Dnevnik mojega izgnanstva: razlika med redakcijama

Ob aretaciji so mi vzeli tudi nekaj pošte, pa Prešernove poezije, ki sem jih vedno nosila s seboj. Rekli so mi, da bodo vse poslali v cenzuro v München. Zaman sem skušala prepričati L.F.-ja, da Prešernove poezije niso nikakršne Bandittenlieder, pač pa da je bil Prešeren svetovno znani pesnik romantike. Zaman boš »bognarju« govoril o poezije!!!
 
{|
|[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 04.jpg|thumb|left|300 px|Gortnarjevi 1943 v taborišču: Peter in mama v Eksbergu. V ozadju je nadstropno ležišče. Edina slika iz Eksberga. Lager je bil v delu samostana ob reki Inn.]]
|[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 02.jpg|thumb|Gortnarjevi v lagerskem parku poleti 1943: mama, ata, Francka, spredaj: Jelka, Peter, Vida.]]
|}
 
Že teden po tistem, ko sem prišla iz kleti, me je prišel v lager zaslišat, sodeč po uniformi, pravi nemški žandar, bil pa je prisilno mobiliziran Luxenburžan, tako se mi je vsaj predstavil. Zasliševal me je zaradi neke karte-dopisnice, ki sem jo pisali neki Ivanki Snoj (pozabila sem, kdo je bila ta oseba), in na njej izrazila upanje, da se bomo še videli. Takoj sem razumela, da je možakar na moji strani, saj mi je pomagal sestaviti zagovor, zakaj sem napisala na kartico, »upam, da se bomo kmalu videli«. Lagerführer naju je pustil sama, pred vrati po hodniku pa je gor in dol stražila tista sestra – rdeča »lisica« in prisluškovala. Moj žandar pa je takrat, ko je slišal korake, name vpil, ko pa jih ni bilo slišati, se je pa normalno pogovarjal. Posledic tistega zaslišanja ni bilo. (kasneje mi je Lagerührer vrnil tudi Prešernove poezije. Baje so na cenzuri ugotovili, da to niso »Bandittenlieder«.