. Delali sva skupaj z atom pri isti Hobelmaschine. Stroj je lepil ožje deske v večjo ploskev in jih istočasno tudi »oblal«. Na eno strani stroja sem stroju stregla jaz, na drugi strani pa Bohinčeva Minka iz Martinj vrha. Bilo je zoprno delo. Deske, ki so prišle iz sušilnice, so bile kot ježeva koža, polna bodic, ki so se ob sušenju postavile pokonci. Težko je bilo take deske, ki so se ob sušenju tudi malo upognile, naravnati tako, da so šle lepo v v obdelavo naprej. Naš ata je bil pri tem delu po avstrijsko – vojaško temeljit: pod čast mu je bilo, da bi delo opravilo nestrokovno, zato se je večkrat jezil na naju z Minko, ki sva se na ta račun zabavali. Še sedaj slišim Minko, kako je večkrat v smehu rekla: » ti, preklet Gortnar!«)
 
Ob aretaciji sem ugibala, zakaj. Sam lastnik tovarne me verjetno ni, saj je bil sam dovolj prizadet, ker mu je na fronti padel sin, kar mi je ob neki priliki tudi z prizadetostjo povedal in pokazal na njegovo sliko na steni. Ali me je morda prijavil tast lastnika tovarne, ki je bil zagrizen Hitlerjanec, in tudi član stranke, nosil je tudi značko stranke. Pa se sem nekoč pošalila na njegov račun: s prstom sem obkrožila njegovo značko na reverju in istočasno nakazala, kako se prereže vrat.
Zopet govorijo, da se kmalu vrnemo domov in da bo konec vojne. Daj Bog! Res sem čudna, kot da spim. Ni jasnih misli.
 
==12. junija 1944==
==12. junija 1944== je padel moj brat Francelj – Črt. Danes je že avgust, pa še ne morem verjeti, da je to res. Jokala bi rada, pa ne morem, ker se v resnici ne morem vživeti.
 
==12. junija 1944== je padel moj brat Francelj – Črt. Danes je že avgust, pa še ne morem verjeti, da je to res. Jokala bi rada, pa ne morem, ker se v resnici ne morem vživeti.
 
*In tu je konec pisanja mojega dnevnika. Ne vem, zakaj sem prenehala. Zmanjkalo mi je strani v ubogem zveščiču. Pa bi imela še veliko napisati, pa to ne bi bil več dnevnik, pač pa samo še spomini, ki postajajo vsak dam bolj jasni in podrobni. Zdaj šele vem, kako malo sem napisala v dnevnik, bili so zgolj fakti. In paziti sem morala, da se sedaj ne bi preveč izgubljala v spominih, in da sem v glavnem le prepisovala dnevnik. Za boljše razumevanje sem morala napisati nekaj pojasnil. To sem označila s *.
 
==Dodatek po spominu==